Zodiak

"...Ne bom več sporočal, kdaj bom moril. Videti bo kot običajen rop, uboj iz jeze, nesreča, itd."
- 7. pismo, 9. november 1969

Gre za enega največjih nerešenih primerov. Morilski pohod blazneža, ki ga nikoli niso ujeli. Izmuzljiv psihopat, ki je s svojimi šifriranimi sporočili strašil narod. Amerika je dobila svojega Jacka Razparača. Na začetku je javno priznal 13 žrtev, nato še veliko več. Policija mu je pripisala 7 žrtev, od tega jih je pet umrlo. Pravega števila ne bomo nikoli izvedeli.

Film temelji na resnični zgodbi serijskega morilca, ki je teroriziral okolico San Francisca, policijo pa je vrsto let izzival s šiframi in pismi.

Z lovom na morilca so postali obsedeni štirje možje, ta obsedenost pa jih je do konca izčrpala. Od teh štirih mož je bil največja neznanka Robert Graysmith (Jake Gyllenhaal), sramežljivi karikaturist, ki pa ni bil tako iznajdljiv in izkušen kot njegov novinarski kolega, cinični Paul Avery (Robert Downey Jr.), zvezdniški novinar črne kronike San Francisco Chronicla. Ni imel zvez pri znanem in ambicioznem inšpektorju Davidu Toschiju (Mark Ruffalo) in njegovem nevsiljivem, natančnem partnerju Williamu Armstrongu (Anthony Edwards). Imel pa je izjemno sposobnost, na katero ni nihče računal.

Prvo pismo je prispelo 1. avgusta 1969. Naslovljeno je bilo na urednika in je prišlo z ostalo pošto. Prejeli so ga trije časopisi - Chronicle, San Francisco Examiner in Vallejo Times-Herald. "Dragi urednik, tu morilec..." Davida Faradayja in Betty Lou Jensen 20. decembra 1968 ter Darlene Ferrin (in poskus umora Mikea Mageauja) 4. julija v Valleju. Ni jih poimenoval, je pa razkril podrobnosti, ki jih je poznala le policija. Vsak časopis je dobil del šifre, ki naj bi razkrila njegovo identiteto. V pismu je tudi zagrozil - pismo objavite ali pa jih bo še več umrlo. Do zdaj je samo Jack Razparač pisal časopisom in izzival policijo.

Zakonski par iz Salinasa je razvozlal šifro. Toda prav Graysmith, pravi navdušenec nad šiframi, je bil tisti, ki je razkril njen skrivni namen. Pismo se je namreč nanašalo na film iz leta 1932 Najnevarnejša žival.

Nato so sledila nova pisma. 27. septembra 1969 je Zodiak spet udaril. S kapuco na glavi je do smrti zabodel Cecilio Ann Shepard, njenega fanta, Bryana Hartnella, pa je le ranil, ko je bil zaljubljeni par na pikniku pri jezeru Berryessa v okrožju Napa.

Čez en mesec je prišel morilec v San Francisco. Taksista Paula Leeja Stinea je ustrelil v zatilje v nobel soseski Presidio Heights. Tri dni kasneje je prispelo peto pismo. Policija je izvedela, da bi ga lahko ujeli. Poleg tega je v pismu zagrozil, da bo ustavil šolski avtobus in postrelil otroke. San Francisco je zajela panika.

Zaradi Zodiaka so Toschi, Armstrong in poročevalec Avery tako rekoč čez noč postali slavni. Zodiak je bil ves čas en korak pred ostalimi, za sabo je počistil sledi, v vsakem pismu pa je pustil kakšno grožnjo. Na koncu je vse skupaj postalo osebno. Življenje štirih mož se je obrnilo na glavo.

O filmu

"Če si takrat odraščal v tistem okolišu, se te je loteval obupen strah. Kaj če bo ustavil naš avtobus? Kaj če bo prišel v našo sosesko? Če si otrok, zganjaš velik cirkus, saj to počnejo otroci. Jaz sem odraščal v Marinu. Zdaj vem, kje so se zgodili umori, toda ko si še majhen, ne pomisliš na to. Ves čas se samo bojiš, da se bo pojavil v tvoji šoli."

Dobrodošli v pravi otroški mori Davida Fincherja.

"Spomnim se, da smo se kot otroci pogovarjali, kako je morilec klical v Dunbarjev šov. Leta 1974 smo se preselili in bil sem presenečen, ker so tudi drugod poznali Zodiaka," se spominja Fincher. Niti v sanjah pa si ne bi mogel misliti, da bo moral tri desetletja kasneje pri snemanju filma z nekaterimi policisti, ki so lovili enega najbolj zloglasnih morilcev, po morilčevih stopinjah, pregledati 10 tisoč strani dokumentov in dokazov, spraševati žrtve, ki so preživele, bližnje tistih, ki niso, in sorodnike prvega osumljenca. Takrat je bil glavni osumljenec bivši učitelj, ki so ga odpustili in zaprli zaradi otipavanja učencev.

Tudi Fincher je podlegel želji, da bi odkril, kdo je skrivnostni Zodiak. Tako kot je mladi karikaturist pri San Francisco Chroniclu mnogo let nazaj želel razkrinkati morilca. Robert Graysmith je svojo obsedenost usmeril v dve knjigi, uspešnico Zodiac in nadaljevanje Zodiac Unmasked, v katerih do podrobnosti opisuje vsa dejstva, ki so se nabrala v letih preiskave.

Snemalci so veliko sodelovali z Bryanom Hartnellom, ki je vodil primer umora pri jezeru Berryessa 27. septembra 1969.

"Bil sem pri jezeru Berryessa, ko so snemali prizor, ko ju je zabodel," pravi. "Spomnim se, da je bilo ob šestih popoldan v soboto. Srce se mi je paralo, ko sem gledal. Oba je napadel z nožem, ne s pištolo. Po mojem mnenju Bryana ni zabodel tolikokrat kot Cecilio, kar mu je rešilo življenje, saj je Cecilia začela kričati in jo je hotel utišati. Zabodel jo je desetkrat, petkrat spredaj in petkrat zadaj. Skoraj sem zajokal, ko sem videl, kako so ponovno uprizorili umor. Nikoli si ne bi mislil, da me bo tako prizadelo. Po 37-ih letih. Ves čas sem razmišljal, kaj sta prestajala Bryan in Cecilia. Vzel sem zelo osebno. Morali bi ga ujeti."

Pisma

Grški simboli. Morsejeva abeceda. Vremenski simboli. Znaki abecede. Signalizacija. Astrološki simboli. Vse to je Zodiak vključil v na roko napisana pisma, ki ga je 1. avgusta 1969 poslal na tri časopise:

Šifrirano sporočilo objavite na naslovnici. V njem se skriva moje ime. Če ga ne objavite do petka pop., 1. avg. 69, bom šel v pet. zvečer na morilski pohod. Cel vikend se bom vozil okoli in pobijal ljudi na samem...

Pisma so prihajala še veliko let, v njih je opisoval podrobnosti umorov, ki jih je poznala le policija, pošiljal pa je tudi dokaze - kos krvave žrtvine srajce. Dešifranti iz CIE, FBI in ostalih obveščevalnih služb niso znali razvozlati šifre.

Potem pa je to uspelo zakonskemu paru, srednješolskemu učitelju Donaldu Geneu Hardenu in njegovi ženi.

"Tri dni sem se ukvarjal s šifro. Potem sem poklical na časopis in rekel, da sem jo razvozlal. Rekli so mi: Seveda, kar pošljite." In tudi je. Ko so objavili njuno rešitev, sta čez noč postala slavna. Njegova žena se je zbala, da ju bo morilec zaradi tega poiskal, zato je Donald kupil pištolo, ki jo je imel ves čas pri roki.

Več o Zodiaku in primeru si lahko preberete na naslednjih spletnih straneh:

1. Wikipedia
2. Pisma
3. www.zodiackiller.com

Igralci

Jake Gyllenhaal (Robert Graysmith)
Nominiran je bil za nagrado Independent Spirit za glavno vlogo v filmu Richarda Kellyja Donnie Darko. Dokazal se je še v uspešnici Rolanda Emmericha Day After Tomorrow ter celovečercih The Good Girl Miguela Artete, Lovely & Amazing Nicole Holofcener in October Sky Joea Johnstona. Njegove prve vloge so manjše.

Igralsko zasedbo je dopolnjeval v filmu A Dangerous Woman, ki ga je režiral njegov oče Stephen Gyllenhaal, in uspešnici Rona Underwooda City Slickers. Nastopil je še v izredno uspešni epizodi Bop Gun NBC-jeve serije Homicide: Life on the Street. Leta 2002 se je prvič preizkusil na gledališkem odru in za vlogo v igri This is Our Youth prejel nagrado London Evening Standard v kategoriji izredni novinec. Zadnji vlogi je odigral v filmih Marinec Sama Mendesa in Proof Johna Maddena.

Mark Ruffalo (inšpektor David Toschi)
Za vlogo v uspešnici Kennetha Lonergana You Can Count on Me je prejel nominacijo za nagrado Independent Spirit, nagrado New Generation pri Los Angeles Film Critics Association ter nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Montrealu leta 2000.

Kot koscenarist se je izkazal pri neodvisnem celovečercu Michaela Hackerja The Destiny of Marty Fine (2. mesto na filmskem festivalu Slamdance leta 1995), kot režiser pa se je podpisal pod številne igre, med katere sodi tudi Margaret (2001).

Svojo prvo gledališko vlogo je odigral v igri Avenue A v nebroadwayskem gledališcu The Cast. Nastopil je v številnih igrah Justina Tannerja, tudi v Still Life with Vacuum Salesman in Tent Show in kasneje v igri Jamesa Lapinea The Moment When. Z vlogo v kritično odlično sprejeti nebroadwayski igri This is Our Youth, ki jo je napisal Kenneth Lonergan, si je priigral nagrado Lucille Lortel za najboljšega igralca. Njegovo delo je bilo poplačano tudi z nagradama Dramalogue in Theater World.

Ruffalo je med drugim zaigral v filmu Anga Leeja Ride With The Devil, Roda Lurieja The Last Castle (ob Robertu Redfordu), Johna Wooja Windtalkers (ob Nicolasu Cageu), Austina Chicka XX/XY, Isabel Coixet My Life Without Me (ob Sarah Polley), Jane Campion In the Cut (ob Meg Ryan), Garyja Winicka 13 Going on 30 (ob Jennifer Garner).

Lahko smo ga videli tudi ob Lauri Dern, Petru Krauseu in Naomi Watts v neodvisnem celovečercu Johna Currana We Don't Live Here Anymore, pri katerem se je izkazal tudi kot izvršni producent, ter ob Tomu Cruiseu in Jamieju Foxxu v filmu Michaela Manna Collateral.

Robert Downey Jr. (Paul Avery)
Tudi po treh desetletjih igranja je eden najbolj iskanih ameriških igralcev. Leta 1992 mu je glavna vloga v celovečercu Chaplin prinesla nagrado BAFTA in nominacijo za oskarja.

V zgodnjih letih svoje kariere se je predstavil v filmih The Last Party, Soapdish, Air America, Chances Are, True Believer, Johnny Be Good,1969, Less Than Zero, The Pick-Up Artist, Back to School, Tuff Turf, Weird Science in Firstborn, svoj prvenec pa je zabeležil v filmu Pound, ki ga je režiral njegov oče.

Leta 1994 je ob Woodyju Harrelsonu in Juliette Lewis zaigral v uspešnici Oliverja Stonea Natural Born Killers. Tri leta kasneje se je preizkusil v celovečercu Roberta Altmana The Gingerbread Man s Kennethom Branaghom v glavni vlogi.

Znova je sodeloval s svojim očetom pri projektu Hugo Pool (ob Seanu Pennu), sledil je film Mikea Figgisa One Night Stand, v katerem sta glavno vlogo odigrala Wesley Snipes in Nastassja Kinski. Leta 2001 se je pridružil igralski zasedbi izredno uspešne serije Ally McBeal in si prislužil zlati globus za najboljšega stranskega igralca v seriji in nagrado Screen Actors Guild ter nominacijo za emmyja.

Leta 2003 se je vrnil na velika platna z vlogama v filmih The Singing Detective in Gothika. Vstopil je tudi v svet glasbe z izdajo svojega prvega albuma The Futurist. Videli smo ga lahko tudi v komični kriminalki Shanea Blacka Kiss Kiss, Bang Bang (ob Valu Kilmerju) ter futuristični drami Richarda Linklaterja A Scanner Darkly (ob Keanu Reevesu, Winoni Ryder in Woodyju Harrelsonu).

Izza kamere

David Fincher (režiser)
O režiserju, ki se je s svojim drugim celovečercem, dovršeno, stilistično popolno in temačno dramo 7edem, zapisal tako v spomin gledalcem kot kritikom, se ne ve prav veliko. David Fincher skrbno skriva svojo zasebnost in vse, kar ima povedati, pove s svojimi filmi.

Nekoč je v enem od redkih intervjujev - sam pravi, da je dal vsaj enega preveč - povedal, da ga ne zanimajo filmi, ki zabavajo, ampak da spoštuje filme, ki puščajo brazgotine. Čudno za človeka, ki se je filmu, tako sam pravi, zapisal potem, ko je videl Lucasovo drugo zgodbo prve trilogije Vojne zvezd: Imperij vrača udarec. Na začetku svoje filmske poti se je namreč želel posvetiti režiranju glasbenih spotov in reklam. V to, da si je to želel, pravzaprav nihče zares ne verjame, res pa je, da se je proslavil prav z nekaterimi spoti za uspešnice priljubljene Madonne (Vogue), skupine Rolling Stones (Love Is Strong) in z reklamami za Nike in Coca-Colo. Vsekakor sta, poleg njegove izredne in neponovljive nadarjenosti, za njegov razvoj na področju filmske režije pomembna dva človeka: Steven Spielberg in George Lucas. Še preden je stopil na sceno režiranja spotov in reklam, se je namreč učil tehnike snemanja in spoznaval male skrivnosti velikih režiserskih mojstrov na snemanju Indiane Jonesa in templja smrti in Vojne zvezd: Jedijeve vrnitve.

Kmalu potem je prišla ponudba za režijo tretjega dela kultnega Osmega potnika (Alien3). Dela se je lotil z veliko vnemo, ni pa pričakoval, da se bo celotna zadeva sprevrgla v eno samo mučenje, prerekanje in prepričevanje producentov v njegov prav. Bil je namreč mlad in brez referenc, zato mu hollywoodski velmožje, ki delijo denar za snemanja, niso zaupali. Ko je bil film po velikih težavah končno nared, je Fincher doživel še en udarec: kritiki so ga večinoma raztrgali. Za njih je bil problematičen mulc, ki o režiji nima pojma in ki na snemanjih rad zapravi preveč denarja. Tisti redki pa, ki so mu peli hvalo, in za katere se je izkazalo, da so jasnovidci, saj so mladeniču napovedovali svetlo prihodnost, so bili prej kaplja sladkosti v oceanu grenkobe, kot pa učinkovit obliž, ki bi mu zacelil rane vsled vsesplošnega zavračanja. Ta zaplet ga je skoraj pognal iz filmskega sveta, saj je v tistem času več kot enkrat napovedal, da ne bo režiral nobenega filma več. Na srečo je to obdobje prebolel in na črne napovedi pozabil.

Potem pa je v popolni tišini in brez vsakega pompa prišel na platna, najprej ameriških, potem pa še svetovnih, kinov njegov 7edem. Njegov izjemni uspeh in skorajda evforično navdušenje, ki ga je požel pri kritikih, je bil kot povračilo za vse krivice, ki so mu bile prizadejane s Osmim potnikom 3. Izkazalo se je, da so vanj verjeli prav vsi in nihče se ni več želel uvrščati med drhal, ki ga je pred tremi leti popljuvala. Poleg tega pa je film doživel izreden sprejem pri gledalcih in navkljub morbidno-temačni in srhljivo-pretresljivi zgodbi so ga trumoma drveli gledat ljubitelji filma širom po svetu. Mnogi se zdaj zavedajo, da je ameriška filmska akademija ravnala skrajno neodgovorno, ko je film, režiserja in oba glavna igralca, Brada Pitta in Morgana Freemana, ki sta opravila izjemno delo, prezrla pri nominacijah za oskarje. Vse to pa ne spremeni dejstva, da so Davidu Fincherju, ki je nekdaj slovel kot enfant terrible filmskega sveta, od tod dalje vsa vrata na stežaj odprta.

Za neodvisno produkcijsko hišo Polygram je v sodelovanju s Propaganda Films (1986), katere soustanovitelj je, posnel gotsko temačno in psihološko pretanjeno Igro (The Game). V njej sta se pomerila Michael Douglas in Sean Penn. Leta 2002 je posnel Panic Room.