Bili smo vojaki

Vsebina

"Odhajamo v Dolino smrti, kjer boste pazili na človeka zraven sebe, tako kot bo tudi on pazil na vas in ne bo vas zanimalo kakšne barve kože je in s kakšnim imenom kliče boga. Odhajamo v bitko proti močnemu in odločnemu sovražniku. Ne morem vam obljubiti, da vas bom žive pripeljal domov. Toda, nekaj vam prisežem... ko bomo odšli v boj, bom prvi stopil na bojišče in zadnji odšel. In nikogar ne bom pustil tam, mrtvega ali živega. Vsi se bomo vrnili domov." S temi besedami se je, dan preden je svoje može popeljal v vojno, podpolkovnik Hal Moore (ki ga igra MEL GIBSON) obrnil na svoje vojake in njihove družine. Pred njim so stali mladi ljudje, ki niso poznali vojne in starejši z brazgotinami in medaljami iz bitk. Med njimi pa je besede svojega moža poslušala tudi Mooreova soproga Julie (igra jo MADELEINE STOWE), ki je vedela, kako njen mož ponoči preučuje knjige o bitkah in pripravlja strategijo za svoje može, za Prvi bataljon Sedme Konjeniške... isti regiment, ki ga je vodil tudi general George Armstrong Custer.

V nedeljo, 14. novembra 1965 leta so podpolkovnik Hal Moore in njegovi mladi vojaki pristali na pristajališču X-Ray, v dolini Ia Drang, vietnamskem kraju, znanem pod imenom Dolina smrti. Kot mož besed je podpolkovnik Moore prvi stopil na bojno polje, kjer se je skupaj s svojimi 400 vojaki znašel obkoljen z okoli 2000 severnovietnamskimi sovražniki. Bitka, ki je sledila, je ena od najbolj krvavih bitk v ameriški zgodovini in prvi večji spopad med vojaki Severnega Vietnama in Amerike. Film slavi njihovo pripadnost svoji domovini in drug drugemu in prikazuje herojstvo ter žrtve mož in žena doma in v tujini.

Bili smo vojaki temelji na knjižni uspešnici "We Were Soldiers Once... And Young", ki govori o bitki v okolici pristajališča X-Ray v dolini Ia Drang in ki sta jo napisala generalpolkovnik Harald G. Moore in civilni vojni dopisnik Joseph L. Galloway. Oba sta preživela brutalno bitko in se takrat zaklela, da bosta povedala zgodbo o ljudeh, ki so se tam borili in umrli.

"Mnogi najini sonarodnjaki so zasovražili vojno, ki smo jo bojevali" napišeta Moore in Galloway v uvodu. "Tisti, ki so jo najbolj sovražili - profesionalno občutljivi - na koncu niso bili dovolj občutljivi, da bi razlikovali med vojno in vojaki, katerim je bilo ukazano, da se v njej bojujejo. Mi smo vedeli, kakšen je bil Vietnam, kako smo izgledali, kako smo se obnašali, govorili in dišali. Nihče v Ameriki tega ni vedel. Hollywood je vse to vsakič napačno prikazal, bruseč politične nože na kosteh naših mrtvih bratov. Ko je bilo vse končano, mrtvi niso vstali, stresli prahu in odkorakali. Ranjeni niso oprali rdeče barve in zdravi nadaljevali življenje. Tisti, ki so jo po čudeži odnesli brez ran, nikakor niso bili nedotaknjeni. Niti eden od nas ni zapustil Vietnama enak mlad mož, kot je stopil vanj. S to zgodbo izkazujeva čast tudi stotinam mladih ljudi 320., 33. in 66. regimenta Narodne vojske Severnega Vietnama, ki smo jih tam ubili. Tudi oni so se borili in umrli hrabro. Bili so dostojen sovražnik. Mi, ki smo jih ubili, molimo, da njihove kosti najdejo na tistem divjem mestu, kjer smo jih pustili, jih vrnejo domov ter pokopljejo. To je naša in njihova zgodba."

Zgodba, ki je ganila ljudi, je režiserja in scenarista Randalla Wallacea navdihnila za film, ki bo oživil spomine Moorea in Gallowaya. "Na knjigo sem naletel leta 1993. Ravno sem nekam letel in v knjigarni na letališču zagledal knjigo, katere naslov meje takoj pritegnil. Na avionu sem jo začel brati in ko sem pristal, sem vedel, da moram biti na vsak način vključen v projekt. Takoj sem poklical svojega agenta in mu povedal, da želim kupiti pravice za to knjigo in po njej napisati scenarij," pripoveduje Wallace, kateremu je agent kmalu odgovoril, da avtorja nista zainteresirana, da bi prodala pravice za film. Wallacea to vseeno ni oviralo v nameri in končno je sam poklical avtorja.

Mel Gibson, ki v filmu portretira pravega heroja zgodbe, se spominja, da je Wallace moral celo nekoliko prepričevati Moorea in Gallowaya, da bo film resnično zvest duhu knjige. Na koncu je Wallaceu le uspelo prepričati avtorja. "Randall je mož besede. Odšel je in se pogovarjal s Halom in Joeom in ju pridobil. Na koncu sta bila prepričana, da bo film dober," pripoveduje Gibson.

Wallaceova strast do knjige in filma izhaja iz teze, ne toliko iz ideje, da želi napraviti "vietnamski film".

"Širše gledano ima knjiga dimenzije in značilnosti vsake zgodbe, ki me zanima. Boj posameznika, da naredi pravo stvar v situaciji, ko ne more nadzorovati vsega sveta, je pa vseeno odgovoren za košček tega sveta," pravi Wallace, ki film Bili smo vojaki rad primerja s filmom Braveheart in pri tem doda, da oba filma opisujeta podobno filozofijo: "Če ostaneš zvest svojemu srcu, tudi če ti ga iztrgajo, boš zmagal."

"Podpolkovnik Moore ni imel nadzora nad tem, ali bodo ZDA vstopile v vojno, njegov posel je bil, da vodi svoje ljudi. Ko je bil njegov svet zmanjšan na bojno polje v velikosti nogometnega stadiona, je moral neprestano sprejemati odločitve, ki so vplivale na življenje ljudi okrog njega in na njegovo lastno. Ne mislim, da je to vietnamska zgodba. Niti ne mislim, da je to prava vojna zgodba. To je zgodba o ljubezni, žrtvovanju in o vodstvu," pravi Wallace.

Glede na to, da je knjiga zbirka zgodb posameznikov, ki opisuje izkušnje vsakega vojaka in njegovih najbližjih, je moral Wallace najprej kreativno oblikovati film, prepletajoč posamezna življenja in skupno zgodbo. "Prav to knjigo naredi tako realistično. Lahko zavohate in okusite smrt ter občutite ljubezen prijatelja. Želel sem ujeti prav to. Moral sem vzeti knjigo in jo kronološko postaviti. Ker je v knjigi toliko likov, nisem mogel povedati vseh njihovih izkušenj. Ne pripovedujem zgodbe vsakega posameznega lika, niti ne vseh posameznih bitk. Pripovedujem zgodbo o vojakih in to na obeh straneh in ne samo v Vietnamu, temveč o vojakih v vseh vojnah!" pravi Wallace.

Realizacija projekta

Iskanje igralca za vlogo podpolkovnika Moorea je bilo ključno za ustvarjanje emocionalne resnice filma in glede na to, da je Wallace že delal z Melom Gibsonom, je bilo očitno, da je prav on pravi igralec za to vlogo.

"Igralci se dostikrat bojijo igrati heroje. Vedo, da bo kamera odkrila resnico in bo videla v njihovo notranjost. Toda Mel je prinesel tolikšno željo in predanost vlogi, da je navdušil tudi vse okrog sebe," pravi Wallace.

Gibson, na drugi strani, hvali Wallaceovo režijo in primerja njegovo vodenje projekta z generalom v bitki. "Pripravljen se je bil filma lotiti z ljubeznijo in nam pri tem služil za vzor. Ni ne sebičen, ne egoist. Želel je, da tudi mi uživamo," pravi Gibson.

Tudi Hal Moore, ki ima danes 79 let, ni človek, ki bi z lahkoto delil komplimente. Vendar je bil zadovoljen s filmom. "Bil sem srečen, ko je Mel pristal na sodelovanje. Nekajkrat smo se srečali in v tem kratkem času sem spoznal, da je Mel zelo pameten, zelo pozoren," pravi Moore.

"Neverjeten človek je.. Kot da okrog njega žari neka svetloba. Ko smo se pogovarjali, smo govori o vseh mogočih temah," tudi Gibson hvali Moorea. Igrati tako celovit lik - vojnega genija z verskim prepričanjem, ki je molil za lastne ljudi in za sovražnika, briljantnega stratega in instinktivnega poveljnika, je bil pravi izziv za Gibsona, še posebej zato, ker Moore ni izmišljen, ampak resničen lik.

Fort Benning

Pred začetkom snemanja so igralci prebili dva tedna v Georgiji, kjer se je Mooreova četa urila leta 1965. Tam so igralci spoznali resnične osebe, ki so jih igrali. Dan pred začetkom snemanja je Wallace za preživele iz bitke v Ia Drangu, za igralce in za ekipo filma organiziral mašo v kapelici Fort Benning. "Ne vem, koliko filmov se je začelo z mašo, toda imel sem občutek, da je to tisto pravo, kar moramo narediti. Bilo je pomembno, da se zberemo kot družina, ljudje s svojimi izkušnjami in tisti, ki želijo povedati njihovo zgodbo," pravi Wallace.

Prav tam je čustveni naboj te vojne izkušnje postal oprijemljiv ekipi filma. Joe Galloway je prebral pesem, pilot helikopterja major Bruce Crandall se je spomnil sovraštva, ki ga je pričakalo, ko se je vrnil v Ameriko, Ernie Savage pa je povedal, kako se je skrival za grmovjem in poskušal preživeti tri noči neprestanih napadov severnovietnamske vojske.

Dogodki so vse močno ganili, kar pa se tiče Barryja Pepperja, ki igra Gallowaya, se je njegova čustvena izkušnja začela, ko je prebral scenarij in nato še knjigo in se pri tem prepričal, da želi igrati pogumnega reporterja, ki je začel kot civilist in končan kot vojak.

"Preživel sem dva tedna z Joeom, ki mi je pojasnil, zakaj je bil v Vietnamu in kaj je občutil na bojnem polju. To je bilo čustveno najbolj intenzivno obdobje in ena od najpomembnejših stvari, ki mi jih je povedal, je bila, da je odšel na bojno polje pri Ia Drangu kot priča s svojo kamero in se vrnil kot vojak. To je tisto, kar je najbolj neverjetno pri tej bitki. Bila je tako huda in je tako zelo vsem ušla iz rok, da je celo kot civilist prijel za puško in pomagal v boju!" pripoveduje Pepper.

A še preden Gallowayev lik vstopi v film, na življenje vseh mladih mož vpliva zelo pomemben lik. To je Mooreov pomočnik, vodnik Basil Plumley, ki ga igra Sam Elliott. Nekonvencionalni Plumley, ki odkloni, da bi nosil vojaško puško in ima namesto tega lastno pištolo, je pravi vojak. "To je bila težka naloga. Ne vem, ali sem kdaj prej čutil tolikšno odgovornost do vloge. Igral sem že zgodovinske like, toda nikoli takšnega kalibra, ki je poleg tega danes še živ. Plumley je pravi individualist, eden tistih iz zadnje generacije velikih Američanov. Dal mi je nekaj stvari, nekaj značk in poseben nož, ki ga je imel v Koreji in ki ga je nosil v Vietnamu. Ko sem držal te stvari med snemanjem, sem imel občutek, da je Plumley ob meni," pripoveduje Elliott.

Elliott je prav tako občutil poseben odnos do mladih igralcev, ki so v filmu igrali njegove podrejene. "Med snemanjem se je zgodila zanimiva stvar. Moj odnos z igralci, ki igrajo moje podrejene, se je ujel z odnosom, za katerega verjamem, da ga je imel Plumley do svojih vojakov," pravi Elliott.

Odnos med mladimi in starejšimi igralci se je začel v Fort Benningu, kjer jih je Wallace "izpilil", oziroma kjer so prestali urjenje rangerjev, ki ga je okusil tudi sam Wallace, ko je pisal scenarij. Bil je edini civilist v bataljonu novih rekrutov rangerjev, vadil z njimi in na koncu dobil naziv "častnega rangerja". Tudi igralci, ki so spali v vojašnici, so prestali vaje - zbujali so se ob zori, se strpali na vojaški avtobus in se vozili na poligon na urjenje.

To kar Gibson imenuje "kamp slabičev", vsekakor ni bila stoodstotna vojaška vadba, vendar je bila pomembna izkušnja za igralce. "Seveda je bil trening prilagojen Hollywoodu, nismo šli skozi vse, kar so prestali rangerji, a tega ni hotel niti Wallace, za katerega pa smo morali ostati v formi, da smo lahko posneli film. Tako so bili dokaj blagi do nas. Toda vseeno smo tekli in trenirali, se plazili in nosili orožje," pripoveduje Elliott.

V filmu je tudi kar nekaj humorja, še posebej v kadrih, v katerih nastopa major Bruce Crandall, ki ga igra Greg Kinnear. "Kinnear ima odličen smisel za humor in tudi sebe ne jemlje povsem resno. Ko sem pravega Crandalla prvič predstavil svoji ženi, je prišel s lasuljo Bennyja Hilla na glavi. Ne vem, zakaj. Če ne bi bil vojni heroj, bi zagotovo vodil kakšno nočno oddajo ," pripoveduje Kinnear.

Crandall, ki si je želel postati igralec baseballa preden si je poškodoval roko, je imel vedno rad vse, kar je bilo absurdno in ta njegova ljubezen je tudi temelj njegove zvestobe njegovim vojakom in njegovega junaštva.

"Iz knjige vem, da je bil major Crandall zelo dinamičen človek, ki je naredil veliko več, kot je bila njegova dolžnost. Položaj v dolini Ia Drang je postal veliko hujši kot so pričakovali, zelo hitro je zmanjkalo streliva. To je zelo nevarno za pilota helikopterja, ki je vojakom moral voziti strelivo. Major Bruce Crandall in njegov partner stotnik Ed Freeman sta to kljub temu nič kolikokrat naredila, da bi pomagala vojakom podpolkovnika Moorea. Istočasno pa sta odvažala ranjene," pripoveduje Kinnear.

Kinnear in ekipa so se na kraju snemanja na najlepši način zahvalili Crandallu. Prosili so ga, da po 35 letih prvič spet upravlja s helikopterjem.

Žene vojakov

Medtem, ko so se igralci, ki so igrali vojake, učili letenja s helikopterji in manevre na bojnem polju, so drug pomemben vidik filma predstavljale vloge, ki so jih odigrale žene vojakov. Ta naloga je v glavnem pripadla Madeleini Stowe in Keri Russell.

"Ženske so pomemben del filma. Če sem natančna, polovica filma govori o družini. Govorimo o pogumu mož, ki so odšli v bitko, toda nihče nikoli ne govori o pogumu družin, ki so ostale doma. Večji del ameriške javnosti ni niti vedel za bitko pri X Rayu, zato tako vojaki kot njihove družine doma niso bili deležni nobene podpore," pravi režiser Wallace.

Kaj so morale žene prestajati, v filmu najbolj nazorno pokaže scena, ko so jim novico o smrti njihovih mož sporočali taksisti, ki so prinesli telegram. Ta hladen način sporočanja strašnih novic prav tako definira jekleni značaj soproge Hala Moorea, Julie, ki jo igra Madeleine Stowe.

"To je vojna zgodba, toda hkrati tudi zgodba o zvestobi. In Julie Moore verjame v zvestobo. Je pogumna ženska, katere oče je bil častnik in ki se je poročila s častnikom. Ima močan občutek dolžnosti in odgovornosti. Ostale žene je držala skupaj in jim dajala občutek povezanosti, razširjene družine, enotnosti, glede na to, da so živele v neverjetnem času, ki so ga na nek način lahko razumele samo one," pravi Madeleine Stowe, ki v nadaljevanju pojasnjuje, kako je Julie Moore sama prevzela dolžnost olajšati bolečine ob izgubi soprogov.

"Vojaki so začeli zelo kmalu umirati, vlada pa ni bila pripravljena na pokol. Ko so začeli prihajati telegrami, ki so jih dostavljali taksisti, se je Julie Moore odločila, da bo sama sporočala te hude vesti družinam padlih. Mislim, da se je čutila na nek način odgovorna, ker je bil njen mož poveljnik vojakov, ki so umrli. Prepričana sem, da je številnim ženam takšen človeški odnos zelo pomagal v prvih, najtežjih trenutkih, odnos, ki je bil nekaj povsem drugega kot goli telegram, ki ti ga izroči taksist," pravi Madeleine Stowe.

Medtem ko je bila ekipa v Fort Benningu, so bili posneti številni družinski prizori. V času snemanja so tudi številni sorodniki vojakov, ki so se borili v Vietnamu, prihajali na snemanje. "Prav zares je bilo pretresljivo videti ljudi, ki so resnično bili v vojni, kako jokajo, se veselijo in spominjajo," pravi Madeleine Stowe.

Zakonski par Moore je obiskal snemanje skupaj s soprogo Jacka Geoghegana, Barbaro, ki jo v filmu igra Keri Russell. Barbara je pripeljala tudi svojo hčer Camille in to prav na tisti snemalni dan, ko so snemali kader, ki se vrti okrog Camille.

"Snemali smo sceno, v kateri se Barbara in njej mož Jack igrata z novorojenim dojenčkom, zunaj pa sta resnična Barbara in njena hči gledali, kako delamo. To je bila neverjetna in zelo emocionalna izkušnja," pravi Keri Russell.

O produkciji

Direktor fotografije Dean Semler je posnel film Bili smo vojaki v slogu "Cinema Verite", da bi gledalcem pričaral avtentični fizični in čustveni naboj bitke v dolini Ia Drang.

"Želel sem, da je film resničen. Imel sem srečo, da sem delal s Deanom Semlerjem, ki je genij. Filma brez njega si ne morem niti predstavljati. Imel je pravo vizijo, kao naj bi film izgledal. Posnel je nočne prizore, ki izgledajo, kot bi jih naslikal Rembrant. Želeli smo oživiti prizore in postaviti gledalca v vojakovo kožo," pravi Wallace.

"Film smo posneli v dokumentarnem slogu, tem bolj realistično, tem boljše. Nismo želeli popolnosti, želeli smo ustvariti občutek kaosa," pravi Semler, ki je posamezne prizore snemal z najmanj štirimi kamerami istočasno, včasih celo z enajstimi kamerami, da bi ujel akcijo, preden je sonce zašlo ali preden je ponovno vzšlo. Ekipa kamermanov je zato morala snemati z vseh mogočih položajev, s paltform ali iz grmovja, iz rovov ali iz helikopterja in vse to med eksplozijami in streljanjem.

Po tritedenskem snemanju v Fort Benningu, se je ekipa preselila v središče Kalifornije, kjer so posneli "vietnamske prizore". Wallace in njegova ekipa so tam resnično morali vzgojiti vegetacijo in drevje, ki rastejo v Vietnamu. "Posadili smo preko 2500 kg semen in dodali enako količino gnojila. Poleg tega smo posadili 500-600 dreves," se spominja Semler.

O igralcih

Mel Gibson / podpolkovnik Harold G. Moore

V filmu Bili smo vojaki Mel Gibson ponovno sodeluje z Randallom Wallaceom, ki je napisal scenarij za film Braveheart, ki ga je Gibson režiral in v njem zaigral glavno vlogo. Film je od desetih nominacij prejel pet oskarjev, vključno s tistim za najboljši film in najboljšega režiserja. Gibsonovo podjetje, Icon Productions, ki jo je ustanovil skupaj z Bruceom Daveyem, je producirala Hrabro scre ter še mnoge druge filme različnih žanrov, vključno z lanskoletno uspešnico, komedijo Kaj ženske ljubijo in filmi Immortal Beloved, Fairly Tale: A True Story, Hamlet v režiji Franca Zeffirellija, Forever Young, The Man Without a Face in Gibsonov režiserski prvenec, kriminalno uspešnico Payback.

Gibson je igral v vojni drami Patriot in posodil svoj glas v animiranem filmu Kokoške na begu. Ne samo, da je eden od najbolj znanih svetovnih igralcev, je tudi z oskarjem nagrajen režiser in spoštovan filmski avtor. Njegova filmografija vključuje številne filme - od uspešnic Smrtonosno orožje do vesteren komedije Maverick, pa vse do psihološkega trilerja Teorija zarote ter zgodovinskega epa Hrabro srce.

Gibson se je rodil v državi New York, vendar se je skupaj z družino preselil v Avstralijo, ko mu je bilo dvanajst let. Med študijem igre ga je opazil režiser George Miller, ki mu je ponudil vlogo v filmu Mad Max, filmu, ki mu je skupaj z nadaljevanji prinesel svetovno slavo. Sledi vloga v filmu Tim, kjer je zaigral hendikepiranega mladeniča, za katero je prejel nagrado za najboljšega igralca Avstralskega filmskega inštituta. V akciji Mad Max je zaigral še dvakrat, nato pa je igral v filmu Gallipoli režiserja Petra Weira, v vlogi, za katero je bil ponovno proglašen za najboljšega avstralskega igralca. Nekaj let kasneje sta Weir in Gibson ponovno sodelovala, tokrat pri filmu The Year of Living Dangerously.

Gibsonov prvi ameriški film je The River, sledili pa so mu The Bounty, Mrs. Soffel, Tequila Sunrise, Bird on a Wire in Air America.

Madeleine Stowe / Julie Moore

Ima za seboj impresivno filmografijo, ki vključuje tudi pred kratkim posnet znanstveno fantastičen triler Imposter z Garyjem Sinisejem in Vincentom D'Onofriom in komedijo Avenging Angelo, v kateri je zaigrala ob Sylvestru Stalloneu.

Prvi film je posnela leta 987 in sicer triler - komedijo Stakeout z Richardom Dreyfussom, igrala je v filmu The Last of the Mohicans in v filmu Twelve Monkey skupaj z Bruceom Willisom in Bredom Pittom, ob Johnu Travolti v filmu The General's Daughter in ob Williamu Hurtu in Kennethu Branaghu v filmu The Proposition.

Njena vloga v Altmanovem filmu Short Cuts ji je prinesla nagrado Mednarodnega društva kritikov. Igrala je še v filmih Playing By Heart, Unlawful Entry, Revenge, The Two Jakes, China Moon in Bad Girls.

Greg Kinnear / major Bruce Crandall

Je eden od najbolj zaposlenih hollywoodskih igralcev, ki smo ga lahko pred kratkim videli v filmu Nurse Betty ob Renne Zellweger, trilerju The Gift Sama Raimija s Cate Blanchett, Keanuom Reevesom in Hillary Swank in v filmu Dinner With Friends.

Debitiral je v filmu Sabrina Sydneya Pollacka, v katerem je igral tudi Harrison Ford. Nato je skupaj z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt igral v filmu As Good As It Gets, za kar je bil nominiran za oskarja in nagrado zlati globus.

Sam Elliott / vodnik Basil Plumley

Je nedavno igral v političnem trilerju The Contender skupaj z Joan Allen, Jeffom Bidgesom in Garyjem Oldmanom. Med njegovimi ostalimi vlogami naj omenimo tiste v filmih: The Big Lebowski, The Hi-Lo Country Stephena Frearsa, Tombstone, Gettysburg, Sibling Rivalry, Road House, Fatal Beauty skupaj z Whoopi Goldberg in The Mask z Cher in Ericom Stoltzom. Nominiran je za nagrado Emmy in zlati globus za film Buffalo Girls. Kot je napisal kritik Leonard Maltin, je Elliott poznan po portretih "zgubašev", še posebej v vesternih. Debitiral je v filmu Butch Cassidy & the Sundance Kid, nato je igral v Lifeguard s Kathleen Quinlan in Anne Archer in v drugih filmih.

Keri Russell / Barbara Geoghegan

Je verjetno najbolj znana po svoji vlogi v televizijski seriji Felicity, za kar je prejela tudi zlati globus. Med igranimi filmi, v katerih je igrala, naj omenimo Mad About Mambo, The Curve in Eight Days A Week. Odkrita je bila kot najstnica, ko je dobila vlogo v filmu Honey, I Blew up the Kid, čemur so sledile številne televizijske vloge.

Randall Wallace /režiser & scenarist & producent

Je prejel nagrado Združenja scenarist Amerike za film Braveheart in bil za isti film nominiral za oskarja in zlati globus. Nato je napisal, režiral in produciral film The Man in the Iron Mask in napisal dramo Pearl Harbor. Objavil je šest romanov, med njimi tudi superuspešnico Pearl Harbor.

Bili smo vojaki je produkcija Wallaceove kompanije The Wheelhouse, ustanovljene leta 1999. Kompanija se koncentrira na kvalitetne scenarije in producira projekte za velike in male ekrane, kot tudi glasbo in književnost.

Wallace živi v Los Angelesu in je ustanovitelj organizacije Hollywood for Habitat for Humanity, partnerski projekt zabavne industrije z organizacijo Habitat for Humanity International, ki deluje na ukinjanju revščine po vsem svetu.