Vaje v objemu

Tjaša in Lena svoja partnerja zvabita na plesni tečaj. Moška, tipična in prava (Leon in Uroš) se sprva spodobno upirata, potem godrnjaje pristaneta - zgolj z razlogom, da bo v hiši mir. Vendar je v nadaljevanju prav tega vse manj. Oba para sta na začetku zgodbe videti zelo stabilna, kažeta znamenja mirne večletne rutine. Zdi se, da so pravi ljudje v pravih parih. Tango pa stvari nekoliko zaplete. Že v prvih urah se tečajniki soočijo z latinsko kulturo dotikanja pa tudi s tangersko prakso pogoste menjave plesnih partnerjev. Tango je »hoja v objemu«, razloži plesni učitelj. Izkaže se, da se vsi štirje »zgolj telesno« bolje ujamejo prav v nasprotnih kombinacijah, kot živijo. To presenetljivo ujemanje v preprostem dotiku in plesni spontanosti je uvod v prve ljubosumnosti. Moška se začneta plesu posvečati bolj zavzeto, kot je bilo pričakovati. Ženski se trudita ugajati bolj, kot bi bilo dovolj zgolj za njuna partnerja. Vsi štirje se začnejo nevarno zanimati drug za drugega. Če sta se oba para na začetku ujemala v skladnosti in številnih skupnih stvareh, se zdaj začneta zanimati za privlačne različnosti, ki jih slutita v osebah iz drugega para. Zmešnjava je le v tem, da ne vedo natačno ali vznemirjenje prihaja iz »zgolj telesnosti« tanga ali za tem tiči resnični, osebni oziroma človeški interes, ki je v očitnem navzkrižju z njihovo vezanostjo. V to negotovost pade odločitev, da bodo skupaj silvestrovali. Noč je vznemirljiva, jutro prinese streznitev.

O filmu

Očitno je ples moja večna skušnjava. Težko zdržim brez plesnega prizora v filmu. Tokrat se zgodba kar temeljito zavrti v ritmu tanga. Še vedno pa Vaje v objemu niso plesni film, so samo vaje. Slej ko prej gre v filmu spet za odnose. Po drugi strani pa je odnos med plesalcema temeljna filozofija tanga. Včasih se sprašujem, zakaj se Slovenci večinoma raje rokujemo kot objemamo. Zakaj se za razliko od številnih narodov bojimo ali sramujemo vsakdanjega objema. Objem je lahko zelo preprost pozdrav s celim bitjem, mi pa dosti raje ponudimo hladno roko. Ena najbolj elementarnih definicij tanga je »hoja v objemu«. V objemu, ki je zelo neposreden in zgovoren pogovor dveh teles, sem videl zametek zelo slovenske zgodbe. - Metod Pevec

Tango

Argentinski tango je morda edini ples, ki tematizira strast in celo poželenje. Zasvojeni tangeros bi bržkone rekel, da je v tangu več erotike kot v povprečnem zakonu. Tango dovoljuje zelo senzualno druženje teles, hkrati pa zapoveduje distanco in poveličuje umetnost zadrževanja. V Vajah v objemu je erotizem tanga samo čutni sprožilec, ki v odnosih dveh parov naredi precejšnjo zmedo. Meja med čutnim in čustvenim postane nenadoma zelo izmuzljiva ali celo spolzka.

Trideseta

Če bi sodili po dramskih kriterijih so Vaje v objemu lahkoten film. Dva zadovoljna, na prvi pogled celo srečna para sredi tridesetih se odpravita na plesne vaje. Morda je kriv tango, morda pa kar oni sami oziroma njihova notranja negotovost – ampak prav kmalu in tako rekoč med plesom se temeljito zmede njihov čustveni oziroma ljubezenski kompas. Doslej čvrsti odnosi pokažejo svoje vrzeli, hkrati pa se zanetijo privlačnosti, ki jih vse težje skrivajo. Verjetno so zatavali v krizo tridesetih, pred njimi so resne in odgovorne odločitve.

O režiserju

Metod Pevec je diplomant filozofije in komparativistike na FF v Ljubljani, filmski in TV režiser, scenarist, pisatelj in igralec. Kot režiser in scenarist se podpiše pod celovečerne filme: Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011), Aleksandrinke (2011) in Vaje v objemu (2012). Vsi filmi so bili prikazani na številnih mednarodnih filmskih festivalih in prejeli številne nagrade.