Edward in Connie Summer sta čudovit par srednjih let, ki živi ameriške sanje. Z osemletnim sinom, psom in gospodinjo živita zavidanja vredno življenje v predmestju New Yorka. A nobeno življenje ne mine brez pretresov. Njun srečen zakon, ki se utaplja v izobilju, ogrozi outsider, saj Connie doživi usodno srečanje z neznancem na ulici Soha. Gre za srečanje, ki jo preseneti s skrivnostnostjo, spontanostjo, šarmom - in tveganjem. Connie se zaplete v razmerje, ki postane njena obsesija.
Ko Edward ženo po naključju ujame na laži, ga sum spodbudi, da odkrije uničujoče podrobnosti njene nezvestobe. To mu ne da miru, zato se sooči z njenim ljubimcem in ob tem odkrije v sebi nesluteni bes.
Ali lahko zakon, ki so ga tako okužili prevara, krivda in jeza, sploh še na kakšen način najde pot iz krize?
Režiser Adrian Lyne tke mrežo strasti in bolečine v Nezvesti, ki jo opisuje kot erotično srhljivko o telesni govorici krivde. V Nezvesti raziskuje nove nivoje razmerij, njihovih intenzivnosti in nevarnosti. Trikotnik, ki ga tvorijo Richard Gere, Diane Lane in Olivier Martinez, je osupljiva in vznemirljiva vizija, kot pravi Lyne, "dimnih zaves, s katerimi skušamo prikriti krivdo."
Lyne si je vrsto let želel posneti Nezvesto. Izvrnik La Femme Infidele je nastal leta 1968, gre za eno najbolj priznanih mojstrovin režiserja francoskega novega vala Clauda Chabrola. "Gre za enega mojih najljubših filmov," pravi Lyne. "Spominja na Hitchcocka, ko se mož počasi začne zavedati, da ima žena razmerje. Vedno mi je bil všeč in na njegovih temeljih sem potem oblikoval Nezvesto."
Lyna so v filmih vedno zelo zanimala čustvena razmerja, posebej tista, ki jih prizadeneta prevara in kriza zaupanja. "Krivda in seksualnost sta osupljiv del tega," pravi. "Mislim, da imamo vsi točko, na kateri se zlomimo, ko bi nas potencialno lahko pahnilo čez rob. Kaj nas lahko pripelje tako daleč? Podrobnosti prevare in suma me zelo zanimajo. Nezvesta je zgodba, v kateri bi občinstvo morda lažje oprostilo morilcu kot prešuštnici, kar je seveda blazno!"
Potem ko je prebral scenarij, ga Richard Gere ni mogel pozabiti. "Bil je večplasten, zelo intimen, ni se mi zdel le zanimiv, ampak tudi vznemirljiv," razlaga. "Ne moreš se lotiti projekta, če v njem ne najdeš skrivnostnosti in vznemirjenja - nekaj, kar te spudbudi, da mu posvetiš energijo in čas, ko raziskuješ, kaj je na stvari. Kakšna napaka tiči v nas, da tako hitro postanemo nasilni? Od nekdaj me je privlačila zamisel, da samega sebe sploh ne poznaš. V tem primeru gre za običajno, prepoznavno ameriško družino, ki se je nekako nehala razvijati. Ustalili so se v nečem prijetnem in zanje to deluje, a jih ne ponese nikamor dlje. Ne prinaša več ljubezni, ne prinaša več intimnosti, ne prinaša več resnice. Tako vsak zase ta človeka odkrivata določene praznine v sebi. Z določenimi nivoji intimnosti se sploh ne soočata. Na številnih nivojih smo vsi zelo zaprti. Vsi se obdajamo s plastmi oklepov in mislim, da nam je vsem to pri tej zgodbi všeč. Če pogledamo v zrcalo filma, vidimo sebe."
Za Gera je vloga zelo običajnega Edwarda nekaj novega: "Biti normalen je tako težko!" se posmeje. "Veliko lažje je biti nenormalen. Saj veste, moja kariera je poseljenja z velikim številom outsiderjev. A Edward v nobenem pogledu ni očarljiv. To ni možak, ki bo zmagal v pretepu. Adrian mi je ves čas govoril: Richard, ne, ne! To je STARI Richard, hočem NOVEGA Richarda. Nočem tipa, ki bi bil lahko nogometni zvezdnik. Hočem tipa, ki le GLEDA tekmo. Zato sem v sebi želel poiskati lastnosti slehernika."
"Ko sem videl Richarda v filmu Roberta Altmana Mr.T and the Women," pravi Lyne, "se je zdelo, da je dosegel nek nivo; na njem je bilo nekaj spokojnega in prijetnega, česar prej nisem videl. V tistem filmu so ga uporabili na zanimiv način. Če si ga ogledate v tem, boste po mojem presenečeni. Nekega dne se je vrnil k ženi domov v oblačilih, ki jih nosi v filmu, žena si ga je ogledala, ga objela in rekla: V tem si pa čisto običajen moški! Tega sem se prav razveselil. Na glavo smo postavili vse, kar ste bili od njega vajeni v preteklosti - celo njegovo hojo. Videti ga v tem filmu je pravo razodetje. Pravzaprav Olivier Martinez v tem filmu bolj spominja na like, ki jih je Richard Gere igral pred dvajsetimi leti."
Dejansko karizmatični mladi francoski zvezdnik igra prevzetnega očarljivca, kakršnega je Richard Gere na začetku kariere dobesedno patentiral. Lik Paula je pri ženskah vedno zmagovalec in ves čas živi v trenutku. "Zame," pravi Martinez, "je Paul nedolžnež. Ne ve, kaj se bo zgodilo, in nad prihodnostjo nima nadzora. Ta vidik lika me je zelo zanimal. Je kot otrok, svoboden... preveč svoboden. Ni manipulator, a se rad igračka. Včasih sploh ne vemo, kdo je, obdaja ga določena skrivnostnost. Ni težaški dvoličnež in razlikuje se od vsega, kar sem kdajkoli posnel."
Za Martineza je bila to vloga, polna izzivov. "Prvič zaradi jezika. Govoriti angleško je zagotovo izziv. In da, tudi prizori seksa so zagotovo izziv. Ampak to je film in stvari se hlinijo, prav tako kot prizori pretepov, pri katerih jo nihče ne skupi oziroma ne umre. In moja igralska metoda ni zelo poglobljeno stanislavska. Res je, da sem v tem filmu prvič snemal eksplicitne ljubezenske prizore - in ti mi niso najbolj pri srcu, ker sem precej sramežljiv! Moral se pozabiti nase, da bi se lahko vživel v lik. Adrian in Diane sta bila zelo sproščena glede tega. Jaz sem bolj zapet. Z njuno pomočjo sem se bolj sprostil in zaradi tega je moj lik bolj prijeten."
Čeprav si lik Paula sprva niso zamislili kot Francoza, je Adrian Lyne nagonsko imel občutek, da je Martinez prava izbira za vlogo. "Olivier ima prijeten smisel za humor," pravi Lyne. "Dejstvo, da je Francoz, še pripomore k večplastnosti. Najbolj običajne stvari so veliko privlačnejše, ko jih opazujete na Francozu, Italijanu in latincih; poteze, smisel za humor, vse to je zelo drugačno in zanimivo opazovati. Morda zato lažje razumemo, zakaj se je Connie zapletla v to razmerje - zelo je očarljiv, tudi ko počne čisto običajne stvari. Zamisel, da bi imela navidez srečno poročena ženska z otrokom razmerje s tem moškim, je srhljiva," dodaja Lyne. "Mislim pa, da bodo ženske, če bi tako kot ona na ulici videle Olivierja Martineza, čeprav tega še prijateljicam ne bi priznale, razumele, zakaj je šla s tem moškim."
Lyne je vlogo Connie dodelil Diane Lane zaradi različnih zanimivih razlogov, med katerimi je bil tudi njen nastop v filmu Tonyja Goldwyna A Walk On The Moon, za katerega je požela vrsto pohval. "To je bil krasen film," pravi Lyne, "in Diane je bila v njen zelo ranljiva in zlahka smo sočustvovali z njo. Res vam je všeč v njem. In pomislil sem: glede na to, da ima Connie otroka in je srečno poročena, na začetku romance ne bi ravno navijali zanjo. Zato smo morali poskrbeti, da bo prijetna in prikupna. Če dobro premislite, je le peščica lepih igralcev in igralk, ki znajo biti tudi žilavi. To gre vštric - seksualnost in žilavost. Diane ima oboje - seksualnost in prikupnost - kar je prava redkost. Gre za nekakšno poznavalsko lastnost. Mislim, da je v tem filmu dobro to, da resnično verjamete, da gre za žensko, ki skuša narediti, kar je prav, a ji spodleti."
"S tem vprašanjem se vsak prej ali slej sooči," pravi Laneova. "Do neke mere je v vseh nas ta človeška napaka, da nas zamika skok čez plot. In vprašanje je: kako potem reagiramo? To uniči naš dom? Se ljudje na podlagi tega česa naučijo? Na začetku zgodbe Connie v svoj zakon sploh ne dvomi. Rada ima moža in otroka in z življenjem je zadovoljna. Njen svet je določen s tem, kdo je v svojem zakonu. Na določen način jemlje odnos z Edwardom za nekaj samo po sebi umevnega. Mislim pa, da se v razmerjih dolgoročno zgodi, da ostaneš v okviru osebe, ki si jo poznal; ki si jo srečal. In nenadoma morda začutite, da ves čas niste samo tista oseba. Spreminjamo se in tega se včasih niti ne zavedaš, dokler nekaj ne ukreše iskre in se vidiš v drugačni luči. Zaradi tega je Connie ranljiva."
Za Richarda Gera in Diane Lane je bila Nezvesta veselo snidenje. Nekoč sta že igrala skupaj in sicer v Bombažnem klubu Francisa Forda Coppole. "Zelo rad sem delal z Diane," pravi Gere. "Dozorela je v prečudovito žensko in čudovito igralko. Ker sva se poznala od prej, je bil najin odnos bolj sproščen, nekakšna običajnost dveh ljudi, ki sta skupaj preživela leta. Tega včasih ni lahko zaigrati. Igralca ali igralko spoznaš nekaj tednov pred začetkom snemanja in nekako skušate izpostaviti nekaj, kar naj bi spominjalo na normalno razmerje. Čeprav se z Diane od Bombažnega kluba nisva prav veliko videla, sva zlahka nadaljevala tam, kjer sva končala."
"Bilo je kot vrnitev domov," pravi Diane Lane o profesionalnem snidenju z Richardom Gerom. "Bilo je zavetje pred viharjem. Od mene so veliko zahtevali, saj smo najprej posneli prizore med Connie in Paulom, preden se nam je Richard pridružil. Pred 18 leti sem bila stara 18 let, ko sem delala z njim. Zdaj je odrasel on in odrasla sem jaz. Richard je globoko čuteča oseba in svojo rahločutnost je izpopolnil v nekaj še veliko bolj krasnega. Med filmom me je ves čas ljubeče podpiral, me hvalil in se ni ubadal samo sam s seboj. Ne morem povedati, kako redko je to in kako dobrodošlo je bilo to zame v tistem trenutku."
Za Laneovo je bila psihološka in ne telesna golota erotičnih prizorov največji izziv. "S telesno goloto nisem imela veliko težav. V tem filmu sem bila bolj gola, posnetek za posnetkom, kot za kotom, kot sem bila v vsem svojem zasebnem življenju!" se šali. "Temu se moraš privaditi. Veliko igralcev je imelo v karieri tovrstne izkušnje. Zdaj sem se temu klubu pridružila tudi jaz. Zame je bila izziv emocionalnost, ki so jo narekovali ti prizori - ranljivost, ki jo občuti Connie, njeno trpljenje zaradi razmerja. Pri tem sem se morala zares potruditi."
Ob koncu snemanja Nezveste je Lyne povedal: "Konec koncev so najbolj vznemirljivi igralci. Zato to počnem - vznemirljivosti trenutka, ko začutiš, da so odkrušili delček sebe in ti ga dali. To je kar najboljši občutek in pri tem filmu je bilo veliko takih trenutkov - ko sem si po končanem prizoru rekel: Hudiča, kako so dobri!"
O igralcih
Richard Gere (Edward) je nastopil v filmih Mothmanova prerokba, Častnik in gentleman, Božanski dnevi, Ameriški žigolo, Jenkiji, Čedno dekle, Prvinski strah, Dr.T. and the Women, Pobegla nevesta, Looking for mr.Goodbar, Bloodbrother, Do zadnjega diha, Beyond the Limit, Power, Brez milosti, Miles from Home, Notranje zadeve, Rapsodija v avgustu, Final Analysis, Gospod Jones, Sommersby, And the Band Played On.
Njegova prva knjiga Pilgrim, ki jo je izdal leta 1997, je zbirka podob, ki predstavljajo njegovo 25-letno potovanje v budizem. Uvod je napisal njegova svetost Dalajlama. Gre pa za Gerovo osebno vizijo tega starodavnega in duhovnega sveta. Je glasen zagovornik človekovih pravic in je storil veliko, da je tragedija tibetanskega ljudstva pod kitajsko okupacijo postala deležna večje pozornosti. Je ustanovitelj Gere Foundation, ki sodeluje pri številnih zdravstvenih in izobraževalnih projektih ter projektih, povezanih z bojem za človekove pravice, še posebej pa se ukvarja s Tibetom in njegovo ogroženo kulturo.
Diane Lane (Connie) se od šestega leta profesionalno ukvarja z igranjem. Na filmu je debitirala pri dvanajstih in sicer ob Laurencu Olivierju v A Little Romance. Takrat je bila tudi na naslovnici revije Time in njena kariera se je od takrat nadaljevala brez prekinitev.
Igralsko se je urila v gledališču, njen oče je bil učitelj igre Burt Lane, mama pa pevka Colleen Farrington.
Posnela je filme Jack, The Outsiders, Rumble Fish, Bombažni klub, Vihar vseh viharjev, Umor v Beli hiši, Ognjene ulice, Indian Summer, Judge Dread, My New Gun, Chaplin, The Only Thrill, Wild Bill, My Dog Skip, A Walk on the Moon, The Glass House, Hardball, The Virginians, Tramvaj Poželenje, miniseriji Lonesome Dove in The Oldest Living Confederate Widow Tells All ter televizijski film Grace and Glorie.
Olivier Martinez (Paul): pravijo mu ena najbolje čuvanih francoskih skrivnosti. Njegovemu prvemu filmu je naslov IP5, za nastop v 1,2,3 Soleil je leta 1994 dobil cezarja za najbolj obetavnega igralca. Mednarodno javnost je naslednje leto opozoril s Horseman on the Roof, sledili so mu Mon Homme, The Chambermaid of Titanic, La Ville de Prodiges, Toreros in Before Night falls.
Njegov naslednji film bo Pomlad gospe Stone s Helen Mirren, kjer bo v vlogi italijanskega žigola nasledil Warrena Beattyja.
O filmskih ustvarjalcih
Adrian Lyne (producent, režiser) je gonilna sila kar nekaj filmov, o katerih se je v dvajsetem stoletju ogromno govorilo, med drugim Usodne privlačnosti, Devetih tednov in pol, Flashdancea, Nespodobnega povabila in Jakobove lestvice groze.
Kot režiser je debitiral leta 1980 z Lisičkami. Pred Nezvesto je posnel še Lolito, ki pa je zaradi kontroverzne tematike v ZDA ni hotel nihče distribuirati.
Kadar ne dela v ZDA, Lyne, ki se je rodil v Angliji, z družino živi v podeželskem mestu na jugu Francije.
Komentarji
film jenzelo dober
super film
Top film
Super film :)
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
odličn...brez besed