Zoran, moj nečak idiot

Štiridesetletnik Paolo, bivši igralec ragbija, živi v Gorici. Svoje dneve večinoma preživlja v lokalni gostilni pri Guštiju. Zaposlen je kot kuhar v domu upokojencev ter že vrsto let vztrajno nadleguje in zasleduje svojo bivšo ženo. Ta rutinski dolgčas se nekega dne spremeni, ko se pojavi njegov nečak Zoran, čudaški petnajstletnik, ki se je rodil in zrasel nekje v hribih pri teti, za katero Pavel sploh ni vedel več, da obstaja. Po njeni smrti je prav Paolo edini sorodnik, ki lahko skrbi za fanta. Od njega zahtevajo, da poskrbi za Zorana samo šest dni, dokler mu socialna služba ne najde namestitve pri kakšni rejniški družini.

Paolo kljub vsemu vendarle ne spremeni svoje vsakdanje rutine. S pomočjo »modrih« rednih gostov oštarije, kamor zahaja, Paolo odkrije v Zoranu nepričakovan in nenavaden talent: Fant je izjemno spreten pri igranju pikada. Končno je Paolo našel pravo priložnost, da si kolo sreče zasuče v pravo smer. Spretnost svojega nečaka uspešno izkoristi na vaških turnirjih in večkrat prinese domov kako steklenico vina, pršut ali salamo. Véliki načrt, pa je peljati nečaka na svetovni turnir v pikadu za prvo nagrado vredno 60.000 evrov.

Paolo oddrvi k zdravniku socialne službe in ga prepriča, da se je odločil, da bo sam skrbel za fanta. Seveda je njegov pravi namen postati menedžer svojega nečaka, kar pa skrbno skriva, da ne bi vsi ostali opazili, da gre za dejansko izkoriščanje. Dan svetovnega prvenstva se bliža. Paolo pa v svojem površnem pristopu ne upošteva dejstva, da se bo Zoran prvič v življenju moral soočiti s tipičnimi težavami, ki jih doživljajo njegovi vrstniki.

Režiserjeva notica

Po trinajstih letih življenja v Rimu sem se odločil, da se vrnem domov v Friuli Venezia Giulia, da bi posnel svoj prvi film. Leta, ki sem jih preživel v Rimu, so mi pomagala, da sem se učil in izobraževal kot režiser in se hkrati otresel dinamike majhnega mesta, s katero sem se rodil in odraščal, in ki me je dobesedno tlačila. Ta odmik in posledična vrnitev sta mi dala jasen pogled, ki ga sicer nikoli ne bi dobil, in željo, ki mi ni dala miru, da bi o tem pripovedoval. Nekoč sem mislil, da se na vasi nikoli ne more zgoditi nič zanimivega in da se le v mestih dogaja živahna izmenjava in interakcija. Dandanes sem to pripravljen vzeti nazaj. Spoznal sem, da se mesto lahko umiri in preprečuje stike: ljudje se radi skrijejo, se zlijejo drug z drugim in se zgubijo. V velikem mestu lahko pohajaš po številnih soseščinah pa drugih ljudi ne srečaš po več mesecev, celo let. Na vasi se to ne zgodi. Že sama velikost majhnih vasi, hočeš ali nočeš vsakogar prisili, da je vpleten v življenja drugih: nemogoče se je izogniti pozornosti skupnosti, nemogoče se je skriti, nemogoče je kogarkoli izgubiti izpred oči. Srce te dinamike predstavlja vaški trg in, v regiji, kot je moja, gostilna, ki je kraj, kjer se križajo poti obrazov, informacij, življenj, frustracij, strasti. Gostilna kot oder, ki gosti tako profesionalne igralce kot tudi začetnike, ki je kot zavetje, kjer se ljudje prepirajo in odhajajo, ne da bi dobili kakršne koli odgovore. S filmom sem želel povedati, kako se življenjski dogodki moškega, ki se je nenadoma prisiljen ukvarjati z življenjem svojega nečaka, spletejo z življenjem majhne skupnosti, ki kot živahen nizek relief deluje kot zgodba v ozadju. Pred leti sem srečal molčečega in sramežljivega najstnika, ki je bil zelo nadarjen za pikado. Le kadar je držal v rokah puščice in bil s pogledom osredotočen na tarčo, je sprejel, da je v središču pozornosti. Med hitrimi gibi igre je postal močan in skoraj brezbrižen do drugih, njegove oči pa so bistroumno sijale. Ko je bilo igre konec, se je umaknil v senco lastne sramežljivosti. Zelo se me je dotaknilo, ko sem videl, kako lahko taka strast spremeni obrise osebnosti mladega fanta, pa četudi le za trenutek. In zato sem ga upodobil v Zoranu. Paolo (Giuseppe Battiston) pa je po drugi strani mešanica vseh ljudi, ki poživljajo mojo vas. Ljudje, ki cele dneve sanjarijo o krajih, ki bi jih radi obiskali, čeprav vedo, da nikoli ne bodo zapustili vasi. Posamezniki, ki so bili en teden v Parizu na poročnem potovanju pred dvajsetimi leti, pogovarjajo pa se tako, kot bi obiskali prav vsa glavna evropska mesta. Moški, ki so hkrati ponosni in frustrirani, ker nikoli niso odšli, in to dilemo utišajo z novim kozarcem vina. Svet, v katerem živi Paolo, naseljuje še množica likov, ki so konkretni, zadržani, strastni, ironični, ki preveč govorijo, da bi pregnali tišino, ki skrijejo, česar ne morejo povedati, ki se predvsem bojijo, da se bodo osmešili, ves ta trud pa jih neizbežno dela zanimive in poetične. Skriti lik tega filma je, brez dvoma, vino. Medtem ko se v drugih delih Italije ljudje sprašujejo ‘kaj pa, če bi šli na kavo?’, v Friuli pravijo ‘kaj pa, če gremo na kozarček?’, in jasno je, da je govora o vinu. Vino je tisto, ki te pripelje do odločitve in zaradi katerega zamudiš velike priložnosti; vino zmede, poudarja, zbega in razvedri. Vino kot Paolov spremljevalec pri tkanju neučinkovitih načrtov in kot partner v njegovi trmasti samoti; vino kot blago, kot povezovalna nit gostilniških zgodb, vino, ki motivira polomije in kot, pogosto nezavedno, vzrok zasvojenosti. Gre za neizprosno komedijo, čeprav je v njej tudi bivša žena, ki svojega bivšega moža povabi na kosilo skupaj s sedanjim partnerjem, v njej je stara gospa, ki ves čas naskrivaj pije, da sin tega ne bi videl, moški, ki se trudi v Bogu najti moč, da bi nehal piti, ter jezen in ciničen lik, ki se trudi kaj malega zaslužiti in ponovno osvojiti svojo nekdanjo ljubezen, vse zahvaljujoč temu idiotu, nečaku, ki dobro igra pikado. Se vam vse to zdi nemogoče? Mislim, da ne.

Ekipa

Matteo Oleotto (režiser) je rojen v Gorici, 1977. Leta 2001 diplomira igro na Civica Accademia d’Arte Drammatica “Nico Pepe” v Udinah in leta 2005 zaključi študij filmske režije na Centro Sperimentale di Cinematografia v Rimu. Njegovi kratki filmi A Doppio Filo, Casino Paradajz, Can Ca, Stanza 21, Passeranno Anche Stanotte, La Luna Ci Guarda so potovali po svetu in pobirali nagrade in posebne omembe. Režiral je tudi TV oddaje in reklame za televizijske kanale kot so La7, MTV, RAI3, History Channel in Foxlife. Sodeloval je kot koproducent, asistent režije in igralec v večkrat nagrajenem kratkem filmu Nonna Si Deve Asciugare Alfreda Covellija in delil glavno vlogo v filmu Lezioni Di Cioccolato Claudia Cupellinija. Preden se je popolnoma posvetil režiji je delal tudi kot operater v klicnem centru, kot telesni stražar, za selitveni servis, kot pomivalec avtomobilov, delavec v mikro-tehnološkem podjetju, pomočnik v nočni izmeni v psihiatrični ustanovi, natakar, kuharski pomočnik, vrtnar, košarkarski sodnik, hotelski vratar, učitelj plavanja. Trenutno pripravlja svoj drugi celovečerni film, v prostem času pa se ukvarja z vinom in skrbi za vinograd, ki ga je podedoval.

Giuseppe Battiston (Paolo) je rojen v Vidmu leta 1968. Je eden najpomembnejših italijanskih igralcev tako na odru kot v filmski produkciji; večkrat nominiran za nagrade David di Donatello, dobitnik nagrade za najboljšega stranskega igralca za film Pane e tulipani Silvia Soldinija, Non pensarci Giannija Zanasija in La Passione Carla Mazzacuratija, ki mu je prinesel tudi nagrado Nastro D’Argento.

Nekaj o Zoranu

Zoran je način življenja. Zoran je način razmišljanja. Kaj nas dela drugačne v primerjavi z drugimi filmi? Zorana, film, jemljemo kot poglavje v naših zgodbah in Casa Zoran je naslov našega projekta. Casa Zoran bo prostor, kjer bodo ljudje lahko izmenjevali ideje, se spoznali in se soočili. Casa Zoran bo gostiteljica idej, perspektiv, dobrega vina in domačih izdelkov. Zoran, film, ni konec, temveč začetek. Želimo si, da bo Casa Zoran kraj, kjer se bodo ljudje srečevali. Radi bi, da bi bil naš način dojemanja filmske industrije poznan po dobrem vinu. V Benetkah je bil Casa Zoran kraj, kjer so ljudje lahko spoznali način, kako živimo, naš značaj, naš marketinški pristop. V Benetkah smo zbrali svoje prijatelje z vsega sveta, s katerimi smo se družili v preteklih letih, od Berlina do Cannesa, preko Sarajeva, Rotterdama, Sofije in Stona. Vsi bi se zelo radi ponovno srečali, da bi razpravljali o naši ideji, da se lahko sodelovanje pelje tudi drugače, trajnostno sodelovanje in da so na prvem mestu ljudje, šele nato izdelki, ki jih poskušamo prodati.

Prav vsak napolnjen kozarec, prav vsak prijeten klepet je za nas dragocen in ključen, da lahko še naprej delamo, kar delamo, da to izboljšujemo in da to postaja bolj humano. Naša vrata so odprta, da vsem omogočajo vpogled v to, kako smo prišli do te točke, v kaj verjamemo in kaj so naše prednosti. Zoran ni le film, temveč je tudi način razmišljanja, igranja in poslovanja… in ravno zato smo Caso Zoran zgradili za vas tudi v Ljubljani – Lepi žogi !!!

Osmice

Začetki osmic segajo v čas Avstro-Ogrske monarhije, ko je cesar Jožef II leta 1784 kmetom dovolil, da sami prodajo nekaj svojih pridelkov v času določenega osemdnevnega okvirja. Osmice ponujajo le in samo domače izdelke: vino, jajca, grappo, sir, šunko, salame. Naj se predstavim. Moje ime je Matteo Oleotto in sem filmski ustvarjalec. Po trinajstih letih življenja v Rimu sem se odločil, da s preselim nazaj v Gorico, moj domači kraj, ki je tudi kraj dogajanja v mojem filmu. Z Igorjem Prinčičem, filmskim producentom sva si rekla: “Če že verjameva, da mora biti ustvarjanje filma ves čas nekaj lepega, združiva torej najini strasti: film in vino”. Osmico dojemamo kot kraj, kjer izmenjujemo ideje in rastemo, kjer srečujemo prijatelje in potencialne partnerje. To je pravi kraj za izmenjavo pogledov, za razprave in, zakaj pa ne, za posel, vendar vedno ob kozarcu dobrega vina. “Če pijemo dobro vino, se boljše počutimo in smo srečnejši”, je včasih pravil moj nono. Moj dobri prijatelj je podedoval družinski vinograd. Toda vino, ki ga trenutno podpiramo, je vino Keber Renata, proizvajalca vin, ki se je navdušil nad našim projektom in za nas ustvaril ‘Zoranovo vino’. Upamo pa, da boste od naslednjega leta naprej lahko okušali vina proizvedena iz našega vinograda. Do sedaj je bila naša Osmica že v Rimu, Berlinu, Ljubljani, Cannesu, Trstu, Portorožu, Stonu na Hrvaškem, Izoli v Sloveniji in tudi v Gorici; naslednje postaje na programu so v Sarajevu, Benetkah, Rimu, Talinu, Zagrebu, Buenos Airesu, Trstu, Beogradu, Berlinu,, Cannesu, itn. Kmalu boste lahko vse informacije o datumih naše turneje lahko izvedeli na spletni strani. Za zdaj pa si prosim zapomnite ti dve besedi: ZORAN in OSMICA. Čin, čin, na zdravje.

Nagrade

Festival slovenskega filma 2013:

• Vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo
• Vesna za najboljšo scenografijo (Vasja Kokelj in Anton Vončina Spazapan)

Benetke IFF 2013:

• Nagrada občinstva Tedna kritike
• Nagrada za najboljšega igralca v sporedu Tedna kritike (Giuseppe Battiston)
• Nagrada Schermi di qualità
• Nagrada FEDIC

Kritike:

»Čeprav Rok Prašnikar, ki igra nečaka Zorana, ne zna italijansko in Giuseppe Battiston, ki igra njegovega strica, ne zna slovensko, sta se ujela in ustvarila pravo igralsko čarovnijo.« - Matteo Oleotto, režiser

»… za duhovit in bistroviden portret regije.«- utemeljitev selektorjev FSF

»… za produkcijsko, fabularno in emotivno prebujanje ustvarjalnega naboja regionalnega filma.«- utemeljitev selektorjev FSF