Zastave naših očetov

Gre za nepozaben trenutek v vojni na Tihem oceanu. Trenutek, ko so ameriški vojaki dvignili zastavo na gori Suribachi komaj nekaj dni po začetku bitke za Iwo Jimo, osamljen otok črnega peska in žveplenih jam.

Može so ujeli na fotografijo. Za njih je bila to zgolj formalnost sredi grozovite bitke, toda za vse ljudi doma pa je fotografija povzročila pravo norijo. Ljudje so zopet verjeli v junake, fotografija pa jih je zopet navdala z upanjem, saj so bili že siti vojne, kateri ni bilo videti konca. Matere so spet verjele, da se bodo sinovi vrnili domov živi in zdravi.

Da bi povzročili še večje navdušenje, pošljejo preživele vojake, ki so dvignili zastavo, nazaj v ZDA, kjer naj bi še naprej služili državi - ne na bojišču, ampak med množico oboževalcev, ki so jih privabili, da bi bili blizu "pravih junakov" in da bi izdali hudo potrebne čeke, ki bi financirali vojno.

Preživeli so le trije - John "Dohtar" Bradley (Ryan Phillippe), Indijanec Ira Hayes (Adam Beach), ki ima tremo pred publiko, in Rene Gagnon (Jesse Bradford), vojni kurir, ki ni niti enkrat ustrelil.

Ti trije možje igrajo vlogo junakov do potankosti - vozijo se po državi, stiskajo roke, govorijo prave besede v mikrofone. Toda sami pri sebi se zavedajo, da tako kot njihovi prijatelji, ki so padli v bitki, tudi del njih ne bo nikoli zapustil Iwo Jime.

O filmu

Clinta Eastwooda je dobil idejo za film, ko je prebral uspešnico Flags of Our Fathers Jamesa Bradleyja. “V knjigi je več zgodb in ravno zaradi tega je zelo zanimiva," pravi Eastwood. "In seveda je tu še slavna fotografija, ki jo je posnel Joe Rosenthal. Nekaj posebnega je na tej fotografiji. Nihče ne ve točno, kaj. Samo to, da gre za šest mož, ki dvigujejo zastavo. Toda leta 1945 je bila simbol za vojno prizadevanje. Šlo je za eno najbolj krvavih bitk vojne, in fotografija je bila simbol za vse, kar je ležalo na konci, za kar so se borili."

Eastwood je kmalu izvedel, da je Steven Spielberg odkupil pravice za knjigo. "DreamWorks je kupil pravice," se spominja Eastwood. "Spielbergu sem omenil, da bi jih odkupil, potem pa sem pozabil na to. Ko sem kasneje srečal Spielberga, mi je rekel: "Zakaj ne bi posnel tega projekta? Ti ga boš režiral, skupaj pa ga bova producirala. Rekel sem prav."

Takoj za tem se je Eastwood vrgel v preučevanje bitke za Iwo Jimo, prebral je veliko knjig na to temo, pogovarjal pa se je tudi z veterani obeh strani. Ravno zaradi tega se je odločil, da bo ob Zastavah posnel še en film, in sicer japonsko govoreči film, ki bo prikazal drugo stran - Pisma z Iwo Jime.

"V večini vojnih filmov, ob katerih sem odraščal, je bila vedno dobra in slaba stran," pove. "V resnici pa ni tako in tudi v vojni ni tako. Moja filma nista taka. Predvsem gre za vpliv vojne na ljudi in za ljudi, ki so predčasno izgubili življenja."

Dvigovanje zastav

Znamenita fotografija o dvigovanju zastave na Iwo Jimi, ki jo je posnel fotograf Associated Pressa Joe Rosenthal, v bistvu prikazuje drugo dvigovanje zastave na otoku. Po invaziji 19. februarja se peta divizija mornariške pehote - kateri pripadajo tudi možje, ki so dvignili zastavo - odpravi zavzeti goro Suribachi. Že po petih dneh so Američani utrpeli velike izgube, vendar so Japonce prisilili, da so se umaknili v jame. Tistega jutra so v znak dobre volje in upanja ukazali, da se na vrhu gore dvigne zastavo.

Minister za mornarico je hotel to zastavo imeti za spomin, zato namesto te zastave, ki jo hoče polkovnik Chandler Johnson (Robert Patrick) obdržati za svojo enoto, na goro odnesejo drugo, ki jo bo nadomestila.

Kurir Gagnon spleza na vrh gore, kjer naleti na Michaela Stranka, Harlona Blocka, Iro Hayes in Franlina Sousleyja. Kmalu najdejo staro cev, katero mora dvigniti kar šest mož. Pomaga jim še bolničar John Bradley.

Rosenthal ugotovi, da lahko zamudi izjemen posnetek, zato hitro vzame fotoaparat in pritisne. Nastane zgodovinska fotografija.

Japonska in Islandija: ponovno na Iwo Jimo

Ko so se začeli pripravljati na film, je Eastwood obiskal Iwo Jimo. "Japonska vlada je bila tako prijazna, da mi je dovolila obiskati Iwo Jimo," pove. "Bilo je zares ganljivo, ko sem hodil po otoku, na prizorišču, kjer je ogromno mater izgubilo svoje sinove na obeh straneh."

Eastwood je vedel, da bi snemanje masovnih vojaških akcij škodovalo otoku, je pa kljub temu posnel nekaj ključnih prizorov prav tam. Prizore invazije pa so posneli na lokaciji, ki je zelo podobna tisti na Iwo Jimi - na islandskem vulkanskem polotoku jugozahodno od Reykjavika.

O fotografiji Joeja Rosenthala

Joe Rosenthal je prejel Pulitzerjevo nagrado za fotografijo. Fotografija dvigovalcev zastave je ena najbolj množično reproduciranih fotografij v zgodovini fotografije in je služila za navdih pri poštnih znamkah, plakatih, naslovnicah nešteto revij in časopisov, postavili pa so tudi kip v Arlingtonu.

Tako kot preživeli na fotografiji, je tudi Rosenthal postal zvezda. Vseeno pa je bila fotografija tarča polemik. Nekaj dni po tem, ko se je fotografija pojavila na naslovnicah časopisov, je novinar vprašal Rosenthala, če je posnetek zrežiran. Rosenthal, ki je mislil, da novinar sprašuje po drugi fotografiji, ko marinci vzklikajo ob zastavi in je bila dejansko zrežirana, je odgovoril: Ja. Dejstvo, da fotografija prikazuje drugo dvigovanje zastave tistega dne, je zadevo samo še dodatno zapletlo.

Rosenthal je v 94. letu starosti umrl avgusta 2006.

Igralci

Ryan Phillippe
Je igralec, producent in scenarist. Igral je v raznovrstnih filmih, od Disneyjeve White Squall režiserja Ridleyja Scotta do Little boy blue z Nastassjo Kinski, Na nikogaršnji zemlji in Homegrown z Billyjem Bobom Thorntonom ter v Srčne igre, v katerem igrajo še Sean Connery, Angelina Jolie in Gena Rowlands.

Sledile so uspešnice Vem, kaj ste storili prejšnje poletje, Podle igre, Studio 54, Gosford Park, Igby Goes Down, Antitrust, Company Man, Way of The Gun in psihološki triler The I Inside. Videli pa smo ga tudi v izjemni drami Usodna nesreča.

S partnerjem Davidom Siegalom je osnoval producentsko hišo Lucid Films, katere prvi projekt je bil White Boy Shuffle.

Izza kamere

Clint Eastwood (režiser/producent/skladatelj)
V štirih desetletjih se je dokazal kot najbolj vsestranski umetnik v zgodovini filma - kot igralec, režiser in producent. Njegova umetniška dela so ustvarila zaslužek in priznanja, njemu pa prinesla spoštovanje občinstva in kolegov. Je ikona filma.

Začel je kot honorarni igralec za Universal Pictures leta 1955. Igral je v 46 filmih, režiral jih je 25 ter produciral 20. Te vloge pogosto združuje, tako je igral v 13 filmih, ki ji je sam režiral in produciral, ter v devetih, ki jih je produciral in v njih igral igral pa je tudi 14 filmih, ki jih je sam režiral.

Marca 2003 je dobil nagrado Združenja filmskih igralcev (SAG) za življenjsko delo, avgusta istega leta nagrado Hank Henry Mancini Institute, januarja leta 2000 nagrado newyorškega National Board of Review, v maju istega leta tudi častni doktorat iz umetnosti na univerzi Wesleyan. Decembra istega leta je prejel častno nagrado Kennedyjevega centra. Leta 1999 je bil nominiran za najboljšega filmskega igralca vseh časov, dobil je nagrado za najboljšega filmskega igralca v letih 1981, 1984, 1985, 1987. in 1998.

Poleg tega je dobil več častnih nagrad za življenjsko delo - leta 1998 nagrado cezar in Golden Laurel Lifetime Achievement Award, leta 1996 Life Achievement Award ter leta 1995 Irving G. Thalberg Memorial Award.

Njegov hvaljeni film Skrivnostna reka je bil leta 2003 premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu in bil nominiran za zlato palmo. Isti film je bil nominiran tudi za 6 oskarjev (za najboljši film, režijo, glavnega igralca, stranskega igralca, stransko igralko in scenarij), od katerih je prejel dva (za glavno moško in stransko moško vlogo).

Eastwoodov film Neoproščeno je bil leta 1993 nominiran celo za devet oskarjev, od katerih je dobil štiri - za najboljši film, režijo, stranskega igralca in montažo. Isti film je dobil tudi številne druge nominacije in nagrade, med katerimi tudi zlati globus.

Njegov film Najini mostovi iz leta 1995 je bil nominiran za nagrado cezar, prejel pa je tudi številne nagrade ameriških filmskih združenj in filmskih kritikov. Za zlato palmo na festivalu v Cannesu so bili nominirani njegovi filmi: Beli lovec, črno srce (1990), Bird (1988) in Bledi jezdec (1985).

Eastwood je leta 2002 režiral, produciral in igral v filmu Krvavi posel, pred njimi pa še Vesoljski kavboji (2000), Pravi zločin (1998), Popolna oblast (1996), Najini mostovi (1995), Neoproščeno (1992), Beli lovec, črno srce (1989), Heartbreak Ridge (1987), Bledi jezdec (1985), Sudden Impact (1983), Honkytonk Man (1982) in Firefox (1982).

Devet Eastwoodovih filmov, ki jih je režiral in v katerih je igral, so Krvavi posel (2002), Popoln svet (1983), The Rookie (1990), Bronco Billy (1980), The Gauntlet (1977), Odpadnik Josey Wales (1976), Kazen na gori Eiger (1975), High Plains Drifter (1973) in Play Misty For Me (1971).

Igral je v še 24 filmih, ki jih ni režiral. To so Na ognjeni črti (1993), Pink Cadillac (1989), The Dead Pool (1988), City Heat (1984), Tightrope (1984), Kakor veš in znaš (1980), Pobeg iz Alcatraza (1979), Every Which Way But Loose (1978), The Enforcer (1976), Thunderbolt and Lightfoot (1974), Magnum Force (1973), Joe Kidd (1972), Umazani Harry (1971), The Beguiled (1971), Two Mules for Sister Sarah (1970), Kelly's Heroes (1970), Paint Your Wagon (1969), Where Eagles Dare (1969), Coogan's Bluff (1968), Hang ‘Em High (1968), The Witches (1967), Dobri, umazani, zli (1966), For a Few Dollars More (1965) in Za pest dolarjev (1964).

Dobro je znana tudi njegova povezanost s svetom jazza. Odraščal je v Oaklandu in nastopal kot pianist v manjših klubih. Navdihovali so ga živi nastopi velikih jazzovskih glasbenikov kot je Charlie Parker, čigar originalne posnetke je uporabil v filmu Bird.

Film Play Misty for Me predstavlja Eastwoodov režiserski prvenec. Znano pesem iz tega filma, "First Time Ever I Saw Your Face", je pela takrat neznana Roberta Flack. Za naslovno temo "Misty" je aranžma napisal legendarni jazzovski glasbenik Erroll Garner. Jazz se sliši tudi v vseh petih klasikih serije Umazani Harry. Albumi z glasbo iz filmov z Eastwoodovim podpisom so značilni za njegove filme, pa naj gre za jazz (Bird, Najini mostovi, Vrt dobrega in zla, in Clint Eastwood Live At Carnegie Hall) ali country (Every Which Way But Loose, Bronco Billy, Kot veš in znaš, in Honkytonk Man). Eastwood je napisal glasbo za Neoproščeno (Claudia's Song), Najini mostovi (Doe Eyes) in Skrivnostna reka (Tanglewood Festival Chorus in Boston Symphony Orcherstra pod taktirko Niehausa). Dokumentarni film Piano Blues predstavlja konec serije The Blues Martina Scorseseja, ki je bil posnet leta 2003 za PBS.

William Broyles, jr. (scenarist)
Pred kratkim je priredil scenarij za Marinca, ki temelji na knjigi Anthonyja Swofforda. Pred tem je napisal scenarij za Polarni vlak, ki ga je režiral Robert Zemeckis in v katerem igra Tom Hanks. Za svoj scenarij za film Appollo 13 je bil nominiran za oskarja.

Paul Haggis (izvršni producent/sopisec zgodbe)
Je prvi v zgodovini oskarjev, ki je napisal scenarij za dva zmagovalca kategorije najboljši film, in sicer za Usodno nesrečo in Punčko za milijon dolarjev.

Usodna nesreča, ki jo je Haggis režiral, bil pa je tudi ko-scenarist in producent, je prejela šest nominacij za oskarja, od tega je dobila za najboljši film in izvirni scenarij. Film je prejel tudi nominacijo za zlati globus.

Steven Spielberg (producent)
Je bil režiser, producent ali izvršni producent pri osmih od tridesetih finančno najuspešnejših filmih vseh časov. Poleg tega je prejel tri oskarje, dva za Schindlerjev seznam in enega za Reševanje junaka Ryana. Nominiran je bil za filme E.T., Lov za izgubljenim zakladom in Bližnja srečanja tretje vrste.

Spielberg je filmskemu svetu doprinesel kopico nepozabnih filmov. Poleg zgoraj naštetih še: Barva škrlatna, Cesarstvo sonca, Žrelo, Amistad, Always, Kljuka, tri filme o Indiani Jonesu, Jurski Park, A.I. - Umetna inteligenca, Ujemi me, če me moreš.....