Življenje v rožnatem
3.5.2007, Kolosej Ljubljana
14.6.2007, Kolosej DeLuxe Kranj
Kratka vsebina
Skozi trnje do zvezd, od zmag do padcev, od revnega pariškega predmestja, kjer naj bi se rodila pod ulično svetilko, do velemestnih luči New Yorka, to je neverjetna saga o Edith Piaf. Za njeno osupljivo usodo se skriva duša umetnice in srce ženske. Ko je umrla leta 1963, se je v Parizu med njenim pogrebom prvič po drugi svetovni vojni ustavil promet.
Krhka, a neuničljiva Piaf, ki je izgorevala za svojo umetnost, je najbolj nesmrtna med pevkami. V času instant popevk nas še vedno globoko ganejo njene pesmi Ne, ničesar ne obžalujem, Milord, Življenje v rožnatem…
Film Življenje je rožnato je odprl letošnji Berlinale, mednarodni filmski festival v Berlinu.
O produkciji
Olivier Dahan, režiser in scenarist filma, se spominja: "V knjigarni sem listal knjigo o Piaf, ko me je nenadoma prešinilo. Takoj sem poslal kratko sporočilo producentu Alainu Goldmanu: Velik ljubezensko-glasbeni film, tragičen in romantičen. Francoska tema, mednaroden film, velik film o Piaf". Ker je Goldmana zanimal Dahanov osebni pogled na Piaf, ga je prepričal, naj sam napiše scenarij, kar režiserju, človeku slike in čustev, sprva ni preveč dišalo. Dahan je prebral čisto vse, kar je bilo napisanega o njej: "Domišljam si, da vem, kaj čuti umetnik, Piaf ali kdo drug, njegove strahove, stiske, želje. Nisem želel posneti biografije, hotel sem pa, da je vse resnično. Kar zadeva njena mlada leta, sem pač gradil na tistih podatkih, ki so bili na voljo. Piaf zelo lepo govori in piše. V dialogih sem uporabil njene besede. Vedno je brez besedičenja zadela bistvo. Prebral sem tudi njena objavljena in neobjavljena pisma in občudoval njen stil, poštenost in pronicljivost".
Goldmana je presunilo, kako dramatično je bilo njeno življenje: "Mati jo zapusti, odrašča v bordelu, kot otrok je dolgo slepa, potem se potepa z očetom, dokler ne pristane v Pigallu pod trdo roko zvodnika. Ko beleži prve uspehe, jo sumijo umora in mora začeti z ničle. Največji pisatelj si ne bi mogel izmisliti boljše zgodbe. Piaf je ena redkih osebnosti, ki jo sprejemajo moški in ženske, mladi in manj mladi. Njen glas fascinira vse - ne glede na družbene ali kulturne pregrade. Vsi se prepoznajo v njej, tudi Anglosasi, ki pogosto odklanjajo francoske filme".
Glede zasedbe vlog se je režiser zanašal na intuicijo. Za vlogo Edith Piaf se je takoj spomnil Marion Cotillard: "Piaf je osebnost, ikona. Vsi poznajo njen obraz, njen glas in stas, zato je bila podobnost nujna. Čeprav je Marion lepša, je podobna Piaf na njenih prvih fotografijah".
Producent Goldman je navdušen: "Marion je opravila neverjetno delo. Liku je popolnoma zlezla pod kožo. Po nekem čudežu je celo dobila pevkin glas. Ko sem jo prvič uzrl kot Piaf, čeprav fantastični masker Didier Lavergne še ni bil dokončal svojega dela, sem ostrmel. Vedel sem, da bo vžgalo«. Olivier Dahan nadaljuje: "Prvič sem se čutil tako močno povezanega s kakšno igralko. Imela sva isti pogled na Piaf, zato sva delala v simbiozi. Marion ponekod poje sama, čeprav smo večinoma uporabili playback, kar pa ne pomeni, da si preprosto zavrtiš ploščo in odpiraš usta. Marion ni imela miru, dokler ni ujela njenega dihanja in ritma, dokler ji ni vdahnila duše. Kot bi Piaf vstala iz groba".
Alain Goldman ga dopolni: "Film ni razglednica o življenju Edith Piaf. Olivier je zaslužen tudi za to, da so v ospredju tisti, ki so bili pomembni zanjo, ne tisti, za katere je bila pomembna ona. Ključno je njeno srce. Film je čustveno potovanje, pravo avtorsko delo, ne dokumentarna drama".
Da bi bilo vse še bolj dramatično, se je Marion Cotillard že mislila odpovedati igralstvu. Čeprav je prejela cezarja za najboljšo žensko stransko vlogo za osemminutni nastop v filmu Zelo dolga zaroka (Une longue semaine de fiançailles), je nizala le manjše vloge v velikih filmih ali pa večje v povprečnih. Danes je vse drugače. Nekateri že vidijo v njej bodočo oskarjevko.
Clotilde Courau igra Anetto, Edithino brezvestno mamo, Jean-Paul Rouve njenega očeta, potujočega akrobata, Sylvie Testud Momone, umetničino zvesto prijateljico, Gerard Depardieu pa je Leplée, prvi, ki je Edith dal možnost za nastop. Režiserja je očaral, ker je tak kot Piaf: zanj sta umetnost in življenje eno. O njem Alain Goldman pravi: "Bil je prvi igralec, ki sem ga najel kot producent. Spoznala sva se med snemanjem Krištofa Kolumba (Christophe Colombe). Ko smo se vračali iz Kostarike, mi je napovedal, da bova še dvajset let sodelovala. Snemanje z njim ni zgolj snemanje, je kot pisanje manjše strani v zgodovini filma".
Komentarji
Super film. Igra glavne igralke je odlična. Ne bo vam žal ogleda.
Tako dobrega filma že dolgo nisem videla!!! Glavna igralka si zasluži najmanj oskarja, film je zelo čustven, tako da s seboj obvezno vzemite robčke. Mislim, da si ga bom ogledala še enkrat.
Kak si ti globoka, zelo čuten opis filma.
film si morate pogledat super je. najbol zrd tega ker je vse predstavljeno zelo realno. zgodba je osulpjiva kako se je znasla v tem svtu vzponov in padcev. njen glas uf noro uglavnm.
Ja, en tak lep film. Precej stvarna življenjska zgodba. Umetniki so vedno nekaj posebnega. Svet jih težko razume. Polni so življenja. Veliko jih tragično konča. Tudi slika mi je bila všeč.
film vreden ogleda,še posebej za tiste, ki so morebiti prebrali tudi njeno obsežno biografijo,ki jo je napisala njena polsestra. Še posebej odlično odigrana glavna vloga,s strani Marion Cotillard, ki si resnično zasluži oskarja. Dobro zasnovana biografija te izvrstne šansonjerke!
My Way. To je ona, Edith Piaf, pariški slavček, ali še bolje, pariški vrabček. Francoski nacionalni zaklad in najboljši francoski izvozni artikel vseh časov. Boljši od žabjih krakov in Eiffelovega stolpa. Tako je, Francozi ne bi rabili Eiffelovega stolpa, saj so imeli Edith Piaf. Žensko inačico Franka Sinatre, ki je namesto My Way zapela Non Je Ne Regrette Rien. In film se jo loti tako kot je treba. Z vseh zornih kotov. Od ranega otroštva, ko so jo vzgajale kurbice (najglasnejšo igra Emmanuelle Seigner). Do prvega nastopa, ki ga je uredil lokalni gangster Gerard Depardieu. Od petja na ulici, kjer ji je družbo delala nenehno pijana prijateljica Momone (Sylvie Testud). Do prve prave zaljubljenosti v boksarja Marcela (Jean-Pierre Martins), ki je umrl v letalski nesreči. Od hude slave, kjer se ji je poklonila celo Marlene Dietrich. Do resnih zdravstvenih težav, ki so jo pahnile v posteljo in jo spremenile v starko. Prav imate, Edith Piaf je bila kot Frida Kahlo, le da je dobila veliko boljši film. Pravo mojstrovino, ki časovna obdobja meša s stilom. Ki ne pozabi ničesar. Ki obvlada sceno. Ki obvlada Edith Piaf. To posebno, originalno, neponovljivo, trmasto, očarljivo, tečno, ponosno in tragično bitje, ki je celo v nesreči ujela srečo. Jasno, več kot ujela jo je tudi Marion Cotillard, ki je lani v filmu A Good Year ujela tudi Russella Crowea. In Marion je ne igra. Marion jo poosebi. Tako zelo, da pozabimo, da gledamo film. Da dobimo občutek, da je z nami prava Edith. Ena in edina, neponovljiva. Ponovljiva le v podobi Marion Cotillard.
Včeraj sem si bolj po naključju ogledal film. Me je zelo prijetno presenetil, ker je v njem prikazano srce Edith Piaf, ne faktografsko ampak tako kakršna je ona bila. Polna bolečine v nenehnem iskanju ljubezni... Vredno ogleda! Zasluži oskarja.
A zdaj pa ne igra več?!
Že dolgo nisem gledal filma, ki bi me tako prevzel in pretresel, čeprav zgodbo njenega življenja poznam. Mislim, da bi si Marion Cotillard za to vlogo zaslužila oskarja bolj kot kdorkoli.
Fantastičen, kruto realen film, ki te posrka vase, pretrese od glave do pete, dokler te po koncu zopet pretresenega ne postavi v leto 2007. Odlično, fascinantno in evropsko. Obvezen Oskar... in seveda ogled.
Dobre in globoke filme mam sicer rad, samo tole je bilo pa pretiravanje v nulo. Če si neverjeten fan slavčkove edite, potem pejte gledat ta film, ostali pa prste stran. ponavadi se potrudim pogledat film do konca, ce ne zarad druzga, ker sem placu tistih 5 evrov za karto. to je bil prvi film ob katerem sem zaspal in sem hotu it iz dvorane. na kratko: DOLGCAS!
caw filem je vreden ogleda
Film me je fasciniral z fenomenalno igro, dobro glasbo in režijo. Zame se je glede na kvaliteto postavil ob bok Formanovem Amedeusu. Film za vse čase.
sm si mislu po dolgem času ogledat kakšn resn film pa sn vido da to ni lih zame... ne priporocam alkoholikom in drugim uzivantom, sicer pa najbrz cist okej filem...
res dobr ganljiv film!!!res morš vsaj solzo spustit ko ga gledaš!!!res vsa čast režiserju in pa Etidh Piaf ker ma glas za znoret!drugač sm stara 14 pa mi je res ful všeč!
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Energično, osupljivo. Bomba čustev, ki premakne človeka vpletenega v sodobno zgodovino skozi čuten svet glasbe in osebne naravnanosti tako malih, kot velikih. Prerez miselnih preskokov slehernega posameznika, ki se sooča s težavami svojega življenja in smrti.