Nezlomljivi
Trčenje se je dogodilo ob treh in petnajst minut popoldan. Prvi od potniških vagonov se je razpolovil in ostanke je odneslo v dveh različnih smereh. Drugi potniški vagon je stisnilo in ga vleklo po tirih še 130 m daleč. Razbitine so ležale v premeru več kot kilometer in pol. Na lokomotivi je bilo šest članov posadke. 118 potnikov in sedem članov posadke je bilo v potniških vagonih in po dosedanjih poročilih je strahotno nesrečo preživel le eden...
- TV poročevalec, odlomek iz filma Nezlomljivi
S svojim naslednjim filmom po Šestem čutu, za katerega je bil scenarist in režiser M. Night Shyamalan lani nominiran za oskarja, je spet ustvaril izjemno delo in napet triler. Glavni vlogi sta zaigrala BRUCE WILLIS in SAMUEL L. JACKSON, prvi kot edini preživeli strahotne železniške nesreče David Dunn, drugi kot Elijah Price, skrivnostni tujec, ki ponuja bizarno razlago, zakaj jo je David odnesel brez najmanjše praske, razlago, ki grozi, da bo usodno in za zmerom zaznamovala Davidovo družino in spremenila njegovo življenje.
O nastajanju filma
"Če boš zdajle sprejel odločitev, da se boš bal, se boš bal vse življenje in za zmerom."
- mama malega Elije (odraslega Elijo igra Samuel L. Jackson)
Scenarist in režiser M. Night Shyamalan še ni povsem zaključil montaže Šestega čuta, ko se je v njegovi glavi že porajala zamisel o njegovem naslednjem projektu z naslovom Nezlomljivi (Unbreakable).
"Pravzaprav sem se ukvarjal z neko drugo zgodbo in skoraj bi se lotil pisanja scenarija. Takrat pa se mi je porodila zamisel o moškem, ki edini preživi katastrofalno železniško nesrečo. Ne le, da je edini preživeli, odnese jo celo brez najmanjše praske in ta neverjetna izkušnja ga prisili, da se začne spraševati, kdo je in kaj je bistvo njegovega življenja. Zamisel se mi je zdela provokativna in takoj sem se lotil razvijanja zgodbe. V komaj nekaj dnevih sem jo dodelal do stopnje, do katere sem prišel s prejšnjim projektom, zato sem kar nadaljeval. Iz kdove katerega razloga se mi prejšnji projekt ni zdel več zanimiv, novi pa me je dobesedno obsedel. Zdel se mi je pravšnji material za film, ki bo podžgal domišljijo in je bil prejšnjemu popolno nasprotje," se spominja Shyamalan.
K sodelovanju je takoj potem, ko se je lotil pisanja scenarija, povabil producenta Barryja Mendela Sama Mercerja, ki sta v njegov Šesti čut velikodušno in z velikim zaupanjem vložila denar. Ob tem pa pri njunem sodelovanju ni šlo zgolj za finančno podporo, temveč predvsem za ustvarjalno dopolnjevanje, saj je Shyamalan hvaležen Mendelu predvsem za kreativne vzpodbude pri nastajanju filma, Mercerju pa za sposobnost, da fizično spravi film v življenje. Velikokrat je poudaril, da so kot nekakšna triperesna deteljica, ki je kot ekipa neverjetno učinkovita. "Najpomebneje pa je, da sta čudovita človeka in da smo se izjemno dobro razumeli. Med seboj delujemo kot nekakšno samoumevno in spontano ravnovesje - v praktičnem, ustvarjalnem in emotivnem smislu - ki samo sebe nadziruje in žene naprej in to je kvaliteta, ki je ne gre pustiti vnemar," se spominja Shyamalan.
"Od trenutka, ko je končal z delom pri Šestem čutu, sem ga videl mrzlično raziskovati in brati poročila o železniških nesrečah; zbiral je vse mogoče znanstvene in tehnične vidike nezgod katastrofalnih razsežnosti. Ni hotel povedati ničesar določenega, le da ima to novo zamisel o filmu in da bo zvedel vse, ko mi bo predložil scenarij. Tako se je tudi zgodilo. Vse se je porodilo izključno v njegovi glavi," pripoveduje Mendel.
M. Night Shyamalan zatrjuje, da mora vedno imeti domišljen celoten film, preden se loti pisanja scenarija: "Vedel sem, da ga hočem narediti z družbo Touchstone Pictures. Vedel sem, da hočem Brucea Willisa in Samuela Jacksona. In vedel sem celo, da ga hočem videti v kinih tik pred Zahvalnim dnem letos."
Precej velikopotezna in na nek način celo egoistična zamisel, če upoštevamo dejstvo, da sta oba igralca med najbolj zaposlenimi v Hollywoodu in da jima pred samim dnem, ko bi se morala dokončno odločiti, tega nihče niti omenil ni. Režiser jima je rekel, da scenarij piše prav za njiju in da si v obeh vlogah ne more zamisliti nikogar drugega, same zgodbe jima sploh ni razlagal. Oba sta pristala. "Saj drugače sploh ni moglo biti," se šali Shyamalan. Resneje pa pripomni: "Nisem bil prepričan, če bosta vlogi sprejela, ne da bi prebrala scenarij. Toda prav o takšni usodi na nek način film tudi govori in si jo torej zasluži. Zame je bil to izjemno močan znak, da se bo tako tudi zgodilo."
"Instinktivno in brezpogojno sem mu zaupal," se spominja Bruce Willis. "Pravkar sva končala s snemanjem Šestega čuta in zelo dobro sem vedel, česa je sposoben."
Samusel L. Jackson je čutil enako: "Ne tako dolgo nazaj sem prebral scenarij za Šesti čut in zdel se mi je nadpovprečen. Ne le, da sem zaupal njegovemu pisanju, tudi Willisovemu mnenju in izkušnjam pri delu z njim sem zaupal, še zlasti potem, ko sem si ogledal njegov film (Šesti čut). Zato sem odgovoril, da mi naj samo sporoči, kdaj bo pripravljen, in prišel bom."
Predvsem pa je bil Bruce Willis tisti, ki ga je Shyamalan hotel spet pritegniti k sodelovanju. Ni želel zapraviti odličnega odnosa, ki je zrasel med njima v času snemanja Šestega čuta: "Zakaj bi zapustil kraj, v katerega sem komaj prispel, ko pa obstaja še toliko različnih kotičkov, ki jih je treba odkriti, trenutkov, ki jih je treba doživeti... In verjel sem, da je Willis v Šestem čutu šele načel trodimenzionalnost osebnosti, ki jih je sposoben zaigrati."
Shyamalan je prepričan, da zna Willis poleg tega, da je izvrsten v fizičnih vlogah, da mu tako humor kot čudaštvo nista tuja, zaigrati tudi emocionalno raznoliko osebnost in prav to si je želel v vlogi Dunna izvleči iz njega. "Predvsem pa je moški tip junaka, ki je lasten malokateremu igralcu," pripominja režiser.
Enako mu priznava tudi Samuel L. Jackson: "Bruce je moški po vzoru moških," smeje pristavi Jackson. Tokrat sta pred kamerami skupaj že četrtič, če poleg Šunda, Umri pokončno brez oklevanja in Šestega čuta upoštevamo še kameo vlogo v National Lampoon Loaded Weapon.
"Veliko testosterona je čutiti v vsakem prizoru, v katerem se pojavi, pa čeprav ga ne oddigra v njemu lastnem možato akcijskem tonu. Vanj zna vnesti vse kvalitete fantovske norčavosti, resničnega heroizma in možatosti. To vedno že kot tip igralca nosi s seboj, hkrati pa nikoli ne pozabi na veščino resnega igranja in poslovnosti pri delanju filmov in to redko najdemo v igralcih tega časa in njegovega kova. Ves čas sem užival biti z njim, tako na snemanju kot zunaj njega," priznava Jackson.
"Večkrat je že dokazal, za zna biti na platnu tudi povsem neopazni slehernik, pripomni producent Sam Mercer. "Tako kot je začel svojo kariero, se nam tudi v tej vlogi predstavi najprej kot čisto navaden, povprečen moški, v katerem zlagoma začnemo čutiti nekakšno prežečo skrivnost, ki iz prizora v prizor postaja vedno bolj dih jemajoča. Willis raste z njo od povsem brezbrižnega igranja v vsakdanjo otopelost pogreznjenega soproga z razpadajočim zakonom in površnega očeta do skrivnostnega junaka s sposobnostmi, ki jih iz trenutka v trenutek spoznava po koščkih, dokler končno ne zajame slike v celoti in se izživi v emocionalnem vrhuncu, ki ga je sposoben deliti samo s sinom."
Tako kot je vlogo Davida Dunna napisal z Willisom pred očmi, je Shyamalan vnašal poteze Elije Pricea z Samuelom L. Jacksonom v mislih. "Od nikogar ne morete zahtevati, naj zaigra kot Samuel Jackson," pripoveduje režiser. "Če hočete imeti Jacksona v filmu, morate dobiti njega osebno. Vlogo sem napisal po meri njegovega sarkazma, njegovih žgoče vrtajočih oči in srepečega pogleda, po tonu njegovega glasu. Priznava, da ga je občudoval v mnogih njegovih vlogah, dokončno pa ga je prepričala zadnja v drami Rdeča violina: "Gre za posnetek njegovega obraza od blizu, ko opazuje in posluša violinista, ki igra na rdečo violino. Če mu bo igranje všeč, bo violino kupil. Njegov obraz izraža nekakšno žalostno pričakovanje in ob tem sem začutil, da ima povedati marsikaj, za kar še ni dobil priložnosti. V Nezlomljivem sem mu želel dati tudi to in morda še več."
Režiser in scenarist Shyamalan se trezno zaveda tako prednosti kot slabosti dela z enimi in istimi ljudmi. Toda zaupal je v njihove sposobnosti in pri Nezlomljivem se je zbrala ekipa Šestega čuta skoraj v celoti. Od prišlekov na novo sta tu snemalec Eduardo Serra in montažer Dylan Tichenor in pa seveda dvanajstletni Spencer Treat Clark ter krhka in čustveno ranljiva Robin Wright Penn. Zlasti mali Spencer je imel po izvrstnem Haleyju Joelu Osmentu , ki je v Šestem čutu zaigral Colea Seara ter bil nominiran za oskarja in zlati globus, zelo težko delo. Toda Spencer je navkljub mladosti že pravi profesionalec, saj je v kratkem času ustvaril tri zelo raznovrstne in težke vloge: v trilerju Arlington Road, kriminalki-drami Pravica do umora in spektaklu Gladiator. Ko je prišel na avdicijo, je bil hudo obremenjen z lastnimi pričakovanji in s strahom, ki ga je čutil do režiserja. Toda njuno prvo srečanje se je razvilo v prijeten pogovor, v katerem ni "šlo le za vprašanja, ki bi mi jih zastavljal Night. Nekaj takega sem namreč pričakoval," se spominja Spencer. "Tudi pozneje za čas snemanja mi je vedno govoril, naj se prizora sploh ne lotim, če se mi ne zdi prepričljiv, "Kajti, če se ne zdi prepričljiv tebi, ki ga igraš, se tudi meni ne bo pozneje, ko bom to montiral." Vedno sem se držal njegovega nasveta."
Robin Wright Penn pa je bila enotna izbira tako za režiserja in scenarista Shyamalana kot za producente. "Izžareva tolikšno eleganco, lepoto in ranljivost, da bi težko našel koga drugega za vlogo Davidove žene. Prepričala me je s svojo sposobnostjo izpovedati resnična čustva in s tem se vedno najlaže poistovetim. Nekaj povsem drugega je, če pogledaš človeku v oči in ne le veš, kaj čuti, temveč čutiš njegova čustva. Robin te sposobnosti izžarevanja naravne krhkosti in ranljivosti ni izgubila v toku svoje kariere in prav zato je njeno igranje tako prepričljivo," poudarja Shyamalan.
O zgodbi
"Tako kot Šesti čut ni zgolj grozljivka, tako Nezlomljivi ni zgolj triler."
- M. Night Shyamalan
Po režiserjevem mnenju se vsi njegovi filmi ukvarjajo z osnovnim in bistvenim vprašanjem vsakega posameznika: kaj počnemo na tem svetu in s kakšnim namenom smo se rodili vanj. Kaj naj bi počeli v življenju in kakšno je pravzaprav naše poslanstvo? Najpomembnejše vprašanje je pravzaprav dvom in/ali zaupanje v to, da počnemo prav tisto, kar hočemo in počnemo najbolje. To je v resnici vprašanje, ki je mučilo tudi režiserja, ko se je pri 17. letih odločal o tem, kaj bo počel on v življenju in ali ga bo to izpolnilo kot človeka. Izhaja iz družine, ki je vse posvetila zdravniškemu poklicu, saj je kar 12 njegovih sorodnikov zdravnikov, vključno z materjo in očetom. Tudi on je ta študij dokončal z odliko in potem, ko je dobil štipendijo za več prestižnih medicinskih programov, se je zdelo, da je njegova življenjska pot odločena. Toda strast, ki jo je občutil, ko je z očetovo video kamero pri 10 letih posnel svoj prvi film, mu ni dala miru.
"Vsako jutro sem se zbujal nekako žalosten in z zavestjo, da ne delam tistega, kar si zares želim," se spominja Shyamalan. "Ko pa sem se odločil za filmsko ustvarjanje, sem zaživel. Ne samo to, zdi se celo, da vse pri filmu, ki ga z resnično predanostjo ustvarjam, nekako 'pade na pravo mesto'. To je tudi osnovna misel mojega(jih) filma(ov): David Dunn ni zadovoljen s svojim življenjem, preveva ga otožnost in to samo zato, ker ne počne tistega, kar bi moral. Elija mu pokaže pot do tistega pravega, pa čeprav je njegovo početje posledica lastnih hotenj, želja in egoističnih stremljenj. Nekatere žene volja in neomajna moč, druge v življenju le nosi sem ter tja, ne da bi to hoteli in ne da bi si to želeli spremeniti. Toda s vprašanjem: kdo, kaj in zakaj sem, se vsak sreča vsaj enkrat v življenju."
Prepričan je, da prava izbira v življenjski usmeritvi potegne za sabo tudi uspehe v tem početju in prave odločitve, ki ga gradijo. Brez zadrege razlaga o tem, kako se je na zgodnji stopnji grobe zamisli o konceptu filma z lahkoto oblikovala Elijeva osebnost. Bilo je čisto naključje, ko je prišel na zajtrk k stricu, ki je (seveda) zdravnik. Načela sta pogovor o njegovih načrtih za naslednji film in Shyamalan ga je vprašal, če se spominja zelo redkega bolezenskega stanja pri ljudeh, ki ga je od nekdaj zanimalo in ki ima "nekaj opraviti s krhkimi kostmi". Stric je brez omahovanja odgovoril, da je to osteogensis imperfecta (zelo redka dedna bolezen krhkih kosti). Ne le, da je vedel vse o tem stanju, imel je tudi na tone strokovnega materiala in člankov o njem. Elijeva osebnost v njegovi glavi se je v hipu izoblikovala in ko je bil zajtrk pri koncu, je natanko vedel, kako se bo zgodba razpletla.
Drugo neverjetno naključje se je dogodilo, ko je nekega poznega večera še pred začetkom snemanja govoril z Willisom po telefonu. V tistem času mu še ni razkril bistvenega dela zgodbe in nista še govorila o tem, kdo vse naj bi zasedel druge vloge. "Le površno sem mu opisal karakterne poteze svojih junakov. Bruce mi je navdušeno razlagal, da je pravkar srečal nekoga, ki bi bil idealen za vlogo Elije, jaz pa sem mu preprosto odgovoril, da vem, o kom govori. 'Kako to misliš, veš? Kako veš?' je bil šokiran Willis. Rekel sem samo: 'Sam Jackson, kajne?' Na drugem koncu žice je zavladala smrtna tišina. Potem pa: 'Ja, zraven mene stoji. Kako si vedel?'"
Tistega večera je režiser prvič govoril z Jacksonom o vlogi in povedal mu je, da jo piše z njim v mislih. Igralec jo je sprejel, ne da bi kaj več vedel o njej.
Tretja neverjetna stvar je bila izbira kamermana. Shyamalan je prepričan, da jima je bilo sodelovanje že vnaprej usojeno. "Šel sem v najbližjo videoteko brez kakršnekoli želje, kaj naj bi gledal. Brez cilja sem pregledoval kasete in iz povsem neznanega razloga sem si sposodil Let bele golobice (Wings of the Dove). Bil sem na začetku predprodukcije in pravkar sem se začel ukvarjati s tem, kako naj bi film bil na pogled, ko sem nenadoma zagledal prav takšno svetlobo, ki sem jo od nekdaj oboževal in si jo želel tudi v svojih filmih. Eduarda sem takoj najel in v toku nastajanja filma se je izvrstno izkazal. Je človek, za katerega upam, da bom v prihodnje še velikokrat delal z njim," je prepričljiv Shyamalan.
Zanj je značilna prepoznavnost, ki je ne deli z nobenim od delujočih režiserjev. Čeprav se njegovi junaki vedno znajdejo v situacijah, ki sežejo onstran verjetnega in realnega, vedno ostanejo samo ljudje z popolno izdelanimi osebnostnimi potezami in s čustvi, s katerimi se vsak lahko identificira. Hkrati pa je njegovo pripovedovanje zgodbe, ki jo povezujejo močni junaki, nekaj enkratnega. Svoj slog je najbolj preprosto in razumljivo vedno znal opisati prav avtor sam:
"Moji filmi morajo biti zelo resnični... z nadnaravnimi temami, ki pa morajo biti prikazane na realističen način in do katerih imam enako mero spoštovanja in jim pripisujem enako mero pomembnosti, kot realističnim," poudarja Shyamalan.
Najlepše je razumeti njegov način pripovedovanja z različnim pojmovanjem prikaza železniške nesreče, ki je (pomemben) del zgodbe v Nezlomljivem in v Beguncu. "Občutneje večjo težo zame ima Dunnova osebnost in njegova izkušnja, ki jo je doživel s to nesrečo, kot pa nesreča sama," razlaga Shyamalan. "Tretja oseba (gledalec), ki bi s tesnobo v srcu opazovala grozljiv spektakel nesreče v prvem planu, me ne zanima. Hočem, da gledalec začuti, kaj se dogaja v Dunnovi notranjosti skozi njega samega."
Producent Sam Mercer pa dodaja: "Tudi tokrat boste doživljali srhljivo popotovanje po neznanem, hkrati pa boste z odhodom iz kina odnesli s seboj sporočilo, da ste lahko karkoli in kdorkoli, če si to le želite biti, in da zmorete uresničiti svoje cilje... Nič ni nepremagljivo ali nedosegljivo in vsi smo na sebi svojstven način izjemni ljudje."
Bruce Willis kot David Dunn
"Zveza Zlobnih se trudi odkriti slabost vsakega super-junaka, saj nihče ni brez nje. Tudi ti ne. Tudi ti imaš slabost... Tudi ti, tako kot Superman, imaš svoj kriptonit."
- Elija Price Davidu Dunnu v filmu Nezlomljivi
Bruce Willis je odraščal v delavski družini v New Jerseyju, kjer je dokončal kolidž. Šola je slovela po odličnem dramskem krožku, kjer se je Willis večkrat spoprijel z različnimi vlogami. Toliko bolj zagrizeno, saj je ugotovil, da ga samo na odru mine jecljanje, ki ga je sicer precej mučilo. Morda je bila prav to tista usoda, o kateri govori M. Night Shyamalan, in ki je Brucea Willisa popeljala na pot igralske kariere.
Rodil se je leta 1955 kot Bruce Walter Willis mami Nemki in očetu Američanu, ki je služil vojaščino v kraju Idar-Oberstein v Nemčiji. Preden se je resno posvetil igranju, je po odhodu od doma opravljal različna dela, vozil je tovornjak, bil je celo nočni čuvaj v neki nuklearki in pa seveda kelnaril je v različnih lokalih. Kmalu po gledališki vlogi v drami Fool For Love Sama Sheparda je prišla njegova priložnost, ki je ni izpustil: vloga jezičnega in neresnega detektiva v nanizanki Delo na črno. David Addison (filmsko ime David mu očitno prinaša srečo) in pa John McClane v Umri pokončno sta še vedno njegovi zaščitni znamki - vsak intervju ali članek se začne ali konča z njima.
Res je, da je zaslovel z akcijskimi vlogami, res pa je tudi, da se celo v zgodnejši karieri ni branil bolj karakternih vlog (In Country, Smrtne misli) in da je kaj kmalu dokazal tudi svojo smešno plat (v Smrt ji lepo pristoji, v Igralcu Roberta Altmana). Z veseljem se njegovi oboževalci spominjajo predvsem treh delov Umri pokončno, pa Zadnjega skavta Tonyja Scotta, Šunda Quentina Tarantina, Petega elementa Luca Bessona, Dvanajstih opic Terryja Gilliama in Zadnjega preživelega Walterja Hilla. Vsekakor se bo z obema vlogama v filmih M. Nighta Shyamalana zapisal v vrsto zgoraj naštetih biserov, morda pa tudi z vlogo v filmu Outlaws Berryja Levinsona, ki bo prišel v kina leta 2001.
Samuel L. Jackson kot Elija Prince
"Otroci me zmerjajo z gospodom Steklenim. Moje kosti se drobijo kot steklo, tvoje so nezlomljive, podvržen sem vsem vrstam bolezni, ti nisi nikoli bolan. Toda oba imava eno slabo stran - vodo. Če jo pogoltneva prehitro, se zadušiva, če nama zaide v pljuča, zboliva za pljučnico. Povezana sva, ti in jaz, le da stojiva na nasprotnih koncih."
- Elija Prince Davidu Dunnu v filmu Nezlomljivi
Res je, da je ena njegovih najbolj opaznih vlog tista v Šundu Quentina Tarantina, ko sta z Bruceom Willisom prvič zaigrala skupaj, čeprav se niti v enem prizori ne spogledata iz oči v oči. Je to morda njuna usoda, o kateri tako rad razpravlja M. Night Shyamalan, in ki ju je še trikrat vodila skupaj pred kamere?
Ena njegovih zadnjih in precej opaznih je tudi v akcijskem kultnem Shaftu v režiji Johna Singletona. Poleti pa smo ga lahko občudovali v odličnem Trenutki odločitve (Rules of Engagement) ob Tommyju Leeju Jonesu v režiji Williama Friedkina.
Trenutno snema drugo nadaljevanje kultne ZF trilogije Vojna zvezd, v prvi tretjini leta 2001 pa v kinih pričakujemo Caveman's Valentine v režiji Kasija Lemmona, pri katerem se je udinjal tudi kot producent.
Zaigral je v veliko filmih raznolikih zvrsti in z velikimi igralci, toda vedno jim je bil vsaj enak, če že ne kos. Rad se spominja Pogajalca, v katerem se je odlično ujel z letošnjim oskarjevcem Kevinom Spaceyjem, s katerim je pred leti že igral v filmski priredbi Grishamovega romana Čas za ubijanje v režiji Joela Shumacherja. Po lastnih zagotovilih je eden njegovih najljubših filmov Jackie Brown, spet v režiji Quentina Tarantina, in pa seveda Umri pokončno - brez oklevanja, v katerem sta bila z Bruceom Willisom nepremagljiv par. Za vlogo v Jackie Brown je bil nominiran za zlati globus, na filmskem festivalu v Berlinu pa je prejel srebrnega medveda.
Med njegove zgodnejše igralske dosežke vsekakor sodi vloga kokainskega odvisnika v Jungle Fever Spika Leeja, za katero je bil nagrajen na canneskem filmskem festivalu in s strani newyorških kritikov. Prav tako nepozabne so njegove kratke, tako imenovane cameo, vloge v Daleč od oči po odličnem kriminalnem romanu Elmorja Leonarda, in pa v Pravi stvari (True Romance) Tonyja Scotta.
Zaigral je (med drugim) tudi v z emmyjem nagrajenem televizijskem filmu Johna Frankenheimerja Against the Wall.
Kadar le utegne, se rad pojavi na gledaliških odrih, na katerih je začel svojo igralsko pot v kolidžu Morehouse v Atlanti. Njegov filmski debut sega v tiste čase z vlogo v drami Together for Days.
Glasbo za film je napisal mojster James Newton Howard, ki je bil za svoje stvaritve kar petkrat nominiran za oskarja. Ob njegovi glasbi smo uživali v filmih Begunec, Šesti čut, pravkar v celovečernem risanem filmu Dinozaver, pa v Pobegli nevesti, drami Glengarry Glen Ross, komediji Moj bivši se poroči in ne nazadnje tudi v Čednem dekletu.
Komentarji
Jerry, ravno obratno. :) Elija (Samuel Jackson) je tisti negativec tukaj, ne David Dunn (Bruce Willis). :)
Sicer pa super film. Priporočam!
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Eden najboljših filmov,napet,razburljiv, ter izjemen itd...Najbolj se mi je zasmilil Elija Prince v filmu ki so se mu zgodile takšne hude nesreče,a on se je vedno pobral in šel do konca,imel je izjemno voljo v življenju,bil je psiholog kar si je s trdim delom več kot zaslužil.Vse se je začelo zapletati ko je Elija prince začel svetovati Davidu Dunnu naj se spreoberne v dobrega človeka,kajti slutil in vedel je da je človek ki je storil nesrečo takrat na vlaku bil ravno david dunn.Ker mu on sprava tega ni hotel priznati tega,je prince resnici prišel do dna saj mu ni bilo jasna kako bi edini preživel nesrečo in jo odnesel celo brez najmanjše praske...na koncu se je vse nekako uredilo,elija prince pa je postal univerzitetni psiholog v mestu in eden najboljših na tem področju.. Film je zanimiv,dobra produkcija je v njem,vendar hkrati tudi žalosten