Zlomljeni objemi

Zgodba

Gospod, piše, živi in ljubi v temi. Pred štirinajstimi leti je bil udeležen v hudi nesreči na otoku Lanzarote. V nesreči ni izgubil le vida, temveč tudi ljubezen svojega življenja. Pred tem je uporabljal dve imeni. Harry Caine je bil njegov psevdonim, s katerim je podpisoval svoja literarna dela, zgodbe in scenarije. Mateo Blanco pa je bilo njegovo pravo ime, ki ga je uporabljal v vsakdanjem življenju in pri podpisovanju režij. Po nesreči ostane zgolj Harry Caine. Če že ne more režirati filmov, lahko preživi le ob misli, da je Mateo Blanco umrl skupaj s svojo ljubljeno Leno.

Harryja Cainea ohranjajo pri življenju scenariji, ki jih ustvarja s pomočjo zveste nekdanje vodje produkcije, Judit Garcíe, in njenega sina Diega, ki je prevzel vlogo tajnika in vodnika. Odločil se je, da bo živel dalje in pripovedoval zgodbe. Je aktiven, privlačen slepec, ki je iz svoje biografije zbrisal vsakršno sled o svoji prvi identiteti. Nekega večera se Diegu pripeti nesreča in zanj poskrbi Harry. Med okrevanjem Diega zanima obdobje, ko je Harry slišal na ime Mateo Blanco. Tako kot oče svojemu otroku pove zgodbico, da bi ta zaspal, tudi Harry ne more razočarati Diega in mu zaupa zgodbo izpred štirinajstih let. Gre za pretresljivo zgodbo o usodi, ljubosumju, zlorabi moči, izdaji in občutku krivde, katere podoba je slika dveh objetih ljubimcev, raztrgana na tisoče koščkov.

Igralska zasedba

Penélope Cruz je svojo igralsko kariero začela že v najstniških letih, v romantični komediji Jamón, Jamón (1992) Bigasa Lune. Privabila je pozornost najuspešnejših španskih režiserjev. Z Bigasom Luno je sodelovala tudi v celovečercu Volaverunt. Za Fernanda Truebo je zaigrala v filmih Belle Epoque in La niña de tus ojos. Za vlogo v slednjem je prejela nagrado Goya za najboljšo igralko. K sodelovanju sta jo povabila tudi Alejandro Amenábar (Abre los ojos) in Agustín Díaz Yanes (Sin noticias de Dios).

V filmu Zlomljeni objemi že četrtič sodeluje s Pedrom Almodóvarjem, potem ko je igralsko zasedbo dopolnjevala že v celovečercih Live Flesh, All About my Mother in Volver. Izjemno bogata je tudi njena mednarodna kariera, v katero sodijo filmi The Hi-Lo Country (režiser Stephen Frears), All the Pretty Horses (Billy Bob Thornton), Blow (Ted Demme), Captain Corelli’s Mandolin (John Madden), Vanilla Sky (Cameron Crowe), Non ti muovere (Sergio Castellito), The Good Night (Jake Paltrow), Vicky Cristina Barcelona (Woody Allen) in Nine (Rob Marshall).

Non ti muovere ji je prinesel nagrado David di Donatello in evropsko filmsko nagrado po izboru občinstva za najboljšo igralko. To vlogo je New York Times izbral za eno izmed najboljših desetih ženskih vlog v letu 2004. Številne nagrade je prejela tudi za odlično predstavo v filmu Volver, med drugim, skupaj z ostalo žensko igralsko zasedbo, za najboljšo igralko na filmskem festivalu v Cannesu, ter nagradi EFA in Goya, nominirana pa je bila tudi za oskarja, zlati globus in nagrado BAFTA.

V lanskem letu je zaigrala v romantični drami Woodyja Allena, Vicky Cristina Barcelona, in letos prejela oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo in še več kot deset drugih nagrad.

Lluis Homar je zaigral v več kot tridesetih gledaliških produkcijah in mnoge izmed njih tudi režiral. Leta 1999 je dvojno vlogo prevzel tudi v Shakespearovem Hamletu. Kot igralec je bil tudi del številnih filmskih projektov in sicer režiserjev, kot so Pilar Miró (El pájaro de la felicidad), Vicente Aranda (Si te dicen que caí), Mario Camus (Después del sueño, Adosados in La ciudad de los prodigios), Julio Medem (Caótica Ana), Montxo Armendáriz (Obaba) in Juan Luis Iborra (El sueño de Valentín). S slednjo vlogo si je priigral nagrado Butaca za najboljšega katalonskega igralca. Režiserja Pedra Almodóvarja pa je navdušil že v uspešnici La mala educación.

Blanca Portillo beleži izjemen uspeh v gledaliških igrah. Izjemno predstavo je prikazala v Hamletu, mojstrovini Tomaža Pandurja. Z njim je sodelovala tudi že v igri Barroco. Izjemno priljubljenost si je priigrala v televizijski seriji Siete Vidas, dokazala pa se je tudi v petnajstih filmih, med katerimi so Goya’s Ghost Milosa Formana, Alatriste Agustína Diaza Yanesa, My Prison Yard Belén Macías in Siete mesas de billar francés Gracie Querejeta. Leta 2005 je prvič sodelovala s Pedrom Almodóvarjem, v filmu Volver, in si prislužila nominacijo za nagrado Goya v kategoriji najboljša stranska igralka. Na filmskem festivalu v Cannesu je skupaj z ostalo žensko igralsko zasedbo prejela nagrado za najboljšo igralko.

José Luis Gómez je po glavni vlogi v filmu Pascual Duarte Ricarda Franca, za katero so ga izbrali za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Cannesu, prepričal številne uspešne režiserje, kot so Jaime de Armiñán (Nunca es tarde), Juan Sebastián Bollaín (Las dos orillas), Enrique Brassó (In memoriam), Jaime Camino (Luces y sombras), Jaime Chavarri (Dedicatoria), Manuel Gutiérrez Aragón (Sonámbulos), Eloy de la Iglesia (La estanquera de Vallecas), Joseph Losey (Les routes du sud), Pilar Miró (Beltenebros), Carlos Saura (Los ojos vendados in El séptimo día), Gonzalo Suárez (Rowing with the Wind), Mariano Barroso (Hormigas en la boca) in Milos Forman (Goya’s Ghosts). Režiral je gledališki igri La vida es sueño in Carmen, lani pa tudi Verdijevo opero Simon Boccanegra.

Filmska ekipa

Pedro Almodóvar (scenarij, režija)
Leta 1980 je režiral celovečerec z izredno nizkim proračunom, Pepi, Luci, Bom, pri katerem so z izjemo Carmen Maure sodelovali izključno novinci. Šest let pozneje sta z bratom Agustínom ustanovila produkcijsko hišo El Deseo S.A. Njun prvi projekt je bil Law of Desire. Od tedaj sta producirala vse filme, za katere je Pedro napisal scenarij in jih režiral.

Mednarodni sloves je Pedru prinesel celovečerec Women on the Verge of a Nervous Breakdown leta 1988. Z dramo All About my Mother (1999) si je prislužil prvega oskarja za najboljši tujejezični film, zlati globus, cezarja, tri evropske filmske nagrade, nagrado David de Donatello, dve nagradi BAFTA, sedem nagrad Goya in 45 drugih nagrad.

Tri leta pozneje se je Talk to Her odrezal podobno, saj so mu dodelili oskarja za najboljši scenarij, pet evropskih filmskih nagrad, dve nagradi BAFTA, nagrado Nastro de Argento, Cezarja in številne druge. Produciral je štiri izjemne filme, odlično ocenjene po vsem svetu: My Life Without Me, The Holy Girl, The Secret Life of Words in The Headless Woman.

Leta 2004 je bila njegova mojstrovina Bad Education izbrana za otvoritev filmskega festivala v Cannesu, s katero je znova prepričal tako kritike kot občinstvo. Film je bil nominiran za številne nagrade, newyorški kritiki pa so ga izbrali za najboljšega med tujejezičnimi filmi.

Leta 2006 je Pedro v Cannesu predstavil celovečerec Volver in prejel nagrado za najboljši scenarij. Šestim igralkam v filmu, s Penélope Cruz na čelu, so podelili nagrado v kategoriji najboljša igralka. Med ostalimi nagradami (več kot 70), je tudi 5 nagrad EFA, pet nagrad Goya in nagrada Fipresci. Penélope Cruz je bila nominirana za oskarja in prvič se je zgodilo, da je bila med nominirankami španska igralka, ki je zaigrala v špansko govorečem filmu.