Veronica Guerin

"Zgodba o Veronici Guerin ni nepomembna zgodba. Ne spominjajo se je le Irci, temveč sleherni človek, ki se je ali se bo odločil postati novinar." -- Jerry Bruckheimer, producent

O produkciji

Veronica Guerin in z njo mnogo znanih in neznanih njej podobnih novinarjev so simbol pisca, ki se ne pusti ustrahovati, ne glede na to, s kakšnimi grožnjami se ga lotevajo tisti, o katerih piše. Veronicin pogum in neupogljivost sta konec koncev Irski in njenim prebivalcem prinesla izjemen in neprecenljiv preobrat - brez nje bi bila ta dežela povsem drugačna.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Guerinova ena izmed najuglednejših novinark na Irskem. Njeni članki so se brez olepševanja lotevali naraščajočega problema uživanja in preprodaje heroina na dublinskih ulicah. S tem, ko je z besedami živo slikala ta nevarni in temačni svet, ki se ga mnogi sploh niso zavedali, si je nakopala zagrizene sovražnike v dublinskem podzemlju. Toda njeno pisanje je končno združilo vse sile oblasti v boju proti tovrstnemu kriminalu in naposled vodilo k oblikovanju in sprejetju strožjih zakonov. Bruckheimer priznava, da s svojimi filmi najraje pripoveduje zgodbe o posameznikih, ki so vzgib in gonilo pomembnih družbenih sprememb, ter služijo kot vzor mnogim poznejšim generacijam. "Menim, da je bila Veronica Guerin takšen človek. Je ena tistih najpomembnejših, ki so spremenili Irsko na bolje in v temelju zamajali dotedanji odnos družbe do mamil in mamilarske mafije. Veronica je ženska, ki je zanamci ne smejo pozabiti."

V filmu režiserja Joela Schumacherja jo je upodobila avstralska igralka Cate Blanchett. Ko so ji ponudili vlogo, o Veronici ni vedela veliko. Toda med samimi pripravami nanjo je spoznala to "celovito in izjemno človeško bitje".

"Nikoli ne sodim vnaprej o osebi, ki se jo odločim igrati," zatrjuje Cate Blachett. "Ne zaljubim se vanje in tudi ne preziram jih. Mislim, da ljudje, ki opazujejo od strani, veliko preveč lahkotno moralizirajo druge, ki so v središču dogajanja. Zdi se mi zelo poučna misel Veronice Guerin, ki jo je izrekla v nekem intervjuju: 'Problema ne moreš rešiti, dokler ga povsem ne razumeš.' Bila mi je ključno vodilo v oblikovanju njenega lika." Igralka je mesec dni prebila v Dublinu v pogovorih z Veronicinimi prijatelji, sodelavci in sorodniki. Proučevala je njene posnetke, arhivske materiale, brala je njene članke in zlasti utrjevala dublinski naglas. Zlagoma je vedno bolj razumela motivacijo, odločnost in predanost poklicu, ki ga je opravljala. Po igralkinem prepričanju je bila Veronica ženska iz ljudstva in imela je izjemno sposobnost razumnega sporazumevanja z ljudmi. V nekem intervjuju je tudi izjavila, da ima prav vsak posameznik svojo človeško plat, zlasti če ima družino, ki ga naredi še bolj človeškega. "Mislim, da je Veronica trdno verjela, da se navkljub svojemu prepričanju, ki jo je vodilo v nevarne situacije, vedno lahko izvije iz njih s pomočjo treznega razuma," dodaja Cate.

Veronica je imela izjemno življenjsko moč, s katero je zaznamovala vsakogar, ki jo je poznal. S to svojo lastnostjo jih je tudi nevede spreminjala. Hkrati je bila zelo kontroverzna osebnost, okoli katere se še zdaj pletejo različna mnenja, domneve in govorice. "To je bilo moje najmočnejše vodilo pri igranju. Nekje vmes med vsemi vtisi in mnenji različnih ljudi leži resnica o tem, kaj in kdo je v resnici bila Veronica Guerin," je prepričana Cate. Zanimivo je, da je tudi na bežne znance naredila globok vtis. Vedno je bila urejena; ta njena navada je izhajala iz njenega prejšnjega dela v vladnih krogih. Kostumografinja Joan Bergin je skozi pogovore z različnimi ljudmi izvedela, da je na delo v Sunday Independent vedno prišla v kostimu s krilom ali hlačami. Če je delala "na terenu" in se prehranjevala samo s piščancem in krompirčkom, pa je bila vedno v kavbojkah. Bila je kot kakšen moški detektivski junak iz Chandlerjevih romanov. Takšno si jo je Joan trudila pokazati tudi v filmu.

Veronica Guerin se je rodila v okrožju Artane v Dublinu 5. julija 1959. V družini je bilo pet otrok, tri dekleta in dva fanta. Najmlajši, Jimmy, je bil na družabno starejšo sestro, ki se je obnašala bolj fantovsko kot ne, in ki mu je vedno pomagala pri domačih nalogah ter ga celo spoznala s prvo punco, zelo navezan. "Bistvo najine navezanosti ni bilo dejstvo, da je bila moja starejša sestra, saj sva bila narazen komaj leto dni. Bila je dobra prijateljica in zelo zabavna punca, v katere družbi sem se vedno kratkočasil," pripoveduje Jimmy. Spominja se je kot odločne ženske, ki je vedno uresničila, kar se je namenila storiti, najsi je bilo še tako nemogoče ali celo nenavadno. Začela je igrati košarko in postala evropska košarkašica leta. Igrala je nogomet v državni reprezentanci (ženski, kajpada) in se povzpela med najboljše z največ doseženimi goli v moštvu. Po opravljeni diplomi je za kratek čas delala v očetovem računovodskem podjetju, leta 1982 pa so jo imenovali v upravo Narodnega inštituta za razvoj izobraževanja. Leto pozneje jo je ministrski predsednik imenoval v delegacijo Fianna Fail za poganjanja v zvezi s pristojnimi oblastmi Nove Irske. Leta 1985 se je poročila in kmalu rodila sina Cathala, vedno bolj pa jo je vleklo v novinarske vode. Začela je pri tednikih Sunday Business Post in Sunday Tribune in se izkazala z več odmevnimi zgodbami, preden je postala raziskovalna novinarka vodilnega irskega časnika Sunday Independent. Iz tega časa je znan zlasti njen pogovor s kontroverznim irskim škofom, ki je pobegnil v Južno Ameriko, ter ekskluzivna reportaža o razvpitem več milijonskem ropu umetniških del iz galerije Beit. Njen nekdanji urednik pri Sunday Independentu, Willie Kealy, se spominja, da je pisala o različnih temah, toda najboljša in najbolj neomajna je bila s svojimi članki o kriminalu. To je bilo področje, ki je bilo časnikarsko zelo slabo, skorajda dogmatično pokrivano. Veronica se ga je lotila povsem drugače: Sistem je pretresla, razburkala in začela razkrivati plast za plastjo dotlej nedotakljivega sveta kriminalnega podzemlja, ki se ga oblasti niso hotele ali niso mogle učinkovito lotiti. Tam, kjer so novinarji svoje delo opravljali na novinarskih konferencah preko telefonov, se je Veronica odpravila "na teren", kot pehotni vojak; informacije je zmerom zbirala in preverjala na policiji (irska Gardai) in neposredno od svojim špicljev (informantov) iz vrst irskega podzemlja. Najpomembnejši je bil John Traynor, preko katerega je spoznala njegovega šefa, mamilarskega mafijca Johna Gilligana. Slednji je sovražil njen način dela in se upravičeno bal, da bo kaj kmalu razkrila njegove umazane posle. Januarja 1995 jo je zamaskiran moški ustrelil v nogo na njenem domu. Njen urednik, prijatelji in družina se spominjajo, da so se sicer zbali zanjo, vendar nikomur ni padlo na misel, da bi jo lahko kdo ubil. Decembra istega leta so ji v New Yorku podelili mednarodno časnikarsko nagrado za svobodni tisk International Press Freedom Award; bila je prva novinarka iz zahodne Evrope, ki jo je dobila. Takoj po vrnitvi v Dublin je nadaljevala z razkrinkavanjem Gilligana in njegove mafijske združbe.

26. junija 1996 se je Veronica ustavila pred rdečo lučjo na križišču v predmestju Dublina. Ob njenem avtomobilu je ustavil motorist in njegov sopotnik zadaj je v novinarko izstrelil šest krogel iz revolverja. Veronica je še uspela stegniti roko k vratom nasproti, a je kmalu zatem podlegla ranam. Willie Kealy je dejal: "Bila je človeško bitje in vsi časopisi tega sveta niso vredni enega samega življenja. Toda spremembe v irski zakonodaji, ki so bile sprejete šele po in najbrž predvsem zaradi njene nasilne smrti, so morda tisto dobro, ki se je rodilo iz je. Zapustila je neprecenljivo zapuščino in nikoli je ne bomo pozabili."

Jimmy Guerin pa priznava: "Bila sva si zelo blizu, toda njena smrt je prizadela tudi druge. Mati je izgubila hčer, brat in sestri sestro, mož ženo, sin mater. Vsi pa pogrešamo prešernost in sproščeno norenje, ki ga je vedno vnesla v družinske zabave in druženja. Bila je tista, na katero se je vsak lahko vedno oprl."

V samo šestih letih po smrti Veronice Guerin so med in zaradi njihovega dela ubili 189 časnikarjev in poročevalcev.

Pred in za kamero

Joel Schumacher je režiser, ki ga ljubitelji sedme umetnosti poznajo zlasti po družbeno kritični drami Falling Down z Michaelom Douglasom, Tanki liniji smrti z Julio Roberts in Kieferjem Sutherlandom, ter bo dveh filmskih priredbah Grishamovih romanov, Čas za ubijanje in Klient. Posnel je tudi dve uspešni nadaljevanji filmske serije o stripovskem junaku Batmanu, Batman za vedno (1995) in Batman in Robin (1997). Nazadnje smo videli v kinih njegovo izvrstno psihološko srhljivko Telefonska govorilnica s Colinom Farrellom v glavni vlogi.

Schumacher je študiral oblikovanje na priznani Parsons School of Design v New Yorku. Z industrijo zabavništva se je spoznal najprej preko televizijskih reklamnih filmov in nato kostumografije za filme Sleeper in Interiors Woodyja Allena, The Last of Sheila Herberta Rossa in Zaljubljeni Blume Paula Mazurskega. Napisal je tudi scenarija za film Sparkle in komedijo Car Wash.

Cate Blanchett prihaja kot diplomiranka avstralskega Nacionalnega inštituta dramskih umetnosti. Sprva je pogosto igrala v gledališču s skupino Company B, v kateri je deloval tudi Geoffrey Rush, in v najpomembnejšem sydneyjevskem gledališču. Na televiziji je zaigrala v dveh filmih, Bordertown in Heartland. Na velikem platnu se je prvič predstavila v filmu Bruca Beresforda Paradise Road; za vlogo Lizzie v Thank God He Met Lizzie Cherie Nowlan je Cate prejela nagradi Avstralskega filmskega inštituta in Sydneyjevskega združenja kritikov. Vloga Lucinde v drami Oscar in Lucinda režiserke Gillian Armstrong ji je prinesla nominacijo za najboljšo igralko. Leta 1996 je prvič nastopila v tujini in sicer v odlični zgodovinski drami Shekharja Kapurja Elizabeta; upodobila je angleško kraljico Elizabeto I, s katero je osvojila več nagrad različnih združenj kritikov. Med njena opaznejše vloge sodijo tiste v Pushing Tin Mika Newella, Nadarjeni gospod Ripley Anthonyja Minghelle, The Man Who Cried Sally Potter (za katero je prejela nagrado floridskih kritikov za stransko vlogo). Izvrstna je bila tudi v drami Ladijske novice Lasseja Hallströma ob Kevinu Spaceyju. Kmalu pa jo bomo spet občudovali kot vilinsko kraljico Galadriel v zadnji epizodi trilogije Gospodar prstanov Petra Jacksona.

Mafijskega mogotca Johna Gilligana, ki se skriva za krinko uspešnega poslovneža in vzornega meščana, je upodobil Gerard McSorley. Več kot 30 let že uspešno igra na deskah osrednjega gledališča v Dublinu. S filmom se je soočil šele v zgodnjih devetdesetih letih, a je v desetletju sodeloval z skoraj vsemi pomembnimi irskimi in angleškimi režiserji ali tistimi, ki so gostovali na Irskem: Jimom Sheridanom, Neilom Jordanom, Alanom Parkerjem, Atomom Egoyanom, Mikom Newellom, Melom Gibsonom, Johnom Irvinom in Joelom Schumacherjem. Med njegove najbolj odmevne filme sodijo V imenu očeta, Michael Collins, Angela's Ashes, Boksar, Krvava nedelja, Pogumno srce in številni drugi. Na televiziji je pred kratkim zaigral očeta Todda Unctiusa v filmu Oče Ted v produkciji družbe Channel 4.

Ciaran Hinds (John Traynor) pravkar gostuje v naših kinih kot cvetličar in razumevajoči soprog podjetne Chris v odlični komični drami Dekleta s koledarja. Kariero je začel na gledaliških odrih v Glasgowu in Belfastu (Lyric Theatre), v Galwayju (Druid Theatre) ter v gledališčih Gate in Abbey v Dublinu. S skupino Petra Brooksa The Mahabharata je gostoval v Kraljevem Shakespearovem gledališču v Londonu in na mnogih mednarodnih gledaliških odrih. Na velikem platnu pa se je uveljavil z vlogami v filmih The Cook, The Thief, His Wife and Her Lover, Decembrska nevesta, Circle of Friends, Titanic Town, Oscar in Lucinda, Pot v Pogubo, Vsota vseh strahov in zadnjem The Statement.

Brende Fricker (Bernie Guerin) ne bomo nikoli pozabili kot pogumne mame v drami Moje levo stopalo Jima Sheridana, s katerim je osvojila oskarja za stransko vlogo, Daniel Day-Lewis pa oskarja za glavno vlogo. Zaigrala je še v filmih The Conspiracy of Silence, Innocence, Čas za ubijanje (Joel Schumacher), Swann, Sam doma 2, Angels in the Outfield in številnih drugih. Igrala je v več televizijskih produkcijah in bila pred kratkim nominirana za nagrado IFTA za vlogo Maureen Lessing v filmu Relative Strangers.