Udar ljubezni

Naposled v pokoju! Richard Jones (Pierce Brosnan), ločeni podjetnik v srednjih letih ob prihodu v službo še zadnji dan se že veseli brezskrbnega življenja. Pa odkrije, da je bil odkup njegovega podjetja prevara; podjetje je zdaj v bankrotu in vsa sredstva – tudi njegova – v njihovem pokojninskem skladu so bila poneverjena. Skupaj z nekdanjo soprogo Kate (Emma Thompson) se poda v lov za Vincentom Krugerjem, sumljivim poslovnežem, ki stoji za celotno zadevo. In še preden se zavesta, se znajdeta v igri mačke z mišjo po celi Evropi – z vrtincem spletk, norimi pregoni in krajo nakita vred – med katero se med njima spet vname ljubezen…

Pet let po mednarodnem uspehu komedije Last Chance Harvey si je scenarist in režiser Joel Hopkins spet zaželel sodelovati z Emmo Thompson; njo je zgodba o že osem let ločenem paru, ki se poda na kot vlak smrti divje popotovanje, takoj navdušila, in je za soigralca predlagala Piercea Brosnana.

»Vedno iščeš tisto iskrico. Pri našem filmu je zabavno to, da se glavna lika kar naprej prerekata,« pravi Hopkins. »Kot scenarist vedno iščeš konfliktno izhodišče, saj ti ta z dramatičnega vidika ponuja mnoge možnosti. Ko se film začne, je od njunega skupnega življenja minilo že precej časa – osem let sta že ločena – in med njima ni več zamer in grenkobe. Čustveno sta se povsem odvezala eden od drugega, kar jima omogoči, da se – kakšen paradoks! – spet zaljubita. Očarljiva energija med tema prerekajočima se posameznikoma spomni na podobne klasične komedije, kakršna je Hawksova His Girl Friday iz leta 1940.«

A čeprav Joel Hopkins več kot očitno obožuje klasične filme, se je odločil, da svoj film postavi v sodobno okolje. Pri tem rahločutno razkriva izprijenost velikega finančnega sistema in pomaga tistim, ki je le-ta ogoljufal, da se maščujejo. »Zamisel o paru, ki ga opeharijo finančni prevaranti, se nama je zdela precej času in razmeram ustrezna,« pravi Hopkinsova soproga in producentska partnerica Nicola Usborne, režiser pa pribije, da se je še kako zavedal »tlačenja srednjega razreda, pri čemer je skrajno bogati razred čedalje bolj proč in nedosegljiv. V našem filmu se 'mali človek' maščuje velepomembni poslovni eliti.«

Večino filma so posneli v Parizu in na Francoski rivieri – in v celoti v Franciji. Zato se je Tim Perell iz produkcijske hiše Process Media – čeprav gre za v duhu povsem britansko komedijo – združil s Clémentom Miserezom in Jean-Charlesom Lévyjem. »Ker sem Francoz,« pravi Miserez, sem se sprva malo bal, da bodo nekatera prizorišča hudo klišejska. A sem dojel, da pripovedujemo zgodbo, ki mora vsebovati Eifflov stolp, katedralo Notre-Dame ali od sonca obsijano riviero. Ustvarjalci so filmu dodali čudovit francoski čar.«

Jean-Charles Lévy dodaja, da so hoteli čim več posneti na prizoriščih, »pa četudi je to pomenilo, da bomo morali v postprodukciji popravljati z računalniško grafiko. Snemanje na gradu Ferrière na obronkih Pariza je bilo na primer že takšna očitna izbira, saj je njegova arhitektura podobna tisti na rivieri.«

V vsakem primeru je želel Hopins prizoriščem vdihniti brezčasnost, ki stvarem jemljejo kanček resničnosti in resnobe. »Podobno kot Tati sem hotel iz krajev, kjer smo snemali, potegniti nekaj užitka in humorja,« pravi. »Včasih sem skušal lokacije poenostaviti in jih nekoliko umakniti iz sedanjosti in aktualnega dogajanja, pa čeprav je to pomenilo, da je treba kakšno reč vreči ven. Hotel sem, da filma ne obremenjuje kruta resničnost; da je igriv in da gledalcem predstavlja nekakšno popotovanje. Pri tem smo se zgledovali tudi po filmih iz petdesetih, kakršen je Hitchcockov To Catch A Thief, da smo našli nekoliko 'idilični' jug Francije. Film skuša opomniti na bolj nedolžne čase.«