Kolosej
Film distribucije Cinemania group

Turneja

komična drama
Podnapisi
Na sporedu od: 19.2.2009, Kino Komuna
26.2.2009, Kolosej Ljubljana
19.3.2009, Kolosej De Luxe Kranj
1h 48min / 108min
Leto: 2008
Država: Srbija, BiH, Slovenija
Jezik: srbščina
Scenarij: Goran Marković
Režija: Goran Marković
Leta 1993 se - kljub srditim bojem v Bosni in Hercegovini - skupina naivnih beograjskih igralcev v želji po hitrem zaslužku odpravi na turnejo po Srbski Krajini. Na poti pristanejo v osrčju vojne vihre in izgubljeni tavajo med frontami, od ene vojske do druge, iz smrtonosno nevarnih avantur pa jih ves čas rešujejo zgolj igralske sposobnosti. Toda ob vrnitvi domov ugotovijo, da je cena za nenavadno pustolovščino veliko višja, kot so si predstavljali.

Sinopsis

Leto 1993, najhujši vojni časi v Bosni in Hercegovini. Manjša skupina igralcev iz Beograda, ki se sploh ne zaveda, kaj se dogaja, gre na lov za hitrim zaslužkom – na "turnejo" po Srbski Krajini.  Tam zabrede v vojni vrtinec in začne tavati od bojišča do bojišča, od vojske do vojske.

Na grozljivi poti srečajo srbske, muslimanske in hrvaške borce, se znajdejo v brezupnih situacijah, vendar se vedno rešijo. Njihova naivnost, ki jih je pahnila v te grozljive dogodke, jih hkrati tudi rešuje. Zaradi igralskih spretnosti se rešijo iz pogubnih položajev, ki jih čakajo na vsakem koraku. Na svoji "turneji", polni grozljivih preizkušenj in velikih ponižanj, ohranjajo samo tisto, kar mora imeti vsak igralec – otročjo strast do igre. Ta lastnost se tako razlikuje od tistega, kar je v dušah ljudi, ki se vojskujejo, da te zlikovce puščajo zmedene, za igralsko družino pa se zdi, da jo vseskozi varuje angel varuh.

Ko se po nekaj dnevih, v katerih so doživeli vse grozote vojne in nekajkrat bili na robu smrti, nazadnje vendarle vrnejo v svoje gledališče, bodo postali drugi ljudje. Vojna jih je spremenila: niso več nedolžna, otročja bitja, ki se veselijo igre, temveč ljudje z madežem na duši.

Igralci

Mira Furlan
Ena najuspešnejših igralk s področja nekdanje Jugoslavije. Trenutno živi in dela v ZDA, kjer se je proslavila z vlogo Delenn v televizijski znanstveno-fantastični seriji Babylon 5.  Nedavno je igrala Danielle Rousseau v televizijski seriji Izgubljeni (Lost). V Los Angelesu je posnela glasbeni album  Songs From Movies That I Have Never Been Made. Igrala je v znanih filmih Oče na službeni poti (1985) Emirja Kusturice, ki je osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu, pa v filmih Rajka Grlića V čeljustih življenja (1984) in Za srečo so potrebni trije (1986) ter v filmu Lepota greha (1986) Živka Nikolića.

Dragan Nikolić
Rojen leta 1943 v Beogradu. Kariero je začel v filmu Ko bom mrtev in bel Žike Pavlovića in zanjo prejel nagrado na festivalu v Pulju leta 1968. Ustvaril je vrsto pomembnih vlog v filmih, gledališču in na televiziji.

Tihomir Tika Stanić
Rojen 17. novembra 1960 v Seskovcih. Po splošnem prepričanju je eden najpomembnejših igralcev srednje generacije, nosilec repertoarja v beograjskih gledališčih. Igral je v predstavah Očetje in sinovi, Divji med, Mileva Einstein, Otročarije, Henrik V, Zbirni center. Je dobitnik številnih gledaliških priznanj.

Josif Tatić
Rojen 13. aprila 1946 v Novem Sadu. Med njegove najbolj znane vloge uvrščajo Slobodana Mihajlovića v predstavi Šovinistična farsa, Božidarja Soklatovića "Jataganca" v seriji Boljše življenje in Tanasija Vitorovića v filmu Na vrat na nos.

Jelena Đokić
Rojena leta 1977 v Splitu. Igrala je glavni vlogi v filmih Globoko dihaj (2004) in Spet pakiramo opice (2004). Opazne vloge je odigrala v filmih Jutri zjutraj (2006), Zvezda ljubezni (2005) in Sijaj v očeh (2003).

Gordan Kičić
Rojen leta 1977 v Beogradu. Najopaznejše vloge je odigral v filmih Sedem in pol (2006), Lov za srečko (20059, Ko bom velik, bom kenguru (2004) in Mala nočna glasba (2002), priljubljenost televizijskih gledalcev si je pridobil z vlogo Damirja v televizijski seriji Lisice (2002).

Slavko Štimac
Srbski igralec, rojen 15. oktobra 1960 v Konjskem Brdu pri Gospiću na Hrvaškem. Prvič je nastopil v vlogi pastirja v filmu Volk samotar Obrada Gluščevića leta 1972. Kot igralec se je potrdil v filmih Prezimovanje v Jakobsfeldu in Salaš v Malem ritu. Sledile so v glavnem vloge najstnikov; zaradi mladostnega videza je tudi pozneje pogosteje igral adolescente; taka je po mnenju mnogih ena njegovih  najboljših vlog v filmu Se spominjaš Dolly Bell?  Pomembnejši vlogi je odigral tudi v filmih Emirja Kusturice Življenje je čudež (2004) in Podzemlje (1995).  Diplomiral je iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu.

Svetozar Cvetković
Rojen v Beogradu. Diplomiral je iz igre leta 1980 na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Istega leta je postal član Ateljeja 212, kjer dela  še zdaj kot igralec in upravnik. Sodeloval je s številnimi gledališkimi skupinami in gledališči v Zagrebu, Novem Sadu in Mariboru. Igral je v 53 celovečernih filmih, televizijskih serijah in  dramah, v glavnem s področja nekdanje Jugoslavije. Prav tako je delal v tujini, zlasti v gledaliških predstavah  v Kanadi, Avstriji, Švici, Angliji, Sloveniji in na Hrvaškem. V zadnjih petindvajsetih letih je prejel nagrade za svoje igralsko delo – filmsko in gledališko - na festivalih v Jugoslaviji. Leta 1997 je postal generalni upravnik Ateljeja 212 v Beogradu. Dela kot igralec, upravnik in filmski producent. Član Evropske filmske akademije je od leta 2003.

Vojislav Brajović
Rojen 11. maja 1949 v Beogradu, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Valjevu, leta 1967 pa se je vpisal na Fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu, smer igra, kjer je študiral pri profesorju Predragu Bajčetiću, diplomiral pa je leta 1971 pri profesorici Ognjenki Miličević. Od leta 1969 je stalni član Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Maja 2007 je postal in bil nekaj mesecev minister za kulturo v Vladi Republike Srbije.

Bogdan Diklić
Rojen 1. avgusta 1953 v Bjelovarju. V rodnem mestu se je amatersko ukvarjal z igranjem. V Bjelovarju je končal osnovno in srednjo šolo ter se  leta 1972 vpisal na Fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu v razred Ognjenke Miličević. Gledalci se ga spominjajo po nepozabnih vlogah v filmih Nacionalni razred (1979), Maratonci tečejo častni krog (1982), Mojstri, mojstri (1980) in številnih drugih. Je dobitnik številnih nagrad in priznanj za gledališke  in filmske dosežke.

Sergej Trifunović
Rojen 2. septembra 1972 v Mostarju, BiH. Je iz igralskem družine, kajti njegov oče Tomislav in brat Branislav sta tudi igralca. Ustvaril je vrsto opaznih vlog v filmih Ko bom velik, bom kenguru (2004), Munje/Strele (2001),  Sod smodnika (1998) in številnih drugih.

Emir Hadžihafisbegović
Rojen leta 1961 v Tuzli. Dobitnik nekaj prestižnih filmskih nagrad,  na primer zlate arene za najboljšo moško vlogo v filmu Armin na festivalu v Pulju leta 2007. Leto prej je prej tudi zlato areno za stransko vlogo v filmu Karavla.

Branimir Popović
Rojen leta 1967 v Podgorici. Bil je minister za kulturo v črnogorski vladi v letih 2003 - 2007. Živi in dela v Podgorici. Igral je v filmih Poglej me (2008), Povedati ti moram nekaj važnega (2005),  Spet pakiramo opice (2004), Čisto miren (2002), Normalni ljudje (2001), Bela obleka in mnogih drugih.

Senad Bašić
Rojen leta 1962 v Trebinju. Iz njegove bogate filmografije je mogoče izpostaviti filme Pri stricu Idrizu (2004), Gori! (2003), Dobrodošli v Sarajevu (1997) in Moj brat Aleksa (1991).

Ekipa

Goran Marković (scenarij, režija)

Šolanje
Rojen leta 1946 v umetniški družini (oba starša sta, Rade in Olivera, sta znana jugoslovanska igralca). 1965 – 1970 študira filmsko režijo v Pragi, Čehoslovaška, na znani filmski akademiji FAMU pri  profesorju Karlu Zemanu. To fakulteto so generacijo  prej končali nosilci tedanjega "češkega vala": Miloš Forman, Jirži Menzel, Vera Chytilova in drugi. Književnost mu na fakulteti predava Milan Kundera,  režijo višje stopnje pa oskarjevec Elmar Kloss. Na isti fakulteti študirajo tudi vsi poznejši najboljši jugoslovanski režiserji, kot so  Srđan Karanović, Rajko Grlić, Goran Paskaljević, Lordan Zafranović in Emir Kusturica.

Delo pri filmi in na televiziji
Po končanem študiju v letih 1970 do 1976 na televiziji snema dokumentarne filme. Posnel  je približno 50 filmov, od katerih nekateri izstopajo zaradi svojo provokativne forme in pogumne vsebine. Serija Neobvezno ostane trajna vrednota tega obdobja. Konec leta 1976 posname svoj prvi igrani film Posebna vzgoja, dramo iz življenja mladoletnih prestopnikov, ki je odkritje leta 1977 in prejme na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju 14 nagrad, na mednarodnem festivalu v Mannheimu v Nemčiji štiri, v jugoslovanskih kinih pa doživlja  neverjetne rekorde. Film odkupijo številne države. Leta 1978 posname komedijo Nacionalni razred, ki zabeleži še večji obisk jugoslovanskih gledalcev, vendar naleti tudi na razumevanje kritike. Zanimivo je, da  šele pozneje, po desetih letih, filmski teoretiki ta film proglasijo za odkritje. Leta 1980 posname novo komedijo, odločno družbeno satiro Mojstri, mojstri. Film dobi na prvem mednarodnem festivalu v Manili na Filipinih nagrado zlati orel za režijo.

Leta 1982 posname enega svojih najboljših filmov Variola vera, homage Albertu Camusu, film o epidemiji črnih koz v Beogradu. Film žanje velik uspeh pri gledalcih, na festivalu sredozemskih držav v Valencii v Španiji pa dobi nagradi za scenarij in režijo.  Zanj Marković prejme Oktobrsko nagrado mesta Beograd. Leta 1985 posname Tajvansko kanasto, političen film, ki govori ironično in samoironično o žrtvah študentske revolucije iz leta 1968. Leta 1987 posname horror Déjà vu, ki pobere vse nagrade na tedanjih jugoslovanskih festivalih in ga predvajajo na berlinskem festivalu v programu Panorama. Na mednarodnem festivalu v Vichyju v Franciji Anica Dobra za vlogo v tem filmu prejme nagrado za žensko vlogo. Sodeloval je tudi na festivalu fantastike v Avoriazu v Franciji. 

Leta 1989 posname Zbirni center, ki prav tako zmaga na vseh jugoslovanskih festivalih in dobi še grand prix na festivalu sredozemskega filma v Valencii v Španiji in Prix de la critique na festivalu fantastike v Avoriazu. Predvajali so ga tudi v festivalih v Montrealu v Kanadi, Kalkuti v Indiji in Montpellieru v Franciji. Leta 1992 konča  jugoslovansko-francosko koprodukcijo Tito in jaz in hkrati tudi  televizijsko serijo iz štirih delov po eno uro Zadane naloge. Film sodeluje v tekmovalnem programu mednarodnega festivala v San Sebastianu v Španiji in dobi nagradi za najboljšo režijo in najboljšo vlogo. Tito in jaz je sodeloval na festivalih v Londonu, New Yorku, San Franciscu, Jeruzalemu, La Rochellu, Torontu, festivalu francoskega filma v Sarasoti  na Floridi v ZDA in še številnih drugih.

Leta 1994.96 snema francosko-bolgarsko koprodukcijo Odtrgana komedija. Film dobi leta 1995 nagrado za režijo na festivala v Montrealu. Predvajajo ga na  mednarodnih festivalih v Parizu, Namuru v Belgiji in Montpellieru v Franciji. Na jugoslovanskem festivalu filmske režije v Hercegnovem  dobi prvo nagrado. Leta 1997 posname srednjemetražni dokuemntarni film Ponoreli ljudje v produkciji Radija B92, ki govori o državljanskih protestih v Srbiji leta 1996 in 1997. Film so prodvajali v uradnem netekmovalnem programu dokumentarnih filmov na beneškem fesitvlu 1997.

Leta 2000 posname srednjemetražni dokumentarec Nepomembni ljudje. Leta 2001 posname avtobiografski igrano-dokumentarni film Srbija leta nič, ki  so ga istega leta predvajali v sporedu Novi teritoriji v okviru  beneškega festivala. Film so predvajali še na festivalih v Goteborgu in Sofiji. Na  festivalu v Motovunu na Hrvaškem je prejel posebno nagrado žirije.  Leta 2003 režira igrani film Kordon, ki, tako kot dokumentarec Ponoreli ljudje, govori o državljanskih protestih v Srbiji v letih 1996 in 1997, vendar tokrat skozi oči policaja - pretepača. Film je zmagal na festivalu v Montrealu in dobil Grand prix Americas. Sodeloval je tudi na festivalu v Montpellieru.

V Franciji so priredili že tri retrospektive filmov Gorana Markovića: v La Rochellu leta 1986, v Montpellieru leta 1988 in v Strasbourgu leta 1991. Na veliki retrospektivi jugoslovanskega filma, ki jo je pripravil center Georges Pompidou v Parizu leta 1987, se je Goran Marković predstavil s štirimi filmi. Retrospektivo vseh njegovih filmov pa je leta 2002 organiziral mednarodni festival v Rotterdamu na Nizozemskem ter Kinoteki v Ljubljani in v Zagrebu.

Leta 2003 so organiizrali retropsktivo njegovih filmov na mednarodnem fesitvalu v Clevelenadu v ZDA. Ob tej priložnosti je prejel tudi nagrado za življenjsko delo. Na mednarodnem filmskem fesitvalu leta 1993 v Montpellieru v Franciji je bil predsednik žiirje. Leta 1995 je bil član žirije na festivalu v Solunu v Grčiji. Leta 2003 pa je bil član žirije na festivalu sredozemskega filma v Valencii v Španiji.

Delo v gledališču
Leta 1985 v gledališču Zvezdara v Beogradu režira Semenji dan A. Popovića, leta 1997 pa v Jugoslovanskem dramskem gledališču Beograjsko trilogijo B. Srbljanovića. Leta 1996 je napisal gledališko igro Turneja, ki jo je uspešno igralo beograjsko gledališče Atelje 212. Na nacionalnem gledališkem fesitvalu Sterijino pozorište v Novem Sadu je leta 1997  dobil nagrado za najboljše sodobno gledališko besedilo. Leta 1997 v Beograjskem narodnem gledališču igrajo njegovo drugo dramo Govorna napaka. Na koncu leta 1999 je v Ateljeju 212 premiera tretje Markovićeve drame - Pari. Leta 2002 je napisal in režiral dramo Pandorina skrinjica, leta 2005 pa  delo Delirium tremens. Obe predstavi uspešno igrajo v Beograjskem dramskem gledališču. Leta 2004  je napisal dramo Villa Sachino, ki so jo prav tako igrali v Beograjskem dramskem gledališču. Leta 2006 v Ateljeju 212 režira delo Pomarančina lupina M. Prelevića. Zanjo je na festivalu jugoslovanskih gledališč v Užicu prejel nagrado za najboljšo režijo. V filmskem studiu Avala filma je poleti 2006 režiral lastno delo Osma seja ali Življenje je sen.

Druge aktivnosti
Objavil je knjigo Češka škola ne postoji (Prosveta Beograd, 1990), ki pojasnjuje pojav generacije najpomembnješih jugoslovanskih avtorjev, ki so študiral iv Pragi na Čeholsovaškem. Leta 1993 je pri beograjski založbi Narodna knjiga objavil knjigo Tito i ja. Dnevniške zapise je leta 2000 objavil v knjigi z naslovom Godina dana pri založbi Forum pisaca. Čez dve leti pa še zbirko dram Osma sednica i druge drame pri založbi Dnevnik iz Novega Sada.

Od leta 1979 je profesor filmske režije na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 2007 je dobil od Združenja univerzitetnih profesorjev in znanstvenikov nagrado Prof. Dr. Vojislav K. Stevanović za izjemne rezultate pri umetniškem delu in poučevanju na DFU.

Radoslav Vladić (direktor fotografije)
Rojen leta 1952 v Beogradu. Snemalec, režiser, pisatelj in montažer. Filmi: Zavržen (2007), Prebujanje mrtvih (2005), Jesen prihaja, Dunja moja (2004), Ledina (2003), Nataša (2001).

Zoran Simjanović (glasba)
Rojen 11. maja 1946 v Beogradu. Pri šestih letih je začel igrati klavir, končal je glasbeno šolo Mokranjec in Fakulteto za glasbo. Od leta 1961 je igral v številnih rock zasedbah (Siluete, Elipse). Od leta 1975 se ukvarja s scensko glasbo, sodeluje na televiziji, pri filmih in v gledališčih. Napisal je glasbo za več kot 60 igranih filmov in več kot 50 televizijskih filmov in serij. Znamenita je njegova glasba iz televizijske serije Na vrat na nos, nič manj pa iz filma Oče na službeni poti. Prejel je dve zlati areni za glasbo, in sicer v filmih Vonj poljske cvetja in Balkan ekspres. Njegovo glasbo so nagradili še na festivalih v Herceg Novem (za film Sod smodnika) in v Monte Carlu (za Sijaj v očeh). Od leta 1993 predava glasbo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in od leta 2000 na FDU na Cetinju. Je član Evropske filmske akademije.

Produkcija

Testament FilmS je mlado podjetje, ki ga je ustanovil Svetozar Cvetković, igralec, upravnik gledališča Atelje 212 in producent, ki želi ohraniti pravo umetniško vrednost v domači kinematografiji. Testament FilmS je leta 2004 produciral film Miše Radivojevića Buđenje iz mrtvih, ki je bil premierno prikazan na FEST-u, svetovno premiero pa je doživel leta 2005 na filmskem festivalu v Sarajevu in Montrealu. Film je nato obiskal mnoge svetovne festivale med drugim v Buenos Airesu, Jerusalemu, Palm Springsu, Hamburgu, Seattlu itd.. Testament FilmS je produciral še film Odbačen režiserja Miše Radojevića. Turneja je do sedaj njihov največji projekt.

Balkan film je podjetje s sedežem v Banja Luki, Republika Srbska. Ustanovitelj in lastnik je Tihomir Stanić, igralec, ki je požel velike uspehe kot umetniški direktor Narodnega gledališča v Banja Luki.

Slovenski koproducent Branislav Srdić
Producent Branislav Srdić je pričel svojo profesionalno kariero leta 1968 in sodeloval pri filmu v vseh funkcijah, od fotografa do producenta.

Diplomiral je na Fakulteti dramskih umetnosti, oddelek Produkcija leta 1974.

Sodeloval je pri več kot 60 filmih, med katerimi so priznani mednarodni filmski projekti, kot so Guča (Distant trumpet, 2005), Falling to paradise (CiviLife, 2003), Prah (Dust, 2000), Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1996), V 80 ih dneh okoli sveta (1988), Zaročenca (I Promessi Sposi; The Betrothed, 1988), Mama Lucia (Fortune of Pilgrim, 1987), Železni križ (Cross of Iron), Fortunes of War.

Med drugimi je sodeloval tudi s številnimi svetovno znanimi filmarji.

Režiserji:  Milcho Manchevski, Salvatore Nocita, Michael Winterbottom, Slobodan Šijan, Goran Marković, Miloš Radivojević, Paul Marcus, Buzz Kulik, Stuart Cooper, Sam Peckinpah, Kirk Douglas

Producenti: Domenico Procacci (Gomora), Chris Auty, Carlo Ponti, Carl Baumgartner, Josef Aichholzer, Stefan Kitanov, Emir Kusturica

Igralski zvezdniki: Sofia Loren, Edward James Olmos, John Turturro, Max Von Sydow, Geraldine Chaplin, Joseph Fiennes, Burt Lancaster, Emma Thompson, Kenneth Branagh, Pierce Brosnan, Peter Ustinov, David Wenham, Stephen Dillane, Woody Harrelson, Mario Arndorf, Götz George, Ben Becker, Kirk Douglas, Denny DeVito, Marisa Tomei, Michael York, Peter Finch, James Coburn, James Mason, Maximilian Schell, Marisa Berenson, Klaus Kinski, .....

Produkcijska hiša A Atalanta d.o.o.
A Atalanta d.o.o. je neodvisna produkcijska hiša, ustanovljena leta 1992. Ustanovitelj je producent Branislav Srdić. Ukvarja se z vsemi vrstami servisnih storitev za mednarodne produkcijske hiše, ko-producentstvom in lastno produkcijo. Uspešno je zaključila slovenski celovečerni igrani film “PREHOD”, ki bo svojo premiero v slovenskih kinematografih doživel spomladi. Bila je koproducent nagrajenim filmom: Turneja, Bujenje iz mrtvih, Odbačen. Izvajala je servisne usluge za filme Rdeča Zora, Distant trumpet (Guča), Hannibal, Heidi. Realizirala je več kratkih igranih filmov kot so Zadnja želja (Petar Pašić), Kratka himna domovini (Boris Palčič), Lessie se vrača (Jan Zakojšek) in dokumentarni film Portret astronavta Ronalda Šege (Mitja Novljan) …

Komentarji

23.2. 2009 ob 14:14 zvezdica

Morda je film ( čeprav le v enem samem prizoru, ko se igralci vozijo po Bosni skupaj s samozvanim "patriotskim" književnikom Ljubićem), čeprav najbrž nenamerno ali pač, prižgal prvo iskrico upanja, da bo Srbija nekoč zmogla zbrati pogum in moč za katarzo (?) ( podobno kot je to storila povojna demokratična Nemčija) in osvobodila bodoče generacije kolektivne krivde vsaj na simbolni ravni, kot je to storil v filmu Svetozar Cvetković, ki je obsodil fašizem in hipokrizijo srbske nacionalistične in ekspanzionistične Miloševićeve politike in brezvestno in amoralno početje številnih vojnih zaslužkarjev , ki so Srbe družno ščuvali v bratomorno vojno pod pretvezo o nebeškem izvoru Srbov in iz tega izhajajočega poslanstva in pravice odločanja o usodi milijonov južnih Slovanov, ki so stoletja živeli na istih prostorih skupaj v dobrem in slabem kljub različnim religijam in kulturnim razlikam ter zgodovinskim sporom in sovražnostim... .
Sicer pa vse čestitke Markoviću in igralcem za zelo doživeto predstavo, ki nas je nasmejala skozi solze, pri čemer je bil črni humor zelo pomenjliv in premisleka vreden in hkrati opomin bodočim generacijam na teh prostorih Balkana, da je resnična garancija za mir lahko le spoštovanje razlik in razumevanje drugačnosti ter priznavanje enakosti ljudem ne glede na narodnost, vero in svetovni nazor ter kulturne razlike.
Seveda pa je film tudi dokaz, da gre Srbija po poti demokratizacije, saj bi v času Miloševićeve oblasti tak film ne mogel biti ne posnet ne prikazan.

— Srboljub Jugoslavič
5.3. 2009 ob 0:00

Razpad Jugoslavije

— Kanvati Srvato Jasenovičić
6.3. 2009 ob 15:47

odličen film navdušenaa

— marina
15.3. 2009 ob 0:00

Namwn filma sigurno ni bil ta, da omogoči ljudjem (ki so očitno slepi od sovraštva do Srbov in jih bolano sovražijo) pisanje takšnih nesramnih in neumnih komentatrjev.

— Hrvatoljub Jugoslavič
15.10. 2010 ob 22:15

Film vsekakor za pogledati - začetek je sicer malo dolgočasen, vendar se zgodba potem kar lepo razpleta. Nam nerazumljiva nesoglasja med našimi sosedi z bolano vojno, ki je posledično naredila še bolj bolane ljudi - kruta resnica in preskok v vsakdanje življenje !!!

— doberman

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.