Vertikala smrti

O nastajanju filma

S čustvi nabita akcijska adrenalinska pustolovščina Vertikala smrti je napeta zgodba o mladem plezalcu Petru Garrettu (Chris O’Donnell), ki mora na izjemno nevarno reševalno odpravo na K2, drugi najvišji vrh na svetu. Sooči se tako z lastnimi zadržki kot z dih jemajočo močjo neobvladljivih naravnih elementov, ko postavi svoje življenje na kocko, da bi v tekmi s časom rešil sestro Annie (Robin Tunney) in njeno odpravo (Bill Paxton in Nicholas Lea).

Pred leti je brata in sestro skoraj pokopala grozljiva nesreča v gorah. Peter se je v trenutku odločil prerezati očetovo vrv, da bi rešil sestro in sebe. Po tem dogodku se je Peter zatekel v osamo in se posvetil fotografiranju narave. Annie, ki mu ni odpustila, kar je storil, pa je nadaljevala z uresničevanjem očetovega sna osvajati najvišje vrhove sveta.

Od usodnih trenutkov so minila tri leta in v tem času sta se brat in sestra povsem odtujila. Sedaj pa je Annie ujeta v ledenem grobu na 7930 metrih - coni smrti nad vertikalno mejo vzdržljivosti, kjer človek ne more dolgo preživeti. Vsaka sekunda šteje. Peter zaprosi za pomoč skupino plezalcev, med katero je tudi ekscentrični, samotarski gorjan Montgomery Wick (Scott Glenn). Z njimi se namerava povzpeti na najbolj strah zbujajočo goro na svetu in rešiti sestro.

Martin Campbell, uveljavljeni režiser filmov Zorro in GoldenEye, nam prinaša izjemno razburljivo akcijsko pustolovščino Vertikala smrti - dramatično zgodbo, ki nas ves čas drži v napetosti in pripoveduje o tesni vezi med bratom in sestro. Dogajanje je postavljeno v ekstremno, neprijazno, a izjemno lepo okolje. Adrenalinsko pustolovščino podžigajo pogum, odločnost in volja. Njen vrhunec je napeta bitka za preživetje, ki jo pogojujejo družina, pohlep in krivda.

A na ekstremnem robu Zemlje, kjer človek z vsakim vdihom lovi zmrznjeno sapo in kjer se zdi, da vsak korak traja celo življenje, je pot do odrešitve dolga na milijone kilometrov.

O snemanju

Za režiserja Martina Campbella je bilo gorsko okolje samo dodatna dimenzija, ne pa bistvo filma. Njegovo bistvo so odnosi, to ni ne planinski film ne film o plezanju. "Črtajte goro, črtajte sneg, črtajte vremenske pogoje - Vertikala smrti je drama, ki bi se lahko odvila na ravni zemlji in bi bila vseeno sijajen film o ljubezni, družini in pogumu."

Producent Lloyd Phillips pravi: "Vertikala smrti je v prvi vrsti drama, katere dogajanje je postavljeno v gore. Je zgodba o ljudeh - o osebnostih - in o dramah, ki se odvijajo v njih samih in med njimi."

Chris O’Donnell pripoveduje: "Peter niti za trenutek ne podvomi v nalogo, ki jo mora opraviti. Niti v sanjah ne pomisli, da je ne bi šel rešit in da ne bi dal vse od sebe. Če pri tem umre, tudi prav, kajti živeti z mislijo, da ni poskusil, bi bilo zanj težje. Njegov edini cilj je rešiti sestro."

O’Donnella je vloga zanimala in projekt privlačil. Poleg tega si je želel delati z režiserjem Martinom Campbellom.

"Martin je neverjeten. Zelo sproščen sem bil, ko sem delal z njim. Bil je tako dobro pripravljen. V glavi je imel zmontiran že ves film, zato je natanko vedel, kaj hoče. Ta način dela mi je posebej pri srcu," pravi O’Donnell. "Pozoren je na vsako nianso in iz vsakega prizora naredi nekaj posebnega."

Tako kot Chris je tudi Robin Tunney, ki igra Annie, iz Chicaga.

"Pred 10 ali 12 leti sva imela istega agenta, zato Robin poznam že nekaj časa," dodaja O’Donnell. "Prav čuden občutek je bil snemati ta film na Novi Zelandiji z dekletom, ki sem ga poznal, ko sva v Chicagu skupaj snemala reklame. Zelo je nadarjena. Veliko prizorov je zelo čustvenih zaradi vsega, kar sta najina lika prestala, in z njo je bilo krasno delati."

Tunneyjevi je bila Annie všeč, "ker je izjemna individualistka. Mnogokrat so igralke v filmih dekleta, žene, hčerke ali preprosto priveski. Ta ženska pa je izjemno neodvisna in takšne like je potrebno iskati z lučjo."

Anniejin odnos z bratom je čustveno jedro filma. "Po očetovi smrti se je Peter posvetil fotografiji, Annie pa tako kot oče ljubezni do gora, s čimer je na svoj način žalovala za njim."

Tunneyjevo so prevzela tudi vprašanja, s katerimi se mora soočiti Annie, ko je ujeta v ledeni votlini z Elliotom Vaughnom, čigar filozofija kako preživeti katastrofo se od njene diametralno razlikuje. "Da bi rešila življenje sočloveku, je pripravljena žrtvovati lastno življenje, on pa je bolj pristaš prepričanja, da preživijo najmočnejši. Mislim, da o teh dveh filozofijah ne moremo razmišljati kot o pravilni oziroma napačni. Po mojem ima sicer vsak lahko idealno predstavo, kako bi reagiral v življenjsko nevarni situaciji. Ampak kako bi v resnici reagirali, dejansko ne vemo, dokler se v njej ne znajdemo in po mojem je to eden od zanimivih vidikov tega filma."

Tudi Tunneyeva je navdušena nad Campbellovo izjemno pripravljenostjo in "dobro ekipo, ki jo je zbral. Soigralci so bili tako prijazni in vedno se je našel nekdo, ki ti je privabil nasmeh na usta. Na snemanju sem se dobro počutila, ker se ni nihče čudno obnašal in se pritoževal, kako neprijetno mu je ali se sončil v lastni pomembnosti."

Tako kot mnogi drugi igralci je Tunneyjeva pograbila priložnost, da se je naučila plezanja in se kmalu prav dobro znašla v gorah. "Čeprav smo snemali samo na tri tisoč metrih, v filmu pa naj bi bili na 7930 metrih, je bilo zelo zahtevno. To je bil ekstemen način snemanja filma."

Bill Paxton upodablja bogatega, vase zagledanega podjetnika Elliota Vaughna, ki ga imajo mnogi morda za negativca v filmu. "Nič ne okoliši - sam je zaslužen za svojo srečo," pravi Paxton. "Po njegovem prepričanju je v gorah vsak odgovoren zase in to se mu zdi plemenito prepričanje. Če je zaradi tega negativec - o tem naj presodi občinstvo."

Tudi Paxtona so tako kot Tunneyevo navdušila moralna vprašanja, ki jih zastavlja film. "V tem filmu gora različnim ljudem pomeni različne stvari. Moj lik se bo nanjo povzpel samo zaradi razgleda, da si bo ogledal svoje gospostvo. Zaradi svoje slepe ambicije spravi te ljudi v zelo nevaren položaj. Brez slabe vesti bi tam gori koga pustil samega, saj smo pač odrasli in smo se sami odločili, da smo tam. To je sicer hladnokrven, a realističen pogled na zadeve."

Paxton se je veselil tudi učenja umetnosti in znanosti plezanja, še posebej pri svetovalcih, ki so jih najeli za Vertikalo smrti. "Vedno je zabavno, ko si pridobiš spoštovanje do drugega poklica," pravi Paxton. "Nekatere zgodbe teh fantov so res neverjetne. Zares so se znašli v življenjsko nevarnih situacijah."

Scott Glenn je zasebno pustolovec in samooklicani zasvojenec z adrenalinom in športi, kot sta padalstvo in smučanje, zato je bil za podvige Vertikale smrti dobro podkovan. Njegov lik samotarskega gorjana "je zelo kompleksen in ko ga spoznate, zelo skrivnosten. Je tudi zelo romantičen, saj iz dneva v dan živi z osebno tragedijo na zelo ekstremen način."

Pri filmu so sodelovali tudi pravi plezalci, denimo Ed Viesturs, ki igra samega sebe in je bil poleg tega za kamero svetovalec. Viesturs je edini Američan, ki je brez kisika splezal na 12 od 14 najvišjih vrhov na svetu. Upa, da bo v naslednjih dveh letih splezal še na preostala dva.

Viesturs pravi, da je več elementov scenarija - denimo prizadevanje Elliota in Annie, da bi se kljub Petrovemu svarilu povzpela na K2 - tipična situacija plezalskega sveta. "K2 slovi kot najbolj nevarna gora, ker lahke poti na vrh ni. Na vseh straneh je zelo strma, vreme pa zelo nepredvidljivo. Ima neko ekstremno privlačnost in veliko plezalcev je v želji, da bi jo osvojili, pripravljenih pozabiti na zdravo pamet. Zaradi tega se znajdejo v težavah. Je gora, na katero je težko priti in se z nje vrniti živ."

Producent Lloyd Phillips se strinja s to trditvijo o drznem pustolovskem duhu, ko opisuje Vertikalo smrti. "Visoke gore, najvišje na svetu, so za vse nas prava skušnjava. To je kraj, kamor nihče ne bi smel iti, a ljudje se vseeno podajajo tja, da bi preiskusili meje lastne vzdržljivosti. O teh ljudeh pripoveduje Vertikala smrti."

* * *

Vertikalo smrti so snemali na Novi Zelandiji v goratem področju Mt. Cook in v Queenstownu.

Razmišljali so sicer tudi o Evropi in Kanadi, a Campbell pravi: "Odločili smo se za Mt. Cook v južnih Alpah Nove Zelandije preprosto zato, ker so zelo podobne Himalaji. To je eno redkih področij, kjer se tako kot v okolici K2 vršaci kar vrstijo. Idealno je služilo našemu namenu."

Svetovno znani plezalec Ed Viesturs se strinja: "Teren je strm, ledeniki visoki, previsi globoki, vreme ravno tako slabo in narava ravno tako čudovita. Zato je bila to sijajna lokacija za snemanje takšnega filma."

Mt. Cook je poleg tega dajal občutek, da se dogajanje res odvija na 7930 metrih. "Videti je, da se vse odvija na vrtoglavi nadmorskivišini," pravi Phillips. "Nazomi Ridge, kjer smo snemali dva dni, je eno samo skalovje in meri v višino do 1500 metrov."

Čeprav je vizualno spektakularen, je bil teren seveda prepreden z nevarnostmi. "Ekipa, zadolžena za varnost, je šla tja pred nami in pripravila vse potrebno," pravi Phillips. "Kamere smo prepeljali s helikopterjem in tirnice zanjo položili na gori. Potem smo pripeljali igralce in dobili fantastične posnetke."

"Bilo je nevarno, grozljivo, a vredno truda, saj so naši igralci in zgodba resnično vpeti v gorsko okolje," nadaljuje Phillips. "Z računalnikom tega v celoti ne bi uspeli poustvariti. Naši igralci so se znašli v situacijah, ki so po našem mnenju najboljši akcijski prizorih plezanja, kdajkoli posneti."

Kamerman David Tattersall pravi, da je občinstvo moč dejansko ponesti v središče dogajanja na gori le, če se znebiš dvodimenzionalnega prostora. Njegova kamera je bila ves čas v gibanju. "Naš osrednji cilj je bil, da bi občinstvo dobilo vrtoglavico. Z vsakim premikom kamere se občinstvo zave tretje dimenzije, globine. Občutek imate, kot bi bili res tam."

* * *

Snemanje v tako ekstemnih pogojih je narekovalo izredne varnostne ukrepe in znanje specialistov. Producent Lloyd Phillips je zasnoval varnostno strukturo, sestavljeno iz štirih oddelkov: planinska oprema, planinska varnost, varnost iz zraka in varovanje talentov.

Prvi oddelek je skrbel za gorske lokacije, izbral najboljše položaje za kamere, ne da bi ogrožali igralce in ekipo. Drugi oddelek je spremljal vremenske pogoje na gori in zagotavljal varno delo med snemanjem. Zračni oddelek je bil zadolžen za helikopterje: zagotavljal je varne lete, nalaganje in odlaganje opreme. Četrti oddelek je skrbel za urjenje igralcev za delo na gori ter njim in režiserju nudil nasvete glede načinov plezanja. Delo na velikih višinah ni povezano le s padanjem kamenja in zevajočimi nevarnostmi. Vertikala smrti, tako po zgodbi kot pri dejanskem snemanju filma, se je z njimi soočala.

Ker je bilo v gorah nemogoče posneti vse prizore in ker tam ni bilo snemalnih studiev, je ekipa zgradila začasnega v bližini Queenstowna, ki je bil tudi hlajen. Pri določenih prizorih pa so si pomagali še s tridimenzionalno računalniško grafiko.

Prehitro plezanje na velikih višinah telesu ne omogoča prilagajanja ali aklimatiziranja, brez te fizične prilagoditve pa lahko pride do serije simptomov, ki jim rečemo višinska bolezen. Zaradi nje trpi več likov v filmu, njeni simptomi pa so suh kašelj, zasoplost, omotičnost, glavobol, zmedenost in utrujenost. Lahko pride do vodenega zatekanja pljuč, znanega kot pljučni edem, ali celo do zatekanja možganskega tkiva (cerebralni edem), kar privede do srčne kapi in smrti. V filmu pravijo, da več ljudi umre zaradi edemov kot zaradi padcev.

Dexamethasone (ali Dex, kot mu pravijo plezalci), ki se ga vbrizga z injekcijo, lahko začasno ozdravi višinsko bolezen, vsaj dokler oseba ne prispe na nižjo nadmorsko višino. V Vertikali smrti je zaradi tekme s časom Dex dragotina, usodnega pomena za preživetje Toma, Annie in Elliota.

Zaradi varnosti in obenem realističnosti prizorov na gori so, kot rečeno, za Vertikalo smrti najeli več svetovno znanih plezalcev, med drugim Kanadčana Barryja Blancharda in Novozelandčane Guya Cotterja, Kim Logan in Marka Whetuja. Vsega skupaj je pri filmu sodelovalo okrog 50 plezalcev, vključno z dvojniki za glavne igralce.

Igralci so se z njimi urili mesec dni. Vodil jih je Blanchard, ki je sodeloval že pri filmih Plezalec, K2 in Na robu divjine (The Edge). Namen urjenja je bil seznaniti igralce z opremo in jim omogočiti samozavestno in prepričljivo odigrati like, posebej na gorskih lokacijah. Kot se je izkazalo, so mnogi igralci prav med urjenjem najbolj uživali.

"Plezanja se nisem nikoli lotil. Krasna izkušnja je bila odpotovati na Novo Zelandijo, kjer so ti plačali, da se ga naučiš," pravi Chris O’Donnell.

Robin Tunney je bila prav tako vneta učenka. "Urili so nas ti neverjetno slavni plezalci. Ne morem verjeti, kaj vse sem storila. Ponosna sem nase."

"Moj edini plezalski podvig do tega filma je bil vzpon po lestvi," se šali Scott Glenn. "Vnaprej so mi povedali, da morajo biti igralci telesno dobro pripravljeni, da se ne smejo bati višine in da bomo vadili z najboljšimi plezalci na svetu. Bilo je vznemirljivo. Tako se še nikoli nisem zabaval pri snemanju filma. Počutil sem se kot mulc v trgovini s sladkarijami." Strastno se je navdušil nad plezanjem po ledenikih in večino prostega časa namenil prav novim ledenim izzivom. "Gre za sijajno, transcedentalno doživetje. Povsem izbrišete preteklost in prihodnost, kajti ko plezate, lahko mislite samo na sedanjost."

Ed Viesturs, ki se je petkrat povzpel na Everest in enkrat na K2, pravi, da je težko definirati, zakaj ljudje to počnejo. "Zame je to izziv, težaven cilj, nekaj, za kar treniram in česar se veselim. Drugim je to trofeja, egoistična stvar. Za nekatere je osvojiti goro aroganca. Zvečine pa gre preprosto za občutenje biti v čudovitem okolju ter sebe izzvati fizično in psihično."

Za uspeh Vertikale smrti so bili ključnega pomena tudi kostumi. Ker so bili igralci pogosto odeti od nog do glave v kombinezone oziroma plezalsko opravo, bi jih občinstvo kaj težko ločevalo. Kostumografka Graciela Mazon je zato za vsakega igralca izbrala paleto barv na podlagi osebnosti njihovega lika.

Mazonova razlaga: "Peter je mlad Američan, zato njegove kreacije odražajo tisto, kar danes nosijo mladi. Čelela sem, da bi se mlado občinstvo poistovetilo z glavnimi liki. Dodala sem nekaj črt, uporabila rumeno, zelo energično barvo.

"Annie je po mojem morala izžarevati nedolžnost, hkrati pa delovati zelo športno in aktivno," nadaljuje Mazonova. "Njeno plezalsko opremo sem oblikovala na podlagi olimpijskih iger, da je bil njen slog bolj športen. Nosi rdeče, ki predstavlja strast, mladost in moč."

Mazonova je opravila raziskave v svetu plezalstva, da je našla prave kostume za glavne igralce. Ne le, da je za vsak lik želela oblikovati specifičen kostum, ti so morali biti tudi pristni, taki, kot jih nosijo na odpravah na velikih višinah. Nenazadnje so igralci delali v pravem gorskem okolju.

"Večina proizvajalcev vsako sezono uporabi le dve do tri barve, zato sem za svoje kreacije potrebovala material iz različnih krajev. Uporabila sem Arc’teryx iz Kanade, Serac iz New Yorka in dve novozelandski, Mac Pac in Wild Gravity."

Mazonova je morala upoštevati tudi prevladujoče ozadje filma iz snega in ledu. Morala je oblikovati prepoznavnost različnih ekspedicij v baznih taborih, od podjetniškega, elegantnega modrega sloga Vaughnove ekipe do izkušenih, a nesponzoriranih bratov Bench. Italijanska ekipa je denimo nosila najnovejšo evropsko plezalno opremo nemške znamke Vaude, medtem ko so nosači in kuharji nosili starejša, tradicionalnejša oblačila bolj umirjenih barv.

Za koordinatorja akcijskih prizorov in režiserja druge ekipe Simona Cranea (delal je že pri filmih Pogumno srce, Titanik, Reševanje vojaka Ryana, Vse in še svet, Mumija, GoldenEye in Plezalec) je bil najtežji uvodni prizor, ko Peter, Annie in njun oče Royce Garrett (Stuart Wilson) plezajo v Utahu. "Največji izziv tega prizora - in filma - je bilo ujeti realističnost in oblikovati ustrezno, a hkrati varno koreografijo. V posnetek je vključenih pet ljudi, zato smo morali biti zelo natančni in pazljivi. Vadili smo z vrečami, ki so bile težke toliko kot kaskaderji. Nadzorovati smo morali sestop vsakega od njih, zato da bi bil njihov padec videti prepričljiv, a hkrati preprečiti, da bi se kdo poškodoval. V bistvu gre za to, da eden s padcem povleče za seboj drugega. Gre za kombinacijo različnih padcev in uporabo raznovrstne varnostne opreme."

Plazove v filmu so sprožili in posneli v novozelandskih južnih Alpah pod vodstvom kanadskega strokovnjaka za plazove Jima Baya in ameriškega snemalca plazov Steva Kroschela. Po obsežnih raziskavah in posvetih z lokalnimi prebivalci so izbrali najbolj primeren kraj, ki je moral ustrezati kombinaciji faktorjev: moral je biti pravega videza za film, moral je imeti ustrezne snežne razmere in minimalne posledice za okolje. Eksploziv so postavili na vrh, da bi sprožil plaz, ki ga je posnela kamera, skrita v škatli, postavljeni neposredno na njegovi poti, drugo pa je ob strani usmerjal Kroschel. Kamera, ki je bila postavljena na poti plazu, je oddajala signal, s pomočjo katerega so jo kasneje lahko našli.

Za mešalko zvoka Kathleen Pud Cusack, nominiranko za oskarja, je bilo dejstvo, da se Vertikala smrti dogaja v gorah, bistvenega pomena za snemanje čistega zvoka."V primerjavi z mesti, kjer je neprestano slišati hrup, tu noben zvok nima nikakšrnega smisla razen vetra in zvokov ljudi, na primer šklepetanja njihove plezalske opreme. Na 7930 metrih, kamor je postavljeno dogajanje scenarija, je za helikopterje previsoko in za ptice prav tako. Nobenega zelenja ni in tudi tekoče vode ne. Vse je precej sterilno. O vetru sem se veliko naučila. Pravzaprav je brez zvoka. Sliši se le, ko veter ob kaj trči. Na Mt.Cooku so krasni vetrovi. "

Na vprašanje, o čem pripoveduje Vertikala smrti, producent Lloyd Phillips zelo neposredno odgovarja. "O vzdržljivosti, ljubezni, družini, prizadevanju narediti več, kot zmore telo..."

Poudarja tudi, da Vertikala smrti s prikazom neuklonljivosti človeškega duha časti tudi neuničljivost medsebojnih vezi. "Petra ljubezen do sestre primora, da napne vse sile za njeno rešitev - in nazadnje mu jo res uspe rešiti."

O igralcih

Chris O"Donnell (Peter Garrett) je debitiral v Men Don"t Leave, sledile so vloge v filmih Ocvrti zeleni paradižniki, Vonj po ženski (nominacija za zlati gobus, Nagrada chicaških kritikov), Trije mušketirji, To so bili časi, Batman in Robin, Dragulj z Mississippija, The Chamber, In Love and War, The Bachelor (produciral ga je ob sodelovanju New Linea v okviru svoje produkcijske hiše George Street Pictures).

Med snemanjem Vertikale smrti se je tridesetletnemu O’Donnellu in ženi Caroline rodil prvi otrok, hčerka Lily.

Bill Paxton (Elliot Vaughn) je dosegel tisto, kar je uspelo le redkim v njegovem poklicu: v polno je zadel z nastopi v mega uspešnicah Titanik, Twister in Apollo 13 ter si prislužil pohvale kritikov za filme One False Move, Traveller in A Simple Plan. Njegovi filmi so skupaj prislužili več kot tri milijarde dolarjev po vsem svetu, s čimer se uvršča med deset najuspešnejših igralcev vseh časov, ob bok Harrisonu Fordu, Tomu Cruisu in Tomu Hanksu.

Pred Vertikalo smrti je upodobil kapitana podmornice iz druge svetovne vojne v uspešnici U-571. Bil je član ekipe fenomenalne uspešnice Titanik, v katerem je četrtič sodeloval z Jamesom Cameronom, ki je Paxtona režiral še v Resničnih lažeh, Terminatorju in drugem delu Osmega potnika. Nastopil je tudi v Twisterju v režiji Jana De Bonta in katerega producent je bil Steven Spielberg. Nominacijo za zlati globus mu je prinesel nastop v televizijskem filmu A Bright Shining Lie. Poleg tega je Roger Ebert Paxtona razglasil za igralca leta za vlogo v filmu A Simple Plan.

Paxton se je kot glavni igralec in ljubljenec kritikov uveljavil z vlogo šerifa majhnega mesta v One False Move. S Tomom Hanksom in Kevinom Baconom je nastopil v uspešnici Apollo 13 v režiji Rona Howarda - film je bil nominiran za oskarja za najboljši film (tisto leto ga je potem prejelo Pogumno srce Mela Gibsona). Leta 1996 je produciral svoj prvi film Traveller, kjer sta bila njegova soigralca Mark Wahlberg in Julianna Margulies, v katerem je igral sodobnega cigana. Film je navdušil kritike.

Ko se je iz rodnega Teksasa preselil v Hollywood, je Paxton najprej dobil delo kot garderober pri filmu Rogerja Cormana Big Bad Mama. Potem je bil v nekaj filmih član umetniške ekipe, nakar se je odločil za selitev v New York in študij igralstva. V Los Angeles se je vrnil leta 1980 in spoznal Jamesa Camerona, ko je honorarno delal kot scenski dekorater pri Cameronovem nizkoproračunskem znanstveno-fantastičnem filmu Galaxy of Terror. Potem si je začel nabirati igralske izkušnje, najprej pri drugorazrednih grozljivkah, kot je denimo Mortuary, nato pri studijskih filmih, kot so denimo Disciplina brez milosti, Ognjene ulice in klasični komediji Johna Hughesa Weird Science. Med njegovimi filmi so še Near Dark, Pass the Ammo, Trespass, Tombstone in Indian Summer.

Minulo jesen je Paxton režiral in ob Matthewju McConaugheyju nastopil v gotskem thrillerju Frailty.

Robin Tunney (Annie Garrett) je nastopila v Koncu dni, Supernovi, Niagra, Niagra, Čarovnicah, Encino Man in Julian Po. Nastopila je v nadaljevanki J.F.K. Reckless Youth ter v televizijskih filmih Jezdeci rdeče kadulje z Edom Harrisom in Amy Madigan ter v Montani. Igro je študirala na Chicago Academy for the Performing Arts.

Njen naslednji film bo Investigating Sex ob Nicku Nolteju in Neve Campbell.

O filmskih ustvarjalcih

Režiser in producent Martin Campbell je režiral uspešnici Zorro in GoldenEye. Preden je leta 1988 prišel v ZDA iz Provanse v Franciji, kjer domuje, da bi režiral prvi studijski film, napeti thriller Kriminalno pravo, se je uveljavil kot eden vodilnih angleških režiserjev. Kritiki so hvalili njegovo delo pri angleškem televizijskem filmu Reilly: Ace of Spies in pri izjemno hvaljeni petdelni nadaljevanki Edge of Darkness. Slednja pripoveduje o jedrskem onesnaženju v Angliji, umorih in korupciji na vodilnih mestih. Edge of Darkness je prejel šest nagrad Britanske akademije za film in televizijo. Prav uspeh Edge of Darkness tako pri kritikih kot občinstvu mu je utrl pot v Hollywood. Po Kriminalnem pravu je režiral Defenseless in futuristično akcijsko pustolovščino Pobeg iz Absoloma. Režiral je tudi več televizijskih projektov, meddrugim Cast a Deadly Spell in dve epizodi Oddelka za umore.

Rodil se je na Novi Zelandiji in se leta 1966 preselil v London, kjer je začel kariero kot kamerman. Potem je bil producent kontroverznih Scum ter Black Joy - slednji je bil uvrščen v tekmovalni program Canneskega festivala. Kot režiser je debitiral z britansko policijsko nadaljevanko Profesionalci. Svojo nadarjenost je dokazal tudi z režiranjem priljubljenih nadaljevank Shoestring in Minder, s katerima se je dokončno uveljavil kot režiser.

Scenarist Terry Hayes je kot scenarist in producent delal pri filmu in na televiziji v ZDA in Avstraliji. Kot scenarist se je podpisal pod drugi in tretji del Pobesnelega Maxa ter Maščevanje - v vseh treh filmih je nastopil Mel Gibson. Bil je scenarist in producent filmov Dead Calm in Flirting (leta 1990 nagrada Avstralskega filmskega inštituta za film leta).

Bo producent in scenarist drame Boxer’s Run, zgodbe o mladem agentu CIE, čigar družino umorijo zaradi posedovanja starodavne relikvije. Agent najde morilce in odkrije zaroto, ki naj bi uničila katoliško cerkev.

Kamerman David Tattersall je posnel Vojno zvezd: grozečo prikazen, Soldierja, Con Air - letalo prekletih, The Green Mile, Wind in the Willows, Moll Flanders in Radioland Murders. Na televiziji je delal pri Mladem Indiani Jonesu. Trenutno v Avstraliji snema drugi del Vojne zvezd.

Koordinator akcijskih prizorov/režiser druge ekipe Simon Crane je sodeloval pri snemanju sijajnih akcijskih prizorov v filmih, kot so Pogumno srce, Titanik, Reševanje vojaka Ryana, Vse in še svet, Mumija, GoldenEye in Plezalec. Kot kaskader je v nevarnih prizorih zamenjal akcijske junake, kot so Timothy Dalton (Licence to Kill, The Living Daylights), Mel Gibson (Air America, Pogumno srce) and Kevin Costner (Robin Hood: princ tatov). Delal je tudi pri drugem Osmem potniku in Popolnem spominu.

Montažer Thom Noble je prejel oskarja za Pričo, nominiran za oskarja pa je bil za Thelmo in Louise. Med filmih, ki jih je montiral, so še Fahrenheit 451, Zorro, Inšpektor Gadget, Škrlatno znamenje, Hulahop, Telo kot dokaz, V zadnjem trenutku, Obala moskitov, Mountains of the Moon in Red Dawn.

Skladatelj James Newton Howard je bil petkrat nominiran za oskarja. Napisal je glasbo za filme Unbreakable, Šesti čut, Očkov dan, Tistega čarobnega dne, Princ plime, Moj bivši se poroči, Tenka linija smrti, Begunec, Junior, Izvirni strah, An eye for an eye, Restavracija, Izbruh, Dave, Grand Canyon, Wyatt Earp, Glengarry Glen Ross in Čedno dekle. Napisal je tudi nepozabno temo za televizijsko nadaljevanko Urgenca.

Najprej se je izuril za klasičnega pianista, nato pa v sedemdesetih postal studijski glasbenik pri rock in pop glasbenikih, kot sta Elton John in Carly Simon. Potem je postal iskan aranžer in producent albumov, sodeloval je z glasbeniki, kot so Bob Seger, Randy Newman, Rickie Lee in Rod Stewart.