Obala

Vsebina

Čudesa sodobne tehnologije, kot so računalniki, video igrice, mobilni telefoni, pozivniki in internet so bila oblikovana zato, da bi nam olajšala življenje in omogočala lažje komuniciranje. Vendar je za mnoge kompleksnost digitalnega sveta več, kot lahko prenesejo, saj jim vzbuja občutek neresničnosti... občutek izključenosti.
Želja, da bi našel nekaj resničnega - da bi se povezal z nečim ali nekom - je tisto, kar žene Richarda (Leonardo DiCaprio), mladega ameriškega popotnika, ki pride na Tajsko in si želi predvsem pustolovščine. Na potovanjih, je prepričan, si mora človek nabirati izkušnje, iskati nekaj drugačnega.
V cenenem bankoškem hotelu Richard spozna francoski par, Etienna (Guillaume Canet) in Francoise (Virginie Ledoyen). Naleti tudi na Daffyja (Robert Carlyle), starejšega popotnika, ki so ga razjedla mamila in sonce. Blebetajoč in paranoičen Daffy Richardu zaupa neverjetno pripoved o skrivnem otoku, paradižu na Zemlji: o brezmadežni plaži, ki ni onesnažena s turisti. Naslednjega dne Richard najde na vratih svoje sobe pritrjen kos papirja, na roko narisan zemljevid otoka, o katerem je pripovedoval Daffy. To, spozna Richard, je prav tisto "nekaj drugačnega," kar je iskal. Odpravi se k Daffyju, a odkrije njegovo truplo - poblazneli možak si je sam prerezal zapestja.
Richard prepriča Etienna in Francoise, da se mu pridružita in skupaj se odpravijo na potovanje, upoštevajoč Daffyjev zemljevid. Da bi prišli do tiste čarobne obale, morajo tvegati življenja in preplavati del odprtega morja z enega otoka na drugega, se odplaziti mimo oboroženih stražarjev, ki varujejo nasad marihuane in skočiti s petnajst metrov visokega slapu v tolmun pod njim. Ko dosežejo cilj, najdejo majhno skupnost popotnikov, kakršni so tudi sami, ki žive v tajnosti. Sprejmejo jih v skupino in otoški paradiž postane njihov dom. Mine jih vsaka želja, da bi se kdaj vrnili v svet, kakršnega so poznali predtem.
A pod površjem so nebesa na Zemlji vse prej kot popolna. Osebni spori in dlakocepsko ljubosumje se razpase v nasilno rivalstvo, sosledje tragičnih dogodkov pa razsloji skupnost. Richard postaja vse bolj osamljen in vznemirjen. Postane več kot le priča incidentu, v katerem pride do prelivanja krvi. Sanje so se spremenile v nočno moro; paradiž se je spremenil v pekel. Sedaj je njegov edini cilj oditi. A beg ne bo lahek, saj je plaža skrivno mesto, tako skrivno, da je za to skrivnost marsikdo pripravljen celo ubijati.

Roman Alexa Garlanda Obala si je ob objavi leta 1996 prislužil same pohvalne ocene. The New York Times Book Review ga je označil za resnično napetega, ki ga preprosto ni mogoče odložiti. Booklist je zapisal, da gre za zares domiselmo pripoved...povsem izviren in vznemirljiv prikaz psihe ljudi, ki so jih izoblikovale zbegane podobe risank Loony Toons, Apokalipse zdaj, Nintendo in starodaven kult pozabe.
Roman je pravkar izšel v slovenskem prevodu pri DZS.

Dannyja Boyla pa je roman pritegnil zaradi prijateljevega priporočila. "Njegov opis otoka in tajne skupnosti me je očaral," pravi režiser Trainspottinga in Plitvega groba. "Tako kot zgodba sama je tudi uspeh knjige odvisen od priporočila od ust do ust. Nikakor si nismo želeli, da bi film primerjali z Gospodarjem muh, čeprav knjigo po krivici so. Alexov roman je čudovita parabola o sodobnem življenju - o naravi, ki ni nekaj, v kar bi preprosto priplesali in si jo prikrojili po lastnem okusu. Film gotovo ne pripoveduje o primitivizmu. Prebivalci otoka so naseljeni v zelo prefinjenem in razvitem svetu. In nasilja ne poraja nekakšna prvinska nuja, ampak zelo prefinjeni stimulanti, ki jih posedujemo celo v tropskem paradižu."
Boyla je pritegnil tudi način, na katerega se zgodba loteva preučevanja predstave o paradižu. "Iskanje paradiža je vtkano v psiho marsikaterega posameznika. Vendar je težava paradiža v tem, da je že po naravi izključujoč. Liki, ki živijo ob nečem, kar imajo za paradiž - ob obali - si ne želijo, da bi prišel še kdo in bi jim onesnažil teritorij. Hočejo, da bi ta pripadal samo njim. In neizogibno so takrat, ko jih ogrozijo novi prišleki, pripravljeni storiti vse, se zateči celo k nasilju, da bi zavarovali paradiž: to je ena od ironij zgodbe."
Producent Andrew Macdonald in scenarist John Hodge sta bila nad romanom enako navdušena kot Boyle. Macdonald pravi: "Iskali smo projekt, ki bi imel dejansko mednarodnih pridih in Garlandova knjiga temu kriteriju popolnoma ustreza." Hodge dodaja: "Osnovna zgodba romana je bila zares očarljiva, tudi osrednji junak je kompleksna oseba s številnimi težavami, ki se znajde v okoliščinah, ki razgalijo njegovo moralno neodločnost. Zgodbo lahko opišemo kot Hudič hitro brezdelnim rokam delo najde. Tam res nimajo kaj početi. Moralnih vrednot ni, kar vodi v različne neprijetnosti."
Boyle in Macdonald sta navezala stik z Garlandom, da bi pridobila pravice za knjigo. "K sreči je Alex velik občudovalec Dannyjeve režije in Johnove priredbe Trainspottinga," razlaga Macdonald. Garland dodaja: "Po ogledu Trainspottinga in Plitkega groba sem dobil vtis, da so Danny, Andrew in John pravi možje za Obalo."
Boyle, Macdonald in Hodge so potem odpotovali na Tajsko, ne le da bi poiskali lokacije, ampak tudi odkrili utrip države, v kateri se zgodba odvija. Tako kot izmišljeni Richard so večinoma potovali z nahrbtniki in obiskali Bangkok, Ko Samui, Kho Phangan, Ko Tao, Phuket in otoke Phi Phi. Doživetje jim je odprlo oči: "Dežela nas je navdušila, še posebej glede na film," pravi Hodge. "Zanimalo me je, kako zahodnjaški turizem vpliva na Tajsko in njene prebivalce. Presenetila me je zgolj navidezna prilagoditev zahodu, kajti takoj pod površino je moč najti robustno izvirno tajsko kulturo."
Hodge se je potem vrnil in začel pisati scenarij, Boyle in Macdonald pa sta iskala lokacije za snemanje. Iskanje ju je vodilo v Avstralijo, na Filipine, Šri Lanko, Sejšele in Malezijo, a sta končala tam, kjer se je vse začelo - na Tajskem. "Iskala sva paradiž z vsemi običajnimi pritiklinami, o katerih sanjajo turisti, a ki bi bil nekako ločen od običajnih popotnikov," pravi Macdonald.
Med obiskom sta na novo odkrila Phi Phi, otoček v bližini Phuketa. "Bil je idealen, saj je bila obala vkleščena med visoko skalovje, pa tudi laguna je bila čudovita," se spominja Macdonald. "Bila je sicer precej zanemarjena, a posuta s prav neverjetnim beli peskom."
Po obsežni raziskavi o sajenju umetnih kokosovih dreves se je produkcijska ekipa odločila zaprositi za dovoljenje za posaditev stotih dreves za peščenimi sipinami, dve od njih pa so nameravali narediti plitkejši, da bi tam lahko potekalo snemanje s pogledom na morje. Organizirali so srečanje z tajskim kraljevskim oddelkom za gozdove, ki jim je po okoljevarstveni raziskavi izdal dovoljenje za spremembe otoka pod pogojem, da se bo po koncu snemanja vse vrnilo v prvotno stanje. V kar največji skrbi za okolje so nad temi spremembami ves čas bdeli člani oddelka, pripeljali pa so tudi izvedenca za hortikulturo. Slednji sedaj nadzira vračanje področja v prvotno stanje.
Ko so bile nared lokacije in scenarij, sta Boyle in Macdonald začela iskati igralce. Medtem ko je Richard v Garlandovem romanu Anglež, sta onadva želela vlogo dodeliti Američanu, da bi še povečala mednarodni pridih filma. Odletela sta v New York in se srečala z Leonardom DiCapriem. Potem ko so skupaj na glas prebrali scenarij, je bilo očitno, da bi bil DiCaprio idealen Richard. "Leo je neverjeten igralec, svež, izviren in poln idej," pravi Boyle. "Njegov okus, čeprav bi to odločno zanikal, je prav evropejski, zato se mu je zamisel, da bi igral lik z velikim številom napak, zdela prav mikavna. Richard sam postane skrivnost, uganka : prereže vse stike z domom in nazadnje celo z otoško skupnostjo, postane povsem samozadosten - ekstremna podoba obale same - od človeštva se loči z vsemi svojimi pomanjkljivostmi."
DiCaprio je po Titaniku skoraj celo leto čakal na primeren projekt. "Hotel sem, da bi me naslednji film res prevzel, Obala in Richardov lik sta bila prvi stvari, s katerima sem začutil nekakšno povezanost," pripomni. "Richard je zasičen z digitalnimi informacijami, zato ni nikoli imel potrebe po pravih čustvih. Na popotovanje po Tajski se odpravi, da bi našel nekaj resničnega v življenju. Neprestano je na preži za nekim globljim občutenjem."
V romanu Alexa Garlanda je imel ključno vlogo v Richardovih fantazijah film Apokalipsa zdaj. Boyle je ep o vietnamski vojni Francisa Forda Coppole iz leta 1979 uporabil tudi kot nekakšno referenco za Richardovo osebnostno popotovanje. "Tako v Apokalipsi zdaj kot v Obali liki iščejo nekoga ali nekaj; iščejo odgovore," razlaga Boyle. "Vsak se nazadnje sooči s svojim srcem teme."
Pri nadgrajevanju te tematike Boyle dodaja, "da takrat, ko otok ogrožajo prišleki, Richard ne le opravi z njihovim vdorom v paradiž, ampak zadovolji tudi svojo željo po izživetju fantazije v slogu Apokalipse zdaj. Ko se opotekate po pragozdu in iščete lokacije, se vam po glavi podijo zvoki in podobe vietnamske vojne, natančneje njene hollywoodske verzije. Richarda obseda misel, da se nekje tam zunaj skriva razodetje, nekakšen odgovor. To je seveda čisti nesmisel. Tajski gojitelj marihuane predpostavlja, da poseduje to zemljo in da je to, da jo skupnost uporablja za izpolnitev svojih fantazij - nasilnih ali miroljubnih - zgolj utvara."

Preden se te fantazije razplamtijo, Richard sreča člane te nenavadne skupnosti. Njen neuradni vodja je ženska po imenu Sal, ki spretno nadzira ljudi okrog sebe in je neomajno odločena ohraniti skrivnost otoka.
"Sal je morala biti dovolj avtoritativna, da so jo ljudje ubogali," pravi Boyle. "Menili smo, da ima Tilda Swinton natanko takšno moč." Na Swintonovo, ki je tik pred začetkom snemanja rodila dvojčka, je navdušenje filmarjev naredilo velik vtis. "Nisem prebrala knjige," se spominja, "a Danny in Andrew sta me dobila na svojo stran, ko sta me obiskala na Škotskem."
Ekipi sta se pridružila tudi francoska igralca Virginie Ledoyen in Guillaume Canet, ki igrata Richardova sopotnika pri iskanju skrivnega otoka, Francoise in Etienna. Francoise postane objekt Richardovega poželjenja in eden od razlogov njegovega padca v brezno. Etienne, njen fant, je edina oseba na otoku, ki ohrani dostojanstvo in predstavlja moralni temelj.
Danny Boyle pravi: "Virginie in Guillaume sta najvidnejša predstavnika mlade francoske igralske garde. Navdušila me je njuna sposobnost dela zunaj njune države, sposobnost komuniciranja v drugem jeziku, saj sta vseeno znala natančno in ganljivo odigrati čustvene prizore. Nikoli nista bila slabe volje, tudi ko sta morala poslušati mojo polomljeno francoščino."
Izbor Ledoyenove predstavlja prav presenetljivo vez z Boylovim nenavadnim vizualnim slogom vsakega filma, saj za vsakega pripravi knjigo s kolažem fotografij in podob, ki ga zanimajo. Ena od teh je bila slika ženske, ki je bila v njegovem duhu podobna Francoise. Kot se je izkazalo, je bila ta ženska prav Virginie Ledoyen, ki je Boyle takrat še ni poznal.
Ledoyenova je bila navdušena nad priložnostjo za sodelovanje pri njeni prvi veliki studijski produkciji, a sodelovanje z Dannyjem Boylom je bilo še veliko privlačnejše. "Dannyjevi filmi so presenetljivi in impresivni," izjavlja. "Zame je bil izziv odigrati angleško govorečo vlogo, bilo pa je tudi vznemirljivo posneti prvi mednarodni film z angleškim režiserjem, nadarjenim ameriškim igralcem in pripadniki tolikih različnih narodnosti. Vsi so ustvarili določeno energijo, kakršne nisem našla nikjer drugje."
Canet je prebral Garlandov roman takoj, ko so ga poklicali na avdicijo. "Knjiga mi je bila všeč in na poskusnem snemanju sem bil vznemirjen," se spominja. "Rad imam Dannyjeve filme in v veliko čast mi je bilo delati z njim."
Robertu Carlylu so dodelili manjšo, a ključno vlogo Daffyja, čigar zemljevid pošlje Richarda, Francoise in Etienna na njihovo pot. "Nikoli nisem imel v mislih za vlogo nikogar drugega,"pravi Boyle, ki je s Carlylom sodeloval že pri Trainspottingu. "Robert zna biti zelo srhljiv in hipnotičen, zato je bil naravnost idealna izbira za Daffyja, vizionarja, ki se mu je utrgalo." Carlyle si je vzel dva tedna prosto med snemanjem zlobnega Renarda v bondiadi Vse in še svet in odletel na Tajsko, da bi posnel svoje prizore.
V skladu z mednarodno naravo filma so stranske vloge odigrali igralci iz Švedske, Finske, Hrvaške, Nemčije, Francije, Beligije, Avstrije, Južne Afrike in Nizozemske. Več kot tisoč Tajcev so najeli za statiste.
Poleg običajnih vaj so se po Boylovem naročilu igralci na Tajskem učili ribarjenja, gojenja rastlin, tesarstva, kuhanja in plavanja, obiskali pa so tudi pouk različnih jezikov. "Želel sem, da se ekipa nauči osnovnih veščin, ki bi jim omogočile preživetje na otoku, zato da bi bili pred kamero prepričljivi pri svojih opravilih," dodaja Boyle. "Poleg tega mi je to ponudilo priložnost, da se česa naučim od igralcev in o psihologiji skupin in nekatere reči so nazadnje našle svoje mesto tudi v filmu."
Za igralce je bil to prav razsvetljen čas. Ledoyenova komentira: "Čudovito je bilo izmenjavati ideje in občutja o skupini in to ne le o Richardu, Etiennu in Francoise. Potrudili smo se, da bi spoznali, kdo v resnici s(m)o. To nam je bilo v pomoč na začetku snemanja, saj smo se dobro poznali in nam ni bilo določenih reči potrebno na glas razlagati."
Boyle je zelo pazljivo izbral tudi ekipo za kamero. Kamerman Darius Khondji (s katerim Boyle sodeluje prvič) in scenograf Andrew McAlpine sta odigrala ključni vlogi pri oblikovanju vizualnega sloga filma.
"Hoteli smo, da bi bil film zelo čutno doživetje, saj se navezuje na obredno posvetitev v raj," razlaga Boyle. "Darius nam je prav gotovo dal to. Vendar je v drugi polovici filma prisotna nekakšna temačnost, ki mora prerasti iz čutnosti; pravzaprav mora ta dozoreti in nato zgniti. In poleg tega sem kljub lokaciji želel, da ima film urbano zavest in po mojem je Darius verjetno najboljši urbani kamerman na svetu."
Boyle ne pozabi pohvaliti tudi McAlipna. "Bolj kot kateri drug član ekipe se mora s filmom preden pridejo na snemanje drugi, seznaniti scenogaf. Ta mora biti nekakšen internacionalist. Andrew je sodeloval pri zares eklektični mešanici filmov in ljudi. Bil je obseden z ogromnom talilnim loncem kultur, ki sestavljajo skupnost v zgodbi in zato sem hotel, da sodeluje z nami pri Obali."
Boyle ponovno sodeluje z Masahirom Hirakubom, ki je bil montažer tudi pri Odštekanem življenju, Trainspottingu in Plitvem grobu. Hirakubo je film montiral v Londonu, medtem ko je ekipa snemala na Tajskem. Boyle pravi: "Za Masahira je montaža enako ustvarjalen proces kot je delo kamermana z lučjo. S psihologijo osrednjih likov vzpostavi intimno vez in jih pozna, kot bi sam napisal roman."
Boyle je ponovno združil moči tudi s kostumografko Rachael Fleming, ki je delala že pri Tranispottingu in Odštekanem življenju. "Rachael poseduje neverjetno sposobnost kreirati brezčasne kostume," izjavlja Boyle. "Leu natakne eno majico in eno srajco, za katera se zdi, da povsem izgineta, ko si to želite, medtem ko sta drugekrati videti izjemno."
Ekipo je sestavljalo več kot 300 članov, od katerih sta bili dve tretjini Tajci. "Obala je dejansko prvi film, ki so ga na Tajskem posneli tujci in ki dejansko prikazuje sodobno Tajsko," pravi Andrew Macdonald. "V preteklosti je Tajska večinoma "pozirala" kot Vietnam. Zato je bila za veliko večino članov tajske ekipe Obala prav vznemirljiv projekt - priložnost postaviti njihovo državo na svetovni oder."
Snemanje se je začelo na Phi Phi Leju. Vsak dan so igralci in ekipa odrinili do otoka s čolni, medtem ko je snemala oprema ostajala zasidrana na ladji ob obali Phi Phi Leja. Tudi ličila in kostume so vsak dan prevažali na otok. Potem so se preselili v narodni park Khao Yai, kjer so posneli prizore s slapom.
Veliko teh lokacij se je ujemalo s prizorišči, opisanimi v knjigi, vendar Leonardo DiCaprio poudarja, da resnično naravo paradiža ni moč najti v nobenem eksotičnem kraju. "Richard odkrije, da je paradiž kraj, ki ga lahko odkrijete zgolj v sebi. To ni nikakršen idiličen kraj daleč proč. Ni nekakšna fantazija ali naslednja železniška postaja. Je tam, kjer si sedaj - sam moraš poiskati in doživeti reči, ki te bodo osrečile."
Danny Boyle upa, da bo občinstvo film doživelo na dva načina. "Prvi del filma je zelo prijetno, romantično popotovanje proti tistemu, po čemer mnogi hrepenimo - po paradižu. Druga polovica raziskuje moralne kompleksnosti in nasprotja, ki jih poraja koncept paradiža. Zato upam, da se bo Obala ljudem zdela hkrati prijetno in izzivalno doživetje."

O igralcih

Leonardo DiCaprio (Richard) si je pri 19-tih prislužil nominacijo za oskarja za svojo nepozabno, sijajno upodobitev radoživega, a duševno zaostalega mladeniča v Kaj žre Gilberta Grapea. Slednji je bil šele igralčev drugi film in s svojo igro si je prislužil številna priznanja, meddrugim še nominacijo za zlati globus in nagrade National Board of Review, nagrado Čikaških filmski kritikov in nagrado losangeleških filmskih kritikov.
DiCaprio je debitiral ob strani Roberta DeNira in Ellen Barkin v This Boy"s Life in se je potem pojavil v številnih filmih, na primer v Hitri in mrtvi ob Sharon Stone in Genu Hackmanu in Košarkarjev dnevnik, ki so ga posneli po knjigi Jima Carrolla in prikazuje zgodbo o mladeniču, ki postane zasvojen s heroinom. Nato je upodobil pesnika Rimbauda v Total Eclipse v režiji Agnieszke Holland, kjer je bil njegov soigralec David Thewlis. DiCaprio igra ob strani Meryl Streep in Diane Keaton v filmski priredbi uspešne igre Marvinova soba. DiCaprio se je rodil v Los Angelesu in začel svojo igralsko kariero pri 14-tih, ko je nastopal v izobraževalnih in reklamnih filmih. Nato je začel dobivati vloge v televizijskih nadaljevankah, na primer v zadnji sezoni Ne mi težit". Nastopil je tudi v kratkem filmu The Foot Shooting Party in seveda v najbolj gledanem filmu vseh časov Titaniku. Nazadnje smo ga videli v Možu z železno masko.

Tilda Swinton (Sal) je opozorila nase z izjemno igro v Orlandu Sally Potter leta 1993. Med njenimi filmi so še Female Pervesions (1995), Conceiving Ada (1997), Love is the Devil (1998) in The War Zone (1999). Pred kratkim je končala snemanje Possible Worlds.
Diplomirala je na univerzi Cambridge in se sredi osemdesetih pridružila Shakespeare Royal Copmany. Kmalu potem je začela sodelovati z Derekom Jarmanom. Njuno sodelovanje je trajalo dolgo vrsto let. Za nastop v njegovem Edwardu drugem je prejela nagrado za najboljšo igralko na Beneškem filmskem festivalu. Med leti 1985 in 1992 je nastopila v Jarmanovih Caravaggio, The Last of England, War Requiem, The Garder ter Wittgestein.
Na odru je v osemdesetih nastopila v mnogih igrah režiserja Stephena Unwina, med drugim v White Rose, Die Massnahme ter v monodrami Man to Man. Nastopila je tudi v istoimenskem filmu iz leta 1991. Leta 1988 je zaigrala Mozarta v Pushkinovih Mozartu in Salieriju na Dunaju, Berlinu in Londonu. Na televiziji je nastopila v Your Cheatin" Heart.
Leta 1995 in 1996 je požela mednarodna priznanja za Maybe, poseben performance, ko je sedem dni preživela v stekleni kletki, najprej v The Serpentine Gallery v Londonu in potem v Museo Barraceo v Rimu. Posnela je tudi devetminutni film Will We Wake.

Virginie Ledoyen (Francoise) je pri dveh letih dobila svojo prvo manekensko nalogo in pri devetih posnela svoj prvi film. Istega leta se je vpisala v umetniško šolo v Parizu. Pri trinajstih je igrala z Ninom Manfredijem v Mimi. Leta 1993 je nastopila v Le Voleur d"enfants z Marcellom Mastroiannijem ter v Les Marmottes z Jacqueline Bisset in Jeanom-Huguesom Anglandejem.
Uveljavila se je z vlogo v L"Eau froide leta 1994. Njen naslednji film je bil La Ceremonie Clauda Chabrola z Isabelle Huppert in Sandrine Bonnaire.
Leta 1995 je nastopila v La Fille seule, za vlogo v katerem je bila nominirana za cezarja za najbolj obetavno mlado igralko. Potem je posnela še Mahjong, Heroines ter Jeanne et garcon formidable, ki ji je prinesel nagrado za najboljšo igralko na Pariškem filmskem festivalu leta 1998.
Pred kratkim je nastopila v A Soldier"s Daughter Never Cries, En Plein Coeur in Fin aout, debut septembre. Naslednjič jo bomo videli v Les Miserables ob Gerardu Depardieju in Johnu Malkovichu, trenutno pa snema film, ki je zaenkrat še brez naslova, v režiji Jeana-Francoisa Richeta.

Robert Carlyle (Daffy): potem ko je odigral Steva v Riff raff Kena Loacha, je Carlyle postal eden najvidnejših mladih škotskih igralcev. Po mednarodnem uspehu Duhovnika režiserke Antonie Bird, v katerem je igral ljubimca homoseksualnega katoliškega duhovnika, je Carlyle postal prepoznavno ime v Veliki Britaniji po zaslugi naslovnega junaka v kultni nadaljevanki Hamish Macbeth o policaju v majhni škotski skupnosti. Za vlogo je dobil več priznanj. Carlyle je upodobil psihopatskega Begbyja, ki je bil najbolj nepozaben in kompleksen lik med petimi glavnimi liki Trainspottinga Dannyja Boyla. Nastopil je tudi v priznani BBC-jevi drami Go now v režiji Michaela Winterbottoma in bil srhljivi Albie v uspešni nadaljevanki Cracker. Carlyle je nastopil v Carla"s song Kena Loacha, Ravenous, Vse in še svet ter v Plunkett and McLean.
Carlyle se je šolal na Kraljevski akademiji za glasbo in gledališče. Veliko je nastopal v gledališču. Leta 1991 je ustanovil lastno gledališko skupino Rain dog, za katero je režiral več iger, ki so osvojile številna priznanja, med njimi Let nad kukavičjim gnezdom in Macbeth.

O filmskih ustvarjalcih

Danny Boyle (režiser) je začel kariero kot gledališki režiser, najprej pri Joint Stock Theatre Company in nato pri Royal Court Theatre, kjer je bil namestnik direktorja med leti 1985 in 1987 ter umetniški direktor Royal Court Theatre med leti 1982 do 1985. Med njegovimi postavitvami iz tega obdobja so Victory ter Genious Howarda Brentona ter Saved Edwarda Bonda, ki je prejel nagrado Time Out (vodilna londonska gledališka nagrada). Boyle je režiral tudi pet postavitev za Royal Shakespeare Company. Konec osemdesetih je pričel delati na televiziji kot producent BBC za Severno Irsko, kjer je med drugim produciral kontroverznega Elephant Alana Clarka. Kot režiser je Boyle na televiziji podpisal Arise and go now, Not even god is wise enough, For the greater good, The Hen house, The Delorean tapes, The Night watch, Scout, epizode Inšpektorja Morsa in priznano nadaljevanko BBC 2 Mr.Wroe"s Virgins, njegovo zaenkrat zadnje televizijsko delo. Boyle je s scenmaristom Johnom Hodgom in producentom Andrewem Macdonaldsom sodeloval že pri Odštekanem življenju, Trainspottingu in Plitvem grobu.

Darius Khondji, A.F.C. (kamerman) je prejel svojo prvo nominacijo za oskarja za Evito. Z Jean-Pierrom Jeunetom je sodeloval pri četrtem delu Osmega potnika, Delicatessen in The City of Lost Children - oba sta mu prinesla nominacijo za cezarja. Med njegovimi dosežki sta še filma 7edem in Stealing Beauty Bernarda Bertoluccija. Bil je tudi eden od kamermanov Pred dežjem Milčeta Mančevskega, ki je bil nominiran za oskarja in je dobil zlatega leva na Beneškem festivalu. Odraščal je v Parizu in študiral v New Yorku. Kariero je začel s snemanjem reklam za režiserje, kot so Jean-Baptist Mondino, Chico Bialas, William Klein in David Fincher, s katerim je kasneje sodeloval pri 7edem.

Angelo Badalamenti (glasba) je za svojo srhljivo glasbo v nadaljevanki Davida Lyncha Twin Peaks prejel grammyja. Napisal je tudi glasbo za Lynchev Modri žamet, Izgubljeno avtocesto ter Resnično zgodbo.
Gospod Badalamenti je bil aranžer in dirigent verzije skladbe A Foggy Day (In London Town; napisal jo je George Gershwin), ki jo je David Bowie zapel na albumu Red, Hot and Rhapsody, katerega dobiček od prodaje so namenili raziskavam o aidsu. Njegove skladbe so prepevali številni umetniki, denimo Marianne Faithful, Julee Cruise, Anthrax, Patti Austin, George Benson, Mel Tillis, Nancy Wilson, Melba Moore, Nina Simone in Roberta Flack. Aranžiral in za orkester je prirejal glasbo tudi za Lizo Minnelli, Paula McCartneya in The Pet Shop Boys. Je avtor glasbe za videospot Michaela Jacksona Black and White.
Badalamenti je dobitnik šestih nagrad ASCAP kot tudi nagrade Anthony Asquith, ki mu jo je podelil British Film Institute kot najboljšo filmsko glasbo leta 1991 ter dobitnik nagrade BPI za najboljši album leta 1991.
Njegov album Twin Peaks so prodali v zlati nakladi v petnajstih državah.
Gospod Badalamenti je študiral na Eastman School of Music v Rochesteru ter Manhattan School of Music, kjer je tudi doktoriral.
Skupaj z Davidom Lynchem je bil koproducent in soavtor besedil ter glasbe za album Julee Cruise Floating into the Night. Z Lynchem je bil tudi soavtor in koproducent gledališke postavitve Brooklyn Academy Industrial Symphony No. 1, ki je prejela American Music Video Entertainment Award.
Izbrali so ga tudi za skladatelja glasbene spremljave ob prižiganju balke na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992.
Prihaja iz New Jerseya in dela v lastnem studiu na Manhattanu. Pred kratkim je končal skladanje glasbe za prihajajoči romantični triller Forever Mine z Josephom Fiennesom v režiji Paula Schraderja.
Zložil je tudi glasbo za Skrivnost ulice Arlington ter Holy Smoke Jane Campion.