Trikrat pokopani Melquiades Estrada
3.8.2006, Kolosej Ljubljana
Sinopsis
V puščavi najdejo na hitro pokopano truplo umorjenega Melquiadesa Estrade. Ne da bi se posebej potrudili rešiti zločin, ga lokalni oblastniki na hitro prekopljejo v grob za reveže na pokopališču. Pete Perkins, vodja ranča in Melquiadesov najboljši prijatelj, si naloži, da bo vzel stvar v svoje roke. Kot svetilnik človečnosti v tem odročnem predelu Teksasa prisili morilca, da odpelje Melquiadesa v njegov mehiški eldorado, in tako prijatelju organizira nepozabno potovanje k njegovemu tretjemu pogrebu.
O produkciji
Pozimi 2001 je Tommy Lee Jones prosil Guillerma Arriago, naj napiše scenarij o mejni deželi med Teksasom in Mehiko. Jones se je rodil in odraščal v zahodnem Teksasu in je bil več let lastnik velikega ranča v gorovju Davis. "To je moja domovina," je pojasnil, "zato sem želel posneti film o tem kraju." Domenila sta se, da bo Arriaga napisal glavno vlogo za Jonesa, ki bo film tudi režiral.
Kot mehiški pisec si je tudi Arriaga zelo želel povedati zgodbo, ki bi raziskovala edinstveno kulturo ozemlja, ki hkrati združuje in deli Američane in Mehičane, njihove običaje in tradicijo.
Jones Arriagi ni vnaprej določil zgodbe ali likov, temveč je z njim predebatiral nekaj anekdot o zgodovinskih nepravičnostih ob meji, in le na široko orisal, kaj želi s filmom doseči. Kot je povedal kasneje: "V bistvu sem želel napraviti študijo o družbenih nasprotjih med območjem južno od reke Rio Grande in območjem severno od nje. Hotel sem razumeti, kako so stvari enake in kako različne, kako so v in izven človeškega nadzora, kakšne ironije so v tem, kakšne nepravičnosti, kakšno veličino, lepoto in zveličanje lahko najdete na tem kraju, ki ima lasten značaj, nekaj, kar je raslo in se razvijalo, nekaj, česar ni mogoče nadzorovati."
Nastala je mojstrsko spisana tridelna zgodbo, ki spreminja perspektivo in ton, ko se pomika naprej in nazaj skozi čas ter poveže življenja teksaškega rančarja (Tommy Lee Jones), obmejnega policista (Barry Pepper) in ilegalnega priseljenca (Julio Cesar Cedillo). Film je iskren do raznolikosti obmejnih kultur, z vključevanjem mnoštva žanrov in emocij pa skuje svojstven značaj.
Kot pravi Fitzgerald: "V mnogo smislih je lahkoten, pogosto meji na komedijo, je zelo dramatičen, poln suspenza, sodoben in hkrati je v njem nekaj starinskega. Užitek je v tem, da ga je težko, če sploh mogoče, stlačiti v kakršnokoli kategorijo."
Film so snemali v zahodnem Teksasu od septembra do decembra 2004. 43-dnevno snemanje je deloma potekalo v mestu Van Horn in okoliškem gorovju Davis, deloma pa na območju Big Bend južnje ob mehiški meji. To so najodročnejša in najveličastnejša območja v ZDA - kanjoni in gore se raztezajo nad ogromno puščavo, ki je ostala od starodavnega morja. Tudi vreme je tako divje in spremenljivo kot pokrajina.
"V tej pokrajini te lahko kap zaradi vročine, lahko te odplavi dež, ali pa se lahko razjočeš od tolikšne lepote," pravi Jones; "15- ali 20-krat na dan se situacija povsem spremeni." To nepredvidljivo ozemlje je bilo odlično okolje za strukturo zgodbe in za like, ki se ves čas iščejo. Kot je pripomnil Arriaga: "Hotel sem, da je ta orjaška, samotna pokrajina eden izmed likov."
S pomočjo mojstra fotografije Chrisa Mengesa je Jonesu uspelo ujeti mejno pokrajino v vseh njenih raznolikih oblikah - nemirne puščavske sipine, nevihtni sončni zahodi, mogočni klifi in Luninemu površju podobni kamniti predeli.
Pokrajina in vreme sta veliko prispevala k filmu, hkrati pa sta zelo otežila snemanje. Ekipa je morala potovati več kilometrov s ceste in delati v razmerah, ko je lahko temperatura v istem dnevu nihala tudi za 50 stopinj C. Poleg tega je lilo kot iz škafa, čeprav je jesen v zahodnem Teksasu ponavadi suha. Urnik snemanja se je ves čas spreminjal, saj se je bilo treba izogniti lokacijam, ki so bile poplavljene, ali je bilo tam blato do kolen. Ko so pripravljali dele ob Rio Grande, je deževje v enem dnevu dvignilo gladino reke za več kot tri metre. Delo so morali začasno prekiniti.
Igralce so iskali na obeh straneh meje, saj so želeli, da odslikavajo populacijo tega območja. Tako kot Jones in Pepper tudi January Jones, Melissa Leo in Dwight Yoakam prihajajo s severne strani meje. Med mehiškimi igralci so Vanessa Bauche, Ignacio Guadalupe, Cecilia Suárez in René Campero. Sodelovanje igralcev z obeh strani meje je bilo skladno s temami filma, saj je ta neke vrste izjava, da je harmonija med ljudmi obeh držav mogoča. Arriaga je hotel napisati scenarij, ki bi presegel nesporazume med Združenimi državami in Mehiko. Prav pokrajina mu je pri tem pomagala. Fitzgerald pojasnjuje: "Ko prečkaš mehiško mejo, je vse enako. Pokrajina ni nič drugačna. Tako alegorično spoznaš, da gre v resnici za isto deželo."
Mejo med ZDA in Mehiko sta dolgo pretresala nasilje in rasizem, in številni dogodki v filmu so realni prikazi kršenja človekovih pravic v regiji. Ampak film na koncu ponudi čisto obliko obžalovanja za storjene krivice, in presunljivo empatijo do življenj, ki so se tako spremenila.
Tommy Lee Jones - Pete Perkins (scenarist, igralec, režiser)
Tommy Lee Jones se je rodil v San Sabi v Teksasu. V več kot treh desetletjih
igralske kariere je na filmskih platnih ustvaril številne nepozabne like. Za
zlati globus je bil prvič nominiran kot Mooney Lynn v z oskarjem nagrajenem
filmu Rudarjeva hči, prvo nominacijo za oskarja in hkrati drugo
za zlati globus pa si je prislužil kot domnevni načrtovalec atentata v
drami Oliverja Stona JFK. V filmu Cobb je upodobil legendarnega
igralca bejzbola, v blagajniškem hitu Batman Forever je ustvaril vlogo
Harveya Denta, v filmih Možje v črnem in Možje v črnem II pa
je igral vladnega agenta. Leta 1993 je za dobil oskarja za stransko vlogo za
upodobitev Samuela Gerarda v filmu Begunec. Za isto vlogo je bil nagrajen
tudi z zlatim globusom, nagrado losangeleških filmskih kritikov, nagrado čikaških
filmskih kritikov in nominacijo za nagrado British Academy Award (BAFTA). Trikrat
pokopani Melquiades Estrada je njegov režijski prvenec.
Kje ste dobili idejo za film?
Z Guillermom Arriago sva dobra prijatelja in lovska kolega. Pred tremi leti
smo bili na lovu na jelene v Teksasu. Tudi producent Michael Fitzgerald je
del te lovske druščine. Vsi trije smo se nekega dne vozili naokrog in
si rekli: "V tem kamionu imamo veliko talenta. Napravimo film." Navdušili
smo se kot otroci, a za razliko od otrok smo idejo tudi uresničili.
Kaj pa tema filma?
Vse teme, ki sem se jih hotel dotakniti, so bile utelešene v resnični
zgodbi o mladeniču, ki ga je ubila ameriška vlada, neumno in deloma po
pomoti. Bil je grozljiv incident in dogodki, ki so sledili, so sprožili proteste
med ljudmi, ki živijo ob meji. Leče filmske kamere sem hotel usmeriti
na svojo deželo in svoje ljudi, na našo kulturo. Seveda tudi zato, ker imam
to deželo rad.
Kako ste sodelovali z Guillermom Arriago?
Guillermo je izviren mislec, zelo neodvisen. Sva dobra prijatelja. To nima
nič z odnosom med likoma v filmu. Na mojo srečo je eden mojih najboljših
prijateljev slučajno tudi eden najboljših scenaristov na svetu. Guillermo
je scenarij napisal v španščini in ga dal prevesti kolegu. Najel sem še
dva prevajalca, tako da sem imel tri angleške prevode, preden sem sestavil
svojo verzijo. Počasi je nastal jezik, ki je tak, kot bi pripadal južnemu
Teksasu: zveni prav, s pravim ritmom in pravo poezijo, pa tudi severnomehiško
španščino smo dobro spolirali. Guillermo ima pretanjeno uho za poetične
španske dialoge, jaz pa sem mu skušal biti kos z angleškimi.
Struktura filma ni kronološko linearna. Je bilo tako predvideno že od
začetka?
Guillermo je pokazal, da ga stroga matematična zaporedja ne zanimajo.
Rekel sem, da bo to v redu, saj bom zgodbo hkrati posnel z vidika preteklosti,
sedanjosti in prihodnosti. Predstavil sem različne perspektive v t.i.
sekvenčnem času in zorne kote različnih prič dogodkov.
Na zaporedje dogodkov tako pogledamo z različnih vidikov, deloma v preteklosti,
deloma v sedanjosti.
Kako sta z mojstrom fotografije Chrisom Mengesom pristopila k estetiki
filma?
Mislim, da je pravi način, da na smrt ljubiš barve in si zelo drzen.
Moj občutek za barve prihaja iz Mehike, pa od Mondriana, Matissa, Jeana-Luca
Godarda, Akire Kurosawe ... Takšen sem.
Kdo je Pete Perkins? Kaj hoče?
Pete bi rad videl, da bi bili ljudje pošteni. Več pravzaprav ni treba
vedeti o njem. Ima velik ranč v zahodnem Teksasu. Je del dvo-kulturne
družbe. Govori špansko in angleško, in mehiška kultura je vse življenje del
njega - od hrane, ki jo je, do besed, s katerimi poimenuje svoje delovno orodje.
Ko ubijejo enega izmed njegovih pomočnikov na ranču in nato izve,
da oblasti v zvezi s tem ne bodo storile ničesar, da nihče ne bo
šel na sodišče, je zgrožen nad nespoštovanjem do prijatelja, katerega
sam spoštuje iz veliko dobrih razlogov in ga ne omalovažuje samo zato, ker
nima potnega lista. Zato se odloči, da bo sam uredil situacijo: ugrabi
morilca, uperi vanj pištolo in ga prisili, da drugič izkoplje vaquera in
ga na mulinem hrbtu odpelje v Mehiko.
In Melquiades Estrada, ilegalni priseljenec, ki postane Petov najboljši
prijatelj?
Melquiades Estrada sanja o tem, da bi živel preprosto kmečko življenje.
Okoliščine so mu to preprečile, a še vedno sanja. Je nekoliko sentimentalen.
Prijatelj mu obljubi, da ga bo pokopal doma, če umre ob njem. "Nočem
biti pokopan med temi zafukanimi jumbo plakati," pravi. To je njegova razlaga,
a mogoče je v tem še nekaj več. Melquiades je spoštovanja vreden človek,
ki si ne zasluži biti ustreljen kot pes. Ko da Petu svojega konja, mu reče: "Včasih
nosiš s sabo stvari, za katere misliš, da so tvoje, a v resnici pripadajo nekomu
drugemu." Melquiades je angelski lik, pošten in iskren. Kamorkoli gre,
prinaša ljudem blagoslov. Takšnji ljudje dejansko obstajajo.
Kako ste izbrali Julia Cedilla za vlogo Melquiadesa?
Julio se je naučil angleško z gledanjem ameriške televizije, in tako
je pravzaprav tudi postal igralec. Odlično razume vse vidike lika. Kristalno
jasno mu je bilo, o čem govorimo, in vesel je bil, da bomo to posneli.
Mesec dni je živel na ranču z našimi kavboji in ves čas opazoval,
kaj počnejo. Na koncu je znal nositi klobuk in škornje in je vedel, s čim
se vsak dan ukvarjajo.
Ko Pete hoče, da bi se stvari pravično uredile, mu šerif Belmont
odreče pomoč. Zakaj?
Mislim, da je Guillermo opisal Belmonta kot človeka, ki je v življenju
videl že preveč stvari in jih noče več. Sposoben je narediti
nič. To me je zanimalo. Ni neumen, le ničesar ne more napraviti.
Film vsebuje kar nekaj ironije, Melquiades na primer ljubimka z ženo
svojega morilca.
To je človeško, se vam ne zdi? Mlada policajeva žena se spusti v razmerje
z ilegalnim mehiškim priseljencem. Mož kasneje ubije vaquera, a ne ve,
da je bil ta v postelji z njegovo ženo, tako kot vaquero ne ve, da je
njegov morilec moški, ki mu je nataknil rogove. Tako ljudje funkcioniramo.
Pete zvleče Mika na epsko potovanje v Mehiko, da bi še zadnjič pokopala
Melquiadesa.
Film se ukvarja z neumnimi, brilijantnimi, smešnimi in žalostnimi stvarmi
na poti do razsvetljenja. Odnos med Petom in Mikom je sokratski: Pete postane
mentor, ki se uči od svojega učenca.
Zakaj na koncu Pete Miku da konja, ki ga je njemu dal Melquiades?
Ker je naredil, kar naj bi naredil. Moral je iti skozi pekel in iskreno prositi
odpuščanja. Ne nekaj kot "Žal mi je, stari, mrtev si." Za konec
filma je zelo pomembno obžalovanje, in to prava stvar.
Lahko poveste nekaj besed o tem, kako je Barry Pepper igral Mika?
Barry je že po videzu popoln za vlogo, pa tudi vse zahteve, ki jih lahko ima
režiser do igralca, izpolnjuje. Opravil je odlično delo, igral je vlogo,
ki je fizično, emocionalno in intelektualno zelo zahtevna. Pomembno je
bilo, da je znal razmišljati o vlogi in njenih pomenih, saj so besede precej
preproste. Scenarij ima pridih Čehova: ko prebereš besede na papirju,
se ti zdi, da ne pomenijo veliko, ko pa iste besede nekdo odigra, dobijo pravi
pomen. Barry je to razumel. Ko ga vidiš igrati, veš, da je dobro premislil
vlogo. Navdušilo me je, da se je ves čas zavedal mesta svojega lika v
zgodbi, vedel je, kateri kamenček v mozaiku naj bi bil v katerem trenutku.
Film ste napisali, producirali, režirali in v njem igrali. Ali je bilo
težko usklajevati vse to?
Zase kot režiserja sem dober igralec, ker naredim vse, kar si ukažem. Zase
kot igralca pa sem dober režiser, ker znam brati svoje misli. In sem tudi kar
dober pisec, ker vem, kaj hočeta slišati ta dva tipa. In nenazadnje dober
producent, ker vem, kaj bi ti trije radi posneli, zato jim ne dam nič, česar
ne potrebujejo, temveč sem tam s tistim, kar potrebujejo. Snemanje je
potekalo lepo. Bili smo odlično organizirani, zato smo bili pripravljeni
oditi na zelo odročne ali nevarne kraje in opraviti svoje delo. Vsak dan
smo naredili, kar smo si zastavili. Temu filmu sem dal vse, kar imam. Kar se
mene tiče, je to dober način življenja. Pri 35-milimetrskih lečah
je čudovito to, da od tebe zahtevajo prav vse, kar imaš. Če ljubiš
filme, se z veseljem predaš.
V Cannesu ste doživeli stoječe ovacije, dobili pa ste tudi nagrado
za najboljšega igralca. Ali ste bili pred uradno predstavitvijo filma v
Cannesu kaj vznemirjeni?
Ne vznemirjam se več. Prestar sem in preveč izčrpan. A bilo
je krasno. Nikoli nisem pričakoval petnajstminutnih ovacij na festivalu
v Cannesu. Najbolj pa me je navdušila kakovost občinstva. Tam ni bilo
samo enega dostojnega, razmišljujočega človeka. Vsi so bili dostojni,
razmišljujoči ljudje. Počutil sem se kot zdravnik z bolnišnico, polno
pacientov, ki so ozdraveli. Počutil sem se odlično. Ni dvoma, to
je bil eden najbolj nagrajujočih trenutkov v mojem delovnem življenju.
Kaj film pove o ljudeh in o tem, kako komunicirajo?
Ekipi sem ves čas govoril, da so vprašanja veliko pomembnejša od odgovorov.
Za to nam gre. Za res dobra vprašanja. Odgovori bodo sledili. Menim, da smo
ljudje veličastni in hkrati neumni, sposobni tako velikih stvari kot groznih
zločinov. Rekel bi, da so vsi liki osamljeni, odtujeni. Dwightu, ki igra
Belmonta, sem dal izvod Camusovega Tujca in ga prosil, naj razmišlja
o njem. Če daš Camusovo delo nekomu, ki igra šerifa, bo zagotovo prišla
na dan tema odtujenosti.
Hkrati pa ima film močan humorni podton.
V tem primeru mi je bila všeč mehanika komedije. Ne glede, ali gre za
morbidnost, tragedijo, družbeno ali politično kritiko, vsak prizor smo
na neki način približali komediji. Tako smo naoljili kolesje zgodbe. Mislim,
da je to najzanimivejši način za prodajanje groze ali nevarnosti ali ljubezni
ali katerekoli druge izmed velikih besed, ki naj bi jih srečevali na velikih
platnih.
Ali so igralci takoj vedeli, kaj hočete povedati?
Krasni so. Razumeli so zgodbo in našli načine, kako jo odigrati. Oživili
so ironijo in absurdnost.
Ločenost ZDA in Mehike, ki jo simbolizira Rio Grande, se zdi popolnoma
umetna.
Film prihaja iz ene dežele in ne iz dveh, in ta dežela nima veliko z Mexico
Cityjem ali Washingtonom D.C. Obstoj državne meje tu ni med glavnimi vidiki
realnosti. Želim si, da bi občinstvo spoznalo, da je mogoče čez
reko uzreti sebe. Tip, ki stoji na drugi strani reke, sem jaz.
Guillermo Arriaga (scenarist)
Romanopisec in scenarist Guillermo Arriaga je napisal in režiral svoj prvi
film Pod odprtim nebom leta 1997. Leta 1999 je za film priredil svoj
roman Sladki vonj smrti, zaslovel pa je s scenarijem za za oskarja nominirani
film Pasja ljubezen, ki ga je režiral Alejandro Gonzalez Inarritu, glavno
vlogo v njem pa je igral Gael Garcia Bernal. Ta film je svetu predstavil Arriagov
drzni stil in odlično dodelane like. Leta 2004 je nadaljeval sodelovanje
z Inarritujem pri filmu 21 gramov, v katerem so igrali Sean Penn, Naomi
Watts in Benicio del Toro. Guillermo Arriaga je tako položil temeljni kamen
mehiškim scenaristom v ZDA in požel velik uspeh po vsem svetu.
O čem ste razmišljali, ko ste začeli pisati scenarij za film?
Hotel sem povedati zgodbo o prijateljstvu in zvestobi, ki bi presegla številne
nesporazume med ZDA in Mehiko. Hotel sem napraviti film, ki je hkrati nežen
in političen. Prepričan sem, da je najboljši posebni učinek,
ki ga lahko najdemo v filmu, resnična človeška zgodba.
Ali ste poznali mejna območja med Teksasom in Mehiko?
Lovim že, odkar sem bil zelo mlad, tako da sem te kraje na konjskem hrbtu
obiskal že tisočkrat.
Kje ste dobili navdih za Peta, lik Tommyja Leeja Jonesa?
Navdih je bil seveda Tommy Lee, ampak ker vem, da je velik igralec, se z njim
nisem preveč obremenjeval; bolj me je skrbelo, da bo lik kredibilen. Vem,
da bi Tommy Lee dobro odigral, karkoli bi mu dal - hudobneža, neusmiljenega
moškega, nežnega moškega. Mislim, da je Pete preprosto pošten človek.
Hoče pravico. Osamljen je in edini človek, ki mu je pokazal nekaj
ljubezni, je zdaj mrtev. Edino prav je, da odpelje njegovega morilca k družini
umorjenega in ga pripravi do tega, da bo rekel: "Odpustite mi, jaz sem ga
ubil." Hoče, da bi Mike dojel, kolikšno škodo je povzročil. Temu
sem se zelo posvetil, saj je v številnih filmih in pogosto v dnevnih novicah
smrt nekaj površinskega. To je sramota. Življenje in smrt sta izgubila pravi
pomen. V tem filmu Pete pomaga Miku dojeti pravi pomen smrti. Pravi: "Ti
si ubil tega človeka, zdaj pa boš ti on, peljal ga boš v Mehiko in trpel
boš in njegovo družino boš prosil odpuščanja." Zato hoče, da
se Mike obleče v njegova oblačila in pije iz njegove skodelice, saj
hoče, da bi dojel, da je ubil človeka, ki je ljubil, ki so ga zanimale
različne stvari, ki je imel konja, ki je imel življenje.
Zakaj se Pete odloči, da bo ukrepal?
Na Petu je nekaj norega. Njegov značaj je zaznamovala zemlja, na kateri
je odraščal. V sebi ima 1.000 let puščave. Ne moreš odraščati
v puščavi in ne imeti v sebi zemlje. Obnaša se kot puščavska narava.
Res je divji in neustrašen, hkrati pa tudi zelo zvest, nežen in v bistvu dober človek.
Sposoben je strastnega prijateljstva in drži besedo. Lahko se upre in lahko
je ponosen nase. To je zanj zelo pomembno. Ve, da je zdaj lahko prijatelj,
zato lahko ima nove prijatelje, ustvari nove vezi. Pete je človek, ki
zelo trpi. Izgubil je enega od smislov v življenju. Res mu je veliko do Melquiadesa;
ko ga ubijejo, tako trpi, da si hoče to pojasniti. Izpolniti mora obljubo.
Noče mučiti Mika, želi mu le pojasniti, koga je ubil. Mike nima čustvenih
in intelektualnih orodij, s katerimi bi se povezoval z drugimi ljudmi. Z ljudmi
ravna kot s predmeti, tudi s svojo ženo. Ne zato, ker bi bil slab človek,
ampak ker se mora šele naučiti, kako pomembni so drugi ljudje.
Kaj vam pomeni Melquiades Estrada?
Predstavlja vse Mehičane, ki pridejo v ZDA
s trebuhom za kruhom. To so pošteni, dostojni ljudje, a včasih z njimi
slabo ravnajo. Ta povezava med državama omogoča izmenjavo dveh kultur.
Po drugi strani pa Melquiades predstavlja osamljenost teh ljudi. Je človek,
ki laže o sebi in svoji družini. Ne zato, ker bi bil lažnivec, temveč zato,
da bi osmislil svoje osamljeno življenje.
Na neki način je tudi Mike Norton, Melquiadesov
morilec, zelo osamljen ...
Mike ni ravno izobražen. V življenju je šel skozi
težka obdobja. Težko je shajal z drugimi ljudmi. V svoji koži se ne počuti
dobro. Mislim, da zaradi tega ni slab človek. Skozi potovanje začne
sprejemati samega sebe. Ne samo, da lahko ubija in povzroča bolečino,
temveč je lahko tudi prijatelj in celo razume drugega človeka. Mislim,
da je v tem trenutku glavni problem na svetu nerazumavanje drugih, ne glede
na narodnost. Vsak človek, ki ga srečaš v življenju, te lahko česa
nauči. Mrtvi človek še vedno vpliva na Mikovo življenje.
Kako pokrajina vpliva na like?
Hotel sem, da so ta neusmiljena prostranstva eden izmed likov. To je zelo
težavna pokrajina, ki te ne sprejme z odprtimi rokami. Če se zgubiš v
puščavi, poleti umreš od dehidracije, pozimi pa zmrzneš. Mike se uči
ne samo povezovanja z drugimi, temveč tudi z zemljo. Pokrajina resnično
spremeni Mikov pogled nase; ko ga piči klopotača, ko se mu v podplat
zarije trn, ko sonce razbrazda njegov obraz, ko mu zmanjka vode in hrane, ko
se mora spopasti z ogromnimi razdaljami. Narava se likom vsiljuje, v tej grozni
in hkrati čudoviti pokrajini so videti majhni.
Kot v vašem prejšnjem filmu, 21 gramov, zgodbe ne pripovedujete linearno
...
Zgodbo napišem tako, kot jo vidite. Ne delam tako, da bi najprej pisal linearno,
potem pa pomešal prizore. Moja glava dela in pravi: "Zdaj potrebujem ta
prizor." Gre za čisto intuicijo. Tako razmišljam. Vsakdo lahko dela
na ta način, saj tako pripovedujemo zgodbe. Skačemo naprej in nazaj. Če
mi hočete povedati zgodbo svojega življenja, ne začnete z dnem, ko
ste se rodili v porodnišnici. Mislim, da si vsaka zgodba zasluži, da je povedana
na poseben način. Pri tej zgodbi sem želel izzivati različne zorne
kote. Če iz zgodbe vzameš logiko, se ljudje na film odzivajo bolj čustveno.
Navajeni smo misliti, da je to, kar vidimo, resnica. Ko pa vidiš isto stvar
iz drugega zornega kota, se ne moreš odzvati racionalno. Odzoveš se čustveno.
V filmu se razvije še eno prijateljstvo, med natakarico Rachel in Mikovo
ženo Lou Ann ...
Na takšnem samotnem kraju razviješ prijateljstvo že, ko občutiš najrahlejšo
vez. Rachel ugotovi, da je Lou Ann ženska s podobnimi problemi. Čeprav
je mlajša in prihaja iz druge države, ima podobne težave z možem. Obe sta osamljeni
in iščeta dogodivščine.
Ali je to političen film?
To je seveda zelo političen film, saj ob njem
razumemo, da meje spravljajo ljudi v veliko nevarnost. Mehiška in ameriška
vlada bi morali razumeti, da je to, da ljudje prehajajo meje, realnost, ki
je ni mogoče preprečiti. ZDA potrebujejo delovno silo, Mehičani
pa delo, zato bo ta menjava vedno obstajala. Tisoči Mehičanov umrejo,
ko skušajo prestopiti mejo, gospodarstvo ZDA pa bi se brez mehiških priseljencev
zrušilo. Povsod so, opravljajo pomembna dela za ameriško gospodarstvo. Če
država spodbuja globalizacijo, bi morala premisliti njene posledice. Ta film
nam lahko pomaga razumeti migracije skozi zelo človeška čustva, na
primer prijateljstvo.
Kaj po vašem mnenju občinstvo odnese od filma?
Film pravi, da ni pomembno, katere narodnosti si - vedno lahko razumeš drugega
in si njegov prijatelj. Zelo verjetno je, da imaš iste probleme kot človek,
do katerega imaš predsodke. Ponosen sem, da sem prvi mehiški scenarist, katerega
scenarije snemajo v ZDA. Srečen sem, da spodbujam mešanje kultur. In da
Tommy Lee v filmu govori špansko, in da so v filmu odlični mehiški igralci.
Pokazali smo, da lahko ljudje iz dveh držav skupaj ustvarimo nekaj posebnega.
Film je bil na festivalu v Cannesu odlično sprejet, dobili ste tudi nagrado za najboljši scenarij.
Kakšna izkušnja je bila za vas uradna
predstavitvena projekcija?
Po tistih dolgih ovacijah sem mislil, da mi bo razneslo srce. Bil sem presrečen,
to je bil eden vrhuncev moje kariere. Občinstvo v Cannesu je zelo zahtevno,
zato je bil aplavz še toliko slajši.
Barry Pepper - Mike Norton
Barry Pepper se je izobraževal v igralskem studiu v Vancouvru. Prve vloge
je dobil v televizijskih filmih in serijah kot Madison in Titanic.
Njegova prva velika filmska vloga je bila vloga ostrostrelca Daniela Jacksona
v filmu Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, nato je igral v filmu
Tonyja Scotta Državni sovražnik, Zeleni milji Franka Darabonta
in filmu Rogerja Christiana Bojišče Zemlja. Med drugimi so še vloga
v televizijskem filmu 61* (za katero je bil nominiran za emmyja in zlati
globus), v filmu Randalla Wallaca Bili smo vojaki in v filmu Spika Leeja 25.
ura.
Kakšna je zgodba filma iz perspektive Mika Nortona?
Takoj ko sem prebral scenarij, sem vedel, da sta Tommy Lee in Guillermo Arriaga
sestavila neverjetno medkulturno zgodbo, ki se dogaja na obeh straneh reke
Rio Grande. Film se ukvarja z raznimi temami: žalujočim očetom, izgubljenim
sinom, poti k razsvetljenju; v bistvu pa gre za ljubezensko zgodbo. Darilo,
ki ga Pete da Miku, preprosto mora izvirati iz ljubezni. Ne gre za tipično
ljubezen, za objeme in poljube, temveč za ponovno rojstvo. Mike je kot
padli angel. Tommy je večkrat rekel, da je ta zgodba polna bedakov, ki
so zelo blizu temu, da bi bili angeli.
Kako Pete pomaga Miku spregledati?
To je zgodba o človeški naravi. Moj lik v več smislih predstavlja
padlega človeka, nevernika, ki išče izpolnitev in razumevanje. Je
zelo osamljen mladenič, ki ga Pete odpelje na neverjetno potovanje. To
je brutalno in neortodoksno, a nujno. Mike v družini verjetno ni imel avtoritete,
ki bi spravila stvari v red. V srednji šoli je bil zelo priljubljen in vse
je bilo preprosto, nato je postalo težje. Začel je delati kot policaj
na najslabši možni lokaciji: z novo ženo, novim domom in novim življenjem v
mestecu, kjer se nič ne dogaja. Mike je večni najstnik in veliko časa
je treba, da se bo zbudil. Začne se verjetno takrat, ko spozna, da ima
Pete srce in dušo ter da obstaja upanje.
Kako ste se pripravljali na vlogo?
Prijatelj carinik mi je povedal veliko zanimivega o postopkih, urjenju, uniformah in orožju. Želel pa sem zares srečati teksaške mejne policaje in na lastne oči videti, kako razmišljajo. Bilo je zanimivo, saj so bili zelo zaprti, dokler niso ugotovili, da sem igral v vojaških filmih. Takrat so postali gostoljubnejši. Fizično je bilo snemanje zelo naporno, a kot večina igralcev tudi jaz v tem uživam. Veliko težje je bilo zajeti čustva, saj se moj lik na potovanju zelo spremeni. Na začetku je samovšečen večni najstnik, ki ne razume ljubezni in prijateljstva. Vsega tega se mora naučiti. Mučno potovanje čez puščavo je zanj najlepše darilo, ki bi ga oče lahko dal sinu. Pete Mika reši.
Kako je bilo delati s Tommyjem Leejem Jonesom?
Tommy Lee je mojster, velikan, el patron. Je zelo pameten režiser,
saj razume nevrotične igralce. K igralcem je pristopil individualno, meni
je na primer, ko sem se pripravljal na vlogo, dal južnjaške knjige in glasbo.
Po tem je znan. Nekega dne sem ga slišal, ko je rekel Juliu: "Vzemi si čas,
povej stvar tako, kot hočeš, a zapomni si, da je za vedno."
Ali ste uživali pri delu z Juliem Cedillom?
Julio je čudovit. Dan brez njega je bil kot dan brez sonca, saj je bil
tako srečen, da sodeluje pri tako dobrem filmu. V očeh je imel otroške
iskrice. Takoj sva postala prijatelja. Šele ko sem prišel v zahodni Teksas,
sem razumel odnos med Mehiko in Teksasom. Prihajam iz Kanade, zato vem, kako
je imeti ZDA za sosedo, a Mehika je veliko revnejša. Ko prečkaš Rio Grande,
prideš iz ekstremnega bogastva v ekstremno revščino in hkrati spoznaš,
da je to ista dežela. To sem videl skozi Juliove oči. Peljal me je na
obisk k svoji družini, ki živi v mestecu ob meji. Bilo je neverjetno. Če
sem čez mejo vozil jaz, ni bilo nobenih težav. Če pa je vozil on,
so naju ustavili in spraševali tisoč vprašanj. Vse zato, ker sem jaz gringo,
on pa Mehičan. Film govori o vsem tem.
Tommy Lee Jones pravi, da je pokrajina lik v filmu. Se strinjate s tem?
Prav ima. Pokrajina je v filmu zelo pomembna, je zelo glasen lik. Govori o
tisti osamljenosti in praznini, ki ju čutimo v vsakem izmed likov. V takšnem
okolju se ni bilo težko vživeti v lik - z lisicami na rokah, bos in na konjskem
hrbtu si zlahka občutil to osamljenost.
Mike doživi nekaj pomembnih srečanj ...
Ob srečanju s slepcem vidi Petovo človečnost. Do takrat je
bil prepričan, da ga bo ubil, takrat pa prvič opazi njegovo nežnost
in čeprav morda še vedno misli, da ga čaka smrt, v to mogoče
ni več tako prepričan. Drugo podobno srečanje, ki Miku odpre
oči, pa je tisto z Mariano, ki ga neguje, potem ko jo je pretepel.
Julio César Cedillo - Melquiades Estrada
Julio César Cedillo se je rodil in odraščal v mehiškem mestu Durango,
v mladosti pa se je z družino preselil v Teksas. Angleščine se je naučil
z gledanjem vesternov in starih filmov. Igral je v številnih vesternih: All
the Pretty Horses Billyja Boba Thorntona, Alamo Johna Leeja Hancocka
in Na meji Michaela Oblowitza. Med drugimi filmi, v katerih je igral,
so Bottle Rocket Wesa Andersona, Poziv za Saro Reginalda Hudlina
in Življenje Davida Gala Alana Parkerja.
Lahko opišete svojo vlogo v filmu?
Igram Melquiadesa, ki pride na ranč tako rekoč od nikoder in tja
tudi izgine. Je neke vrste metafora. Predstavlja delavski razred, mehiški ali
tisti v ZDA. Predstavlja ljudi, ki si prizadevajo za boljše življenje. Prihajam
iz Mehike, a živim v ZDA. Mehičani smo že dolgo v tej državi.
V središču filma je odnos med Melquiadesom in Petom ...
Ko se Melquiades pojavi na ranču, je Pete edini, ki z njim govori špansko.
To je film o prija-teljstvu med Mehiko in Teksasom. Tu smo blizu meje in ljudje
vsak dan prečkajo puščavo.
Nam lahko poveste kaj o Melquiadesovem odnosu s policajevo ženo?
Melquiades se izogiba mestu, saj se zaveda, da ga lahko vsak trenutek pošljejo
nazaj čez mejo. Ko sreča Lou Ann, spozna, da čuti isto kot on.
Oba potrebujeta varnost, ljubezen in nežnost.
Dobro poznate to mejno območje; kakšno vlogo igra v filmu?
Deloma sem tu odraščal. Ko živiš v takšni pokrajini, v puščavi,
se nehaš skrbno oblačiti, zaradi zemlje in sonca se nehaš česati,
na telesu imaš ves čas veter in umazanijo.
Kako je bilo delati s Tommyjem Leejem Jonesom?
Tommy me je že na začetku opomnil, da je pred mano težka naloga, a vedel
sem, da mi zaupa. Je zelo bister, inteligenten človek. Včasih sem
težko komuniciral z njim, a takoj ko sem spregovoril špansko, se je odlično
odzval, saj zelo spoštuje mehiško kulturo. V filmu lahko vidite, da odlično
govori špansko. V ameriških filmih redko najdete tolikšno senzibilnost, ameriški
liki so navadno nerealni heroji. Ta film pa zajame odnos med dvema državama.
January Jones - Lou Ann Norton
January Jones je najprej delala kot manekenka. Njena
prva pomembnejša vloga je bila v filmu Barryja Levinsona Bandita, nato je igrala
v filmu Stevena Soderbergha Full Frontal, komediji Bes pod kontrolo z Jackom
Nicholsonom in Adamom Sandlerjem ter v filmu Pravzaprav ljubezen. Svoji prvi
glavni vlogi je odigrala v filmih Ameriška poroka in Umazani ples: Havanske
noči.
Kako bi opisali svoj lik, Lou Ann?
Lou Ann je osamljena in zdolgočasena. Ko se
preseli v to mesto, je kot riba na suhem in nikogar ne pozna. Ne bi rekla,
da se zaljubi v Melquiadesa, pač pa pri njem najde to, česar ne najde
pri možu: nežnost. Z možem se ne pogovarjata. Mislim, da ne ve, kaj hoče,
ve pa, da je nesrečna. Nato sreča Melquiadesa in z njim ji je lepo.
Mislim, da zato, ker vara moža, še ni slab človek.
Kako na Lou Ann vpliva Petova ugrabitev Mika?
Prisili jo, da se odloči in odide. Zelo pogumna je, ko se sama poda v
svet. Vloga je krasna, ne dobiš pogosto tako dobrega materiala. Liki se ne
delijo na dobre in slabe, temveč so ljudje.
Kako ste se vživeli v lik Lou Ann?
Odraščala sem v J Dakoti, nato sem se preselila v New York in nato v
Los Angeles, zato vem, kako je priti v novo okolje in ne imeti prijateljev.
Tudi v odnosu med Lou Ann in možem vlada odtujenost. V seksualnem prizoru on
doživlja svoje, ona pa reže zelenjavo in čaka, da bo minilo.
Lou Ann ima v mestu eno prijateljico, Rachel.
Odnos med Rachel in Lou Ann je odnos med ženskama,
ki imata nekaj skupnega. Gre za zelo žensko zadevo. Z Rachel se lahko pogovarja. Čeprav
se ne spoštujeta najbolj, si zaupata.
Kako je bilo delati s Tommyjem Leejem Jonesom?
Točno ve, kaj hoče. Na prizorišču sem bila teden dni pred začetkom
snemanja, in takrat sem se počutila zelo osamljeno. Edina sem stanovala
v hotelu, in prepričana sem, da je bilo to namenoma. Morala sem se počutiti
osamljeno, da sem se lažje vživela v Lou Ann.
Dwight Yoakam - šerif Frank Belmont
Dwight Yoakam prihaja z losangeleške klubske scene,
kjer je debitiral z albumom Guitars, Cadillacs, Etc., Etc., ki je kar dvakrat
postal platinast. Dvakratni dobitnik grammyja je v karieri zbral 21 nominacij
za različne nagrade in po vsem svetu prodal več kot 23 milijonov
albumov. Yoakam je priznan tudi kot igralec. Velik uspeh je požel leta 1996
z vlogo v z oskarjem nagrajenem filmu Sling Blade. Igral je tudi v filmih Red
Rock West Johna Dahla (z Nicolasom Cageom in Dennisom Hopperjem), The Newton
Boys, Soba za paniko (z Jodie Foster in Forestom Whitakerjem) in Hollywood
Homicide (s Harrisonom Fordom in Joshem Hartnettom). Za svoje glasbene dosežke
je Yoakam leta 2003 dobil zvezdo na Hollywood Walk of Fame. Pred kratkim je
ob Salmi Hayek in Penelope Cruz igral v filmu Bandidas.
Kaj vas je pri tem filmu najbolj pritegnilo?
Absurdnost likov. Tudi v absurdnosti resničnih človeških
bitij so lepota, veselje, humor, užitek, tragičnost in obup; vse to je
kot režiser hotel ujeti. Zato je ekipa uživala.
Kakšen je odnos med šerifom Belmontom in Petom Perkinsom?
Med moškima obstaja čudna dinamika, saj si
delita isto žensko in se tega zavedata. Med njima je nabito ozračje. Ko
Pete prestopi mejo in zakoraka na območje kriminalnih preiskav, za katerega
je Belmont prepričan, da Pete o njem ne ve ničesar, Belmont čuti,
da je bilo področje njegove avtoritete uzurpirano. V tem prizoru sem užival,
saj pove veliko o človeški naravi.
Zakaj Belmont noče upoštevati Petovih dokazov?
Moj lik je na več ravneh zelo konflikten. Noče si deliti Rachel.
Peta verjetno zavrača že od otroštva. Nista mu všeč Petova avtonomija
v življenju in njegova kavbojska etika stare šole.
Melissa Leo - Rachel
Melissa Leo je začela igralsko kariero na državni
univerzi v New Yorku. Po diplomi je igrala v filmu Joan Freeman Freewalkin’
in v Always Henryja Jagloma. Nastopila je v nadaljevankah Vsi moji otroci in
Tiha priča. V začetku devetdesetih je igrala še v dveh filmih Henryja
Jagloma, Venice/Venice in Last Summer in the Hamptons, v filmu Maggie Greenwald The Ballad of Little Jo in Brezmadežno spočetje Jamila Dehlavija.
Med njenimi številnimi gledališkimi projekti so Monologi vagine in Don Juan.
S scenaristom Arriago je prvič sodelovala pri filmu 21 gramov.
Kdo je Rachel?
Prijazna Rachel in njen mož imata restavracijo. Mislim, da sta njeni funkciji
v zgodbi predvsem to, da naslika portret majhnega mesta, in da Petu Perkinsu
prenese pomembno informacijo.
Že drugič ste igrali v filmu, za katerega je scenarij napisal Guillermo
Arriaga.
Guillermo ima edinstven slog. Posebej ženske vloge
so mi všeč. Preberem veliko scenarijev, in tako občutenih ženskih
vlog v njih ni veliko.
Ali je Rachel osamljena kot Lou Ann?
Rachel si dejansko želi mirnega, preprostega življenja,
kakršnega lahko živi v takšnem mestecu.
Kako je bilo delati s Tommyjem Leejem Jonesom?
Je eden najinteligentnejših moških, kar sem jih srečala v življenju,
hkrati načitan in tudi pameten v praktičnem smislu. Vse, kar mi je
bilo treba storiti, je bilo poslušati, kaj pravi, in to narediti. Ves čas
sem vedela: "Poslušaj g. Jonesa in vse bo O.K."
Vanessa Bauche - Mariana
Vanessa Bauche je ena najbolj priznanih mehiških igralk. Za vlogo v filmu Digna je bila nominirana za nagrado ariel za najboljšo igralko. Za isto nagrado je bila
nominirana tudi za vlogo v filmu Hasta Morir, s filmoma Un Embrujo in De la Calle pa je osvojila kar dva ariela. Igrala je tudi v filmih The
Mask of Zorro, Highway Patrolman in A Silent Love. Leta 2000 je
režirala, montirala in producirala film Alguien vio a Lola?. Na mednarodnem
festivalu kratkih filmov Expresion en Corto je osvojila prvo mesto v
kategoriji video. S scenaristom Guillermom Arriago je pred filmom Trikrat
pokopani Melquiades Estrada sodelovala že pri filmu Sladki vonj smrti in
tudi pri za oskarja nominirani Pasji ljubezni.
Chris Menges (mojster fotografije)
V svoji dolgi in pestri karieri, ki se je začela v sedemdesetih, si je
Menges ustvaril sloves enega najboljših živečih mojstrov fotografije.
Dobitnik dveh oskarjev, za film Rolanda Joffa The Killing Fields (1984,
v glavni vlogi Sam Waterston) in Misijon (1987, v glavnih vlogah Robert
De Niro in Jeremy Irons) je dokazal, da se s kamero enako dobro znajde v džungli,
puščavi ali na ulicah. Prvi film, Kes, je 1970. posnel za Kena
Loacha, s katerim je kasneje sodeloval še pri projektih Black Jack in Looks
and Smiles. V sedemdesetih je 18 mesecev preživel v pragozdovih Burme,
kjer je snemal dokumentarec o trgovini z drogami, zaradi česar je burmanska
vlada razpisala nagrado na njegovo glavo. V osemdesetih je posnel veliko odličnih
britanskih filmov, med drugim z nagrado BAFTA ovenčani Local Hero Billa
Forsytha (1983, v glavni vlogi Burt Lancaster). Leta 1988 je režiral
svoj prvi film, dramo o apartheidu A World Apart, za katero je dobil
posebno nagrado žirije v Cannesu. Režiral je še filme CrissCross (1992,
igra Goldie Hawn), Second Best (1994, igra William Hurt) in The Lost
Son (1999, igrata Nastassja Kinski in Daniel Auteuil). Tretjič je
bil nominiran za oskarja za fotografijo pri filmu Neila Jordana Michael
Collins, delal pa je tudi pri filmu Stephena Frearsa Umazane lepe stvari (2002, igra Audrey Tautou).
Marco Beltrami (skladatelj)
Po študiju na univerzi Brown je dobil štipendijo za Yale School of Music.
V Benetkah ga je učil Luigi Nono, v Los Angelesu pa je sodeloval z z oskarjem
nagrajenim skladateljem Jerryjem Goldsmithom. Kmalu po prihodu v Los Angeles
je napisal glasbo za film Wesa Cravena Krik. Pri tem je ovrgel klišeje
o glasbi v grozljivkah in se približal glasbi za vesterne. Njegov idol je Ennio
Morricone. Wes Craven je izjavil: "Brez Marcovega genija Krik ne
bi bil veliko več kot šepet." Marco je nato sodeloval pri filmu Guillerma
Del Tora Mimic, v zadnjem času pa piše glasbo za širok spekter
žanrov, od epskih dram do črnih komedij, in sodeluje z najprepoznavnejšimi
imeni, kot so Robert Rodriguez, Jonathan Mostow, Jodie Foster in gotski roker
Marilyn Manson.
Roberto Silvi (montažer)
Za oskarja nominirani Roberto Silvi se je rodil v Rimu. Kariero montažerja
je začel leta 1973. Pet let kasneje se je preselil v ZDA, kjer je sodeloval
z Williamom Blattyjem pri projektu The Ninth Configuration. Istega leta
ga je producent Michael Fitzgerald pripeljal k filmu Johna Hustona Wise
Blood, ki mu je sledil Under the Volcano. Kasneje je sodeloval pri
Houstonovih filmih Victory in The Dead. Med drugim je montiral
filma Merchanta Ivoryja Mystic Masseur in Cotton Mary, Mississippi
Masala Mire Nair ter filma Georga Cosmatosa Tombstone in The
Cassandra Crossing. Sodeloval je tudi z Orsonom Wellesom, Francom Zeffirellijem
in Petrom Hallom.
Michael Fitzgerald (producent)
Michael Fitzgerald se je rodil v New Yorku, odraščal v Italiji, izobraževal
pa se je na Irskem. Po diplomi na Harvardu je v Rimu začel kariero kot
scenarist. Leta 1979 je produciral film Johna Hustona Wise Blood. Njegov
drugi film s Hustonom, Under the Volcano, je bil nominiran za dva oskarja.
Nato je produciral filme The Penitent, Mister Johnson in Blue
Danube Waltz priznanega madžarskega režiserja Miklósa Jancse. Z igralcem
in režiserjem Seanom Pennom sta ustvarila film The Pledge z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. Med njegovimi zadnjimi projekti je film Colour Me Kubrick.
Glavno vlogo v njem igra John Malkovich, koproducent pa je Luc Besson.
Luc Besson in Pierre-Ange Le Pogam (producenta)
Luc Besson in Pierre-Ange le Pogam se poznata že več kot 20 let. Druži
ju strast do filma. Po več letih skupnega dela, med drugim za Gaumont,
sta ustanovila Europacorp, ki je v manj kot petih letih postal ena najpomembnejših
produkcijskih struktur v Evropi. S pomočjo bogatih izkušenj in inovativnih
marketinških metod sta producirala že več kot 45 filmov. Mnogi med njimi
so bili posneti v Franciji, sodelovala pa sta tudi pri mednarodnih projektih,
med drugim pri filmih Danny the Dog, Kiss of the Dragon in Revolver.
Pierre-Ange pojasnjuje: "Tommy Lee Jones je želel delati z neodvisnim studiem,
da bi imel popolno avtonomijo. Povezal nas je Michael Fitzgerald, s katerim
smo producirali film Colour Me Kubrick. Scenarij Guillerma Arriage sva
dobila v četrtek. V petek sva ga prebrala. Ko se pojavi takšna priložnost,
sodelovati z velikim umetnikom in priznanim scenaristom, jo je treba takoj
zgrabiti. Nekaj dni kasneje sva šla z Lucom v ZDA spoznat Tommyja Leeja in
Michaela ... in se pogovorit o strategiji napada."
Komentarji
Lepo, lepo, lepo!!! Film vreden ogleda!
Film vreden ogleda. TLJ pa ponovno zelo soliden.
Ja, sem si ogledal to mojstrovino, odlično, polno črnega humorja in nekakšnih pomebnih majhnih povezav. Pa še mal ti da misliti. Mislim pa da ima pot in končna prošnja obmejnega policaja zelo globok pomen, kar se tiče odnosa Američani in Mehičani. Ves čas vejo nekje pri sebi, da delajo narobe, žuli jih vsak dan a si tega ne priznajo. Samo taka pot, kot je prispodoba v filmu, jih lahko očisti? Recimo.
Priznam, da nism verjel, da bo film tok dobr k sm bral ocene kritikov, toda vseeno me je zelo zelo pozitivno presenetil. Po Piratih s Karibov, ki so oblublali veliko pokazali pa nič je to film vredn ogleda. Seveda, če vam je všeč tak tip filma z zgodbo mislm. In ne Scary movie 4.
mislm da je film kaj jest vem kaj k ga še nism gledu.ampak kritiki največkrat zgrešijo mnenja gledalcev.
Za dušo. Tommy Lee Jones, ki je že leta 1995 za televizijo posnel vestern The Good Old Boys, je po številnih sila podobnih, dolgočasnih in klišejskih filmih, ki so mu vzeli energijo in ugled, vendarle naredil nekaj zase, za dušo, za očiščenje, za gledalce, za tiste, ki so ga navajeni v zelo dobrih filmih. V filmih, kjer pokaže kdo je, v filmih, kjer lahko tako zelo prepričljivo zaigra samo on. Jasno, tak film je moral tudi režirati, ga voditi, odločati kaj se bo dogajalo in iti zelo globoko. V najgloblje kotičke svoje prodane hollywoodske duše, kjer je končno našel mir in spokoj. Prav imate, The Three Burials of Melquiades Estrada izgleda kot zadnji film Tommyja Leeja Jonesa, ali če hočete, kot najboljši film Tommyja Leeja Jonesa. Kot film iz nekega drugega časa. Iz časa Sama Peckinpaha in Glave Alfreda Garcie. Ravno zato je zgodba o kavboju Peteu Perkinsu, ki hoče svojega po nesreči ustreljenega prijatelja Melquiadesa Estrado (Julio Cedillo) pokopati v njegovem rojstnem kraju, tako zelo intimna, tako zelo vztrajna, močna, precizna, počasna in iskrena. Tako zelo posebna, edinstvena in neponovljiva. Takšna, da glavni junak potrebuje kar tri različne pogrebe. Takšna, da obmejni policist Mike Norton (Barry Pepper), poba, ki Melquiadesa ustreli in mora potem kot talec spremljati vsak Perkinsov korak, na koncu Perkinsa pogreša. In seveda takšna, da lokalni šerif Belmont (Dwight Yoakam) raje odide na počitnice in vse skupaj prepusti svojih sodelavcem. Pač film, ki se ga naredi enkrat v življenju.
kr neki
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Ena beseda: KATASTROFA