Kolosej
Film distribucije Blitz Film Video Distribution

Umetnik

romantična drama
Oskar za najboljši film, režijo, glavno moško vlogo, glasbo in kostumografijo
Na sporedu od: 8.3.2012, Kolosej Ljubljana
1h 40min / 100min
Leto: 2011
Država: Francija, Belgija
Scenarij: Michel Hazanavicius
Nostalgična romantična drama gledalce ponese v čas, ko je v sedmi umetnosti zvok začel izpodrivati neme filme. Veliki zvezdnik nemih filmov George se ne želi sprijazniti z novico, da bodo snemali le še filme z zvokom, zato sam financira in posname nov nemi film. Toda zaradi neizprosne konkurence in sočasnega finančnega zloma na borzah, George izgubi vse premoženje, ženo in prijatelje. V iskanju novega upanja mu na pomoč priskočita zvesti pes Jack in dolgoletna soigralka Peppy. Film je prejel tri zlate globuse in pet oskarjev.

Hollywood, 1927. George Valentin (Jean Dujardin) je eden nespornih idolov nemega filma; prepoznaven po ozkih brčicah in značilni beli večerni opravi igra v eksotičnih pripovedih o intrigah in neustrašnih podvigih. Za studio Kinograph, ki ga vodi cigare prežvekujoči mogotec Al Zimmer (John Goodman), niza uspešnico za uspešnico. Z uspehom si je zgradil elegantno vilo in si ujel enako elegantno ženo Doris (Penelope Ann Miller). Njegov predani šofer Clifton (James Cromwell) ga sleherni dan vozi v studio, kjer ga z vidno razobešenih plakatov pozdravi njegov lastni nasmeh. Na premieri svojega zadnjega filma omedlevajočim oboževalcem z užitkom podpisuje svoje fotografije in se nastavlja fotografom; njegova oseba je neločljiva od njegove osebnosti, njegova zvezda ima zagotovljeno prihodnost.

Za mlado plesalko Peppy Miller (Bérénice Bejo) bo prihodnost takšna, kakršno si bo ustvarila sama. Živahna je in vedno dobre volje; krasita jo žareči nasmeh in najstniška poskočnost. Peppy pred Georgea pot zanese med premiero njegovega filma, nato pa kot statistka pristane v filmu, ki ga George ravnokar snema za Kinograph. Med snemanjem kratkega plesnega prizora se glavni igralec in novinka potopita v naravni ritem in celotna mašinerija snemanja filmov kar zbledi. Toda dan se mora enkrat končati; idol obiskovalcev kina in nadobudna novinka morata vsak na svoje mesto na hollywoodski lestvici.

A tudi Hollywood bo kmalu podlegel čarom nove starlete: zvočnega filma. George se otepa nove tehnologije; zvočni film kot vulgarno modno muho obsoja na smetišče zgodovine. Vendar namerava Kinograph do leta 1929 ustaviti proizvodnjo nemih filmov in George se znajde pred razpotjem: naj sprejme zvočni film, kot ga je mlada zvezdnica Peppy Miller, ali pa tvega zdrs v pozabo?

V Cannesu leta 2011 za najboljšega igralca nagrajeni in z baftami okinčani film Michela Hazanaviciusa je prisrčen in zabaven poklon klasičnemu obdobju ameriške kinematografije. Združujoč komedijo, romanco in melodramo Umetnik izrisuje zgodbo o epohalnem trenutku filmske zgodovine in je tako sam po sebi natanko tisto, kar slavi: črno-bel nemi film, ki se, da očara občinstvo, zanaša na podobe, igralce in glasbo.

O nastajanju filma

Umetnik, praznik hollywoodske ustvarjalnosti v njeni najbolj čarobni razsežnosti, je izpolnitev dolgoletnih sanj režiserja in scenarista Michela Hazanaviciusa. »Od vsega začetka kariere sem sanjaril o tem, da bi posnel nemi film,« pravi. »'Sanjaril' pravim zato, ker sem vsakič, ko sem zamisel komu omenil, naletel na muzanje. Nihče je ni jemal resno.«

A Hazanavicius je mislil nadvse resno. Legendarni filmski mojstri, ki jih občuduje, so vsi po vrsti začeli pri nemih filmih: Alfred Hitchcock, Fritz Lang, John Ford, Ernst Lubitsch, F.W. Murnau in, ko je začenjal kot scenarist, tudi Billy Wilder. A predvsem je Michela k formatu vleklo iz ustvarjalnih razlogov: »Kot režiser se moraš ob nemem filmu soočiti s svojo odgovornostjo. Celoten film sloni na podobi; na organizaciji signalov, ki jih pošiljaš občinstvu. Gre za čustveno kinematografijo; senzorično. To, da ni nobenega dialoga, te povrne k osnovnemu načinu podajanja zgodbe, ki učinkuje le prek čustev, ki si jih bil ustvaril. Zdelo se mi je, da bi bil to sijajen izziv in da bi bil trud, če bi mi uspelo, poplačan.«

Leta 2006 je Hazanavicius navdušil kritike s svojim donosnim drugim filmom, iskrivo parodijo na vohunske filme OSS 117: Le Caire, nid d'espions, v katerem sta igrala Jean Dujardin in Bérénice Béjo. Nadaljevanje, OSS 117: Rio ne répond plus iz leta 2009 je utrdil Hazanaviciusov sloves režiserja umetniških in med občinstvom priljubljenih del. Filma, ki se dogajata v petdesetih in šestdesetih, sta Hazanaviciusa podkovala v logistiki podajanja zgodbe o določenem zgodovinskem obdobju in kot poklon filmskemu ustvarjanju. Z dvema uspešnicama za pasom se je odločil, da bo njegov naslednji projekt nemi film. Iskanje ustreznega producenta ga je pripeljalo pred prag Thomasa Langmanna, ki je produciral nagrajeno gangstersko franšizo Mesrine in čigar oče je oskarjevec Claude Berri. Langmann je takoj dojel, kaj skuša doseči Hazanavicius – in zakaj. »Producenta, kakršen je Thomas, ni,« trdi Hazanavicius. »Ne le, da me je vzel resno; v očeh se mu videl, da v projekt verjame. To ni bilo več sanjarjenje, temveč pravi projekt. Lahko sem začel z delom.«

Ko je začel nabirati zamisli za zgodbo, se je Hazanavicius spomnil anekdote, ki mu jo je povedal družinski prijatelj, scenarist in dramaturg Jean-Claude Grumberg. Ta je nekoč producentu predstavil zamisel o zvezdniku nemega filma, čigar kariero uniči prihod zvočnega filma. »Producent je odvrnil: Krasno, ampak dvajseta… to bo preveč drago. Se film ne bi mogel odvijati v petdesetih?,« anekdoto oživlja Hazanavicius. »Tako se mi je porodila zamisel za črno-bel film, ki se dogaja v Hollywoodu konec dvajsetih in v začetku tridesetih. Filmov ne snemam, da bi poustvaril resničnost. Ustvariti želim predstavo, v kateri bodo ljudje lahko uživali in pri tem ne pozabili, da je natanko to – predstava. Sploh pa ne moreš ustvariti natanko takšnega filma, kot so jih pred devetdesetimi leti. Občinstvo je okusilo že marsikaj; bolj so pozorni, bistrejši in hitreje dojamejo. Vznemirljivo jih je podžigati.«

»Začel sem z zasnovo o zvezdniku nemega filma, ki noče niti slišati o zvočnem filmu. Veliko sem se ubadal s tem likom in naposled dobil zamisel za mlado starleto in križanje usod. Vse se je lepo ujelo, tudi teme – ponos, slava, prevzetnost, ljubezen,« nadaljuje Hazanavicius, ki dotlej ni nikoli pisal za nemi film. Poglobil se je v žanr, da bi si razjasnil, kaj vžge in kaj ne. »Na začetku sem pregledal film z vseh koncev – iz Amerike, Nemčije, Rusije, Francije, Anglije. Opazil sem, da brž, ko začne zgodba zgubljati nit – preveč dogajanja, preveč likov – gledalca film ne zanima več. Nato sem se osredotočil na zadnjih pet let dobe nemega filma, predvsem ameriškega. Po moje so bili to najboljši filmi; tudi postarali so se elegantno. Način podajanja zgodb v ameriških nemih filmih pravzaprav ni zelo drugačen od načina podajanja dandanašnjih filmov.«

Poleg gledanja filmov se je režiser lotil tudi branja zgodovine kinematografij ter spominov in biografij režiserjev, producentov in zvezdnikov obdobja. Ogledoval si je fotografije in ostalo arhivsko gradivo, poslušal glasbo tega obdobja. Navdih je iskal pri zvezdah, kot so Douglas Fairbanks, Joan Crawford, Gloria Swanson, John Gilbert in Greta Garbo. »Raziskovanje je silno pomembno,« pravi. »Ne toliko zato, da ostajaš kar se da zvest resničnosti – ta me ne zanima – temveč da svoji domišljiji priskrbiš poleta. Raziskovanje je hranilo zgodbo, kontekst, like. Bolj ko raziskuješ, več se lahko igraš s celotnim gradivom.«

Umetnik se odvija med letoma 1927 in 1931 in naslovni lik, junaka akcijskih pustolovskih filmov Georgea Valentina, predstavlja na vrhuncu priljubljenosti. Oboževalci derejo gledat filme, ki so ukrojeni Georgeevi elegantni osebnosti: eksotične zgodbe, v katerih s humorjem in svojim kužkom bahavo premaguje zlo. Ko se v industrijo vrine zvok, se upira novemu formatu (kot se je med drugimi tudi Chaplin). Svojo kariero stavi na prepričanje, da bodo zvočni filmi ostali novotarija, in skuša dokazati, da lahko uspe tudi po svojih pravilih, kot umetnik nemega filma.

Čeprav se film dogaja pred več kot osemdesetimi leti, so okoliščine, v katerih se znajde George – in čustva, ki se ob tem porajajo – še kako aktualne. Kot pravi Hazanavicius, je »zame Georgeevo zgodbo zanimivo pogledati kot na zgodbo človeškega bitja, ki se znajde v prehodnem obdobju. Svet se nenehno premika in morda si se zazrl v drugo smer. Lepega dne pa ti svet reče, Zgolj del preteklosti si. To se človeku lahko zgodi na delovnem mestu; v razmerju. S tem se lahko poistoveti prav vsakdo.«

A še preden se zvrne s hollywoodskih višav, George spozna življenja polno mlado igralko Peppy Miller. Slovitega igralca in od življenja prekipevajočo smrtnico vleče skupaj, a ju razdvajajo okoliščine in priložnosti; svojim čustvom ne zmoreta dati proste poti. Klasičen scenarij o nesojeni ljubezni – siloviti, a nedolžni. »Gre za staromoden koncept ljubezni; zelo čiste ljubezni. Hkrati pa se drži pravil nemega filma,« razpreda Hazanavicius. »Nekatere mojstrovine nemega filma so preproste ljubezenske zgodbe. Navdihnile so me, da svoj film popeljem v lahkotnejšo, bolj optimistično in radostno smer.«

Ko je končal pisanje scenarija, je bil režiser že docela prepričan, da je zgradil zgodbo, ki bo vzdržala format nemega filma. Čeprav zunaj Francije še ni posnel filma, je bil prepričan, da mora biti Umetnik, zakoreninjen v hollywoodsko filmsko zgodovino, rahločutnost in tehniko – posnet v Los Angelesu.

Langmann se je na režiserjevo navdušenje povsem strinjal: »Če bi mi Thomas rekel, Prav, film bomo posneli, ampak v Ukrajini, bi ga šel snemat tudi v Ukrajino,« priznava Hazanavicius. »Thomas je storil vse, da smo Umetnika lahko snemali tam, kjer je moral biti posnet; tam, kjer se odvija.«

Ključna naključja

Med snemanjem filma OSS 117: Le Caire, nid d'espions leta 2005 je Hazanavicius svojo zamisel o nemem filmu omenil svojima zvezdama Jeanu Dujardinu in Bérénice Béjo. »Zdela se nama je prečudovita norost; a nisva si mislila, da je projekt sploh mogoč,« priznava Béjova.

Ko je Hazanavicius naposled začel sestavljati zgodbo, je vlogi Georgea Valentina in Peppy Miller ustvarjal z mislijo na Dujardina in Béjovo, prepričan, da bosta v vlogah sijajna. »Jean je prav tako izvrsten v bližnjih posnetkih in obvlada obrazno mimiko, kot tudi v širokih kadrih, z govorico telesa,« razlaga režiser. »Niso vsi igralci vešči obojega. Jean je. Ima tudi brezčasen obraz. Tudi Bérénice ima podobne kvalitete. Zdelo se mi je, da bo gledalce prepričala, da lahko izstopi iz množice in postane velika hollywoodska zvezda. George Valentin in Peppy Miller sta na nek način Jean in Bérénice, ki sem ju ustvaril v svoji domišljiji.«

Dujardin je vedel, da režiser na veliko raziskuje obdobje nemega filma in si ogleduje nebroj filmov, ni pa se mu niti sanjalo, kaj naj pričakuje, ko mu je Hazanavicius v roke dal scenarij za Umetnika. »Domala vročičen mi ga je izročil in rekel: Preberi, pa ne smej se. Misliš, da je projekt mogoč? Kakšen se ti zdi? Bi ga bil pripravljen posneti?« se spominja igralec. »Scenarij sem prebral v enem zamahu. Najprej sem pomislil, da je treba pravega poguma, da tako dosledno slediš svojim sanjam. Kot vedno se mi je zdel scenarij sijajno napisan; vse je bilo na mestu. Do tistega trenutka sva snemala le komedije, pri katerih smo se vsi zabavali. Tudi Umetnik vsebuje komedijo in akcijo, a je tudi poln čustev. Všeč mi je bila glavna nit scenarija – srečanje med Georgeem Valentinom in Peppy Miller; zgodba o dveh usodah, ki se križata.«

Béjova je poročena s Hazanaviciusom in je bila tesno vpletena v proces nastajanja zgodbe. Povedati ve, da je Peppy Miller svoje življenje začela kot naključen lik in manj pomemben kot najboljši Georgeev prijatelj kuža. »Michel mi je rekel,« pravi igralka, »da gre za dekle, ki naj bi se pojavilo tu in tam. Da gre za skrajno majhno vlogo, a bi rad, da jo igram. Pošalila sem se: Še pes ima večjo vlogo kot jaz. Pozneje mi je Michel dejal: Proces pisanja je precej čuden; oblikuješ like, zgodbe; v določenem trenutku pa postanejo močnejši kot roka, ki jih piše. Tako je zgodba o zvezdniku nemih filmov postala ljubezenska zgodba med njim in mlado statistko. Iz ene verzije scenarija v drugo je Peppy Miller postajala vse bolj pomembna.«

Béjova je v liku nadobudne igralke našla marsikaj občudovanja vrednega: »Takoj sem jo vzljubila; navdihnila me je. Pri improvizaciji ti vedno govorijo, da nikoli ne smeš reči Ne, temveč moraš vzeti vse, kar ti je ponujeno, in se s tem poigrati. Peppy se tega načela drži vse svoje življenje; v prav vsem uživa, se zabava. Zvezdniki imajo mnogokrat to značilnost. Niso po naključju to, kar so: neznansko so samozavestni, pograbijo vse, kar jim je na voljo; tako zlezejo navzgor po lestvici in postanejo zvezdniki. Vendar pa Peppy nikakor ni preračunljiva. Dobra duša je in nikoli ne pozabi, od kod je prišla. In nikoli ne pozabi Georgea.«

Dodatne igralce so iskali v Los Angelesu; najprej so vlogo šefa studia Ala Zimmerja ponudili Johnu Goodmanu, ki mu je bil scenarij takoj všeč. »Par minutk sva se pogovarjala,« se spominja režiser. »Potem je John rekel: OK. Takšnega filma še nisem videl in želim si biti del tega projekta. In to je bilo to!«

Naslednji poglavitni igralec na seznamu je bil James Cromwell, ki igra Georgeovega zaupnika in zvestega šoferja Cliftona. V Los Angelesu rojeni Cromwell je otrok filmskega posla. Hazanaviciusov portfelj, v katerem je našel tudi izrisano vizijo Umetnika, ga je povsem očaral. »Knjiga je bila enostavno prečudovita. Michel je dobro premislil, kako natanko posneti ta film; imel je jasno predstavo. Projekt se mi je zdel predober, da bi ga odklonil, in vesel sem, da ga nisem.«

Hazanavicius je v filmu hotel tudi Penelope Ann Miller, ki je v biografskem filmu Chaplin igrala igralko nemih filmov Edno Purviance in oživila nekaj prizorov iz Chaplinovega opusa. Millerjevo je pritegnila priložnost, da igra v nemem celovečercu, prav tako pa obdobje, v katerem se odvija, saj je oboževalka in poznavalka filmske zgodovine. Prevzela je vlogo Georgeeve čedalje bolj odtujene žene Doris. »V njej sem prepoznala veliko mero čustev,« pravi igralka. »Ko jo spoznamo, je v njunem zakonu že precej napetosti. Doris je ponosna in pokončna ženska in veliko ji je do tega, da ohrani videz stabilnega zakona. Odtujita se, vendar globoko v srcu Doris še vedno ljubi Georgea in še vedno si želi, da bi jo oboževal. Po moje prav zato trpi.«

Umetnik je bil za Los Angeles s stališča iskanja igralcev precej nenavaden: film brez dialogov in zgolj s peščico stranskih vlog, od katerih so nekatere skorajda neznatne. Vseeno je projekt pritegnil četico dovršenih in precej znanih obrazov: Missi Pyle kot Constance, igralka, ki ji gre v nos, da jo je George zasenčil; Beth Grant kot Peppyina služkinja; Ed Lauter kot Peppyin butler; Ken Davitan kot prodajalec v zastavljalnici; Joel Murray kot policist; in Bitsie Tulloch kot Georgeova soigralka v džungelski pustolovščini.

Ko je za snemanje slišal veteran Malcolm McDowell, je prosil za srečanje s Hazanaviciusom. »Ponudil sem mu lahko zgolj silno majhno vlogo, skoraj statist je, a bil je navdušen!,« je presenečen režiser. »S celotno zasedbo sem imel zares veliko srečo.«

Tišina? ali kako so snemali Umetnika

Pri Umetniku je Hazanavicius po obeh komedijah OSS že v tretje sodeloval z direktorjem fotografije Guillaumom Schiffmanom: »Pri njem gre za več kot zgolj sodelovanje,« pravi režiser. »Skupaj sva posnela filme, oglase… Precej dobro se poznava. Takoj ko se mi je porodila zamisel za Umetnika, sem se o njej pogovoril z njim. Založil sem ga s tonami filmov in sam je raziskal tehnike, kamere in leče tistega časa. Za vse na obeh straneh kamere je veljalo enako: poglobiti se v raziskovanje; napojiti se z védenjem; dodobra dojeti pravila, da jih lahko na koncu pozabimo.«

Zaradi stilistične edinstvenosti je Umetnik, ki so ga posneli v 35 dneh, zahteval nekaj prav posebnih elementov in tehnik – tudi zato, da so vključili format 1.33, a za Schiffmana je bil trud vreden: »Ni naključje, da so kino izumili prav v tem formatu. Omogoča prelepe bližnje posnetke; omogoča ti, da drugače zastaviš podobe, da si privoščiš diagonale in ustvarjaš perspektive. Nebesa! Osvetljava je sicer malo bolj zapletena, saj moraš reflektorje postaviti višje. Dojel sem, zakaj so takratni studii imeli 8 metrov visoke strope.«

Presenetljivo, morda, a sodobni črno-beli filmski trak se je izkazal za preveč natančnega in preostrega za Umetnika. Zato je Schiffman uporabil barvni trak 500 ASA, ki je ponujal večjo zrnatost, in nekaj neobičajnih filtrov, da je dosegel razpršene beline in omilil črnine.

»Za igralce je bil ta film še posebno naporen,« priznava Hazanavicius. »Za večino igralcev je glas njihovo najboljše orodje. In zdaj so se morali znajti brez njega. Besedilo je poglaviten način izražanja čustev, pri tem filmu pa je bilo vse treba izraziti vizualno – nobenega zatekanja k besedam, vzdihom, barvi glasu ali ostalim variacijam, ki jih imajo igralci na voljo. Po moje so imeli težko delo; še težje kot običajno.«

Snemanje nemega filma je hkrati poskrbelo za veliko in silno dobrodošlo spremembo: med snemanjem ni bila zabičana tišina. Igralci so lahko izmenjevali replike in režiser jim je med snemanjem lahko – in tudi je – dajal napotke. Kot pravi Béjova, jim je Michel »brez reza povedal, kako naj prehajamo iz enega čustva v drugega. Bilo je zanimivo in koristno, saj smo se lahko v igralskem zanosu posvečali drugim podrobnostim.«

O igralcih

Jean Dujardin (George Valentin), igralec, scenarist in režiser, je eden največjih francoskih filmskih zvezdnikov; začel je v komedijantskih klubih v Parizu in konec devetdesetih soustanovil komično skupino Nous C Nous, ki je francosko občinstvo osvojila z več zmagami na televizijskih tekmovanjih in nato nastopila v mnogih pogovornih oddajah. Dujardinova samostojna kariera je zacvetela v humoristični nanizanki Un gars une fille, v kateri je igral glavno vlogo med letoma 1999 in 2003; za nekaj epizod je celo prispeval scenarij. Po vlogi v kratkometražni komediji À l'abri des regards indiscrets je debitiral v celovečerni komediji Ah! Si j'étais riche in se nato lotil uglednih vlog v Mariages! in Brice de Nice, za katerega je prispeval scenarij, v drami Le convoyeur in nato kot tajni agent OSS 117 v Hazanaviciusovi satiri OSS 117: Le Caire, nid d'espions. Za vlogo, ki jo je nato ponovil v nadaljevanju OSS 117: Rio ne répond plus, je bil v igri za cesarja. Igral je še v komediji 99 francs, kriminalki Contre-enquête, Un homme et son chien z Jeanom Paulom Belmondojem, v komičnem vesternu Lucky Luke (bil je eden od scenaristov), Le bruit des glaçons, Les petits mouchoirs z Marion Cotillard in v Un balcon sur la mer v režiji Nicole Garcia.

Bérénice Bejo (Peppy Miller) je hči argentinskega režiserja in scenarista Miguela Bejoa. Rodila se je v Buenos Airesu, pri 3 letih pa se je skupaj z družino preselila v Pariz. Njena uspešna kariera se je pričela z vlogami v televizijskih in filmskih produkcijah v 90. letih. Svoj prvi ameriški film, A Knight's Tale, je posnela leta 2001, mednarodno slavo pa je dosegla prav z vlogo Peppy Miller v Umetniku, ki ga je napisal in režiral njen mož, Michel Hazanavicius. Igrala je še v njegovem filmu OSS 117: Le Caire, nid d'espions, v 13m², La Maison, Modern Love, Bouquet Final, Passionnément, La Captive, Meilleur Espoir Féminin, 24 Heures de la vie d'une Femme, Dissonances in drugih.

Komentarji

20.2. 2012 ob 17:17

a vidš to mi je pa všeč, da tud dons nardijo nem film, ki je ful nagrajen. denar sploh ni važn

— ewrqw
24.2. 2012 ob 21:41

luškan filmček, ki poskrbi za dobrodošel oddih od vseh hollywoodskih spektaklov in je lep dokaz, da za dober in uspešen film ne potrebuješ 3-D tehnike, preganjanj z avtomobili in netalentiranih plastičnih seksulj! je res lep poklon že skoraj pozabljenim nemim filmom. ampak kljub vsemu naštetemu, se mi zdi da tako dober in nepozaben, da bi si zaslužil vse nagrade in akolade, ki jih prejema kot po tekočemu traku, pa spet ni! tukaj imajo prste spet vmes mogočni lobiji in producenti, ki pač poskrbijo za vse nagrade in dobre ocene kritikov! kot sem že rekel, je "luškan" filmček, nič več in nič manj...

— cheyenne
27.2. 2012 ob 11:33

Jah, pozno so se spomnili, da uvrstijo film na spored...
Drgač pa ful vredu film, odlična glasba. Priporočam ogled!

— marko
18.3. 2012 ob 20:17 zvezdica

"Zakaj pa ne", je moj odgovor na vprašanje večine zakaj so posneli nemi film. Kot je pred mano že nekdo omenil, Umetnik predstavlja nekakšen oddih od vsakdanjih filmov. Zgodba je preprosta, zanimiva, hkrati pa tudi lepo prikaže soočenje nemih igralcev (v tem primeru G. Valentin) z uveljavitvijo zvočnega filma. Sama sem bila najprej skeptična glede filma, saj nimam ravno "izkušenj" z nemimi filmi in sem bila prepričana, da se bom po 10 minutah začela dolgočasiti. Na koncu je bilo ravno obratno. Zgodba oziroma cel paket filma Umetnik me je prepričal in z veseljem si ga bom še ogledala. Igralska zasedba, vključno s štirinožnim članom ekipe, je odlično opravila svojo nalogo in nagrade so si resnično zaslužili.

— Tanja
20.3. 2012 ob 23:41 zvezdica

Film je res oddih od trenutnih akcijskih akrobacija tipa 3D in akcija non stop! Je pa res, da je, kot je omenil tudi cheyenne predvsem "luštkan" film, kar ni mišljeno kot kaj slabega, a tako pač je. Igralec, ki je na vrhu slave v času nemega filma in ob pojavu zvočnega filma pade na dno, saj ga zamenjajo mladi, novi obrazi in glasovi. Kar je zelo melodramatično, vendar je res, da so v času nemega filma bili skoraj vsi filmi melodramatični. In je velik poklon filmski umetnosti. Najbrž je prav to bilo odločilno za mednarodni uspeh filma pri kritikih. Po dolgem času je posnet film, ki opeva stare, dobre čase filmske umetnosti. In mislim, da jih vsi po malem pogrešamo. Danes je ponudba v kinu in na TVju (kjer se sploh ne znajdeš več od vseh "filmskih paketov", ki ponujajo predvsem in samo instant ZDA filme) tako množična, da je Umetnik lahko postal VELIK PRESEŽEK, čeprav v bistvu gre za zelo naivno zgodbo. Prav dovolj komercialen je in prav dovolj umetniški, da je lahko všeč tudi multipleks ponudbi. Škoda, da ga v LJ vrtijo samo v Komuni, ker bi si ga želel videti na večjem platnu. Je namreč posnet v 1:1,37 razmerju, kar pomeni zelo majhno površino slike za današnje razmere (podobno kot stare 4:3 televizije), zato bi bilo platno v LJ Koloseju boljše. Sicer pa - OBVEZEN OGLED za ljubitelje filma.

— Peter
22.3. 2012 ob 22:23 zvezdica

Umetnik je zanimiv in lep film. Neobičajen za današnji hitri tempo pripovedi v filmih, a kljub temu dober. Če mu seveda daš priložnost, da te nagovori. Prikaže nam čas, ko se je rojeval zvočni film, zgodbo o ljubezni, minljivi slavi in prijateljstvu. Žalostno pa je, da se že po tednu dni predvajanja poslavlja. Obisk je naravnost katastrofalen! Niti 2000 ljudi si ni ogledalo filma, ki ima proračun cca. 10 milijonov dolarjev. To me žalosti. Očitno je res, da je razumevanje za malo manj običajne filme povsem izginilo. Toliko morda tudi v razmislek, ko se množično pljuva čez domači film. Tudi Umetnik, pa čeprav nagrajen z Oskarji in hvaljen po vsem svetu, ni kos populističnim filmom. Še en dokaz, da je produkt kapitalizma množično poneumljanje.

— Jože
5.4. 2012 ob 17:08

Odlično brez primere! Kljub temu, da je brez besed, ga podzavest vsakega posameznika obarva po svoje. Očarljivo! Eden redkih tistih filmov...

— ratan
13.4. 2012 ob 14:03

Pri filmu Umetnik je najizjemnejše to, da v vsej svoji preprostosti, nemosti in odličnosti
temeljito prikaže, kako se lahko nekemu umetniku življenje spremeni v čisto samem trenutku. Brilijantno, impresivno, super, a kljub temu zelo realno.

— dancer
2.5. 2012 ob 23:21

ja, joža, kdo pa bo gledal neki francoski črno-beli nemi film z neznanimi igralci ?!? :-P
tematika pa je tudi taka, da ga nimaš komu priporočat po ogledu...
ko vsaj ne bi bilo vse tako nedolžno mejnstrim-holivudsko !

potem pa si že rajši pogledam hamleta z asto nielsen :-)

— RATiMIR

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.