Zelo dolga zaroka
Režiser Jean-Pierre Jeunet in glavna igralka slavne Amélie Audrey Tautou nam tokrat prinašata povsem drugačno ljubezensko zgodbo.
Prva svetovna vojna se bliža koncu, ko se za mlado Mathilde (Audrey Tautou) začenja največja bitka. Dobila je sporočilo, da je njen zaročenec Manech (Gaspard Ulliel) padel. Zaradi samopoškodbe je skupaj še s štirimi nesrečnimi soborci pristal pred vojaškim sodiščem. Doletela jih je nenavadna, a takrat običajna kazen: porinili naj bi jih na nikogaršnjo zemljo med francoskimi in nemškimi jarki, kar je pomenilo skoraj gotovo smrt.
Čeprav je Mathilde na videz mirna in zasanjana, ima pogum v krvi. Že zgodaj se je morala bojevati. Zaznamovali sta jo smrt staršev (zdaj živi v toplem domu pri stricu in teti) in otroška paraliza, zaradi katere opazno šepa. Mathilde se ne da: če bi bil njen Manech mrtev, bi ona to vedela. Strica prepriča, da se iz rodne Bretanje odpravita v Pariz, v vojaški arhiv, kjer iščeta sled za Manechom. Nemočna invalidka (Mathilde si za to priložnost omisli voziček) ne zbuja sumov sicer paranoične vojaške administracije. Spretno izmakne dokument, v katerem najde imena Manechovih soborcev. Z denarjem iz skromne zapuščine po starših najame detektiva. Tudi sama na veliko piše in telefonira. Da, že takrat so bile telefonske žice izredno dragocene - na bojišču in v civilnem življenju. Med drugimi izsledi tudi Elodie (igra jo Jodie Foster), ki ji razkrije, na kaj so bili pripravljeni vojaki, da bi ušli grozotam na prvi bojni črti. Ker sam ne more imeti otrok, njen mož "pooblasti" svojega najboljšega prijatelja, naj z njegovo ženo spočneta otroka. Šesti otrok (že prej jih je posvojil pet) bi mu omogočil vrnitev domov. Mathilde neomajeno rine naprej. Na koncu se zgodi čudež: Mathilde doseže svoj cilj. Čeprav razplet ni tak, kot si ga je predstavljala, je zanjo vseeno sanjski.
Scenarij sta po slovitem romanu Sébastiena Japrisota napisala sam režiser in Guillaume Laurant, direktor fotografije je Bruno Delbonnel, scenografka je Aline Bonetto, kostumografka pa Madeline Fontaine. Skladatelj je Angelo Badalamenti, montažer pa Hervé Schneid.
Tudi režiser Jean-Pierre Jeunet je dolgih deset let sanjal, da bi posnel film Zelo dolga zaroka. Že takoj potem, ko je leta 1991 prebral roman Sébastiena Japrisota, sta ga prevzeli čudovita ljubezenska zgodba in njena junakinja Mathilde. Takrat je Jeunet pravkar posnel svoj prvi celovečerec Delikatese. Izvedel je, da je filmske pravice odkupilo podjetje Warner Bros., a kdo bi tako zahteven projekt zaupal še razmeroma neznanemu evropskemu režiserju? Deset let kasneje mu je Amélie prinesla tudi mednarodno slavo. Ko je spoznal Audrey Tautou, je takoj pomislil: "To je Mathilde". Na podelitivi oskarjev, ko je bila njegova Amélie nominirana za najboljši tuji film, najboljši scenarij, najboljšo fotografijo in najboljšo scenografijo, jo je vprašal, ali bi posnela še kakšen film z njim. Odgovorila je: "Seveda, če bi snemali z isto ekipo". Sklenil je, da bodo film Zelo dolga zaroka posneli v Franciji, v francoščini, s francoskimi igralci in ekipo. Pri Warner Bros. so sprejeli te pogoje. Produkcije so se lotili skupaj s francosko hišo 2003 Productions.
Medtem sta se režiser in Guillaume Laurant spoprijela s pisanjem scenarija. Laurant pravi: "Najprej sva se dogovorila, kaj bova obdržala in čemu se bova odpovedala. Potem je Jean-Pierre napisal 30 strani dolg sinopsis. Na tej podlagi sem napisal prvo verzijo scenarija. Sledila je nenehna izmenjava med nama, dokler nisva prišla do končne verzije". Trudila sta se, da bi zgodbo naredila čim bolj filmično. Izmenjava pisem, pogosto literarno sredstvo, lahko na filmskem platnu deluje okorno, zato so nekatera pisma nadomestila z osebnimi srečanji. Prva oseba, ki je prebrala končno verzijo scenarija, ni bil avtor romana, ki je žal umrl tik pred tem, temveč Audrey Tautou, filmska Mathilde: "Takoj me je prevzela Mathildina odločnost. Osebno se ne bi mogla boriti tako, kot se je ona". Jeunet je navdušen nad njo: "Audrey zmore vse, tudi najtežje, najbolj prefinjene reči".
Glavno igralko je sicer že imel, a po končanem scenariju se je režiser lotil izbire ostalih igralcev. Po uspehu z Amélie je bilo to veliko lažje: "Tudi za manjše vloge sem lahko dobil ase. Sicer sem pa delal tako kot vedno: nisem iskal bleščečih imen, ampak igralce, ki bi po mojem bili najboljši za vlogo". Vseeno je dobil eno bleščeče ime: Jodie Foster.
Ko je v filmu Michela Blancha Embrassez qui vous voudrez zagledal Gasparda Ulliela, je vedel, da je pravi: "Gaspard je nekaj posebnega. Kamera ga ljubi. Z Audrey sta idealen par, nedolžen in romantičen, par, čigar ljubezenska zgodba prežema film".
Istočasno je okrog sebe zbral ekipo sodelavcev, s katerimi večinoma sodeluje že od začetka kariere: direktorja fotografije Bruna Delbonnela, s katerim sta se spoznala pred 25 leti, ko sta skupaj delala v studiu za animacijo, scenografko Aline Bonetto, kostumografko Madeline Fontaine, montažerja Hervéja Schneida in družbo za posebne učinke Les Versaillais. V Delbonnelovih besedah: "Pri delu sva imela dve vodili: pozna platna brazilskega slikarja Juareza Machada, ki ga Jean-Pierre obožuje, in delo Gordona Willisu pri vizualni upodobitvi Botra". S scenografko sta prečesala gore slikovnega gradiva o Prvi svetovni vojni: fotografije, časopise, dokumentarce. Največji izziv je bila vsekakor postavitev prve bojne črte in jarkov. Pri civilnih kostumih so uporabili še ohranjene originale ali pa so izdelali kopije. Naročili so 2500 m blaga za izdelavo 200 uniform. Vsak igralec v vidnejši vlogi jih je imel po deset, da bi ponazorili postopno propadanje uniform v jarkih. Film so montirali sproti. Montažer se je vozil v avtobusu, ki je spremljal ekipo med snemanjem.
Glasba je delo Angela Badalamentija, ki je filmu dal piko na i. Kot se je izrazil Jeunet: "Badalamenti je glasbenik s stilom, kar mi je zelo všeč. Pri srcu mi je glasba, ki jo je napisal za filme Davida Lyncha, kot sta Mulholland Drive in Izgubljena cesta (Lost Highway). Že pri grobi montaži se je njegova glasba sanjsko ujemala s filmom. Njegove skladbe, zelo lirske in čustvene, a vendar preproste, me čisto prevzamejo".
Režiser zaključuje: "Vsi, ki smo sodelovali pri filmu, smo bili enako vznemirjeni, ker gre za vizualno zelo ambiciozen film. Čeprav smo opravili orjaško delo, ki ga ni in ni hotelo biti konec, smo vsi uživali v tem. V Franciji se ti ne ponudi vsak dan priložnost, da bi delal na takem filmu. In imeli smo popolno umetniško svobodo - pri scenariju, izbiri igralcev, snemanju, postprodukciji, pri vsem. Smo na višku svojih moči, kar je treba hitro izkoristiti, ker zaton vedno grozi".
Komentarji
ej Stone, se čist strinjam s tabo glede oskarjev in da bi ga mogla tkrt Amelie dobit. Sicer pa btw, tale filmčk je še kr dobr, igralka tud, narejen izpod rok odličnega režiserja...skratka: vreden ogleda
NAJBOLJ NEIZSTOPAJOČA JE RDEČA NIT FILMA, TO JE ZGODBA, VSE OSTALO PA JE VRHUNSKA STVARITEV KI FILM UVRŠČA MED BISERE FILMSKE UMETNOSTI. KOGAR ZANIMA CELOSTNOST BIVANJA V SVOJEM ČASU, BO ZAMUDIL LEPO PRILOŽNOST, ČE SI UMETNINE NE OGLEDA.
ej folk če boste šli pa ta film gledat boste pa dnar stran vrgl ker je tok brezveze.Ful misliš kakšna lepa romantična zgodba bo, pa cel film gledaš kri in pištole in bombe.
Film, ki te ne izpusti iz "krempljev" še dolgo po gledanju. Na tenkočuten način nas popelje v neko ljubezensko zgodbo postavljeno v čas prve svetovne vojne. Med filmom ne boste imeli časa gledati na uro, kokice se vam bodo zatikale v grlu, časa za razmišljanje pa bo premalo. Koščki v filmu se bodo sestavljali vam se bo pa zdelo da želite še več in še več... Še več takšnih filmov prosim :)
Umirjen ritem in vojaška akcija, enkratni posnetki narave in šokantni prizori fronte, humor in tragedija, odlično izdelani karakterji...zleze vam pod kožo. Odlično...
Mislim, da so bili v reklami za ta film izpostavljeni najlepši delčki. Nad filmom Amelie sem bila navdušena in glede na to da je ta film režiral isti režiser, sem mislila da bo enako super kot Amelie. Preveč scen spolnosti je v filmu, kot da take filme hodijo gledati najstniki. Sicer je posnet na podoben način kot Amelie in zgodba je res zelo zanimiva, igra glavne igralke je zopet odlična, vendar so nekatere scene čisto brezveze notri, kot da je hotel režiser podaljšat čas trajanja filma,pa se mi je film nepotrebno toliko zakompliciral, da se na koncu komaj odkomplicira.
Zelo zelo redkokdaj pride na plano tako cudovit in neverjeten film kot je Zelo dolga zaroka. Sama vsebina ni tako zelo pomembna kot je koncni ucinek filma. Ko je bilo predstave konec, nihce v kinu se vsaj minuto ni zmogel reci besedice niti zapustiti dvorane. Se danes vec ur kasneje sem popolnoma prevzet. Popolnoma neverjetno!
Že zelo, zelo dolgo si nisem ogledal tako zelo dobrega in lepega filma. Mislim, da čisto v vsakem, ki si ga ogleda vzbudi neka globja čustva in razmišljanja o vrednotah življenja. Ogled res priporočam prav vsakomur! Žal pa mislim, da si bo film ogledalo zelo malo ljudi, že zato ker je francoski. V velikih trumah pa hodijo gledati brezvezne hollywoodske "filme".
zelo lepa zgodba,odlicna igralka in neverjetno dobri prizori fronte in rovov.film vreden ogleda.
Najbolj zalosten film, kar sem jih videla. Ce ste obcutljive sorte, ne priporocam, nikakor! Vojna je prikazana tako resnicno in grozljivo, da pusti grozljiv obcutek. Ne more se primerjati z Amelie, nikakor! Popolnoma druga zgodba.
Povezava zgodb, karakterjev, igralcev, kamera, pokrajina, in seveda briljantna igralka 'Amelie', ki je 'povezovalka' zgodb
Samo za ljubitelje Jeana-Pierrea Jeuneta. Če ste gledali filme Amelie, Delikatesa in Mesto izgubljenih otrok, ki jih je seveda režiral vedno čudaški, posebni, neobičajni in antiklišejski Jean-Pierre Jeunet, potem vam bo nemudoma jasno kaj boste dobili v paketu filma Zelo dolga zaroka. Sicer filma, ki obrača Kurosawinega Rašomona in nam servira na tisoče različnih resnic o usodi petih dezerterjev, ki jih je francoska vojska med prvo svetovno vojno za kazen ruknila na 'nikogaršnjo zemljo.' Na področje, kjer jih pričakajo nemški rafali. In enega izmed njih pogreša naša Audrey Tautou, naša Amelie, naša Mathilde. Nesrečna invalidka, ki verjame, da je njen dragi še vedno živ. Ki upa, da so resnične samo tiste zgodbe, kjer njen dragi ni umrl. Dobro, toda kaj ko Jeunet znova režira v svoji maniri. Na način eksperimenta, posebnih prijemov in neobičajnega podajanja zgodbe. Na način, ki ga imam vrh glave. Način, ki je vžgal na začetku. Način, ki bi ga moral spremeniti in zamenjati z novim. Ja, tako je to, če rataš kliše samega sebe.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Ce ste vidl Amelie, in vam je bla vsec, si jo lahko ogledate se enkrat, tokrat postavljeno v obdobje nemudoma po prvi svetovni vojni. Pristop je zelo podoben, tudi zgodba nam spet pripoveduje o neznanski pomembnosti vecne ljubezni. Ce vprasate mene, bi moral dat avtorjem Oskarja za Amelie, sam takrat jo je Nikogarsnja zemlja poteptala, ker je bla vojna v Bosni pac bolj pomembna, kot neka romanticna zgodba iz Pariza, ceprav je bla za moj okus Amelie ful boljsi film. No, mogoce ga pa dobijo letos. Za globus so ze nominirani.