Kolosej
Film distribucije Blitz Film & Video Distribution

Veter, ki trese ječmen

vojna drama
Zlata palma za najboljši film, Cannes 2006
Na sporedu od: 31.5.2007, Kino Komuna
7.6.2007, Kolosej Ljubljana
2h 4min / 124min
Leto: 2006
Scenarij: Paul Laverty
Režija: Ken Loach
Irec Damien se pripravlja na študij medicine v Londonu, med tem ko se njegov brat bori za samostojnost dežele. Ko Damien vidi grozote, ki jih izvajajo britanski vojaki, se tudi sam pridruži upornikom, toda kmalu se ne more več iztrgati iz začaranega kroga krutega nasilja, ki Irsko vodi v državljansko vojno, v kateri se na nasprotni strani znajde tudi njegov brat. Film, ki temelji na resničnih dogodkih, je prejel zlato palmo za najboljši film v Cannesu.

Twas hard for mournful words to frame
To break the ties that bound us,
Ah but harder still to bear the shame
Of foreign chains around us.
And so I said: the mountain glen
I’ll seek at morning early
And join the brave united men
While soft winds shake the barley.
Robert Dwyer Joyce (1830 - 1883): "The Wind that Shakes the Barley"

Irska revolucija: od boja za neodvisnost do državljanske vojne

Na vrhuncu prve svetovne vojne, v kateri se je borilo na tisoče Ircev, so Irska republikanska bratovščina (IRB), irski prostovoljci in državljanska vojska za veliko noč 1916 v Dublinu izvedli na neuspeh obsojeno, a simbolno močno oboroženo vstajo. Usmrtitev njenih vodij, vključno s socialistom Jamesom Connollyjem, in vojaška represija, ki je sledila, sta javno podporo prevesili od zmernega nacionalizma k separatističnemu gibanju, ki so ga utelešali politična stranka Sinn Féin in irski prostovoljci.

Na volitvah 1918 je stranka Sinn Féin osvojila ogromno večino po vsej državi razen na severovzhodu. Tam so imeli velik vpliv unionisti, ki so nasprotovali zmanjševanju povezanosti z Britanijo. Sinn Féin je ustanovila irski parlament, Dáil Eireann, s sedežem v Dublinu, in razglasila irsko neodvisnost. Toda poskusi, da bi Irski zagotovili mednarodno priznanje, so naleteli na gluha ušesa in britanska vlada ga je zavrnila. Republika je šla v podzemlje, Irski prostovoljci pa so postali Irska republikanska armada (IRA).

Irini prostovoljci so bili v glavnem moški med 18. in 30. letom: vajenci, pomočniki v trgovinah, sinovi kmetov, podeželski in tovarniški delavci. Nekateri izmed njih so bili veterani prve svetovne vojne in njihova vojaška izurjenost je bila ključnega pomena. Večina se jih je vključila prek družin, sosesk ali vrstniških skupin.

Razvila se je paradržavna struktura, vključno s sodišči. Delavsko gibanje se je priključilo republikanskemu boju. IRA je napadla oboroženo policijsko enoto Royal Irish Constabulary (RIC), s čimer je pridobila orožje in strelivo. Britanci so RIC poslali okrepitve v obliki zloglasnih plačancev, ki so povzročali uničenje in ustrahovali skupnosti. IRA je organizirala leteče kolone, Britanci pa so vrnili udarec z napadi, požiganjem hiš, vasi in mest. Nastal je začarani krog nasilja zob za zob, vojna pa je postatala vse bolj umazana.

Gverilska vojna se je začela zares poleti 1920. Najintenzivnejša je bila na jugu, zlasti v Corku. Brezizhodna situacija je nastala poleti 1921, julija so razglasili premirje. Angleško-irski sporazum, ki so ga podpisali decembra 1921, je pokopal upe mnogih. Ustvaril je Irsko svobodno državo s statusom dominiona znotraj britanskega Commonwealtha. Državo je sestavljalo 26 okrožij, iz ostalih šestih pa je junija 1921 nastala Severna Irska, ki je ostala znotraj Združenega kraljestva. Britanija je ohranila nadzor nad ključnimi irskimi pristanišči in člani irskega parlamenta so morali priseči zvestobo britanski kroni.

Sporazum je razdelil revolucionarno gibanje. Njegovi zagovorniki, ki so trdili, da je takšna ureditev najboljše, kar je na dani stopnji mogoče doseči, so s pomočjo britanske države in irskega establišmenta prevzeli oblast. Nasprotniki pa so se uprli in izbruhnila je grenka civilna vojna, v kateri so se nekdanji soborci obrnili drug prosti drugemu. Čeprav so bili republikanci sprva številčno močnejši, jih je državna vojska v letu dni premagala.

Sinopsis

Irska, 1920: podeželski delavci se združijo in ustanovijo prostovoljne gverilske enote, da bi se spopadli z neusmiljenimi britanskimi vodi, ki naj bi zaustavili irski poskus osamosvojitve. Damien, ki ga vodita globok občutek dolžnosti in ljubezen do domovine, opusti vzhajajočo kariero zdravnika in se pridruži bratu Teddyju v nevarnem in nasilnem boju za svobodo. Ko drzna taktika borcev za svobodo Britance pripelje do zloma, se obe strani končno dogovorita za premirje, ki bi končalo prelivanje krvi. Kljub navidezni zmagi pa izbruhne državljanska vojna in družine, ki so se borile z ramo ob rami, se znajdejo na nasprotnih straneh kot zapriseženi sovražniki, njihova vdanost pa je na odločilni preizkušnji.

Skupina mladeničev na irskem podeželju igra hurling. Damien, mladi zdravnik, se odpravlja službovat v londonsko bolnišnico. Po igri se gre z nekaj mladeniči poslovit na Peggyjino kmetijo. Ko se poslavlja od družine, pride na dvorišče skupina britanskih plačancev ter mladeniče obtoži, da igrajo igre, ki so jih britanske oblasti prepovedale.

Peggyjin vnuk Micheail se na zaslišanje odzove v irščini in s tem razbesni poveljnika. Ker ne poklekne, ga vojak udari. Micheail udari nazaj, zato ga zvežejo in na silo odvedejo v skedenj, ostalim pa naročijo, naj se slečejo. Vojaki se vrnejo iz skednja s krvjo na rokah. Ko odidejo, mladeniči ugotovijo, da so Micheaila pretepli do smrti.

Po Micheailovem pogrebu, na katerem domačinka zapoje pesem Veter, ki trese ječmen, prijatelji prepričujejo Damiena, naj ostane in se jim pridruži pri boju proti Britancem. Damien ne verjame, da bi lahko dobili vojno le s palicami za hurling, in odide na vlak. Sinead (Peggyjina vnukinja) in Teddy (eden izmed vodij supine) sta vidno razburjena.

Na postaji čuvaj enoti britanskih vojakov ne dovoli, da bi se vkrcali na vlak. Irski sindikati so se dogovorili, da britanski vojski ne bodo zagotavljali transportnih storitev. Besni poveljnik pokliče strojevodjo, a ta noče voziti vlaka. Izbruhne pretep. Damien med oddaljevanjem vlaka ostane na peronu pri okrvavljenem čuvaju.

Damien se odreče meščanski zdravniški karieri in se zaobljubi Irski republikanski armadi. Njegovi tovariši so zadovoljni, da je ostal in se jim pridružil. Prostovoljci se najprej izurijo, nato pa kot leteča kolona napadajo policijske barake in iz njih kradejo orožje.

Nekaj dni kasneje v bar, kjer je tudi nekaj irskih prostovoljcev, vstopijo štirje britanski plačanci ter jih začnejo preiskovati in poniževati. Medtem ko odidejo v zadnjo sobo, uporniki dobijo nekaj ukradenih pušk, vdrejo k njim v sobo in jih postrelijo.

Britanci odgovorijo z brutalnimi hišnimi preiskavami po vsej vasi.

V veliko hišo posestnika Johna Hamiltona vstopita britanska vojaka. Hlapca Chrisa, enega izmed fantov iz leteče kolone, prekineta pri molži in izprašata o njegovi vpletenosti v letečo kolono. Ali pozna Teddyja O’Donovana?

Naslednje jutro vojaki napadejo upornike v njihovem gozdnem skrivališču. Aretirajo jih in jih zaprejo v celice v barakah. Damien ugotovi, da je strojevodja Dan že v celici. Teddyja razkrinkajo, čeprav se Damien sprva pogumno pretvarja, da je to on. Teddyja okrutno mučijo in ga v bolečinah pošljejo nazaj v celico. Damien zaupa Danu, da je Teddyjev brat.

Damiena zaslišijo. Zahteva, naj ga obravnavajo kot političnega zapornika. Poudari, da so Irci pravkar z veliko večino glasovali za neodvisnost od Britanije. Vojak, ki ga muči, ukaže kolegu, naj ga ustreli. A ta nima krogle. Dameinu napovejo usmrtitev ob zori.

Ponoči se Damien in Dan pogovarjata. Na Dana je zelo vplival socialist James Connoly, eden izmed delavskih voditeljev leta 1913, ki so ga kasneje usmrtili zaradi njegove vloge pri vstaji leta 1916. Damien se strinja z njegovimi političnimi nazori, toda doslej je ostal samo pri besedah. Nenadoma vstopi Gogan, vojak, ki je ustrelil Damiena - ne more gledati mučenja in ima ključe. Večina prostovoljcev pobegne, trije pa ostanejo ujeti.

Prostovoljci se zatečejo na Peggyjino kmetijo; Dan in Gogan sta z njimi. Sinead pokliče Damiena na stran in mu pove, da vedo, kdo je izdal njihovo skrivališče.

Prostovoljci pod vodstvom Teddyja in Damiena se vrnejo v veliko hišo ter Hamiltona obtožijo, da jih je izdal Britancem. Teddy ga prisili, da napiše pismo, v katerem prosi, naj izpustijo preostale tri zapornike. Damien pelje Hamiltona in Chrisa, ki jih je izdal, v planine. Dekle prinese sporočilo za Damiena. Ustrelil naj bi Hamiltona in Chrisa. Damienu, ki Chrisa pozna že vse življenje, je hudo in le stežka opravi dolžnost.

Prostovoljci se vrnejo v mesto na srečanje s kolegi. Teddy je spet pri močeh in v mestni hiši, kjer zaseda novo sodišče, razpravljajo o uspehih leteče kolone. Možje, tudi Teddy in Damien, gredo gledat odvetnico Lily, ki lokalnega poslovneža Sweeneya obtožuje, da je neki gospodinji zaračunal oderuške obresti. Sweeneya, ki se upira, odpeljejo v celico, toda zunaj se vmeša Teddy in ga odpelje v bar.

Besna Lily pokliče Teddyja nazaj. Teddy pravi, da brez denarja takšnih kot Sweeney prostovoljci ne bi mogli kupiti orožja za obrambo mesta, ki so jo izpeljali pred kratkim. Dan in Damien nasprotujeta; če sodišče od samega začetka ne bo delovalo pošteno, pravita, bo situacija kmalu enaka kot pod Britanci: "Vse, kar boš spremenil, je barva zastave."

Damien Sinead med sprehodom zaupa, kako je Chrisovi materi povedal, kje je pokopal njenega sina ter kako ga je ta izkušnja napravila otopelega. Sinead ga objame.

Prostovoljci pojoč korakajo skozi meglo. Ponoči se zberejo v starem skednju, da bi se pripravili na napad naslednjega dne.

Finbar razporedi može na skrivne položaje na hribu. Teddy čaka na cesti, oblečen v ukradeno britansko uniformo. Približujeta se mu kamiona, polna vojakov. Na prvega vrže bombo, nato pa ustreli voznika. Začne se resen spopad - na obeh straneh hrumijo puške, strojnice in bombe. Prostovoljci preženejo vojake. Po bitki najdejo Gogana mrtvega, številni pa so pretreseni nad prelivanjem krvi, ki so ga povzročili. Finbar ponovno zbere supino ter jim pove, da so britanski vladi poslali jasno sporočilo: njen teror bo naletel na teror.

Na poti domov prostovoljci slišijo hrup blizu Peggyjine kmetije. Skrijejo se v grmovju, od koder lahko le nemočno opazujejo, kako vojaki zvlečejo Sinead, Peggy in Bernardette iz hiše. Sinead na silo postrižejo lase, hišo pa zažgejo. Damien in ostali nimajo več nabojev in ne morejo nič, zato ostanejo skriti.

Kasneje prostovoljci pomagajo očistiti kmetijo, Damien pa skuša potolažiti Sinead. Peggy oznani, da bo očistila kokošnjak in se naselila v njem, saj je nič ne bo pregnalo s kmetije. Sinead se zgrudi na tla; moč starejše ženske je izjemna.

Prispe deček s sporočilom, da je razglašeno premirje. Boji se bodo končali opolnoči. Začne se praznovanje. V mestni hiši organizirajo veliko zabavo. Damien in Sinead se izmuzneta na podstrešje in se objameta.

V lokalnem kinu vrtijo filmske novice. Michael Collins in drugi člani stranke Sinn Fein so podpisali sporazum z britansko vlado. Toda ta Ircem zagotavlja le delno ekonomsko neodvisnost: ostati morajo zvesti britanski kroni, sever Irske pa ostaja del Združenega kraljestva. Damien vpraša, ali so se za to borili. Številni se počutijo izdane.

Med prostovoljci se vname debata o sporazumu. Teddy meni, da je edina alternative "takojšnja in grozljiva vojna." Tudi drugi zagovorniki sporazuma se strinjajo, da ga je bilo treba sprejeti, zdaj pa si je treba v njegovem okviru prizadevati za pravo neodvisnost. Congo reče, da so bili tako blizu, da se zdaj ne smejo predati. Finbar obuja spomine na tiste, ki so umrli za stvar, in se zavzame za nadaljevanje boja. Rory pravi, da bi morala biti republikanska Irska nedvoumna zahteva. Dan je za skupno lastništvo nad zemljo: šele tako bi lahko začeli iztrebljati revščino. Nasprotja znotraj supine postajajo vse vidnejša.

Damien, Dan, Sinead in Congo gledajo, kako britanska vojska zapušča mesto. V daljavi opazijo Teddyja v novi uniformi Irske armade. Finbar Damienu in Danu naroči, naj se urjenje nadaljuje - sam gre na sestanek vojaških vodij, ki nasprotujejo sporazumu.

Rory, Damien in drugi izurijo še več prostovoljcev, ki nasprotujejo sporazumu. Damiena pokličejo k bolnemu otroku. Otrok je hudo podhranjen.

Damien in drugi pri tiskarju pripravljajo letake. Vstopi Sinead in pove, da so zagovorniki sporazuma nasilno napadli voditelje nasprotnikov sporazuma, ki so se zbrali v Dublinu. Rory pobesni in že načrtuje maščevanje. Odločijo se, da morajo udariti nazaj.

Rory in njegovi možje napadejo skupino irskih vojakov in pri tem ubijejo dva mlada rekruta. Oficirji seveda prepoznajo Roryja, saj so se še nedavno borili na isti strani. Teddy je besen - zahteva, da udarijo nazaj. Od Denisa in Lea izsilijo privolitev.

V cerkvi duhovnik pridiga proti nasprotnikom sporazuma. Damien vstane in reče, da je edini razlog, da se ljudje ne borijo, njihov strah pred britansko grožnjo vojne. Duhovnik mu reče, naj gre ven. Damien to tudi stori, z njim pa tudi številni drugi. Teddy ustavi Damiena na cerkvenih stopnicah - prosi ga, naj dojame, da je sporazum edina pot naprej. Damienu se stvar gnusi - Tedy bo služabnik britanske zastave, "klavčevega predpasnika".

Leo s svojo enoto preišče Peggyjino kmetijo, da bi našel orožje. Bernadette je zgrožena - te fante je nekoč hranila.

Damien, Dan in drugi prostovoljci vdrejo v vojaške barake, da bi si nabrali orožje, toda nenadoma jih zalotijo in začnejo streljati na njih. Dan ranjen leži na tleh. Damien moleduje za njegovo življenje, a ne more preprečiti njegovega uboja.

Damiena zaprejo v celico, kjer ga še isto noč obišče Teddy. Damiena prosi, naj mu izda informacije o Roryju in orožju, saj bo tako rešil lastno življenje. Vendar je prepozno; Damien se ne bo prodal, zato ga bodo usmrtili. Damien napiše Sinead poslovilno pismo.

Ob zori se Damien sooči s strelskim vodom. Pretreseni Teddy ukaže, naj streljajo.

Teddy odnese Sinead pismo in medaljon svetega Krištofa, ki ga je dala Damienu po Micheailovi smrti. Pretresena Sinead se znese nad Teddyjem, nato pa se zgrudi po tleh.

Beseda režiserja Kena Loacha

"Irska zgodovina me je začela zanimati, ko sem prebral Dneve upanja Jima Allena, zgodbo o vojaku, ki se javi za služenje v prvi svetovni vojni, toda namesto v boj v Francijo ga pošljejo na Irsko. Vedno se veliko govori o sodobnih dogajanjih na severu te države, toda vedno smo čutili, da jih ne moremo razumeti brez zadostnega vedenja o tem, zakaj je bila Irska razdeljena in od kod pravzaprav izvira spor.

Menim, da je dogajanje na Irskem v letih 1920 - 1922 ena izmed tistih zgodb, ki nas bodo vedno zanimale. Podobno kot pri španski državljanski vojni je šlo za ključni trenutek. Ta zgodba razkriva, kako je dolgi boj za neodvisnost v njegovih trenutkih uspeha zatrla kolonialna sila, ki je kljub opuščanju imperializma še vedno imela pred očmi lastne strateške interese. To je bila sposobnost ljudi kot Churchill, Lloyd George, Birkenhead ipd. Ko so bili stisnjeni v kot, ko ni bilo več v njihovem najboljšem interesu, da bi še dalje preprečevali neodvisnost, so si prizadevali razdeliti državo in podpreti tiste člane gibanja za neodvisnost, ki so bili pripravljeni dopustiti, da ekonomska moč ostane v istih rokah, z drugimi besedami tiste, "s katerimi so se lahko šli biznis". Gre za vzorec, ki se vedno ponavlja - ta trik vladarske moči, da združi različne interese pred obličjem skupnega zatiralca, in vedenje, da se bodo ta nasprotja morala razrešiti. To lahko vidite danes v Iraku, kjer nasprotovanje Združenim državam Amerike in Veliki Britaniji združuje številne ljudi, ki bodo takrat, ko bodo pregnali Američane in Britance, ugotovili, da imajo različne interese.

Ali je bilo to mogoče leta 1922? Ali bi lahko zmagali nasprotniki sporazuma? In v katero smer bi v tem primeru popeljali Irsko? Le pet let prej je vstajo leta 1916 vodil marksistični socialist James Connoly, čigar gibanje za neodvisnost je temeljilo na razrednem boju: "Interes Irske je interes delavskega razreda." V nasprotju s tem so škodljive posledice dejanske vsebine sporazuma ostale na Irskem še desetletja. Zaradi nadaljevanja težkih razmer so tisoči emigrirali v Anglijo in Ameriko. Razdelitev države je neizogibno vodila v vojno na severu in zatiranje državljanskih pravic.

Presenečen sem bil, kako živi so še vedno spori v Corku in okolici, kjer smo snemali. Razumem, da so še vedno aktualni na severu Irske, saj tam še vedno bojujejo nekatere iste bitke. Mislil sem, da so na jugu na to že nekoliko pozabili, toda ves čas smo srečevali ljudi, ki so pripovedovali zgodbe. Večina ljudi je poznala imena vpletenih, lokalne junake leteče kolone, datume in incidente: "Plačanca so lovili čez tisto polje in ga ulovili na tistem mestu." Spomin torej seže veliko dlje, kot menijo ljudje.

Na začetku sta bila le bel list papirja in veliko zgodovinsko platno. Postavljen sem bil pred vprašanje, kako to prevesti v človeško izkušnjo. Nato je Paul (Laverty) izoblikoval like in zgodbo, ki jim sledi skozi različne konflikte, zavezništva in rešitve. Če to zastaviš pravilno, liki koreninijo v lastnih razumevanjih, toda to razumevanje je nujno omejeno. Gledišče filma mora biti ločeno od teh individualnih gledišč, mora jih znati videti v njihovem součinkovanju.

Ko ustvarjamo film, moramo zaupati v to, da smo to zgodnjejše delo oprabili dovolj dobro, da se bo vse odvilo in razkrilo samo od sebe, če bodo igralci preprosto iskreni v svojih vlogah. Paul (Laverty) odlično zasnuje zgodbo na ta način, da se vse razkrije samo od sebe. Ničesar ni treba povedati. Stvar mora biti podobna polju repe, kjer vidiš nekaj malega nad zemljo, toda v bistvu je vsa vsebina pod površjem. Če je scenarij dober, so liki lahko dovolj dvoumni in veš, da bo srce zgodbe kljub temu ostalo. Vsakršno napako v scenariju pa je po začetku snemanja zelo težko popraviti.

Zame je bil izziv, glede katerega nisem bil prepričan, ali mu bom kos, najti ravnotežje med avtentičnim prikazom zgodovinskega obdobja ter sodobnim občutenjem. Nekateri puristi in starejši ljudje bodo verjetno zajeli sapo ob kakšni jezikovni frazi ali dveh, toda po mojem mnenju je to nizka cena. Zgodovine nikoli ne moreš natančno poustvariti, vedno gre za približek, lahko pa se potrudiš ujeti duh časa in se izogibati klišejem.

Vedno sem fasciniran nad dejstvom, da filmi privzamejo kolektivni značaj. Če se dobro pripraviš, nastane primerno okolje za sodelovanje igralcev. Pri tem filmu smo imeli pred snemanjem teden dni uvajanja. Čeprav je bil prvi teden zelo naporen, se je s pomočjo tega kolektivnega duha takoj izoblikoval značaj filma. Če bi ljudje vmes prihajali in odhajali domov, to ne bi delovalo - obstajati mora neka temeljna kolektivna zavest, iz katere lahko nato izhaja cela ekipa in se na to točko vrača.

V vojnih filmih je veliko hipokrizije, saj radi trdijo, da so protivojni, nato pa večina zabave v njih temelji na eksplozijah in krvi. To se mi res ne zdi preveč protivojno: "Sovražim ubijanje, toda uživajmo v njem na platnu." Dolga tradicija takšnega obravnavanja izhaja že iz jakobinske drame, a brez poezije se mi zdi cenena. Ko na platnu vidiš veliko krvi, se zavedaš, da za snemanje niso pobili tisočev ljudi, da je to le film.

Ne bi rekel, da je Veter, ki trese ječmen protibritanski film; ljudi bi spodbudil, da pogledajo svojo vdanost horizontalno, čez narodnostne meje. Ne gre za film o Britancih, ki udrihajo po Ircih. Ljudje imajo veliko več skupnega s pripadniki iste družbene plasti v drugih državah kot pa recimo s tistimi z vrhnje plasti lastne družbe. Lahko rečete, da je naša odgovornost napadati napake in krutosti naših vodij, tako preteklih kot sedanjih. To še ne pomeni, da nismo domoljubni.

Britanci so na Irskem pustili za sabo grozno zapuščino. Ostaja pa dejstvo, da so Britanci odkorakali. V tem vidim element upanja."

Komentarji

6.5. 2007 ob 20:27

Film, ki ga res iz srca priporočam!

— Eira
28.5. 2007 ob 13:22

Priporočam ogled. P.s. A ne bi lepše zvenelo "Valovanje ječmena v vetru"? Pa še smiselno je. Brb

— Barley
2.6. 2007 ob 22:09 zvezdica

Eden izmed redkih filmov zaradi katerega sem jokala in to konkretne solze žalosti iz srca, že takoj na začetku in potem še parkrat vmes, na koncu pa sploh. Zelo dober izdelek, ki te ne pusti ravnodušnega, temveč te iz dvorane pospremi s kupom snovi za razmišljanje...

— Nika
3.6. 2007 ob 11:10

ful dober film,gledal ga že ne vem kdaj in me zelo preseneča da je zdaj komaj prišel v naša kina,res čudno

— haha
7.6. 2007 ob 11:08 zvezdica

Odlično narejen film, tukaj gre za IRO, včeraj se je zgodila grozljiva BALKANSKA VOJNA, še vedno indiferentno opazujemo IRAK. Kino sem zapustila brezkončno žalostna, ker sem tudi tokrat lahko samo nemočno opazovala erozijo elementarnih človeških vrednot, pošastno uničevanje človeških življenj zgolj zaradi oblasti, političnih in gospodarskih interesov. Žalostno, ker nas vse ropa navadnega, človeka dostojnega življenja.

— nina
8.6. 2007 ob 14:05 zvezdica

Jaz sem ta film gledal že na Irskem lansko leto, ko je prišel ven. Po ogledu je namesto običajnih živahnih pogovorov vladala pomenljiva tišina. Tudi jez nisem bil ravnodušen, mislim da se je moralo podobno dogajati tudi v Sloveniji med drugo svetovno vojno, pa na Balkanu, itd. Za tiste-mlado generacijo, ki tega nis(m)o osebno doživeli, je to precej dobra izkušnja, da vsaj približno občutijo, o čem govorijo starši, stari starši... Film je posnet iz take perspektive,da imaš občutek, kot da si en izmed njih, zelo osebno. Res je dober, posebej so mi všeč različni irski naglasi, Kerry in Donegal... Priporočam.

— Luka
14.6. 2007 ob 19:38 zvezdica

Pozabite na Michaela Collinsa, čas je za resnico. The Wind That Shakes The Barley, sicer lanskoletni šampion Cannesa, gre zelo daleč. Zelo globoko v borbo za irsko neodvisnost, ki je na koncu postala tako zelo neumna, da so se začeli člani uporniškega gibanja norčevati celo iz legendarnega Michaela Collinsa, ki naj bi jim dal premalo. Ki jim je dal le lažno svobodo. Le lažne obljube in dejstvo, da so jih še vedno nadzorovali Britanci. In film noče le navadnega boja za neodvisnost. Film hoče tudi boj znotraj odporniškega gibanja, ki se je razdelilo na dve struji in začelo nekakšno državljansko vojno. Veliko uslugo britanskemu imperiju, ki je gledal, čakal in zmagoval brez truda. Kot policija, ki zmaga tako, da počaka, da se mafijske družine postrelijo med sabo. In ravno to zdela naše pogumne Irce, ki se začnejo čez čas boriti drug proti drugemu. Eni se namreč strinjajo s ponudbo premirja in življenja pod britansko zastavo, drugi pa bi radi povsem samostojno državo, ki si bo z Anglijo delila le kontinent. In tu sta tudi dva brata. Damien (Cillian Murphy) in Teddy (Padriac Delaney), ki bi seveda več kot pasala v korejsko mojstrovino Brata v vojni. In The Wind That Shakes The Barley, ki povsem opraviči svoj sloves, ni nič drugega kot irski odgovor na Brata v vojni. Zelo dober odgovor, ki briljantno obelodani resnico irskega boja za neodvisnost.

— iztok gartner

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.