Zlo

Zelo dober razmislek o izbiri sredstev za osvobajanje od zla, o tem, kaj je sploh zlo, o tem, kako se zlo širi in napreduje, in nenazadnje o tem, ali mu je sploh mogoče ubežati. Na koncu se vprašaš, ali je Erik dejansko kaj dosegel ali pa je samo premagal neposredno fizično nasilje tako, da se je zatekel v sistem institucionalizirane ga nasilja (tako v šoli kot doma z očimom). Skratka, film te ne pusti pri miru še dolgo potem, ko ga je konec, poleg tega pa že dolgo nisem ob nobenem filmu tako neizmerno užival, ko so jih negativci dobili po gobcu. In tudi nad tem se lahko zamislim.

Koncno en dober svedski film, ki ni Faresova komedija. Je prvovrstna drama, ki te vseskozi drzi v napetosti, kdaj bo glavni junak posegev po nasilju, vendar je to poslastica za epilog. Krvi pa je ravno dovolj, da se v prizore lahko uzivis. Hollywood uci se! Konec je odličen, saj si ga v bistvu lahko podaljsas sam. Skratka film vreden ogleda.

Po vsej nenormalni gneči specialnih efektov in ameriške solzavosti en film, v katerem gledaš ZGODBO in občuduješ junake. Film, ki te še nekaj časa drži in film, o katerem razmišljaš. Material za Oskarja. RES vreden ogleda - za tiste, ki pri filmu celo razmišljajo.

Film vreden ogleda! Ga priporočam! Tisti ki govorijo da je zanic je to zato, ker ne razmišljajo zraven filma, pri tem pa moraš razmišljati! No, men je všeč drgač ma pa usak svoj okus

Zanimivo, kako so mnenja gledalcev različna(komentarji pod "vse")...ali super film, ali zanič film...nočen nobenega žalit, ampak pri tem filmu moreš res razmišljat, da ga dojameš...tako, da nekdo ki ga gre neraspoložen gledati, ne more realno oceniti. Še manj pa razumem, kako je možno, da takšen dober film, ki ni tipična ameriška akcija...pride v prvem tednu pogledati samo 7 ljudi na en termin...žalostno... Skratka, super film...genialno igralska zasedba...dober nauk...film vreden ogleda, vsaj meni!

Po pravici povedano sem sprva pred ogledom filma res pričakoval drugačno "vsebino" filma, vendar pa moram povedat, da me je celotna zasnova filma, kot tudi igralska zasedba prijetno presenetla in to že od samega začetka. Sploh pa je zanimivo na neki svoj način videt te švedske obraze (mimika) igralcev v filmu...Res je, film te drži cel čas v napetosti do samega konca. Všeč mi je tudi, ker je v filmu več poučnih naukov...recimo, kako se lahko rešijo vse zadeve tudi brez uporabe pesti (situacija ala "Ghandi"!!!). Po dolgem času res eden od taboljših filmov, ki si brez problema zasluži oskarja! Priporočam, da si vsi ogledate ta film, ker je več kot vreden ogleda!

Ze kar nekaj casa ni bilo tako dobre drame v kinematografih kot je ta. Ko sem zacel gledat, sem do konca filma pozabu na kokice in Coca-Colo. Cist sm not padu. Konec je ful dober, sam bi lahko vsaj mal pokazal utripajoce lucke od resilca. =)

Klub golih pesti sreča Zabloda dijaka Torlessa. Ondskan, po slovensko Zlo, se spozna na svoj posel. Na svojo zgodbo, svoj scenarij, svoje igralce, svoje dialoge, svojega režiserja in na tematiko, ki se je loteva precizno, globoko, direktno in efektno. Tu gre za čisto mojstrovino, za enega boljših švedskih filmov zadnjih let, za nepozabno mešanico Kluba golih pesti in klasičnega romana Zablode dijaka Torlessa, ki ga je leta 1906 spisal skrivnostni Robert Musil. In Musil nas je popeljal v zakulisje dijaškega doma. V njegovo perverzno esenco, v najbolj skrit predel najstniške duše, v vse tisto, kar ponavadi ostane tajno. Tisto, o čemer se ne govori. Se ne sme govoriti. V čudaški, zmedeni, nesigurni in seksualno dezorientirani svet dijaka Tolressa, ki s svojima kolegoma muči enega izmed svojih sošolcev. Ki se nadenj spravi prefinjeno, perverzno, hinavsko, poniževalno in nečloveško. Ki uživa v njegovem podložništvu, v njegovem absolutnem suženjstvu in brezpogojni predaji. Ki ga vzburja njegovo trpljenje, njegov glasni jok. Njegovo moledovanje. Ubožec je zanje »samo slučajen, ustvarjen zunaj vrste, kok kak črv ali kamen na poti, za katerega ne vemo, ali naj ga obidemo ali pohodimo«. Mulci se gredo čisti freak show, čistega Markiza De Sadea, ki se ne neha niti takrat, ko Torless ugotovi, da se je vanj zaljubil. Da ga privlači njegovo golo telo. Prav imate, Zablode gojenca Torlessa so zgledale tako, kot da bi jih režiral David Lynch, kar je brez dvoma čudež, saj so nastale že leta 1906. Torej takrat, ko so geje še vedno sežigali na grmadah. In sedaj je na prvem tiru švedska poslastica Ondskan, moderne Zablode dijaka Torlessa, še en Klub golih pesti, še en Das Experiment, kjer se skupina dijakov spravi na stoičnega Erika Pontija (Andreas Wilson). Na novinca, na bruca, na mojstra uličnih pretepov, ki mora pogumno prenašati njihove napade, poniževanja, perverzno uživanje in maltretiranje. In Ponti se ne sme upreti. To je šolska hierarhija, kjer starejši dijaki vladajo mlajšim. Kjer ni prostora za Spartaka. Kjer je treba ubogati. Pa četudi si plavalni šampion, pa čeprav bi vse skupaj z enim samim udarcem zbil na tla in jim polomil nosove ter čeljusti. Prav imate, Onsdkan, sicer film, na katerega bi bil ponosen tudi Ingmar Bergman, nam več kot lepo pojasni bistvo vsake družbe, bistvo, da je treba zlo vedno premagati z še večjo hudobijo. Lepe besede tu pač ne najdejo lepega mesta.

Pridruzujem se vsem ze napisanim komentarjem. Ce sem iskrena, sem zelela gledati nekaj drugega in smo potem po spletu okoliscin pristali pri tem filmu. Res je odlicen, z neverjetno zgodbo, ki te ne pusti ravnodusnega, prisiljen si razmisljati in tako kot je ze omenjeno, se nekaj casa po filmu premlevas kaj se je zgodilo, kaj je poanta filma, kaj je tisto globje sporocilo...res odlicen film.

Materijal za oskarja 100%

Na eni strani je peklenšček, na drugi bog. Tako nas uči krščanstvo, a tudi vse druge svetovne religije so osnovane na principu večnega boja med dobrim in slabim, med lučjo in temo ter med ljubeznijo in sovraštvom. Jasno, na svetu obstajajo tako eni, kot tudi drugi ljudje in najlaže je reči, da smo vsi zgolj lutke v rokah nekih višjih sil. Toda kaj, če popolno Zlo sploh ne obstaja, temveč je vsak negativni dogodek zgolj posledica drugih zli dejanj? Skoraj nadrealistično krut film, ki se po principu Eksperimenta ali pa Dogvilla prebija preko površinskih vljudnostnih človeških odnosov, proti najbolj temačnim predelom človeškega sovraštva in zla. Toda zgodba ne deli ljudi zgolj na izključno dobre in izključno slabe! Nasprotno, gledalec v začetku zlahka zamenja protagoniste in antagoniste, saj se zdi, da je prav osrednja oseba zgodba negativec, oziroma poosebljeno zlo. Toda film se ne zadovolji zgolj s tem, temveč poišče vzroke za sovraštvo in nasilje, tako pri glavnem junaku, kot tudi pri njegovih nasprotnikih. Slednji so tako tipični primerki pregovora, da oblast izpridi človeka, oziroma povedano drugače, zlo vedno poraja zgolj novo zlo. Film je umeščen v internat na Švedskem, kmalu po drugi svetovni vojni, zato se med učitelji še vedno čuti duh nacionalizma in miselnosti nadrejenosti določenih ras. Na šoli tako velja vladavina močnejših, oziroma starejših, ki dano oblast tudi nemoteno zlorabljajo v svoj prid, zadovoljstvo in sadistično zabavo, vse po principu: tudi sami smo morali iti čez vsa ta ponižanja, zatorej bodo sedaj trpeli tudi drugi. In tako je večni krog nasilja sklenjen: mučeniki postanejo mučitelji, ki ustvarjajo nove mučenike in tako naprej. Princip evgenike je jasen: preživeli bodo le najmočnejši. Kdor prenese mučenje je vreden nadaljevati to filozofijo. Komur ne uspe, ni vreden enake obravnave. Ko se tako protagonist in antagonist proti koncu filma srečata in slednji uvidi, da je poražen, je prepričan, da to lahko pomeni zgolj njegovo smrt. Pojem milosti mu ni poznan, vse kar razume je princip vladati ali umreti. Toda prav ob tem se pokaže, kdo ali kaj je tisto pravo zlo, namreč da nasilno dejanje (ki je lahko tudi nekaj kompulzivnega) ni tako nevarno, kot nasilno razmišljanje. Problem mučitelja, ki se je razvil iz mučenca, lahko zaznamo tudi pri glavnem junaku, nad katerim se s tepežem redno znaša očim (slednji verjetno zaradi nekega manjvrednostnega kompleksa, ker je poročen z žensko iz višjega družbenega stanu). Tako je tudi glavni junak ujet v krogu nasilja, saj ne pozna prave ljubezni, krivico, ki se mu dogaja, pa kompenzira z nenadzorovanimi izbruhi besa, ki ga drugi razumejo kot čisto zlo. Toda vse kar potrebuje za spreobrnitev je razumevanje, prijateljstvo in ljubezen. Prvo dobi pri proletarskem učitelju, drugo pri sošolcu, tretje pri mladem dekletu. Njegova idila je sicer uničena, toda kljub vsemu iz tega zna potegniti koristen življenjski nauk, da krivic, ki jih je doživel, ne more in ne sme prenašati na nemočne in nedolžne, temveč se mora soočiti z mučitelji, saj se lahko le tako zares sooči in odpravi problem, ki mu uničuje življenje. Poleg odlične izbire glavnih igralcev in njihove skoraj strašljivo prepričljive igre slednjih, velja pohvaliti tudi odlično glasbeno spremljavo, ki zelo zanimivo odseva predvsem notranji bes in zagrenjenost glavnih likov, ter tako še enkrat več poudari, kako uničujoča je pot nasilja in zla. Zlo je čustveno zelo grozljiv film, ki pa ga ni strah pogledati globoko v problem človeškega sovraštva in vzrokov zanj in ki se morda res konča za odtenek preveč idealistično. Toda konec koncev so prav pozitivni ideali tisto, kar lahko iztrga človeštvo iz večnega kroga zla, v katerem se vrtimo, že vse odkar smo kot primati zlezli z dreves, v roke vzeli palico, ter z njo pričeli uveljavljati svojo nadvlado nad drugimi. Vse, kar se je spremenilo do danes, je namreč zgolj palica. Lep živopisan pozdrav :-)