Ure do večnosti

O zgodbi treh zgodb...

Pisatelj Michael Cunningham je svoj roman strnil v zelo preprost opis: "Ure je zgodba treh žensk v iskanju prepričljivejšega, bolj smiselnega življenja. Vsaka od njih živi v drugem času in prostoru, toda vse povezujejo njihova hrepenenja in strahovi.

Virginia Wolf se v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja v enoličnem londonskem predmestju bori z norostjo in začenja pisati svoj prvi veliki roman Gospa Dalloway.

Laura Brown, žena in mati ob koncu II. svetovne vojne v Los Angelesu, strastno prebira Gospo Dalloway, v kateri najde toliko pomembnih odkritij zase, da se odloči pogubno spremeniti svoje življenje.

Clarissa Vaughan, sodobna različica Virginijine Gospe Dalloway, živi v sodobnem New Yorku in ljubi svojega prijatelja Richarda, sijajnega pesnika in pisatelja, ki umira za aidsom.

Zdi se, kot da bi se njihove poti nenehno prepletale, da bi se na koncu združile v presenetljiv, nadčuten trenutek skupnega spoznanja".

Roman je izšel leta 1998 in bil takoj deležen najvišjih literarnih priznanj. Pisatelj je prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrado PEN/Faulkner, roman je bil proglašen za najboljše literarno delo leta 1998 s strani največjih ameriških časnikov in revij New York Times, Los Angeles Times, The Boston Globe, Chicago Tribune in Publisher's Weekly.

Nenavadno slikanje okoliščin in zakonitosti, kako so tri ženske iz različnih časovnih obdobij povezane med seboj, je odlika tega izjemno močnega literarnega dela. Roman Ure je zgodba o treh povsem različnih posameznicah, ki pa delijo eno skupno čustvo, ki jih tesno povezuje: da živijo svoje življenje za nekoga drugega.

Režiser o svojem filmu...

"Scenarij Davida Hareja sem prebral pred Cunninghamovim romanom. Moj prvi odziv je bil, da je izjemno dobro napisan, da se spontano in neovirano giblje skozi čas in življenja treh žensk. Takoj nato sem prebral tudi roman in z osuplo navdušenostjo ugotovil, da mu scenarij ne bi mogel biti bolj zvest. Hkrati bogat in večplasten - o življenju in smrti, materah in sinovih, umetnosti in norosti, spominih in obžalovanjih. Nenazadnje sem ga razumel kot zgodbo o ceni takšnih in drugačnih odločitev, ki jih sprejme človek - mati, ki sprejme edino možno odločitev, da spremeni svoje življenje; umetnik, ki se odloči tvegati norost zavoljo svojega ustvarjanja - in kako globoke in težke so lahko posledice teh odločitev.

Najpomembnejši vidik nastajanja filma zame je bila odločitev, da ostanem neomajno zvest duhu Virginie Wolf; ta polni sleherno besedo, sleherno napisano misel v scenariju in romanu. Želel sem narediti takšen film, da bi v njem do popolnosti uživali vsi tisti, ki niso brali romana Virginie Woolf Gospa Dalloway, hkrati pa bi bil bralcem tega dela potrditev, kako neizmerno bogastvo je ta roman, in da bi se skupaj z menoj veselili njegovega ponovnega odkrivanja. Čeprav med igralko Nicole Kidman in pisateljico ni veliko telesne podobnosti, pa ju združuje podobna ''živalska'' privlačnost - nevarnost in čuječnost. Ker Nicolin izgled ni mogel biti povsem enak izgledu Virginie Woolf, smo se namesto tega, in upam, da nam je to popolnoma uspelo, trudili pričarati bistvo tistega, kakšen naj bi bil ta nenavadni obraz".

Nicole Kidman kot Virginia Woolf

"Najpomembnejša naloga igralca, ki upodablja resnično osebnost, je odkrivanje njenega bistva." - Nicole Kidman o svoji vlogi

Najbolj jo je pritegnil odnos med Virginio in njenim možem Leonardom. "Mislim, da je bila svojemu možu neskončno hvaležna za potrpljenje, ki ji ga je izkazoval. Sama se je iz dneva v dan borila za eno samo stvar - da bi lahko dihala; da bi živela v Londonu, kjer si je želela živeti, in da bi se rešila ječe podeželskega Richmonda. Prepričana sem, da človekova ustvarjalnost velikokrat izvira iz njegovega okolja, da jo to celo pogojuje."

Nicole Kidman je rojena v Avstraliji, kjer se je zelo zgodaj začela ukvarjati z gledališko in filmsko igro. Zaigrala je v nekaterih opaznih televizijskih filmih, dokler ni s filmom Dead Calm Phillipa Noyca opozorila nase tudi ameriško občinstvo. Z Žensko za umret (To Die For) Gusa Van Santa je gledalcem dala vedeti da je sposobna in da bi rada igrala marsikaj izzivalnega. Za to so poskrbeli Jane Campion s Portretom dame, Stanley Kubrick, ki je tedaj zakonca Cruise s svojo močno voljo za skoraj dve leti priklenil nase z nastajanjem svojega poslednjega filma Široko zaprte oči, in avstralski "čudežni otrok" Baz Lurhmann z Moulin Rouge. Njen zadnji film pred Urami do večnosti je bila srhljivka španskega režiserja Alejandra Amenabara The Others (ki je nastala še pod okriljem Toma Cruisa kot producenta).

Julianne Moore kot Laura Brown

Igralka priznava, da se je na Harejev scenarij odzvala zelo osebno in čustveno. "David je uspel v scenarij prenesti tako čustveno kot strukturalno resničnost romana. Osebno sem bila prepričana, da to ni mogoče, uspelo pa mu je čudovito in popolno." V svojem liku vidi v enaki meri podobnost z Virginio Woolf kot nujnost, da pove svojo zgodbo. "Z Virginio si delita uničujočo depresivnost, toda medtem ko se je Virginia zaveda in se z njo bori, je Laura dobesedno ves čas 'pod vodo' in zdi se, kot da ni prisotna v svojem življenju. Edina stvar, ki jo vsaj na nek način določa kot živo bitje, je njeno strastno branje. To je tista skrita vez, na katero sem se oprla v povezovanju Laure z Virginio - nagnjenost k književnemu."

Meryl Streep kot Clarissa Vaughan

Igralka je roman prebrala takoj ob izidu, saj ga je dobila kot darilo od prijateljice Natashe Richardson. Navkljub temu, da ji je zelo pri srcu, so bile Ure roman, za katerega si ni mislila, da bi ga lahko kdaj uspešno prelili na filmski trak. "Ko pa sem dobila v roke scenarij, sem takoj vedela, da gre za popolno in čudovito delo," se spominja igralka.

Lik Clarisse je edini osrednji ženski lik v zgodbi, ki živi v sodobnem času; v času, ki dovoljuje in vzpodbuja večjo svobodo izražanja in hotenj, zlasti za ženske. "Moja filmska Clarissa ima možnost biti veliko bolj čustvena od vseh treh," razmišlja Meryl Streep. "Virginia in Laura sta veliko bolj zadržani, globoko vase zapirata marsikaj, kar bi moralo planiti na površje, in Clarissa je edina, ki na koncu dobesedno ekplodira."

Drugi razlog, da sprejme vlogo, pa je bila priložnost, da izkusi delo z režiserjem Stephenom Daldryjem. Navdušil jo je s filmom Billy Elliot in predvsem s svojo izjemno sposobnostjo, da "utelesi človekov notranji svet. Konec koncev je več let vodil Kraljevo gledališče v Angliji in ta njegova univerzalna duhovna telesnost je nekaj, kar sta ta scenarij in zgodba potrebovala, da se prelijeta v gibljive slike."

Zazreti se življenju v obraz, vedno naravnost v obraz,
in ga spoznati takšno, kakršno je,
in nazadnje, izkusiti ga,
ljubiti ga takšno, kakršno je,
in se nato ločiti od njega.
Leonard, vedno so leta med nama,
vedno leta,
vedno ljubezen,
vedno
ure.

- Virginia Woolf svojemu možu Leonardu v slovo.

Film je do sedaj prejel številne nagrade, omenimo le najpomembnejše:

9 nominacij za oskarja 2003
srebrni berlinski medved 2003 za "ženski trio"
Meryl Streep, Nicole Kidmanin Julianne Moore
nagrada BAFTA za glavno žensko vlogo - Nicole Kidman
nagrada David Lean za režijo - Stephen Daldry
zlati globus 2003 za glavno žensko vlogo - Nicole Kidman