Kolosej
Film distribucije Cenex

13. bojevnik

akcijski, spektakel, zgodovinski
Na sporedu od: 2.12.1999, Kolosej Ljubljana
1h 42min / 102min
Scenarij: William Wisher Jr.
Režija: John McTiernan

Vsebina

Michael Crichton je napisal roman, ki je pri priči postal uspešnica, Jedci mrtvih (Eaters of the Dead), in si nikoli ni predstavljal, da je to snov, ki se jo da prenesti na film. Johna McTirnana pa je že kot otroka fasciniralo spoznanje, da je prav film tisti prostor, kjer lahko vidiš stvari in svetove, ki jih v resničnem svetu ne moreš, še več, film je tisti, ki ustvari svetove, ki jih sploh ni, ali popelje gledalce v katerikoli čas ali katerikoli kraj. William Wisher in Warren Lewis sta napisala scenarij za Trinajstega bojevnika, akcijski zgodovinski spektakl, zgodbo o Ibnu Fahdlanu (Antonio Banderas), pomembnem politiku, ki ga preženejo iz rodne dežele in postavijo za ambasadorja v neki tuji deželi. Na poti tja sreča severno pleme, bojevnike, ki naj bi pomagali svojemu kralju premagati neko čudno ljudstvo, o katerem se širijo grozne novice, ki se jih ne sme niti na glas izgovoriti. To pleme ga zaradi prerokbe ugrabi in z njimi bo moral v boj proti prav tem skrivnostnim bitjem.
Na prelomu iz prvega v drugo tisočletje je bilo mesto Bagdad središče najvišje civilizacije. Mladi Ahmed Ibn Fahdlan je imel doma visoko politično funkcijo, ki pa jo je nekega dne zapravil, ker se je spustil v zvezo z ženo nekega drugega politika.
Postavili so ga za ambasadorja v neki oddaljeni deželi in s svojim mentorjem Melchisidekom (Omar Sharif) se je na kameli odpravil na pot, kjer je srečal skupino bojevnikov, ki so mu spremenili življenje. Zanj so bili bojevniki sicer zanimivi, a kruti ljudje, na katere je gledal zviška in jim sprva sploh ni verjel, da nekje obstajajo neka čudna bitja, na pol človek, na pol žival, dokler jih neke noči ni srečal sam. Plemenski vrač namreč napove uspešen boj s temi bitji le v primeru, ko bi bilo bojevnikov trinajst in trinajsti ne bi bil iz njihovega plemena. Tako Ibn postane trinajsti bojevnik.
Bojevnike vodi skrivnostni in pogumni Buliwyf, ki mu bo usojeno, da bo razvozlal uganko teh čudnih bitij in premagal njihovo zaščitnico ter vodjo, kot je bilo prerokovano. Za to bo moral umreti, a kraljestvo bo rešeno in bojevniki bodo izpolnili svojo nalogo.
Michael Crichton trdi, da je Ibn Fahdlan resnična oseba, zgodovinopisec, ki je edini videl tisto zagonetno ljudstvo in ga tudi precej natančno opisal. Ti zgodovinski podatki so bili dodani zgodbi, avtor pa jih je zbral iz različnih prevodov. Bagdad je bil v tistem času eden najbolj razvitih centrov civilizacije. Verjetno so tam živeli ljudje, ki so bili veliki svetovljani.
Njihovo znanje in bogastvo sta bila obsežna, trgovali so z drugimi narodi in tako spoznavali tudi druge kulture. Zanje je utegnilo biti srečanje z velikimi in robustnimi, pa zabavnimi in surovimi bojevniki prav fascinantno. To so bili izredno pogumni ljudje, ki so na nek način raziskovali svet. Bili so bistrega duha, imeli smisel za humor in izredno razvito življenjsko filozofijo. Naše današnje razmišljanje o njih je prav gotovo pogojeno s stoletji anglo-saksonke propagande, ker so jih ti bojevniki tudi ropali. To preprosto zgodbo izpred tisoč let je pisec vzel za izhodišče svoje pripovedi in se vprašal, kaj bi bilo, ko bi...
V tej starodavni klasični snovi je Michael Crichton našel čisto dovolj sodobno zgodbo, ki zadovolji sodobnega bralca in zdaj tudi filmskega gledalca.
Režiser McTiernan pravi, da govori zgodba o svetovljanskem jupiju, ki pride v politične težave, ker se zaplete z napačno žensko. Sredi Azije naleti na skupino bojevnikov, zaradi prerokbe pa še sam postane eden njihovih. Odpotuje prav na skrajni sever Skandinavije, kjer se zgodba razplete in mladi mož se lahko vrne v deželo od koder je prišel. Snov, ki se je zdela režiserju primerna za film, za akcijski film, ki bi bil malo drugačen, kot smo ga vajeni.
Filmski svet popelje gledalca v svetove, ki jih še ni videl, v čas, ko je bilo orožje glavno človekovo orodje. To je čas, ko so karavane trgovcev potovale po širnem svetu in so se morale na vsakem koraku boriti za preživetje. Tudi ljudje so bili v glavnem poljedelci, ki so težko živeli in morali braniti svojo zemljo. Kar pa je v zvezi s takratnimi ljudstvi nadvse zanimivo je dejstvo, da so kljub navidezni krutosti v resnici gojili veliko tradicijo tolerance do drugih kultur. Današnji ljudje si predstavljamo, da smo pluralizem izumili mi, vendar očitno temu ni tako.
McTiernan je globoko prepričan, da so takšni filmi koristni tudi zato, ker spoznavamo preteklost, ki nam odpira oči, od kod pravzaprav smo. Zanimivo je spoznavati, kaj se je v toku zgodovine spreminjalo, še bolj pa tudi, kaj se ni. Če v tej zvezi pogledamo položaj žensk danes v Skandinaviji, lahko vidimo, da pred tisoč leti ni bilo dosti drugače. Že takrat so bile ženske integralni del skupnosti, posli in poroke pa so bili partnerstvo dveh enakovrednih posameznikov.
Tehnologija se seveda hitro spreminja, način obnašanja znotraj neke kulture pa sploh ne, je prepričan režiser. Še več, meni, da se obnašanje ni dosti spremenilo, in da so bili tisti ljudje precej podobni nam danes. Prav Ibnov lik je absolutno sodoben, na stvari gleda, kot nanje gledamo mi.
Antonio Banderas dodaja, da mu je všeč predvsem skrivnost, ki jo zgodba prinaša. Bojevniki so se borili proti sovražniku in tako sčasoma postajali monolitna skupnost. Ljudje so bili različnih ras, imeli so različne poglede na svet in prav to je pomembna tema, ki jo ponuja filmska zgodba. Čeprav je film akcijski, se pripoved ukvarja s koncepti življenja in prijateljstva, ki so del našega vsakdana, tu in danes.
Ibn je res iz bogatih krogov, a je hkrati tudi zvit in spreten. V začetku pa je tudi še precej nezrela osebnost, bega ga praktično vse. Ko pa se sreča s temi bojevniki, jih gleda zaničujoče. Potovanje se počasi spreminja v iniciativni proces njegovega zorenja v moža in v boljšo osebo. To je dobro zanj in seveda tudi za zgodbo, ki tako postane zanimiva.
V filmu je tudi nekaj čisto novih prijemov v odnosu do jezika. Nadvse zanimivo je, da se osebe sporazumevajo v grščini in da tu in tam govorijo nekakšen severni jezik, verjetno staro norveščino, ki jo Ibn sploh ne razume, in v enak položaj postavijo avtorji tudi nas. Po drugi strani pa je film tudi zabaven, poln humorja, prav na ravni spoznavanja glavnega junaka z bojevniki, ko se zaradi različnosti med njimi dogajajo tudi smešne stvari.
Prav tako imamo prvič priložnost opazovati razliko med rasami, saj so si avtorji severnjake in celo njihove konje, predstavljali kot nekaj dosti višjega od Arabca Ibna. Zato so izbrali tudi precej skandinavskih igralcev in veliko statistov skandinavskega porekla, živečih v Kanadi ali Ameriki, kjer so film v končni fazi snemali, razen pristanišča, ki je bilo posneto na Baltiku, saj so skušali avtorji ustvariti predvsem skandinavsko pokrajino. Vendar je današnja Skandinavija že preveč posejana s stavbno dediščino, da bi prišla v poštev kot scenografija, zato se je ekipa odločila za Britansko Kolumbijo, kjer je bilo še dovolj prostranih gozdov, megle in dežja ter predvsem lesa, da so tako naselja kot tudi ladje naredili vse po originalnih vzorcih. Nekaj mesecev je trajal boj današnjih mizarjev in stavbenikov, da so se spopadli z zgodovino in pričarali avtentično vzdušje tako, da so uporabili enake materiale in pripomočke pri gradnji, in seveda tudi pri kostumih in orožju, čeprav režiser priznava, da so si tu in tam privoščili tudi malo umetniške svobode.
Na snemanju pa je vem ostal v spomin predvsem del, ko so snemali bitke s konji. Uporabili so jih tudi po dvesto naenkrat in za usklajeno akcijo, v glavnem so bili pasme Shire, so potrebovali ne le dolgotrajne priprave, da so te konje navadili na opremo in bojevanje, ampak tudi mojstrsko logistiko premikanja po sceni, za kar je režiser potreboval kar trideset asistentov, trenerjev. Prav takšen trud pa je spremenil klasično zgodbo v nekaj novega in drugačnega, sodobnega in razumljivega. Gledalec je takoj sredi dogajanja, avtorji ga odpeljejo na zanimivo potovanje, polno užitkov.
Kot pravi reklo: Globlje ko greš v gozd, več stvari boš tam srečal, ki ti lahko pojedo konja. In res tudi po trideset milj samih gozdov, vso ekipo in sredstva je bilo potrebno prevažati s helikopterji, tudi po šest ur priprav enega igralca, da je izgledal kot človek iz devetega stoletja.
Kar pa je še presenetljivo, film so snemali namerno z lečami, ki sliko rahlo popačijo v horizontalnem smislu. Kamere so bile precej mobilne, v prevoznih sredstvih in tudi v letalu.
Za to, da se gledalec počuti kot na bojišču pa je seveda primerno le snemanje iz roke. In še to: film je posnet večinoma ponoči, ker so se le takrat pojavljali "jedci mrtvih", tako da so morali snemati večinoma ob baklah in naravni svetlobi, za kar so seveda potrebovali posebno občutljive filme, hkrati pa izboljševali kakovost še v laboratoriju pri obdelavi negativa.

Igralci

Antonio Banderas (Ahmed Ibn Fahdlan). Rodil se je v Malagi, Španija, kjer je tudi pričel s študijem igre in prvimi vlogami v gledališču. Nato se je preselil v Madrid in igral najprej na odru, potem pa s kultnim Pedrom Almodovarjem posnel svoj prvi film Labirint strasti. Posnel je okoli trideset španskih filmov, nakar mu je uspel prodor v ameriško filmsko industrijo, kjer je odigral dve tako dobri vlogi (Evita in Zorro), da je bil imenovan za najvišja igralska priznanja. Spominjamo se ga še iz filmov Philadelphia, Intervju z vampirjem, Rapsodija v Miamiju, Desperado, Nikoli ne govori s tujcem in seveda v španski uspešnici, Ženske na robu živčnega zloma. Pričel se je ukvarjati tudi z režijo.

Vladimir Kulich (Buliwyf). Češki igralec, ki je pričel svojo igralsko pot na praških odrih, potem pa se je preselil v Kanado in smo ga videli že v Crashu, Davida Cronenberga.
Veliko snema za televizijo, v raznih mini serijah.

Omar Sharif (Melchisidek). Skoraj legendarni igralec, edini Egipčan, sicer sirijsko libanonskega porekla, ki je naredil mednarodno kariero, in ki zdaj igra le še v vlogah, ki ga veselijo. Tu igra nekaj minutno vlogo Ibnovega mentorja in spremljevalca in to zelo prepričljivo. Mednarodno slavo je Sharif dosegel s filmom Lawrence Arabski, seveda pa so nepozabne še vloge v filmih: Dr. Živago, Smešno dekle, Mayerling, Noč generalov. Treba je vedeti, da je Sharif študiral ne le v Egiptu, matematiko in fiziko, ampak tudi na Kraljevi igralski akademiji v Londonu. Seveda pa je delal najprej v očetovem podjetju, ki je trgovalo z lesom. Nobena skrivnost ni, da je veliki mojster v igranju bridža.

Izza kamere

Režija: John McTiernan: njegov najbolj slavni film: Umri pokončno. Mojster akcije in napete zgodbe. Potem pa še Lov na rdeči oktober. Vse njegove filme odlikuje spopad močnih posameznikov, oziroma njihove volje do česarkoli.
Rojen blizu New Yorka, se je zanimal za dramo že od rane mladosti. Gledališko režijo je vpisal na Julliardu, potem pa se je posvetil le pravi ljubezni - filmu. Leta l986 je pričel s prvim filmom, znanstveno fantastiko, Nomadi. Poznamo še filme: Zadnji akcijski heroj, Medicine Man, pred kratkim pa smo gledali Afero Thomasa Crowna ( remake).

Fotografija: Peter Menzies jr. Pri takšnem filmu kot je Trinajsti bojevnik ne moremo mimo direktorja fotografije. Kakšen mojster je, bo dokazal ne le ta film, ampak se spomnimo tudi filmov kot so: Generalova hči, Čas za ubijanje, Bele peščine, Pobeg. Rojen je v Avstraliji, sin uglednega avstralskega režiserja in snemalca. Sodeloval je tudi pri filmu izjemnih kvalitet: Leto nevarnega življenja, pa še pri bolj zabavnem Krokodilu Dundeeju.

Montaža: John Wright. Spomnimo se filmov Hitrost, Lov na rdeči oktober, Umri pokončno: Maščevanje (isti režiser), Zlomljena puščica, Pobeg iz Alkatraza in takoj bomo vedeli, za koga gre.

Glasba: Jerry Goldsmith. Prejel je že 18 nominacij za Oskarja, enega ima doma (The Omen, 1977). Začel je na televiziji, spomnimo se Dr. Kildara. Med pomembnejšimi filmi: Planet opic, Patton, Kitajska četrt, Pod ognjem, Spim s svojim sovražnikom, Basic Instinct, Zvezdne steze: Voyager. Posnel je več kot 200 izvedb.
Ne nazadnje je napisal celo tri prispevke za balet. Med zadnjimi filmi: Mulan, Mumija, L.A. zaupno, Air Force One.

Komentarji

10.5. 2005 ob 20:54

Film je res rezbuljiv. Čeprav v filmu igrajo pol ljudje in pol medvedi ;-)

— 13.bojevnik
11.9. 2005 ob 8:00 zvezdica

film je res carski. zgodba je perfektna, akcija pa tud. priporočam. impresivno

— neki človek
3.12. 2005 ob 4:41

hud film, mal pretemna slika sam zgodba je pa dobra

— alen

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.