Zvok Istanbula

Konfucij pravi:
Ko pripotuješ v neko deželo in želiš spoznati tam prevladujočo kulturo, njeno globino ali površinskost, poslušaj glasbo, ki se predvaja tam. Na ta način boš izvedel vse o tej deželi.

Zgodba

Potepuh v Istanbulu, Alexander Hacke, že več kot 20 let član nemške kultne glasbene zasedbe Einstürzende Neubauten, se je z mestom in njegovo glasbo prvič srečal med produkcijo glasbe za režiserjev film Head on (Z glavo skozi zid). V Istanbulu je srečal člane neo-psihedelične skupine Baba Zula. Kot zbiratelja glasbenih stilov in ljubitelja eksperimentiranja z glasbo ga ni bilo težko prepričati, da je nadomestil njihovo bas kitaristko. Poleg tega je poskrbel za eksotične zvoke iz vsega sveta. Svoj pristop k zbiranju zvokov poimenuje "ulično snemanje".

Njegov cilj je zahodu prikazati kar najširši spekter turške glasbe, od moderne elektronike, preko rocka in hip hopa do klasične arabeske. S kamero ga spremlja Faith Akin. Skupaj ustvarjata portret žive glasbene scene v Turčiji, katere glasba seže v vsak kotiček mesta in jo obožujejo vsi prebivalci. Hacke stanuje v opevanem hotelu Büyük Londra Oteli v Istanbulu, v verjetno najbolj evropskem delu Turčije. Odtod tava po tuji, raznoliki, živahni in privlačni deželi ter zbira vtise in raznovrstne žanre glasbe. S to izkušnjo se nazadnje vrne domov, glasbeni zaklad v njegovi torbi pa je sedaj treba predelati in predstaviti svetu.

Glasba

Baba Zula
Za člane neo-psihedelične skupine Baba Zula Istanbul ni niti na vzhodu niti na zahodu. Mesto vse do danes oblikujejo številni etnični vplivi. Če odraščaš z glasbo Zekija Mürena in Pink Floydov in ti le-ta ne odgovarja, je edina rešitev, da ubereš svojo pot. Baba Zula gre po stopinjah skupin iz zgodnjih 70-ih let prejšnjega stoletja z mešanico jazzovskega psihedeličnega rocka in orientalske glasbe. Pred dvemi leti so ustvarili album v sodelovanju s skupino Mad Professor, ki se je bolje prodal drugod po Evropi. Turki se težko opredelijo glede tovrstne glasbe. Nenavadna glasba in podoba skupine se jim zdi preveč avantgardistična. Toda Baba Zula ostaja zvesta svoji glasbi, četudi je uspešnejša zunaj turških meja.

Orient Expressions
V geopolitičnem smislu se Istanbul nahaja med vzhodom in zahodom, toda skupina Orient Expressions ne verjame v teorijo, da se vzhod začne v Indiji in konča v Istanbulu, zahod začne v Istanbulu in konča v Los Angeles, oba svetova pa se srečata v Istanbulu. S svojo glasbo nasprotuje tej ideji.

Skupino Orient Expressions sestavljata dva DJ-a iz Istanbula. Predstavljata mladi in revolucionarni del Istanbula z vso njegovo multikulturo, pri tem pa se razhajata s površinsko klubsko sceno. Z mešanico digitalne in tradicionalne glasbe se zlahka približata poslušalcem z zahoda, ki takoj prepoznajo njun stil. Pesem, ki jo lahko slišimo tudi v filmu, Istanbul 1:26 a.m, se nahaja na mnogih kompilacijah "vzhod/zahod".

Duman
V Turčiji je rock glasba še vedno izraz uporniškega duha in je podobna kitaristični glasbi iz 70-ih let prejšnjega stoletja. To je najbolj očitno v okrožju Beyaglu: verjetno na svetu ni kraja, kjer še vedno vidiš toliko dolgolascev. Tudi v glasbi skupine DUMAN je čutiti primesi punk glasbe, vendar je v ospredju tradicionalni turški rock. Njena največja uspešnica je oda temačni strani velemesta.

Replikas
Skupina Replikas igra bolj prefinjen rock, intelektualno kitaristično glasbo. Člani skupine prihajajo iz višjega razreda, njihovo odraščanje je bilo v znamenju zahodnih vrednot. Svojih korenin so se začeli zavedati šele v zgodnjih dvajsetih. Če odmislimo besedila, je v njihovi glasbi sprva težko zaznati orientalski vpliv. Njihov zvok oblikujejo številni različni stili, za njimi pa je skrita turška identiteta. Kot eksperimentalna skupina REPLIKAS obožujejo Einstürzende Neubauten. Takoj ko so izvedeli, da je v mestu Alex Hacke, so želeli sodelovati z njim.

Erkin Koray
Še pred 15 leti so zagovorniki turške kulture razpravljali o tem, ali je rock glasba sploh mogoča. To je v 60-ih letih prejšnjega stoletja dokazal že Erkin Koray. Bil je eden prvih, ki je igral turško glasbo na električna glasbila, po drugi strani pa je pesmi Beatlov in Stonesov igral na tradicionalna turška glasbila. Odprl je vrata za novo razumevanje glasbe. Znamenit kitarist je danes v sedemdesetih, a še vedno je na vrhu turške glasbene scene, tudi v očeh dvajsetletnikov.

Ceza
Na azijski strani mesta je okrožje Kadiköy, ki je z okrožjem Bakirköy središče hip hopa v Istanbulu. Tu je doma Ceza ("Kazen"), turški odgovor na skupino Public Enemy. Zelo resen mladenič Ceza ne posnema ameriških raperjev, temveč si njegove rime sledijo v izvrstnem stakato stilu, kar daje občutek, da poslušamo izredno veščega pridigarja. Ključno vlogo v njegovi filozofiji igrajo prijateljstvo in ljudje, ki ga obdajajo, so njegova družina. V svet rap glasbe, v katerem prevladujejo moški, skuša vstopiti tudi njegovo sestra.

Istanbul Style Breakers
Istanbul Style Breakers je ohlapna skupnost najstnikov, katerih strast je breakdance. Prizadevajo si poudarjati pomembnost fizične in mentalne pripravljenosti in svariti poslušalce pred drogami in drugimi uničevalnimi vplivi.

Mercan Dede
Digitalni derviš izvajalec Mercan Dede je trenutno eden najbolj priljubljenih na svetovni glasbeni sceni, saj je njegova glasba izvrsten miks modernih klubskih zvokov in tradicionalne sufi glasbe. Spremljajo ga odlični glasbeniki, s katerimi je leta 2004 zaključil svetovno turnejo.

V otroštvu se je spoznal z zvokom bambusove pipe "ney", ki ga je povsem prevzela. Ney ima izredno pomembno vlogo v sufizmu, ki uči, da je vsa vprašanja in odgovore mogoče najti v srcu vsakega človeškega bitja. Na tem temelji Dedejeva glasba, v kateri lahko zaznamo vplive azijske filozofije s turško primesjo.

Sufizem zaznamuje tudi ples dervišev. Plesalci se vrtijo z dvignjenimi rokami, dokler ne padejo v nekakšen trans, stanje praznine. V Turčiji se danes ti obredi prirejajo zgolj za turiste. Derviši plešejo tudi med Dedejevo glasbo, kar je odraz izvajalčeve želje po ohranitvi dragocenega kulturnega običaja.

Orhan Gencebay
Orhan Gencebay je eden največjih turških zvezdnikov. Imajo ga za Elvisa arabeske. Prodal je že več milijonov plošč, prav tako pa je bil med razcvetom turške filmske industrije priljubljen igralec. Igra na glasbilo plunka, imenovano "saz".

Leta 1934 se po radijskih postajah ni smela predvajati turška glasba, zato so islamisti poslušali arabsko glasbo. Turška glasba je bila tako pod močnim vplivom arabske glasbe in odtod izraz "arabeska". Kasneje je Orhan Gencebay močno pripomogel k razvoju tega trenda. Osredotočil se je na priljubljeno umetniško in orientalsko glasbo ter iskal nove strukture. Mislil je, da zastopa svojo kulturo, toda konzervativni intelektualci so ga obtožili za izdajalca njihove kulturne dediščine. Tudi on je z veseljem privolil v sodelovanje z Alexom Hackejem, njegova glasba pa je za zahodni svet najbolj primerljiva z jazzom.

Sezen Akzu
Sezen Akzu je glas Istanbula. Vse od začetka njene kariere so jo doma častili kot boginjo, priljubljena pa je tudi po svetu. Ustvarila in zapela je številne pesmi o Istanbulu. V pesmi "Istanbul Hatirasi" (Istanbulski spomini) poje o starem Istanbulu, v katerem ni živela. Po dolgotrajnem pregovarjanju se je diva nazadnje le odločila, da s Hackejem posname pesem. Spremljal jo je sam Hacke in sicer na polakustični kitari "Gretsch" in električnem pianu "Fender Rhodes".

Izbrana filmografija

2005: Crossing the Bridge - The Sound of Istanbul (dokumentarni film)
2004: Head On (celovečerni film)
2002: Solino (celovečerni film)
2000: Wir Haben Vergessen Zurückzukehrend (dokumentarni film), In July (celovečerni film)
1998: Short Sharp Shock (celovečerni film)
1997: Getürkt (celovečerni film)