Vrnitev obiskovalcev

Obiskovalci | Vrnitev Obiskovalcev | Christian Clavier o filmu | Zakaj Hodniki časa? | Snemanje | Posebni efekti - Kostumi - Scenografija

Obiskovalci:

Srednjeveški vitez Godefroy Papincourt (Jean Reno) se v družbi svojega oprode Jacquouillea (Christian Clavier) pod vplivom magičnega napoja namesto v bližnjo preteklost zavihti v daljno prihodnost, v leto 1992, kjer ugotovi, da so ljudje, ki jih srečuje, njegovi potomci, on pa njihov prednik. Godefroy ne more verjeti svojim očem, ko spozna Jacquarta,lastnika grada Montmirail, zdaj sicer spremenjenega v luksuzni hotel, ki je na las podoben njegovemu oprodi. Kaj za vraga se je zgodilo z njegovo rodbino, da je "padla tako nizko" in se spečala s hlapci, se ogorčeno sprašuje Godefroy, odločen, da bo raziskal nenavadni tok zgodovine in njene posledice. In medtem ko se Godefroy s pridihom prezira (da o zavisti sploh ne govorimo) sooča z drznimi dejanji svojih potomcev in njihovimi "čudaškimi" navadami ter razvadami, se Jacquouille z veseljem predaja vsem radostim, ki jih človeku ponuja 20.stoletje, in še na misel mu ne pride, da bi se vrnil nazaj v srednji vek...

Vrnitev Obiskovalcev:

Godefroy de Montmirail se pripravlja na slavnost ob poroki s Frenegonde de Pouille, ko priprave zmoti vojvoda, Frenegondin oče. Ukradli so mu namreč njegove dragulje in pa zob svete Rolande, relikvijo te svetnice, ki jo je dal usmrtiti cesar Tiburce. Rodbina de Pouille je to relikvijo hranila kot zaklad, ker naj bi zagotavljala plodnost njihovim ženskam. Kam so torej izginili njegovi dragulji? Obtičali so v letu 1990, skupaj z Jacquouilleem in Ginette. Šiba božja! Hodniki časa so torej še vedno odprti. Eusaebius pa je močno zaskrbljen, saj sta prostor in čas na široko odprta, kar pomeni grozno nesrečo. Da pa bi bila zmeda popolna, se z gospodarjem nazaj v svoj čas ne vrne Jacquouille, ampak njegov potomec Jacquart, ki je ob koncu 20. stoletja lastnik zemljišč in gradu in je čisto sam pristal v srednjem veku. Godefroyju preostane samo ena možnost, če se hoče poročiti in si zagotoviti potomca: v prihodnost mora po dragulje, relikvijo in Jacquouillea Kanaljo ter jih pripeljati nazaj. Kajti prihodnost je določena s preteklostjo in preteklost s prihodnostjo, vse pa je odvisno od prepiha-v-Hodnikih časa. Torej. - Leta 1123 so bili možje hrabri, gozdovom pa so vladali čarovniki z uroki, čarobnimi napitki in zdravili. Godefroy, grof de Montmirail, se je vrnil iz vojne s svojo oprodo, Jacquouillem Kanaljo, in takoj odhitel k zaročenki Frenegondi blagi. Ker ga je uročila čarovnica, Godefroy zamenja Frenegondinega očeta z medvedom in ga "junaško" ubije. Užaloščena Frenegonda ga zapusti, zato odide po nasvet k čarovniku Esabiusu, ki ga skuša spraviti v Hodnike časa ravno v zadnjih trenutkih pred usodno nesrečo. Ampak čarovnik zamoči, zato naša junaka pristaneta v 20. stoletju. Godefroy spozna svojo potomko Beatrice de Montmirail. Ta ga zamenja z bratrancem Hubertom, ki je podedoval značilen nos družine, Jacquart, Jacquouilleev potomec, pa zanika kakršnokoli sorodstvo z butastim prednikom. Jacquouille in Godefroy spoznata potepuhinjo Ginette, ki ju ima za kaskaderja, Beatrice pa je prepričana, da je tudi Ginette iz srednjega veka. Preden se Godefroy ponovno vrne v preteklost, v Hodnike časa zapre policijskega načelnika Gibona in ga omami. Godefroyju uspe preprečiti smrt svojega tasta, Jacquouille pa naredi nekaj zares usodno butastega. Vojvodi ukrade dragulje in jih skrije v kipu. Ker jih odnese s sabo v prihodnost - Jacquarta pa pošlje v preteklost v plašču, ki mu ga je posodila Ginette - se Hodniki časa na stežaj odprejo...
Kako se bo končalo to strašno drugo potovanje?
O vsem tem govori Vrnitev Obiskovalcev.

Christian Clavier o filmu:

Želja gledalcev po ponovnem snidenju z junaki filma Šele ljudje, ki sem jih srečeval na cesti, in pa pisma, ki sem jih dobival, so mi dali vedeti, kako zelo si želijo vrnitve Obiskovalcev. Ob določenih priložnostih sem bil obkrožen s skupinami otrok, ki so bili še premajhni, da bi si film lahko ogledali v kinodvoranah. Izvedel sem, da so si Obiskovalce ogledali na video kasetah in na televiziji. Jacquouillea so sprejeli kot pravega domišljijskega junaka, kot nekakšnega Disneyevega Mickey Mousea. Zato mi ideja, da bi se ponovno znašel v Jacquouilleovi koži, ni dala miru. Ker je bil konec Obiskovalcev popolnoma odprt, se nam je ponudila priložnost nadaljevati njihovo zgodbo. Sicer smo hoteli že takoj na začetku posneti film v dveh delih, kar pa zaradi finančnih težav ni bilo mogoče in so nekatere zamisli obtičale v predalu. Po velikem uspehu Obiskovalcev pa smo najprej vse v miru premislili in si vzeli čas za počitek. Nismo namreč hoteli posneti komercialnega nadaljevanja Obislovalcev. Ker smo se prepričali, da je nadaljevanje filma lahko zanimivo tudi z umetniške plati, smo se spustili v bolj izzivalne pustolovščine drugega dela. Uporabili smo stare izkušnje in dodali nove zamisli.

Zakaj Hodniki časa?

Hoteli smo začeti s tiste zgodovinske točke, kjer smo v Obiskovalcih končali. Jacquart odpotuje v srednji vek, Jacquouille pa ostane v sedanjosti. Hodniki časa se niso zaprli, ker se Jacqouille ni vrnil v preteklost z Godefroyjem in ker je s seboj v sedanjost odnesel tudi dragulje vojvode de Pouillea. Pojavi se torej problem prostora-časa.
Pravzaprav Smo Hoteli Posneti Film O Potomcih, DružIni, Zgodovini In Usodi Teh Dveh MošKih, Ki Potujeta Skozi čas. To Me Močno Privlači: Odnosi In Načini žIvljenja V Dveh Oddaljenih Obdobjih, Ki Sta Jima Skupni Francija In Francozi, In Obdelani V DomišLjijskem Filmu. Ta Drugi Del Je Narekovala Zgodba Sama, Junaki Pa Sledijo Svoji Usodi.
Da bi bil film vsaj toliko zanimiv, kot je bil prvi del, ki je doživel velik uspeh, je moral biti veliko bolj poln živahnosti, kreativnosti in domislic. Po mojem mnenju je ta film še bolj nor in zajeten kot prvi del. Zgodba se nadaljuje, junaki ostajajo..
Seveda obstaja navezava na Obiskovalce, saj govorimo o absolutnem nadaljevanju. Junaki ostajajo isti, samo da smo nekatere bolj poudarili, kot na primer Jean-Pierra, Beatricinega moža, in potepuhinje Ginette, ki ima tokrat pomembnejšo vlogo, ki se razvije iz nesporazuma. Dodali pa smo še popolnoma nove junake, kot na primer Claire Nadeau, ki igra ženo bratranca Huba. Vsega skupaj smo razdelili 66 vlog.

Snemanje:

Trajalo je 17 tednov. Hkrati smo se morali držati proračuna in pa naših ciljev. Kot pri snemanju prvega dela, je tehnična ekipa tudi tokrat navdušeno sodelovala. Pri drugem delu je sodelovala velika večina ljudi, ki so sodelovali že pri prvem. Snemanje je bilo sicer naporno, je pa bilo tudi strastno. Ko smo se prvi dan dobili na prizorišču snemanja in sem znova oblekel Jacquouilleev kostum, se je Jean- Marie nasmejal do solz. Bilo je zelo napeto, razburljivo in včasih celo ganljivo. Prizori, ki se dogajajo v srednjem veku, so bili posneti v Dordogni, na gradu de Beynac. Povedati moram, da so nas domačini zelo lepo sprejeli. Kot v prevm delu, je tudi tokrat tretjina sekvenc namenjena srednjemu veku, dve tretjini pa sodobnemu svetu.
Gre za pomemben film, kjer je veliko kostumov, posebnih efektov, zgodovinski in sodobni del, pa veliko igralcev... Film je stal 140 milijonov frankov (prvi del pa 50 milijonov). Ampak zgodbi je bilo treba nameniti toliko, kolikor je zahtevala. Nič več. Vse je na platnu. Od ljudi ne moreš zahtevati, da plačujejo po 40 ali 50 frankov samo zato, da te bojo lahko gledali pri sebi doma. Občinstvo od naju z Jean-Mariejem pričakuje več. Pri snemanju filma se držim načela, da je spektakularen in drag. Za primer: Papy fait de la resistance je stal 30 milijonov, kar pa je že kar znatna vsota.

Posebni efekti - Kostumi - Scenografija:

Programska oprema je dandanes zelo napredovala, zato smo se lahko toliko bolj zabavali. Sicer je efektov v tem delu nekoliko več, drugače pa je razmerje s prvim delom skoraj enako. Sodelovali smo s francoskimi družbami, ki delajo neverjetne reči. Ker so nam večino kostumov iz prvega dela ukradli, je bilo treba narediti nove. Skreirala pa jih je Catherine Laterrier. Nekateri dodatki so najprej potovali skozi prostor, preden so šli še skozi čas, kot na primer Jacquouilleevi čevlji, ki so jih razstavili na Japonskem.
V tem filmu, kar velja tudi za scenografijo, smo se trudili, da ne bi preveč popačili zgodovinskih dejstev. Scenografijo je delal Hugues Tissandier in je še bolj spektakularna kot v prvem delu.