Kolosej
Film distribucije Cinemania group

Življenje je lepo

La vita e bella
drama
Na sporedu od: 7.1.1999, Kolosej Ljubljana
1h 56min / 116min
Leto: 1997
Država: Italija
Scenarij: Vincenzo Cerami, Roberto Benigni
Režija: Roberto Benigni
Zgodba je postavljena v leto 1939, v čas, ko je bila Italija pod oblastjo fašizma in antisemitizma, v čas, ko je bilo 8.000 italijanskih Židov vseh starosti in vseh socialnih slojev pregnanih iz svojih domov in odpeljanih v koncentracijska taborišča. Pred to kuliso Benigni razgrne pravljično zgodbo o Guidu in Dori, dveh življenja polnih, otroških ljubimcih, ki doživljata čudovito romanco, polno komičnih zapletov in naključnih dogodkov. Njuna sladka in zabavna ljubezenska zgodba je osrednja tema prve polovice filma. V drugi polovici pa zgodba doživi nepredviden preobrat. Preobrat, ki ga je doživelo mnogo Židov, ki so živeli v upanju, da bodo varni v Mussolinijevi Italiji.

Kratek opis zgodbe:

Opis: vsebina | produkcija | ustvarjalci

Vsebina:

Osrednji lik zgodbe je Guido (Roberto Benigni) - očarljivi moški z otroško nedolžnostjo in velikimi sanjami o svoji lastni knjigarni. Piše se leto 1939. Guido pride v toskansko mestece Arezzo s svojim prijateljem, pesnikom Ferrucciom (Sergio Bustric). S predrznim, neustavljivim humorjem in radostjo, iščeta srečo in romanco in pri tem ignorirata antisemitistično in fašistično vzdušje, ki se razrašča okoli njiju.

Guido se zaljubi v Doro, mlado in lepo učiteljico (igra jo Nicoletta Braschi, italijanska igralka, ki je igrala v večini Benignijevih filmov). Na nesrečo pa je ženska, ki jo kliče "Princesa", že zaročena. Še slabše, zaročena je s fašističnim uradnikom, na katerega je Guido že naletel, a se njuno srečanje ni ravno prijateljsko končalo. Vendar pa to zaljubljenega Guida ne odvrne in sledi pravljična romanca. Pet let kasneje - Guido in Dora sta poročena in imata sina Giosuéja (Giorgio Cantarini). Guido končno odpre knjigarno svojih sanj. Toda sedaj fašistični fanatizem, ki ga je Guido nekoč še lahko ignoriral, postane zakon. Guido je odločen, da bo obvaroval svojega sina pred kruto resničnostjo, ki vedno bolj posega v njihova življenja. Ta njegova odločenost postane vprašanje življenja in smrti, ko ju tri mesece pred koncem vojne pošljejo v koncentracijsko taborišče. Dora se jima v svoji veliki ljubezni odloči prostovoljno pridružiti. V svetu, ki se ga je v njegovi okrutnosti težko zamisliti, mora Guido uporabiti vso neverjetno domišljijo in svoj neutrudljivi duh, da bi rešil svoje ljubljene in sebe.

Produkcija:

Film Življenje je lepo (La vita e bella) prihaja izpod režiserske taktirke svetovno priznanega filmskega ustvarjalca Roberta Benignija, ki se je proslavil predvsem s komedijami. Da so film enako dobro sprejeli gledalci in kritiki, pričajo številne nagrade, ki jih je prejel od enih kot drugih. Je dobitnik velike nagrade žirije in nominiranec za zlato palmo leta 1998 na festivalu v Cannesu, dobitnik nagrade občinstva na treh mednarodnih filmskih festivalih: v Torontu, Los Angelesu in Vancouverju ter dobitnik osmih prestižnih nagrad David di Donatello (italijanski oskar), med njimi nagrade za najboljši film, režijo, nagrade za najboljšega igralca in scenarij.

Na podelitvi evropskih filmskih nagrad, ki je bila 04. decembra 1998 v Londonu, je prejel laskava naslova EVROPSKI FILM LETA in (Roberto Benigni) EVROPSKI IGRALEC LETA!!

Komediograf Roberto Benigni, ki je najbolj poznan po svojih domiselnih, psiholoških komedijah in inovativnih skečih, se je s filmom Življenje je lepo podal na povsem novo področje. Benigni je film postavil v križišče, kjer se srečajo lahkoživa komedija in romantične sanje z bridkostjo in srce parajočo resničnostjo. Življenje je lepo je srčna zgodba o moči smeha, da prevzame človeško srce in o moči domišljije, da zavaruje človeškega duha. Zgodba je postavljena v leto 1939, v čas, ko je bila Italija pod oblastjo fašizma in antisemitizma, v čas, ko je bilo 8.000 italijanskih Židov vseh starosti in vseh socialnih slojev pregnanih iz svojih domov in odpeljanih v koncentracijska taborišča.

Pred to kuliso Benigni razgrne pravljično zgodbo o Guidu in Dori, dveh življenja polnih, otroških ljubimcih, ki doživljata čudovito romanco, polno komičnih zapletov in naključnih dogodkov. Njuna sladka in zabavna ljubezenska zgodba je osrednja tema prve polovice filma. V drugi polovici pa zgodba doživi nepredviden preobrat. Preobrat, ki ga je doživelo mnogo Židov, ki so živeli v upanju, da bodo varni v Mussolinijevi Italiji. Ko Guida in njegovega sina, ki ga ljubi bolj kot vse na svetu, deportirajo v taborišče, kamor jima Dora sledi, Guido prevzame nase na prvi pogled nemogočo, skoraj mistično nalogo. Odločen je, da bo sinovo nedolžno srce za vsako ceno obvaroval pred grozotami, ki ga obdajajo. Zato, kljub nečloveškim in težavnim okoliščinam, skrije strah in izčrpanost ter ohrani svoj neverjeten smisel za humor, radost in razigranost. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, želi Guido za vsako ceno doseči, da bi njegov sin ohranil vero, da je življenje čudovito. Tako kot njegov filmski predhodnik Charlie Chaplin, je tudi Roberto Benigni vedno ustvarjal junake, ki so pod plaščem zabavnosti in komike skrivali moralni nauk. V tem smislu tudi zgodba o Guidu nadaljuje tradicijo Benignijevih številnih znanih komedij (Johnny Stecchino, The Monster, The Little Devil). Toda zgodba o Guidovi magični ljubezni in njegovem življenju, ki se nepričakovano spreobrne v nočno moro ter o njegovih poskusih ohraniti pri življenju nedolžnost sinovih sanj, je drugačna od vsega do sedaj videnega.
Benigni je inspiracijo za to nenavadno zgodbo črpal iz osebnih spominov, zgodovinskih dogodkov in svoje domišljije. Zgodba se dogaja v Toskani, kjer je bil Benigni rojen in je preživel svoje otroštvo. Čeprav se dogaja v času pred njegovim rojstvom, je to čas, ki je močno zaznamoval njegovo družino. Kljub temu, da ni bil Žid, je bil Benignijev oče med vojno zaprt v nemškem delovnem taborišču, kar je za vedno spremenilo njegovo življenje.
Benigni si nikoli ni mislil, da bo napisal ali režiral film o fašistični Italiji, vse dotlej, dokler si ni poskušal zamisliti najbolj ekstremne situacije, v katero bi lahko postavil svoj komični drugi jaz. Ni si mogel zamisliti bolj črnega časa v naši skupni zgodovini od holokavsta. Začel je delati s ko-scenaristom Vincenzom Ceramijem na seriji skečev, v katerih se znajde njegov junak v strašnem svetu koncentracijskega taborišča. Tedaj pa je prebral nekaj, kar mu je seglo do srca. Šlo je za sestavek o revolucionarju Trockiju. Ko je Trocki ujet v bunkerju čakal, da ga Stalinovi plačani morilci ubijejo, je v tem svojem najbolj črnem trenutku zapisal, da še vedno verjame, da življenje JE lepo. Ko je Benigni premišljeval o tej nenavadni izjavi Trockega v trenutku, ko je ta zrl smrti v oči, se je odločil, da bo naredil film o moči ljubezni, radosti in smeha, da ostanejo na skrivnosten način živi v najbolj strašnih okoliščinah, v katerih se znajde človek. Prav v tem času je Benigni raziskoval zgodovino italijanske deportacije tisočih Židov v obdobju fašizma. Tako se je rodila zgodba o Guidovem nenavadnem poslanstvu ljubezni v koncentracijskem taborišču. "Ideja za film Življenje je lepo me je enostavno prevzela. Lahko bi celo rekel, da je nisem iskal jaz, ampak je ona našla mene. Spoznal sem, da me je stavek "življenje je lepo" nekega dne ujel in da me od tedaj ni več izpustil." Že od samega začetka se je Benigni zavedal tveganja, ki ga je sprejel s takšno zgodbo, toda kot pravi sam "ljubezen vedno prinaša pogum" in on se je zaljubil v idejo o Guidovi nalogi, da reši svojo družino.
Benigni nadaljuje: "Verjamem, da nas smeh lahko reši, prisili nas, da pogledamo na stvari z druge, zabavnejše plati. Zmožnost sanjarjenja nas obvaruje, da se ne zlomimo kot vejica. Daje nam moč, da preživimo neskončno noč." Od vsega začetka se je Benigni zavestno odločil ohraniti stil filma v tonu domišljijske zgodbe - tako v scenariju, vizualni podobi in celo v načinu igranja - namesto da bi podajal zgodovinsko podobo fašistične Italije. "Nisem želel rekonstrukcije Italije tistega časa. To v nobenem pogledu ni zgodovinski dokument. Nasprotno, je bolj zgodba za otroke, s taboriščem, kot neke vrste Platonovim hudičevim brlogom ali brlogom pošasti, " razlaga. Na podoben način je tudi lik Guida antifašističen bolj fizično kot psihično. "Že zaradi svojega videza je razumljivo, da ne morem igrati fašista. Guido predstavlja svobodomiselnost, radodarnost in otroško nedolžnost." Čeprav je Benigni od začetka vedel, da želi ustvariti izmišljeno zgodbo, je želel spoznati in razumeti izkušnje tistih, ki so resnično živeli, ljubili in trpeli v tistih časih. Zato se je posvetoval z različnimi organizacijami, prebiral zgodovinske knjige in prisluhnil številnim osebnim izpovedim preživelih. Bolj ko je poslušal njihove zgodbe, bolj je bil Benigni osupnjen nad tem, kako se jim je življenje v trenutku povsem spremenilo. Zato je želel to nenadno in kruto spremembo poudariti tudi v filmu, s spremembo tempa v drugem delu zgodbe. "Po tem, kar sem prebral in poslušal v izpovedih žrtev sem spoznal, da se nič v filmu ne more niti malo približati resničnosti. Nikakor ne morete prikazati te neverjetne groze - ne glede na to, kaj naredite, ne bo tako grozno, kot je bila resničnost sama. Zato nisem želel, da občinstvo v mojem filmu išče realizem," pravi Benigni in nadaljuje: "Ker sem bil tako pretresen nad nedoumljivostjo groze, se mi je zdelo povsem mogoče, da bi se moški, kot je Guido pretvarjal, da je vse skupaj zgolj igra. To je tisto, o čemer govori Primo Levi v If This Is A Man, ko opisuje jutranje vstajanje v taborišču, ko je pogledal okrog sebe in si mislil: "Kaj če je vse skupaj zgolj šala? Saj to ne more biti res?' Očitno je bila to misel, ki so si jo delili vsi taboriščniki: 'Kako je lahko kaj takega sploh resnično'?" Ta vprašanja so utrdila Benignijevo idejo, da bi Guido lahko ustvaril izmišljen svet, da bi zavaroval sina. "Ni lepše, bolj ganljive zgodbe kot je zgodba o ljubezni do otroka. Želja po zavarovanju otroka pred travmo, po ohranitvi njegove nedolžnosti, je eden od najstarejših, največjih in najglobljih čustev, ki jih zmore človek. Za Giosuéja sem želel, da je v starosti, ko lahko vse razume in hkrati še vedno verjame, da je vse zgolj igra. Giosué je verjetno zelo dobro vedel, kaj se dogaja, tako kot to znajo vedeti otroci, toda bil je pripravljen stopati skupaj z navideznim svetom, ki ga je ustvaril njegov oče."
Po skoraj dveh letih priprav, je bil film v dvajsetih tednih posnet v Arezzu in njegovi okolici in v studiih multimedijskega centra v Terni. Čeprav je Benigni hotel magično surrealistični videz kostumov in scen, je prav tako hotel dovolj avtentičnosti, da bi obdržal stik s srce parajočo resničnostjo. Benigni je za to pridobil z oskarjem nagrajenega oblikovalca Danila Donattija, da je naredil sceno in kostume. Donati je moral narediti scenografijo za dve tudi vizualno ločeni zgodbi: barvito in igrivo zgodbo o Guidovi in Dorini toskanski romanci in njunem temačnem in strašljivem potovanju v taborišče. Pri izdelavi taborišča, se je Donati vrgel v pravo raziskovanje, podobno kot sta to storila Benigni in Cerami ob pisanju scenarija. Donati se je pri svojem delu posvetoval s Centrom za sodobno židovsko dokumentacijo. Preživeli so posodili svoje lastne uniforme za izdelavo kostumov, ki so tako v obliki, kompoziciji in barvah identični tistim, ki so jih v resnici nosili taboriščniki.
Pri izdelavi taborišča se je Donati posluževal fotografij in dokumentov - želel je, da bi bilo njegovo prizorišče ganljivo avtentično in kljub temu ne povsem resnično. Taborišče v filmu ne predstavlja nobenega točno določenega taborišča, vendar reflektira temačno, tujo, skoraj surealistično podobo taborišč nasploh. Na prizorišču snemanja je bil tudi Marcello Pezzetti, zgodovinar in strokovnjak o življenju v Auschwitzu in o italijanski deportaciji Židov. Pomagal je ustvarjati resnično sliko taboriščnega življenja. Pezzettija je povsem prevzela Benignijeva pozornost, ki jo je namenil še tako majhnemu detajlu. Prav zato, ker gre za izmišljeno zgodbo, je Benigni hotel, da je film tudi realističen.

Ustvarjalci:

Robeto Benigni
Eden od svetovno najbolj priznanih filmarjev in komediografov je predstavil svoj najbolj ambicijoznejši in ganljiv projekt do sedaj, film Življenje je lepo, zgodbo o ljubezni in domišljiji, ki ju je postavil nasproti druge svetovne vojne. V ZDA je Benigni najbolj znan po svojih mnogih nepozabnih vlogah v filmih, kot so Jarmuschov Down By Law (1986) in Night on Earth (1991), prav tako dobro kot po vlogi sina inšpektorja Clouseausa v filmu Son of the Pink Panther (1993). Nedavno je nastopil v filmu Wima Wendersa Far Away, So Close, Mednarodno je Benigni poznan kot komediograf z edinstvenim slogom. Med filmi, za katere je napisal scenarij, jih režiral in v njih tudi igral so: Johnny Stecchino (1991), zgodbi o dobronamernem vozniku avtobusa, ki je po naključju izrezana podoba najbolj iskanega italijanskega gangsterja in ki je postal najbolj uspešen film italijanske kinematografije, uspešnica Piccolo diavolo (1988), v kateri je igral skupaj z Walterjem Mathaujem in Il monstro (1994), komediji o navadnem človeku, ki ga zamenjajo s serijskim morilcem. Benigni je začel svojo kariero v gledališčih Rima in hitro postal vodilni italijanski komik. Veliko popularnost si je pridobil kot televizijska zvezda in je nastopil v številnih filmih, vključno z Il pap'occhio (1981) in Il minestrone (1981). Leta 1983 je režiral svoj prvenec Tu mi turbi (1983) in se lotil režiranja svojega drugega filma Non ci resta che piangere (1984), v katerem je igral tudi Massimo Troisi (Il Postino). Leta 1996 je naredil film z naslovom TuttoBenigni, o svojih nastopih v gledališču, ki so pomagali ustvarjati in razvijati njegov komično senzibilni svet. Igral je tudi v zadnjem filmu Federicka Fellinija La voce della luna (1989). Benigni nadaljuje s svojim delom na odru. Nastopil je kot pripovedovalec v nepozabni postavitvi pravljice Peter and the Wolf, ki jo je dirigiral Claudio Abado. Prav tako pa je pred kratkim nastopal na turneji po Italiji s samostojnim komičnim nastopom. Kmalu ga bomo lahko gledali v dolgo in težko pričakovani ekranizaciji popularnega evropskega stripa Asterix - Astérix et Obérix, kjer bo igral tudi Gerard Depardieu.

Nicoletta Braschi - Dora
Popularna italijanska igralka je nastopila v vseh komedijah Roberta Benignija, toda še nikoli ni imela vloge kot je lik Dore, lepe in mlade učiteljice, ki ji noge spodnese neustavljivi Guido in se v imenu ljubezni žrtvuje za družino. Nicoletta Braschi je skupaj z Benignijem igrala v vseh njegovih znanih filmih: v uspešnici Il monstro (1994), Johnny Stecchino (1991), Piccolo diavolo (1988) in v Benignijevem prvencu Tu mi turbi (1983). Prav tako je skupaj z njim igrala v ameriški komediji Jima Jarmuscha Mystery Train (1989) in v filmu Son of the Pink Panther (1993). Poleg tega je igrala v filmih, kot so Segreti, segreti in La domenica specialmente (1991) Giueseppa Bertoluccija, Come sono buoni i bianchi (1987) Marca Ferrera, Pasolini: un delitto italiano (1995) Tullia Giordanaja in Ovosodo (1997) Paola

Komentarji

3.11. 2005 ob 14:57

Malo smešen čeprav žalosten film. Najbolj mi je bilo všeč prevajanje nemščine v italjanščino.

— Jakob-Princ
24.2. 2006 ob 16:23 zvezdica

Ta film sm že gledu in boljšega filma od tega.Kako dobri igralci.Še posebej deček zelo dobro igra, in šele po tem filmu vidš kaj se je res dogajalo v drugi svetovni vojni.Sem mlad in film me je zelo navdušil, zato vsem priporočam da si ga ogledajo.

— jakob
14.7. 2006 ob 12:18

Ja film je res zlo carski. Najprej smo ga gledal v šol potem pa sem si ga še z neta dol dala...res ql

— Nina
21.9. 2006 ob 21:41

se ti vtisne v spomin ni kaj.je pa to res, da bi blo za vse malo mlajše fajn da bi si ga ogledal...in bi bil po dolgem času morda v kinu?

— lucija
14.6. 2007 ob 21:05

meni je bil ta film zelo všeč, še posebej proti koncu. Oče je žrtvoval sebe,za sinovo srečo. Delal je vse,da le sin nebi opazil,da jevojna in da jih bodo ubili.

— Natali
17.11. 2007 ob 9:18 zvezdica

najbolši film v življenju. you have to see it to believe. unikatna zgodba, nepričakovan razplet, dobra glasba, vsekakor boši kot katerikoli amerški film, kjer že na začetku veš kako se bo končal. ljudje bi morali gledati več takih produktivnih filmov, namestov ameriških bedarij.

— wiz
5.4. 2009 ob 18:41

Perfekten film. Na začetku mi je deloval tak kt neka komedija, vendar se kar tragično konča..Igralci so itak najboljši, sploh pa Guido.. Pa mali deček je tak pogumn k se je kle snemau..Mislm, ni bolšga filma, tak!

— Maja
6.4. 2009 ob 2:00

zelo fajni film

— ludvika
1.7. 2009 ob 22:20

a mi lahko kdo pove katera operna pesem je že to v filmu kr se je ne morm spount.....

— jan
1.8. 2009 ob 18:31

eden od najlepših filmov, škoda da kolosej ne vrti spet teh starejših filmov :(

— renato
3.2. 2010 ob 16:47

Noben film me ni nikoli tako ganil, da bi jokala. Ta me je.

— nn
25.3. 2010 ob 11:20

izredno lep, čustven fiŁm.. noro..
kaj use je pripravŁjen oče tega dečka sprejeti, deŁati, samo da bi bil deček zadovoŁjen, da ga ne bi bilo strah.. :(
vredno ogŁeda.. res, tako lepega fiŁma, kot je ta ne boste več našŁi..
no.. mogoče deček v črtasti pižami.. a..
nevem no.. moje mnenje je, da ... VAAAAAAAAAAAU!!

— č
30.5. 2016 ob 16:03

film ob katerem se boste sigurno zjokali!!

— nikita

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.