Za vedno
5.2.2009, Kolosej DeLuxe Kranj
Tanja: "Mare, to ne gre tako naprej. To se kar
naprej ponavlja. To ni nobeno življenje."
Mare: "Kaj pa ti veš o življenju?"
Tanja: "Toliko pa že vem, da vem, da nisem srečna."
Mare: "Veš, koliko ljudi živi v Ljubljani? Ne morejo biti
vsi srečni."
Nagrade
Zlato sonce za najboljši film, CineDays 2008, Skopje
Vesna za najboljšo žensko vlogo (Marjuta Slamič), FSF 2008, Portorož
Stopova nagrada za igralko leta (Marjuta Slamič), FSF 2008, Portorož
Vesna za najboljšo montažo (Jurij Moškon), FSF 2008, Portorož
Za vedno je bil premierno prikazan januarja 2008 na prestižnem rotterdamskem festivalu in nato na številnih svetovnih festivalih, med drugim tudi na sarajevskem festivalu in na ljubljanskem filmskem festivalu Liffe.
Sinopsis
Tanja ima petintrideset let, je uspešna ženska. Njen mož Mare je arhitekt. V petek zvečer pride Tanja pozno ponoči domov. Po mučnem pogovoru in ljubosumnih očitkih Mare izgubi živce in jo klofne. Očitno ne prvič v življenju. Tanja se zaklene v kopalnico. Pogovarjata se preko zaklenjenih vrat. Mare se pomiri. Ko Tanja pride ven, Mare spet postane grob. Ropot zbudi spodnjega soseda, ki pokliče policijo. Pomirita se. Ko policija odide, se nadaljuje psihično nasilje. Noč spretnega preobračanja besed. Plast za plastjo se razkrivajo skrivnosti njunega razmerja. Za fasado uspešnega para se skrivajo občutki nemoči, prevare, frustracije in travme iz mladosti.
Režiserjeva izjava
V slovenščini je v naslovu besedna igra: "Za vedno" pomeni za vse čase, "zavedno" pa zavedati se nečesa. In o tem govori ta film. Kaj se dogaja za zaklenjenimi vrati stanovanj? Kako v resnici funkcionirajo na videz normalni pari in normalni ljudje, kot smo jaz, ti, naši prijatelji? Kje je meja med ljubeznijo, posesivnostjo, ljubosumnostjo in psihičnim nasiljem? Za vedno govori o psihičnem nasilju, ki ga največkrat sprejemamo kot del realnosti in ga ne prepoznavamo kot resnično nasilje v odnosu med ljudmi. Marsikdo bo v tej zgodbi prepoznal (nezavedni) del sebe.
Damjan Kozole
Zanimivosti
- Film je bil posnet v šestih aprilskih nočeh v režiserjevem stanovanju. Dva prizora iz spodnjega stanovanja pa sta bila posneta v stanovanju producenta Danijela Hočevarja.
- Marjuta Slamič je študirala igro na Guildford School of Acting v Londonu, med njenimi profesorji je bil tudi Willem Dafoe.
- Dejan Spasić je štirikrat delal sprejemne za igro na AGFRT in bil vsakič zavrnjen, zato je študiral dramaturgijo. S svojo prvo vlogo v študentskem filmu Moje male ljubice pa je leta 2006 prejel nagrado Vesna za najboljšega igralca in postal slovenski igralec leta.
- Film je nastal v času, ko je v Sloveniji prišlo do blokade filmske produkcije. Režiser Damjan Kozole je v nekem intervuju izjavil, da je zgodba o psihičnem nasilju lahko hkrati tudi metafora o nasilju, ki ga je prejšnja slovenska vlada vršila nad kinematografijo.
Igralci
Marjuta Slamič - Tanja
1974, Postojna, Slovenija.
Diplomirala na Guildford School of Acting v Londonu. Zaposlena v Slovenskem
narodnem gledališču v Novi Gorici. Na filmu je debitirala v celovečernem filmu Delo
osvobaja (r. Damjan Kozole, 2005). Vloga Tanje v celovečernem filmu Za vedno je njena prva glavna filmska vloga. Na zadnjem Festivalu slovenskega filma v
Portorožu je Marjuta za vlogo v tem filmu prejela nagrado vesna za najboljšo glavno žensko vlogo
in nagrado revije Stop za igralko leta.
Dejan Spasić - Mare
1974, Ljubljana, Slovenija.
Študiral dramaturgijo na ljubljanski AGRFT. Zrežiral več gledaliških predstav.
Za svojo prvo vlogo v študentskem filmu Moje
male ljubice (r. Matjaž Ivanišin, 2006) je bil nagrajen z vesno za najboljšega igralca leta.
Odigral tudi vlogi v bosanskem celovečernem filmu Sneg (r. Aida Begić, 2008), ki je prejel nagrado za najboljši film programa "Teden kritike" mednarodnega filmskega festivala v Cannesu 2008 ter v celovečernem filmu Slovenka (r. Damjan Kozole, v post-produkciji).
Peter Musevski - sosed
1965, Ljubljana, Slovenija.
Eden najbolj priznanih slovenskih filmskih igralcev.
Celovečerni filmi (izbor): Kruh in mleko (r. Jan Cvitkovič, 2001), Rezervni deli (r. Damjan Kozole, 2003), Tuning (r. Igor Šterk, 2005), Delo osvobaja (r. Damjan Kozole, 2005), Jaz sem iz Titovega Velesa (r. Teona Mitevska, 2007). Dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad na festivalih v Valenciji, Sarajevu, Bratislavi...
Ekipa
Damjan Kozole - scenarist in režiser
Rojen leta 1964 v Brežicah, Slovenija.
V začetku osemdesetih je snemal številne koncerte in bende: Einstürzende Neubauten, Swans, Test Department, Laibach... Sodeloval tudi z glasbeno-umetniško skupino Borghesia.
Pri dvaindvajsetih je posnel prvi celovečerec, neodvisni črno-beli novovalovski Usodni telefon (1987).
Dva njegova celovečerca sta bila proglašena za slovenska filma leta, Porno film je prejel 6, Rezervni deli pa 7 nagrad na Festivalu slovenskega filma.
Porno film si je v slovenskih kinodvoranah ogledalo preko 60.000 gledalcev, kar ga uvršča med najbolj gledane slovenske filme.
Rezervni deli so bili leta 2003 nominirani za zlatega berlinskega medveda, 2004 za evropsko filmsko nagrado (EFA), angleški Sight & Sound pa je film leta 2008 uvrstil med deset najpomembnejših filmov Nove Evrope.
Delo osvobaja je osvojil Grand Prix – zlato palmo in nagrado za režijo v Valenciji.
Kozole je sodeloval tudi pri projektu evropskih režiserjev (Kaurismaki, Greenaway, Fatih Akin...), ki so leta 2004 posneli omnibus Vizije Evrope.
Leta 2005 so v prestižnih institucijah v ZDA (American Film Institute, Washington, New York, Chicago...) pripravili retrospektivo njegovih filmov.
Njegovi filmi so bili prikazani na več kot 100 mednarodnih filmskih festivalih, prejeli so preko 30 nagrad in priznanj. Damjan Kozole je tudi dobitnik Župančičeve nagrade za leto 2008, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke na področju umetnosti in kulture.
Filmografija (celovečerni filmi):
2009: Slovenka (v postprodukciji), 2008: Za
vedno, 2005: Delo osvobaja, 2004: Vizije Evrope (del omnibusa), 2003: Rezervni deli, 2000: Porno film, 1997: Stereotip, 1989: Remington, 1987: Usodni telefon
Komentarji
ZA VEDNO
bova ostala
zaklenjena v samoti
za vedno
bova hladno
zrla si v oči
Za vedno
Igor Bizjan, filmski pesnik
Kadarkoli grem gledat slovenske filme si mislim in pa predvsem upam, da bo ta in ta pa res dober. V zvezi z mojimi upi imam konkretno vprašanje: kdaj bo slovenski film tudi v resnici "gledljiv"? Očitno slovenska nacija še ni doživela tistega prosvetljenskega nivoja, ki je sposoben izdelovati tudi uporabno in sprejemajočo kulturo; tistega nivoja, ki bi bil širši kot je nivo režiserja ali scenarista ali nenavsezadnje producenta. In seveda mi dejstva nenehno govorijo, da dokler se bo slovenski film napajal iz proračuna - ga gledal ne bo nihče. Države po vsem svetu niso nikjer dober gospodar niti v giospodarstvu niti v kulturi. To je potrebno vedeti in drži, kot drži, da je Zemlja okrogla.
No, pa nazaj k filmu. Ogledal sem si ga v soboto, torej v dnevu, ko je Kolosej prenatrpan in imajo ljudje čas za filme. Ampak v dvorani nas je bilo 6 (šest) gledalcev. Ostali so seveda že vedeli zakaj jih tam ni. Nekje proti koncu tretje četrtine se je nek parček dvignil in odšel. No, vrnil se ni in samo upamo lahko, da je bila njuna strast kje na WCju daljša od filma... V zadnji četrtini pa sva to mislila narediti tudi s soprogo. Ampak sva par v srednjih letih in kakih avantur na hitro si nemoreš več privoščiti. No, počakala sva do konca in, ko smo zapuščali dvorano in se pokrivali s kapami na ledenem mrazu, ki je baje kazal 12 stopinj pod ničlo je nekdo zraven mene s tresočim glasom pripomnil: zakaj ta film ne kažejo študentom psihiatrije na filofaksu nas pa pustijo na mir?
Hotel sem mu odmrmrati kako pravilno razmišlja ampak sem se tudi sam tresel od mraza.
Kljub veliki radovednosti, dobrohotnosti in pripravljenosti spregledati kakšen "lapsus" v zgodbi, smo po pol ure filma zapustili dvorano. Glavna igralca sta bila odlična, ampak tekst, ki jima je bil položen v usta, je bil prazen, puhel, brez vsebine. Tudi tok dogajanja je bil brez dinamike. Skratka, v tiste pol ure gledanja se ni dalo vživeti v zgodbo, žal. Sicer pa držimo pesti za slovenski film!
Ze tko smo slovenci narod zamorjenih in depresivnih, pol pa da bi se sla gledat tak film, kjer samo zivcen ratas, a-a. mene tam ne boste videli. svojo dramo zivim doma.
ZA VEDNO - pred Bogom sta si obljubila .
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Prva stvar, ki jo je treba povedati o tem filmu je, da je odličen. Šele nato izpostavimo dejstvo, da je slovenski. In da se dogaja v enem stanovanju. V katerem se mož in žena prepirata. Veliko možnosti je, da bi tak film lahko bil slab. Pravzaprav že dejstvo, da je slovenski pogosto ne pomeni nič dobrega. A Damijan Kozole ni običajen slovenski režiser. Za začetek ni nikoli hodil na AGRFT. To ni nič nujno slabega, a vseeno ima precej drugačen odnos do filma in v primeru tega filma pride ta njegova “drugačnost” še najbolj do izraza.
Žena pride pozno ponoči domov in mož jo oklofuta. Ni bilo prvič. In to pot ji je dovolj. Hoče oditi, a ji vzame ključe. Tako kot ji že cel njun zakon jemlje razne koščke svobode. Postaja še bolj nasilen, ko se ona zapre v kopalnico. Hrup prične motiti sosede, ki pokličejo policijo, ta pa, kot običajno v tovrstnih primerih, ne more storiti ničesar. Kljub nasilju se zakonca še naprej pogovarjata in na dan pridejo vse težave njunega zakona.
Zveni zamorjeno? Pravzaprav ni. Moževe izjave so namreč tako zelo zelo tipične izjave slovenskega ljubosumnega moža, ki pretepa ženo, da na neki točki presežejo realnost in postanejo skrajno smešne (“A veš koliko ljudi živi v Ljubljani? Saj ne morejo biti vsi srečni.”). Žena trpeče gleda in Kozole uspe posneti nekaj prav osupljivo slovenskih kadrov njenega trpečega izraza, s katerimi nam pokaže na kaj bi se osredotočil kak drug, bolj slovenski režiser.
Za vedno je odličen vpogled v nesrečno slovensko življenje za katerega sta oba zakonca do neke mere prepričana, da si ga zaslužita. No, pa tudi soseda pravi, da si je zagotovo zaslužila batine, tako da bo že držalo. In čeprav bi bilo skrajno čudovito videti slovenski film o možu, ki udari ženo in ona zares udari nazaj (nekako v smislu Miikejeve Avdicije, ali pa vsaj Poslednjega zapeljevanja) ter razbije vse te stereotipe, je Za vedno vseeno več kot vreden cene vstopnice. Ujemite ga na Liffu, ali pa počakajte na 8. januar 2009, ko prihaja na spored kinematografov.
Ocena 5 od 5
www.filmosfera.si