Vse je šlo k vragu, Pete Tong

Zgodba

Film režiserja Michaela Dowseja (odštekana komedija FUBAR) nam prikaže tragično življenje legendarnega didžeja Frankieja Wildea od njegovega vrhunca, ko so ga oboževale množice, do popolne izgube sluha in skrivnostnega izginotja z glasbenega prizorišča. Razkošno življenje v novi ibiški vili z lepo ženo zamenjajo težave s sluhom in potrtost. Pri komaj 20 odstotkih sluha ga zapustijo menedžer, založba, žena in oboževalci. Po letu dni boja s samim seboj in samoto sprejme svojo gluhoto in se nauči ustvarjati brez sluha. Vendar pa je glasba, ko ne moreš slišati, popolnoma drugačna.

Film je bil premierno prikazan na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu in je s svojo zgodbo navdušil kritike in občinstvo, ki so mu podelili nagrado za najboljši film. Prikazan je bil na mnogih mednarodnih filmskih in glasbenih festivalih (US Comedy Arts Festival Aspen, Festival du Film d'Aventures de Valenciennes, Cleveland, Wisconsin, Method Fest Independent Film Festival, Gen Art Film Festival, Commonwealth Film Festival, Hohaiyan Music Film Festival...) in je prejel kup nagrad in nominacij.

Vse je šlo k vragu, Pete Tong, lažni dokumentarec, ki spominja na To je Spinal Tap, je zabavna in ganljiva zgodba o gluhem didžeju. Naslov se nanaša na izjemno priljubljenega angleškega didžeja, ki se v filmu na kratko pojavi in je eden od izvršnih producentov. "It's all gone Pete Tong" je tudi fraza v cockneyju in pomeni "vse je šlo k vragu" (it's all gone wrong).

Frankie Wilde (Paul Kaye) vrti glasbo v najboljših klubih na Ibizi in živi razuzdano. Mamila, alkohol in hrup pa terjajo svoj davek. Frankie začne glušeti, na cedilu ga pustijo tudi menedžer, žena, prijatelji in založba. Nekoč eden najboljših virtuozov za gramofonom se pogrezne v samopomilovanje in obup. Ko pristane na dnu, se odpove mamilom in osredotoči na zdravljenje.

Čeprav je Frankie izmišljen lik, pa se v filmu pojavi mnogo resničnih didžejev, recimo Carl Cox, Tiesto, Paul Van Dyke, Lol Hammond in mnogi drugi, ki s komentiranjem Frankiejevega vzpona in padca v neizprosnem svetu plesne glasbe prispevajo potrebno komičnost. Dušo filmu pa vdahne odlična igra Paula Kayea.

O snemanju

Film so seveda posneli na Ibizi. Režiser Michael Dowse je bil navdušen nad prelepo popoldansko svetlobo in bogatimi barvami, malce manj pa nad otokom: "Prvič, tam je svinjsko težko snemati. Ker si na otoku, moraš vse dobiti tam. Če hočeš kaj pripeljati od drugod, ti izpraznijo denarnico. To je precej otežilo organizacijo. Drugič, Ibiza je otok užitka. Ljudje se ne hodijo tja samo zabavat, ampak znoret. Ekipa se je ves čas upirala skušnjavi, da bi se pridružila žurerski množici, kar je seveda motilo snemanje. Tretjič, avgusta je peklensko vroče. Prva dva tedna smo se potili kot svinje in se pritoževali zaradi izgube mineralov, popoldne smo korakali gor in dol po plaži in motili turiste na počitnicah."

Dowse pa ni imel samo težav z organizacijo, ampak tudi s scenarijem: "Paul Kaye in Mike Wilmot sta prispela pet dni pred snemanjem. Pričakal sem ju na letališču. Paula so takoj vsi prepoznali in ga spraševali, ali je on igral v Dennis Pennis. Nihče na Ibizi ni prepoznal Wilmota razen mene. Ko sem Wilmota in družino peljal v hotel, sem ga vprašal, kaj si misli o scenariju. "Kakšnem scenariju", mi je odvrnil. Njegovi kanadski prijatelji, ki so videli FUBAR, so mu zagotovili, da snemam brez scenarija. Bil je strašansko osupel, ko je izvedel, da scenarij je. Hitro se je vrgel na delo in se naučil besedilo na pamet."

Snemanje se je začelo 1. avgusta 2003. Že v prvih dneh si je Paul Kaye poškodoval prst na nogi. Odpeljali so ga na šivanje v bližnjo bolnišnico. Tretji teden so začeli snemati nočno življenje: "Paula smo nameravali posneti v praznem klubu, nato pa klub posneti še s statisti. V Creamu, Pachi in Manumissionu so bili tako prijazni, da so nam dovolili posneti klubsko dogajanje. Recimo, Tiesto je dal na gramofon dolgo ploščo, mi pa smo se pritihotapili zraven in posneli množico. V Creamu so nam celo dovolili postaviti lažni prostor za didžeja poleg pravega, da smo lahko Frankieja posneli skupaj s podivjano množico."

Snemanje so zaključili v Londonu, 16. septembra 2003. Paul je preživel snemanje brez poškodb, razen tiste na začetku. Nato pa se je zadnji dan snemanja zaletel v parkirani moped in si zlomil palec. Stvari so začele dobivati epilog.

Snemanje je bilo po režiserjevih besedah zelo močno doživetje: "Vsi smo se počutili zelo nenavadno, ko smo se vrnili v civilizacijo in vsakdanje življenje. Vrnil sem se v Montreal in po ulicah blodil kot zombi, bilo je nadrealno. Po desetih dneh počitka sem se končno spravil k montiranju."