Kolosej
Film distribucije Ljubljanski kinematografi

Življenje je čudež

romantično-komična drama
Nekje, nekoč nas čaka boljše življenje.
Na sporedu od: 2.6.2005, Kolosej Ljubljana
2h 35min / 155min
Leto: 2004
Scenarij: Ranko Božič, Emir Kusturica
Režija: Emir Kusturica

Kratka vsebina

Bosna, 1992

Luka, inženir iz Beograda, pride z ženo Jadranko, operno pevko in s sinom Milošem v gorsko vasico. Tu naj bi zgradil progo, ki bi ves kraj spremenila v pravi raj za turiste. Zaslepljen z zamislijo in optimizmom, ne opazi, da se bliža vojna, ki njegovo življenje postavi na glavo. Žena Jadranka pobegne z glasbenikom, sina Miloša pa pokličejo na fronto. Večni optimist Luka upa na ponovno združitev svoje družine, toda Jadranka se ne vrne, sin pa konča v ujetništvu. Srbska vojska mu med tem ukaže, da mora pazi na muslimansko talko Sabaho, v katero se Luka kmalu zaljubi. Toda Sabaho naj bi kmalu zamenjali za srbskega ujetnika - njegovega sina Miloša...

Emir Kusturica, intervju

Življenje je čudež je zgodba o prepovedani ljubezni. Sta Luka in Sabaha sodobna Romeo in Julija?

Na nek način že. Peter Handke je bil zelo navdušen nad mojim filmom Podzemlje. Rekel mi je, da se mu je zdel kot poskus združitve Shakespeara in bratov Marx. Ko si je ogledal film Življenje je čudež, mi je dejal: "Tokrat si izbralo pravo shakespearsko zgodbo." Glavni junak Luka se znajde v značilnem shakespearskem razcepu. Zaljubi se v talko Sabaho, čeprav sploh ni človek, ki bi lahko kogarkoli vzel za talca. Sabaha kljub vsemu ostane z njim. Največja dilema se pojavi v trenutku, ko naj bi prišlo do izmenjave talcev. Kako naj se odloči? Zaljubljen je v Sabaho, rad pa ima tudi svojega sina. V vojni na Balkanu najdemo veliko shakespearskih zgodb. Zgodbo sem posnel iz osebnega zornega kota z mnogimi smešnimi in ironičnimi platmi življenja.

Luka se noče sprijazniti z dejstvom, da se bliža vojna...

Enako se je zgodilo tudi meni. Ko se je začela vojna, sem bil v Parizu. Prvih štirideset dni sploh nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Bil sem prepričan, da je v mojih možganih "zamrznila" slika. Kot pri starih kamerah, na katerih se je, če ste jih premaknili, ohranila zadnja posneta slika. Nisem mogel verjeti, da se je vojna zares začela. Cela generacija Jugoslovanov se sploh ni zavedla, kaj se je pravzaprav zgodilo. Luka je eden izmed njih.

Je Balkan res en sam velik oder?

Nedvomno. Če shakespearsko dilemo postavite v balkanski kontekst, boste opazili, da se občutno razlikuje od danske in angleške. Tu se vse dogaja skoraj nagonsko. V prvih različicah scenarija Jadranka sploh ni bila operna pevka. Nekatere stvari sem spremenil, da bi ustvaril čudaške situacije, v katerih imajo ljudje priložnost, da znorijo in postanejo del povsem drugega sveta. Zgodovinsko dejstvo je, da je Balkan poln izjemno nadarjenih posameznikov, ki pa se nikakor ne morejo vključiti v družbo.

Je teže posneti film o vojni ali film o ljubezni?

To sta dva popolnoma različna žanra. Moj film je skupek obeh. V njem so tudi vojni prizori, a samo kot oddaljeni odmevi, ki naj bi uokvirili vsebino filma in okrepili intimne prizore. To ni bilo lahko doseči. Če hočete, da vas razume čim več ljudi in če hočete kljub temu ohraniti dušo filma, se znajdete pred izjemno težko nalogo. Film ste namreč predali občinstvu in s tem izgubili njegovo organsko bistvo, s katerim se poenačite z osebami iz filma. Zdi se, kot da smo se vrnili v obdobje starega Rima, ko je bil kolosej poln krvi. Prav taka je današnja kinematografija. Kinematografija idiotskih spopadov, ki jo narekujejo televizija in drugi mediji.

V filmu častnik Aleksić Luki pravi, da je lahko umreti, veliko teže pa živeti. Kako se Luka znajde v tem svetu?

Ko se človek znajde v takem položaju, je edini izhod, da gre pod nož. Verjamem pa, da se nam v življenju dogajajo tudi drugačne, lepše reči. Vsakdo, ki v življenju dela dobro, ima svojega angela varuha.

Nekaj podobnega se dogaja tudi Luku.

Ko sem pregledoval zgodbo, se je vse ujemalo. Dialogi so se mi zdeli odlični. Odpravil sem se na kraj snemanja, kjer sem zaradi nekega dogodka začel razmišljati o zadnjem prizoru. Nek osel, ki se je postavil na progo in tako zaustavil vlak, me je prisilil, da sem spremenil konec filma. Ljudem morate pustiti odprta vrata in jim reči "Še je upanje."

Poleg vojne in ljubezenske zgodbe med Lukom in Sabaho je v filmu veliko komičnega...

To se porodi med pisanjem. Tak je moj pogled na svet. Na snemanju sem nekakšen predstavnik občinstva, zato hočem, da me film tudi zabava. Hočem, da me prevzamejo neznani občutki, ki izhajajo iz interakcije oseb in njihovega medsebojnega sporazumevanja. Vse to je treba podati "na prvo žogo" kot pravimo. Jaz temu pravim nevidna arhitektura. Komični elementi so plod mojega pogleda na stvari in mojega načina življenja. Če film snemate eno leto, se lahko povsem vživite v življenje v kadru.

Kje se konča stvarnost in kje se začne fikcija?

Najbolj sovražim, če mi kdo reče: "To je pa tako resnično". Filmi ne bi smeli biti tesno povezani s stvarnostjo. Filmi so umetni izdelki. Moramo jih narediti organske in logične ter jih čim bolj približati ljudem, njihovim pričakovanjem in njihovi zavesti. To, kar se dogaja v življenju, ima tako malo skupnega s tistim, kar je v scenariju. Tak je moj način snemanja filmov. Ne strinjam se s trditvijo, da je film končan takrat, ko producent reče, da ste napisali čudovit scenarij.

Iz filmografije E. Kusturice:

S svojim prvencem Se spominjaš Dolly Bell? je leta 1981 v Benetkah osvojil zlatega leva in postal eden izmed najbolj priznanih in cenjenih evropskih sodobnih režiserjev, ki na vseh velikih festivalih pobirajo glavne nagrade. Za film Oče na službenem potovanju je leta 1985 prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu. Sledjo Dom za obešanje (najboljša režija, Cannes 1988), srebrni medved v Berlinu leta 1993 za film Arizona Dream in še druga zlata palma za film Podzemlje leta 1995. V Benetkah je ponovno navdušil s filmom Črna mačka, beli mačkon in leta 1998 prejel srebrnega leva. Njegov zadnji film Življenje je čudež je bil prvič prikazan v uradni selekciji festivala v Cannesu, kjer je dosegel opazen uspeh in svojemu avtorju prislužil še eno nagrado.

Slavko Štimac, intervju

Kako bi opisali film Življenje je čudež?

Film Življenje je čudež je mešanica žanrov in povsem drugačen od Podzemlja. Film je poetična drama o ljubezni do družine, ki lepo prikazuje, kako vojna vpliva na življenje običajnih ljudi. Moram poudariti, da film ne prikazuje vojske ali vojnih spopadov. Ustvarjalci filma smo želeli povedati zgodbo o neki skupini ljudi - o družini. Menim, da ta film nima nobenega političnega ozadja. Je zelo osebna zgodba o človeških življenjih.

Povejte nam kaj več o Luku.

Luka je sanjav, pošten in prijazen človek, ki ne opazi, kaj se dogaja okrog njega. Še najmanj ga zanima politika. Z vso pozornostjo se posveča sinu Milošu in projektu nove proge, pri katerem sodeluje tudi njegova žena Jadranka.

Res ne verjame v nevarnost vojne?

Res. Nenehno ponavlja: "Ljudje so vendar pametni, nihče ne bo..." In prav ima. Če ne bi bilo t. i. visoke politike, nihče ne bi razmišljal o tem, ali je njegov sosed res tako zelo drugačen. Ljudje so na Balkanu v sožitju živeli več stoletij. Luka je eden izmed ljudi, ki so bili v manjšini.

Ko izbruhne vojna, se Luka zaljubi in se znajde pred strašno odločitvijo med ljubeznijo in svojim sinom...

V življenju se pač moramo odločati. Odločitve so nekaj najtežjega. Težko se je odločiti prav. Če bi šlo za vašo družino in za vaše otroke, bi verjetno storili vse, da bi jih zaščitili. Je pa tudi res, da smo vsi samo ljudje. Vsak zrel človek bo pomislil na posledice in na ljudi okrog sebe. Luka se tako znajde pred strašno odločitvijo.

Leseno mesto

Če potujete po Srbiji in se po dobršnem delu poti pri Užicah usmerite proti Višegradu, vas bo neokrnjena pokrajina spomnila na hribovito Bosno, ki je nedaleč stran. Tu prevladuje zelena barva strmih obronkov gora, poti pa so vse bolj vijugaste. Na vrhu enega izmed hribov stoji pravljična vasica. Ob pogledu nanjo se vam utrne samo ena misel - čarobno. Ko vstopite v vasico iz lesa, se potopite v pravljični svet E. Kusturice.

Njegove sanje so nam vsem dobro znane. Tu pa se znajdemo sredi alternativnega prostora, sredi svojevrstne oaze (ne samo filmske, čeprav je eden izmed njegovih načrtov ustanovitev filmske šole, kjer bi si filmski ustvarjalci lahko izmenjali ideje in izkušnje) ter prave etno-vasi, ki se popolnoma ujema z življenjsko filozofijo slavnega avtorja.

Film Življenje je čudež so snemali na Mokri gori, ob ozkotirni železniški progi, ki jo ljudje poznajo kot "šargansko osmico". Režiser je ob vznožju prekrasnih gora več tednov čakal sončno vreme, da bi dokončal enega izmed ključnih prizorov v filmu. Več dni je izmenično deževalo in sijalo sonce, on pa je čakal in čakal... Potem pa je opazil, da je planota nedaleč stran ves čas obsijana s soncem. Dve leti pozneje sta ta kraj za vedno zaznamovali domišljija in vizija enega izmed najbolj cenjenih evropskih režiserjev.

Zlatibor in Tara sta (še vedno) znana po neokrnjeni naravi. Kusturičeva vas se vključuje v projekt ohranitve preteklega časa, ki nam bo omogočil, da se bomo nekoč na takih krajih spominjali svojih korenin. Poleg načrtov, da bi ustvaril vse potrebne tehnične kapacitete za snemanje filmov po evropskih standardih, se mu je porodila tudi zamisel o filmski šoli, kjer bi se mladi avtorji naučili posneti svoj film. Kusturica zase pravi, da je Novaljčan, ki živi v Hercegnovem, Beogradu, Parizu in na Mokri gori. Pravi, da ga njegov nemirni duh vleče v take kraje. "Pomirim se šele, ko začutim, da lahko na nekem hribu živim in hkrati ohranjam kulturno dediščino, ki počasi izginja."

Zaradi vsega omenjenega nas ne čudi, da je za premiero svojega najnovejšega filma Življenje je čudež, izjemne hvalnice življenju, izbral prav etno-vas na Mokri gori.

Mokra gora je očarljiv kraj. Dvaindvajset brunaric, značilnih za te kraje, dobiva svoj končni videz. Gre za nekakšno domišljijsko sestavljanko spominov iz minulih časov. Ko se boste ozrli po vasi, si boste v spomin priklicali podobe minulih izletov in počitnikovanj z že zdavnaj porumenelih razglednic in fotografij.

V Kusturičevem "koščku sveta" poleg kinodvorane, galerije, slaščičarne in tradicionalne kuhinje stoji tudi cerkvica. Vas nastaja pod pokroviteljstvom Unicefa (katerega ambasador je tudi Kusturica), ki še posebej rad podpira projekte, namenjene izobraževanju in ohranjanju narodne in etnološke dediščine.

Le redki projekti resnično ohranjajo našo kulturno dediščino in nam omogočajo, da "pokukamo" v svet preteklosti. Odtrgajte si košček vsakdana, obiščite "profesorjevo vas" in uživajte v neokrnjeni naravi. Ne bo vam žal.

Igralci

Slavko Štimac - Luka

Slavko Štimac je prvič nastopil pri enajstih letih in pozneje postal eden največjih jugoslovanskih igralcev. Trenutno živi med New Yorkom in Beogradom. Slavko Štimac je nedavno odigral zelo odmevno vlogo v filmu Richarda Shepherda Oxygen (1999). V filmu Življenje je čudež je tretjič zaigral v filmu E. Kusturice. Doslej se je pojavil v dveh njegovih filmih, v Se spominjaš Dolly Bell (1981) in Podzemlju (1995).

Nataša Šolak - Sabaha

Mlada igralka Nataša Šolak je diplomirala na akademiji dramskih umetnosti v Beogradu. Po več odmevnih vlogah v gledališču je prejela nagrado na filmskem festivalu v Nišu za film Lajanje na zvezde. Življenje je čudež je njen prvi igrani film.

Vesna Trivalić - Jadranka

Vesna Trivalić je ena izmed najbolj priljubljenih in priznanih srbskih igralk. Igrala je v več kot tridesetih filmih in za svoje filmske in gledališke vloge prejela številne nagrade. Odmevno vlogo je odigrala v filmu Gorana Markoviča Tito in jaz (1992). Življenje je čudež je Vesnin prvi film z režiserjem E. Kusturico.

Vuk Kostic - Miloš

Vuk je s sedmimi leti prvič nastopil na televiziji. Je diplomant beograjske filmske akademije in eden najbolj nadarjenih in iskanih srbskih igralcev.

Aleksandar Berček - Velja/poštar

V več kot tridesetih letih ustvarjanja je Aleksandar Berček odigral številne nepozabne vloge na televiziji in v filmu. V več kot štiridesetih filmih je odigral glavne vloge in ustvaril nepozabne like v številnih gledaliških predstavah. Aleksandar Berček je bil tudi štiri leta ravnatelj Srbskega narodnega gledališča.

Stribor Kusturica - kapetan Aleksić

Šestindvajsetletni Stribor Kusturica je že od leta 1994 bobnar v Non Smoking Orchestra. V filmu Življenje je čudež se je prvič pojavil na velikem platnu. Emir Kusturica pravi, da je vlogo poveljnika Aleksića sinu dodelil zato, ker je bila večina častnikov takratne JNA poštena.

Emir Kusturica in Non Smoking Orchestra (glasba)

Ko je Emir Kusturica posnel svoj prvi film Se spominjaš Dolly Bell? je v sklopu "nju primitivs" nastala skupina Zabranjeno pušenje, ki je bila prvo utelešenje panka v komunistični Jugoslaviji. Vodja skupine, dr. Nele Karaljič se spominja: "V tem času je bilo Sarajevo razdeljeno na "krmače" na eni in restavracije na drugi strani ulice. Nihilistični rokovski skupini se je kmalu pridružil mlad in napredni režiser. Čeprav so sprva nergali zaradi Kusturičevega intelektualizma, so ga kmalu sprejeli medse.

Leta 1986, kmalu po snemanju filma Oče na službenem potovanju, je postal Emir Kusturica uradni basist skupine Zabranjeno pušenje in se ji pridružil na turneji. Pozneje je tudi njegov sin Stribor Kusturica postal bobnar v skupini svojega očeta.

Zabranjeno pušenje ali Non Smoking Orchestra, kot se zdaj imenujejo, ustvarja t. i. "unca unca glasbo", za katero so značilni divji ritmi ter nešteti glasbeni in kulturni vplivi Balkana, "kjer se stikata vzhod in zahod". Življenje je čudež je po Črni mački, belem mačkonu iz leta 1998 drugi film, za katerega so glasbo pisali Emir Kusturica, dr. Nele Karajlič in No Smoking Orchestra. Člana skupine dr. N. Karajlič in D. Sparabalo sta v filmu tudi zaigrala. Emir Kusturica je s skupino najprej nastopal na številnih odrih in jo nato vključil v snemanje svojih filmov.

Diskografija

  • 1984 Das ist Valter
  • 1985 Dok čekam sabah sa šejtanom
  • 1987 Pozdrav iz zemlje safari
  • 1989 Male priče o velikoj ljubavi
  • 1997 Ja nisam odavde
  • 1998 Glasba iz filma Črna mačka beli mačkon
  • 2000 Unca unca tajm
  • 2004 Glasba iz filma Življenje je čudež

Komentarji

27.5. 2005 ob 15:51

Spet Kusturica. Če ne bi bilo vojn, bi bil Kusturica oficir v vojski.

— Dzoni Wajsmiler
2.6. 2005 ob 9:47 zvezdica

Bila sem na Mokri gori, se vozila po šarganski železnici in videla hišo, kjer so film snemali. Film je vreden ogleda že zaradi okolja v katerem so snemali, saj fascinira neokrnjenost narave na Tari in Zlatiboru. Ni kaj, če boste imeli priložnost si oglejte te lepote narave, priporočam pa tudi rafting po Tari, ki je najbolj čista reka v Evropi (preverjeno). LP

— sandra
4.6. 2005 ob 13:32 zvezdica

Naslov filma spominja na film Zivljenje je lepo (La vita e bella), ki se podobno dogaja med vojno in tudi slavi zivljenje. Doma sem z Dolenjske in se dobro spominjam bobnenja, ki je prihajalo iz Hrvaske strani med vojno. Vendar sem se dogajanjanja zavedel sele cez leta potem, ko sem v zivo videl ostanke pozganih in preluknjanih his. Vojna je nakopala tam zivecim ljudem desetletja gospodarskega zaostanka, kompleksov in travm. Samo na primer, ce pomislim na pokole v Srebrenici. Hocem reci, Kusturicev film je cudovit prav tako kot so filmi Zivljenje je lepo, Lepa sela lepo gore, Rane, ki se dogajajo med vojnim casom. Ampak do vojne cutim cisto nekaj drugega. Cutim jo kot veliko nasilno rec. Janez Stangelj

— Janez
22.6. 2005 ob 0:49 zvezdica

Romeo in Julija in osel, ki jima reši življenje. Okej, Emir Kusturica, srbski Pedro Almodovar, resda že celo življenje snema popolnoma iste filme, toda ker to počne na svoj izviren, originalen, dinamičen, simpatičen, folklore poln, pisan in očarljiv način, gre skozi in nas naserje, da vedno znova gledamo nekaj novega, nekaj velikega, nekaj povsem njegovega. Tako je bilo pri Domu za vešanje, tako je bilo pri Podzemlju, tako je bilo pri Črni in beli mački in točno tako je tudi pri njegovem najnovejšem izdelku Život je čudo. Izdelku, ki se ukvarja z znano temo. Iztrošeno temo balkanske državljanske vojne, kjer se zaljubita Srb in muslimanka. Novodobna Romeo in Julija, ki jima samo Kusturica lahko pripne še osla. In začne se srbska inačica Williama Shakespearea, inačica, ki izgleda tako, kot da bi Romeo in Julijo režirala ekipa Top Liste Nadrealista. Tu so prav vsi običajni osumljenci. Vsi nadrealni liki v sila realni situaciji. Tudi Slavko Štimac, ki ga boste našli v vseh Kusturičevih filmih. In vsi uživajo. Vsi se gredo svoj šov. Tudi takrat, ko nanje streljajo. Ko se jim uničijo sanje. Ko jim ugrabijo sina. Ko se zaljubijo. In ko ugotovijo, da je bil Balkan Expres le film. Ali kot znana šala o Muju in Hasu, ki sta pred tunelom čakala medveda. Prav imate, Emir Kusturica je režiser, ki si lahko dovoli vse. Tudi film, kjer glavno vlogo igra Johnny Depp.

— iztok gartner
22.11. 2005 ob 17:15

Film pomojem ni zelo uspešen.

— Jakob-Čudeš
25.6. 2007 ob 18:53

se mi zdi da kusturica hoče pokazati kot da je bila vojna v bosni samo šala, hoče pokazati kako so srbi sprejeli muslimanko za svojo, itd, v resnici so se v bosni dogajale popolnoma drugačne strvari, sistematična posiljevanja, klanje ljudi, požiganje vasi, kusturica pa je bil na strani napadalcev ali okupatorjev, on lahko dela kar hoče, a v rojstvo sarajevo več ne bo stopil,

— jože
27.8. 2007 ob 5:58 zvezdica

Kislo, grenko in sladko. Film, ki ga enostavno moras videti.

— Tejci

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.