Pot v pogubo

Dva očeta. Michael Sullivan je ubijalec in dela za irskega mafijaša v Chicagu v času depresije. Gospod John Rooney je Sullivanov šef, ki ga je vzgojil kot lastnega sina. Dva sinova: Michael Sullivan mlajši in Connor Rooney, ki si oba obupno prizadevata za očetovo naklonjenost. Zaradi ljubosumja in temovalnosti pride do tragedije in Sullivanovo življenje se preplete z njegovim delom, saj sta ubita njegova žena in mlajši sin Peter (Liam Aiken).

...

Zdaj se Sullivan in starejši sin Michael podata na pot, žene ju maščevanje.

Pot v pogubo je portret dveh družin, katerih usodo krojijo kompleksni in pogosto bojeviti odnosi med očeti in njihovimi sinovi... ter sinovi in njihovimi očeti.

O snemanju

"Michael starejši želi sinu Michaelu dopovedati, da lahko izbere pot, po kateri se bo podal v življenju, vendar naj ne izbere poti, ki jo je izbral on." -- Tom Hanks

Naslov Pot v pogubo ima dvojni pomen. Poguba (Perdition) je ime mesta, kamor se odpravita Michael in njegov sin. Poguba pa je tudi sinonim za Pekel in v tem smislu je to pot, po kateri Michael Sullivan upa, da se njegovemu sinu ne bo treba podati.

"Pot, za katero se je odločil moj lik nekoč v preteklosti, vodi v pogubo," pravi Tom Hanks. Režiser in producent Sam Mendes se strinja: "Michael Sullivan meni, da se je podal na pot v pekel. Zdaj se bojuje za dušo svojega sina. Lahko mož, ki je živel slabo življenje, doseže odrešitev prek svojega otroka? To je eno od osrednjih vprašanj, ki si ga zastavljamo v filmu.

Prvi korak, ki je pripeljal do filma Pot v pogubo, je storil producent Dean Zanuck, ki je prebral grafični roman Maxa Allana Collinsa. Všeč mu je bila zlasti kompleksnost odnosa med očetom in sinom. Knjigo je poslal očetu Richardu v Maroko, kjer je snemal nek film, ta pa mu je, potem ko jo je prebral, rekel, naj knjigo pošlje še Stevenu Spielbergu na DreamWorks. Čez dva dni je Spielberg poklical Richarda v Maroko in dejal: "Zelo mi je všeč. Posnemimo to." In tako se je zgodilo. David Self je po romanu napisal scenarij, ki se je razvil v "poglobljeno zgodbo o osebni plati očeta in sina in je bolj čustvena kot knjiga," razlaga Richard Zanuck.

Režiserja Sama Mendesa so k projektu med drugim pritegnili prav dodatki, ki jh je v primerjavi s knjigo v scenarij vnesel David Self, "hkrati pa je ohranil zgodbo izjemno preprosto, a hkrati zelo mogočno. V bistvu gre za odnos med očetom in sinom, hkrati pa je dogajanje postavljeno v po mojem mnenju zadnje mitsko obdobje v ZDA, v trideseta, v čas gospodarske krize. Takrat so še obstajala prostrana območja, kjer si se lahko zgubil... kjer so se vzdigovala mitska zlata mesta kot Chicago. Skratka, to nam je ponujalo velikansko in pisano platno, na katerega smo lahko naslikali našo zgodbo. Z narativnega vidika je bila zgodba zelo linearna, ni se ustavljala, neusmiljeno se je pomikala naprej, njen osrednji lik pa je moralno dvoličen. Občinstvo od začetka do konca ne ve natanko, ali je ta moški - in pri tem nočem poenostavljati stvari - dober ali slab."

Očetje in sinovi

Dvakratnemu oskarjevcu Tomu Hanksu je Steven Spielberg poslal knjigo, še preden je nastal scenarij, rekoč, da gre za zanimivo branje. Tom se je strinjal in prosil, naj mu pošljejo scenarij, ko bo ta napisan. Tom pravi, da ga je pri zgodbi na začetku še posebej pritegnila nepredvidljivost. "Zdelo se mi je, da bo to žanrski film, ki mi bo dobro znan, ampak po treh straneh nisem več vedel, kje sem in kaj se bo zgodilo. Spominjam se, da sem menil, da bo šlo za zelo predvidljiv film, v resnici pa je vse prej kot to. Ko so mi nato povedali, da bo režijo prevzel Sam Mendes, in ko sem se z njim tudi pogovarjal, sem vedel, da bo posnet, kot je treba."

Sam Mendes seveda vrača kompliment: "Toma Hanksa preprosto moraš občudovati. Je izjemen igralec, hkrati pa sem se sodelovanja veselil zato, ker lika, kakršen je Michael Sullivan, še ni igral: je zelo temačen, skrivnosten in vsaj na začetku mu občinstvo ni naklonjeno. Muči ga občutek krivde in marsikaj v življenju obžaluje, čeprav o tem nikoli ne govori, to lahko samo vidimo in čutimo. Neverjetno je, kaj vse lahko Tom prikaže z molčečnostjo - ampak prav to znajo vsi veliki igralci."

Hanks dodaja: "Ko sem prebiral scenarij, sem pomislil na misel, da vsak žanje sadove svojega dela. Michael je poročen, ima dva sinova, eno največjih hiš v mestu. A vse to je bilo plačano z ustrahovanjem, nasiljem in krvjo. Zdaj se je znašel sredi nečesa, kar bi moral vedeti, da se bo zgodilo, a je bil nekako zmožen zablokirati realnost svojega sveta in verjeti, da posledic ne bo, čeprav seveda nazadnje so. V trenutku, ko se znajdemo v zgodbi, gre za zadnji dan te lažne perspektive."

Kljub iluzijam, ki jih Michael morda ima, mu je, meni Hanks, "jasno, v kakšnih časih živi in zakaj je pristal v poslu, v kakršnem je, ko dela za gospoda Rooneya, moškega, ki mu je rešil življenje, verjetno še preden se je zavedal, da ga je bilo sploh treba rešiti. Znotraj tega se pod drobnogledom znajdejo naši očetje, kar ni majhen del zgodbe. Gospod Rooney je za Michaela očetovska figura. Michael ga skuša oponašati, hkrati pa se ga boji. Natanko to do svojega očeta čuti Michael Sullivan mlajši. Film pripoveduje o tistem trenutku, ko je resnica razkrita, ko vidiš napako v človeku, ki si ga imel za očeta. Kako se s tem spopadeš? Se ti zaradi tega sesuje svet ali pa je to začetek novega razumevanja, da imamo vsi ljudje napake? Se zaradi tega zbližaš s človekom, zaradi katerega si prišel na svet, ali se zaradi tega odtujiš človeku, ki je odgovoren, da si to, kar si? To so izjemno zanimive stvari."

Vidik očeta in sina je bil v zgodbi zanimiv tudi za človeka, ki igra gospoda Johna Rooneya, oskarjevca in filmsko legendo Paula Newmana. Vendar kot patriarh družine Newman preiskuša tako zvestobo "posvojenega" sina Michaela kot pravega sina Connorja. "Rooneyev sin Connor je podlež, posvojeni Mcihael pa dobra baraba. Rooney mora na račun enega zaščititi drugega in to je zanimiv konflikt," pravi Newman. Všeč mu je bilo tudi, kako se njegov lik skozi film razvije. "Najprej je mogočen, robusen in zajedljiv, potem pa ga tragedija stre. To je prekrasna vloga."

Nič presenetljivega ni, da so se filmarji soglasno strinjali, da jo lahko odigra samo en človek - Paul Newman. "Druge možnosti sploh ni bilo," pravi Richard Zanuck, ki je z Newmanom posnel denimo Butcha Cassidyja in Sundance Kida, Želo in The Verdict. "Paul zdaj zelo skrbno izbira vloge in bili smo navdušeni, ker mu je bila ta všeč. Je vrhunski profesionalec. Videti je, da mu gre delo zlahka od rok, čeprav gara. Na vse, česar se loti, se skrbno pripravi."

Mendes dodaja: "Ure in ure je v svoji prikolici pilil vsak ključen trenutek. Glede na njegovo kariero je to res nekaj neverjetnega. Samo pomislite! Ničesar ne prepušča naključju in to nas je vse navdihovalo. To, da je bil na snemanju Paul Newman, je bilo res neverjetno!"

Medtem ko Michaelovo očetovsko figuro igra ikona Paul Newman, njegovega sina igra novinec Tyler Hoechlin. Izbrali so ga med 2 tisoč mladimi igralci na avdicijah po vsej Ameriki. Ko ga je Mendes videl na posnetku, je vedel, da je našel pravega. Samo upal je lahko, da je tudi v resnici tak. In ko je Tyler vstopil v njegovo pisarno, je res bil. "Ko so mi povedali, da sem dobil vlogo, mi 14 dni sploh ni potegnilo," pravi Tyler. "Šele ko sem se moral odpraviti na snemanje, me je prešinilo: O, marička, delal bom s Tomom Hanksom in Paulom Newmanon. Da dol padeš!"

Jude Law pa igra fotografa, ki na črno dela kot ubijalec. Njegov lik Maguire je edini, ki ni neposredno povezan s tematiko očeta in sina, a Law si ga je vseeno želel odigrati, saj je menil, da je Pot v pogubo nekaj posebnega med gangsterskimi filmi. "Prikazuje odnos med očetom in sinom v kar najbolj nenavadnih okoliščinah. Pripoveduje o starših in otrocih, o izdajstvu in odkritosrčnosti, o ljudeh, čustvih in odnosih, ki smo jih vsi izkusili. To so vse epske lastnosti življenja, o katerih pripovedujejo vsi veliki filmi," pravi Law.

Čeprav je bil Maguire prvotno zamišljen kot malce starejši, Mendes ni dvomil, da bo Law kos vlogi. "Je neustrašen igralec, ki brez težav igra nekoga, ki mu sploh ni podoben. Maguire je tih, zmuzljiv ubijalec, mož iz senc in zaradi tega toliko bolj strašen." Z Lawom so imeli precej dela tudi maskerji, saj so morali privlačnega igralca spremeniti v priskutnega zmeneta z umazanimi nohti, plešo in gnilimi zobmi.

Poleg Franka Nittija, ki je edina resnična osebnost v filmu, ima ključno, čeprav manjšo vlogo, še sin Johna Rooneya, Connor. Igra ga britanski igralec Daniel Craig. "Ključ do Connorja se skriva v odnosu do njegovega očeta," pripomni Craig. "Connorja so vzgojili v nasilnega moža. Je pravi sin svojega očeta, a je zaradi Michaela Sullivana vedno igral drugo violino. Michael je Rooneyev ljubljenec, čeprav ni njegov pravi sin. Zato v Connorju kar vre in to podžiga njegova dejanja. Morda ta niso upravičena, vendar sam izbere pot, po kateri se poda. In vse se začne podirati kot domine, ki jih ne more nihče in nič ustaviti."

Sam Mendes se strinja: "Connor požene kolesje zgodbe v tek. Želel sem, da bi ga igral relativno neznan igralec, zato da občinstvo ne bi že od vsega začetka vedelo, kako ključna je njegova vloga. Če naj bi lik vžgal, se bo moral priplaziti občinstvu za hrbet. Danny je mračnjaški, čemeren in zelo karizmatičen, hkrati pa zelo ranljiv. Ko sem ga srečal, sem vedel, da bo pravi!"

O igralcih

Tom Hanks

(Michael Sullivan) je samo eden od vsega dveh igralcev v zgodovini, ki sta dvakrat zapored dobila oskarja: leta 1994 ga je dobil za Philadelphijo, naslednje leto pa za Forresta Gumpa. Za oba je dobil tudi zlati globus, za Forresta Gumpa pa tudi nagrado igralskega sindikata SAG.

Za zlati globus in oskarja je bil nominiran tudi za vlogo v Reševanju vojaka Ryana, lani je dobil zlati globus za Brodolom, vloga mu je prinesla tudi peto oskarjevsko nominacijo. Zlati globus in še eno oskarjevsko nominacijo mu je prinesel tudi film Velik, za zlati globus pa je bil nominiran tudi za vlogo v Romanci v Seattlu. Leta 1998 je z Meg Ryan in Noro Ephron posnel še Čaka te pošta. Naslednje leto je nastopil v Zeleni milji.

Uspešen je tudi na malih ekranih. Po uspehu filma Apollo 13 je bil izvršni producent in eden od nastopajočih v nadaljevanki Z Zemlje na Luno. En del je tudi režiral ter bil koscenarist in scenarist več delov. Miniserija mu je prinesla nagrade emmy, zlati globus ter nagrado sindikata producentov ter nominacijo za emmyja za najboljšega režiserja.

S Stevenom Spielbergom sta po Reševanju vojaka Ryana sodelovala pri miniseriji Band of Brothers (bila sta izvršna producenta), posneti po romanu Stephena Ambrosa. Nadaljevanka je dobila zlati globus, Hanks pa še eno nagrado sindikata ameriških producentov.

Leta 1996 se je prvič poskusil kot filmski režiser, za film That Thing You Do pa je napisal tudi scenarij in v njem odigral manjšo vlogo. Naslovna filmska pesem je bila nominirana za oskarja. Igralec je posodil tudi glas za animirani film Svet igrač 1 in 2. Posnel je še filme Ženska liga, Turner in Hooch, Dragnet, Punchline, Nothing In Common, Volunteers, Fantovščina in Morska deklica v New Yorku.

Letos prihaja v kino še njegov film Catch Me If You Can. Režiral ga je Steven Spielberg, ob Tomu pa nastopa Leonardo DiCaprio.

Paul Newman

(John Rooney) je že več kot pol stoletja eden najboljših in najuspešnejših igralcev in prava filmska legenda. Leta 1987 je dobil oskarja za nastop v Barvi denarja, vlogo Hitrega Eddieja Felsona je 21 let poprej odigral tudi v Hustlerju, ki mu je prinesel drugo od skupaj osmih oskarjevskih nominacij. Prvo nominacijo je dobil za Mačko na vroči pločevinasti strehi. Nominiran je bil še za nastope v filmih Hud, Cool Hand Luke, Absence of Malice, The Verdict in Nobody's Fool.

Film Rachel, Rachel, ki ga je produciral in režiral, je bil nominiran za oskarja za najboljši film. Za režijo tega filma, v katerem je nastopila njegova žena Joanne Woodward, je dobil zlati globus. Leta 1986 je dobil častnega oskarja, leta 1984 pa mu je Združenje tujih novinarjev v Hollywoodu podelilo nagrado Cecile B. DeMille. Leta 1992 sta z ženo dobila priznanje Kennedyjevega centra.

Kariero je začel v gledališču in leta 1953 debitiral na Broadwayu v Pikniku. Naslednje leto je debitiral na filmskem platnu v The Silver Chalice, v zvezdniško orbito pa ga je leta 1956 katapultirala vloga boksarja Rockyja Graziana v filmu Somebody Up There Likes Me. Naslednje desetletje je nastopil v dveh ducatih filmov, med drugim The Long, Hot Summer (za vlogo je dobil priznanje v Cannesu), The Left-Handed Gun, Exodus in Sweet Bird of Yours.

Leta 1969 je z Robertom Redfordom in Georgejem Royem Hillom posnel Butcha Cassidyja in Sundance Kida, ki je takoj postal klasika. Štiri leta kasneje so posneli še Želo, ki je dobil oskarja za najboljši film.

Newmanov status ikone ni bil skozi leta nikoli omajan. Na dolgem seznamu njegovih filmov so The Life And Times of Judge Roy Bean, The Towering Inferno, The Drowning Pool, Slap Shot, Fort Apache, The Bronx, Fat Man and Little Boy, Blaze, Hudsucker's Proxy, Massage in the Bottle.

Newman je bil režiser, producent in scenarist filma Harry and Son, v katerem je tudi nastopil; producent in režiser The Effect of Gamma Rays on Man-in-the-Moon Marigolds, režiser The Glass Menageri in televizijskega filma Shadow Box.

Znan je tudi kot velik ljubitelj avtomobilskih dirk in velik človekoljub. Njegova linija prehrambenih izdelkov Newman's Own ves dobiček nameni v dobrodelne namene: do zdaj so podarili že več kot 100 milijonov dolarjev. Udejstvuje se tudi v Centru Scotta Newmana, ki je posvečen njegovemu sinu, ter Hole-In-The-Wall Gang Camp, ki ponuja zabave polno okolje hudo bolnim otrokom. Leta 1994 mu je filmska akademija podelila prestižno nagrado Jean Hersholt za njegova človekoljublja dejanja.

Jude Law

(Maguire) je bil nominiran za oskarja in zlati globus in je dobil nagrado BAFTA za najboljšega stranskega igralca za Nadarjenega gospoda Ripleya. Letos je bil nominiran za zlati globus za stransko vlogo v Umetni inteligenci.

Več priznanj je dobil tudi za nastop v Wildeu. Ameriško občinstvo ga je spoznalo leta 1997 po dveh zelo različnih vlogah, v Gattaci in Vrtu dobrega in zla Clinta Eastwooda. Med njegovimi filmi so še eXistenZ, The Wisdom of Crocodiles, Love, Honour and Obey ter Sovražnik pred vrati.

Igra že od 14.leta, začel je v gledališču. Za nagrado tonny je bil nominiran za nastop v igri Indiscretions, v kateri sta nastopali še Kathleen Turner in Cynthia Nixon.

Leta 1995 je združil moči s svojo ženo, igralko Sadie Frost, ter igralci Ewanom McGregorjem, Jonnyjem Leejem Millerjem in Seanom Pertweejem in ustanovil neodvisno produkcijsko podjetje Natural Nylon.

Tyler Hoechlin (Michael Sullivan mlajši) je bil neznani trinajstletnik iz Corone v Kaliforniji, ko so ga izbrali za vlogo v Poti v pogubo. Igro je začel študirati leta 1997, ko je bil star devet let. Prvo vlogo je dobil v filmu Family Tree, ki so ga leta 1999 prikazali v Cannesu. Leta 2001 je nastopil v neodvisnem filmu Train Quest.

Je tudi nadarjen igralec baseballa. Igrati je začel pri sedmih in zastopal svojo državo kot član ameriške reprezentance na Panameriških igrah, ko je bil star vsega devet let. Z bratom Tannerjem se šolata doma pri materi, nekdanji računovodkinji, in očetu, ki dela na urgenci.

O filmskih ustvarjalcih

Sam Mendes (producent, režiser) je bil uveljavljeni gledališki režiser, ko je posnel režijski filmski prvenec Lepota po ameriško. Mendes je za režijo dobil oskarja, zlati globus, nagrado sindikata režiserjev in številne nagrade kritikov.

Mendes še naprej režira v gledališču. Morda najbolj znan je po uprizoritvi Kabareta, najprej v Londonu, in nato na Broadwayu. Na Broadwayu je režiral tudi Modro sobo z Nicole Kidman. V Londonu je režiral tudi The Rise And Fall of Little Voice z Jean Horrock, ki je nastopila tudi v filmski verziji.

Šolal se je na Camridgeu.

Conrad L. Hall (kamera) je dobitnik dveh oskarjev, za Lepoto po ameriško ter Butcha Cassidyja in Sundance Kida. Je eden najbolj cenjenih kamermanov v filmski industriji. Nominiran je bil za filme A Civil Action, Searching For Bobby Fisher, Tequilla Sunrise, The Day of the Locust, In Cold Blood, The Proffesionals in Morituri. Sodeloval je še pri filmih Without Limits, Love Affair, Class Action, Jennifer 8, Black Widow, Marathon Man, Smile, Cold Hand Luke,....

Dennis Gassner (scenografija) je dobil oskarja za svoje delo pri Bugsyju. Istega leta je bil nominiran še za Bartona Finka, nominacijo pa mu je kasneje prinesel še Trumanov šov. Z bratoma Coen je sodeloval tudi pri Kdo je tu nor?, The Man who Wasn't There, Hudsucker's Proxy in Miller's Crossing. Oblikoval je tudi scenografijo za Waterworld, Field of Dreams, Hero, The Grifters, The Hitcher,...

Jill Bilcock (montaža) je bila letos nominirana za oskarja za Moulin Rouge. Sodelovala je tudi pri obeh prejšnjih filmih Baza Luhrmanna, Romeu + Juliji ter Strictly Ballroom. Sodelovala je še pri filmih Elizabeth, Muriel's Wedding, A Cry in the Dark, Strikebound, The Dish, How to make an American Quilt, I.Q., ....

Albert Wolsky (kostumi) je dobitnik dveh oskarjev, za All That Jazz in Bugsyja. Nominacije je prejel za Toys, The Journey of Natty Gann in Sophie's Choice. V več kot tridesetletni karieri je sodeloval pri več kot 65 filmih, denimo Galaxy Quest, Runaway Bride, You've Got Mail, Red Corner, The Jackal, Up Close and Personal, Junior, The Pelican Brief, Chances Are, Legal Eagals, The Falcon and the Snowman, Star 80, Grease. 11 filmov je posnel s Paulom Mazurskym.

Thomas Newman (glasba) je bil nominiran za zlati globus in oskarja za Lepoto po ameriško. Nominiran je bil še za Shawshank Redemption, Little Women in Unsung Heroes. Napisal je tudi glasbo za filme The Green Mile, Erin Brockovich, In The Bedroom, Meet Joe Black, The Horse Whisperer, Red Corner, People vs.Larry Flynt, Up Close and Personal, Scent of A Woman, Fried Green Tomatoes,...

Na televiziji je v zadnjem času zložil nosilni temi za nadaljevanki Pod rušo (Six Feet Under) in Boston Public.