Kolosej

Lahki dekleti

komedija, drama
Prijateljici za večno...
Na sporedu od: 23.1.2003, Kolosej Ljubljana
1h 37min / 97min
Scenarij: Bob Dolman
Režija: Bob Dolman

Vsebina

V poznih šestdesetih bi bilo težko najti rock zvezdnika, ki mu Suzette ali Vinnie ne bi viseli z rame... ali se držali njegove noge. Samooklicani lepotici rock'n'rolla sta zamajali svet prav vsake legende rocka, katerih hlače sta slekli - in v dokaz imata tudi fotografije. A minili sta več kot dve desetletji, od kar sta si Lahki dekleti prislužili ta vzdevek - in se srečali iz oči v oči.

Vinnie je zdaj Lavinia - urejena mati in žena, steber primestne skupnosti, ki ji gre organiziranje vrtnih zabav odlično od rok. Suzette pa je še vedno vsa frfrasta - pa še nekaj dodatnih tatujev in neverjetno povečane prsi ima. Ko se Suzettin svet sesuje, se odpravi poiskat edino prijateljico, ki jo lahko reši ali ji vsaj da nekaj tisočakov. Snidenje Lahkih deklet je trk svetov dveh žensk: ene, ki živi v preteklosti, in ene, ki se pred njo skriva. Skupaj spoznata, da je najpomembnejše živeti v danem trenutku.

O zgodbi

"Slavna sem samo po tem, da sem v svoje hlačke spustila trilijone zadetih glasbenikov, ki so se požvižgali name." - Suzette

"Dejansko sem nekdo, ki ni še nikoli srečal Suzette in rada bi se ti predstavila. Ljudje se spreminjajo, Suzette. Saj ne, da ni bilo težko. A ne bi mogla biti oseba, kakšrna sem bila, kajti, oseba, kakršna sem bila, ni oseba, kakršna sem zdaj." - Lavinia

Zamisel za Lahki dekleti se je motala po glavi režiserja in scenarista Boba Dolmana vrsto let, preden se je odločil, da bo koščke zamisli povezal v celoto. Zamislil si je dve rock groupies kot mladi ženski in se ubadal s tem, kako naj njuni življenji oblikuje v zgodbo. Dolman je dejal, da je zamisel za Suzette in Lavinijo deloma navdihnila relativno neznana skladba Jima Morrisona z naslovom Stoned Immaculate. Besedilo se glasi: "Neke poletne noči sem na poti do pomola srečal dve mladi dekleti. Svetlolaski je bilo ime Svoboda, temnolaski pa Podjetnost."

Dolman je dejal: "Zamisel o svobodi in odgovornosti sem deloma imel v mislih celo na začetku, ko sem zasnoval oba lika, da namreč naša življenja ubirajo dve poti in da deloma hrepenimo po svobodi, da pa si nekje na življenjski poti želimo tudi odgovornosti." Zamisel, ki se mu je porodila ob Morrisonovi skladbi, je nadgradil z oblikovanjem dveh zrelih žensk in ne mladih deklet. Nenadoma sta bili Svoboda in Podjetnost precej bolj zapleteni, razkorak med njima še večji. Svoboda je ostala v svetu rock'n'rolla, medtem ko se je Podjetnost poročila, ustalila in si ustvarila družino. Ti dve osebi sta postali Suzette (Goldie Hawn) in Lavinia (Susan Sarandon) in tako sta se rodili Lahki dekleti.

Snidenje deklet je bo besedah Goldie Hawn "eksplozivno. Kemija med njima je včasih sovražna, saj sta šli po dveh različnih poteh in sprva se sploh ne ujameta."

Sarandonova pravi, da sovražna kemija prevladuje v splošni zamisli. "Si lahko svoboden in hkrati odgovoren? Ali je pa bistvo svobode v neodgovornosti in odsotnosti reda? Zamisel, da postanete mati in negirate svojo preteklost, ko ste se zabavali, je bil koncept, ki mi sploh ni bil všeč. To je v bistvu zgodba o dveh ženskah, ki sta bili nori in divji in čudoviti v času, ki je to dopuščal... zdaj pa je Suzettino življenje žalostno in polno obupa, Lavinia pa živi v prihodnosti... v sedanjosti sploh ne obstaja. In to je vprašanje: ali si v danih okvirih, znotraj družine, ko moraš skrbeti za otroke, svoboden - ali obstaja način, ki to omogoča? Ali svoboda pomeni, da nisi za nič in nikogar odgovoren...ali se počutiš svobodno le, če nisi vezan?"

Zdi se neverjetno, da Hawnova in Sarandonova v vseh letih v Hollywoodu nista še nikoli skupaj igrali. Sarandonova pravi, da je bila prav Goldie eden od številnih razlogov, da je sprejela vlogo. "Od nekdaj sem njena občudovalka in tudi zasebno ima številne čudovite lastnosti, zato sem vedela, da bo zabavno." Goldie ima enako mnenje: "Ni samo ženska, ki jo resnično spoštujem, zdi se mi tudi, da v njej vidim sebe in mislim, da ona v meni vidi sebe. V bistvu sva zelo neposredni in to nama je všeč. Zelo sva si naklonjeni."

Ko sta privolili v sodelovanje, je Dolman seveda vedel, da je zadel terno. "Od prvega dne, ko sta stopili pred kamero - za nas je bil to drugi snemalni dan - je vse teklo kot namazano." Producent Mark Johnson pravi: "Ne morem se spomniti filma, pri katerem smo dobili vse igralce, ki so bili naša prva izbira, filma, pri katerem scenariju ni manjkalo prav nič, čeprav smo delali z debitantskim režiserjem, za katerega ni mogel nihče reči: Oh, všeč mi je bilo tvojih prejšnjih 17 filmov. Vsi so rekli samo: Moram odigrati ta lik."

Producentka Elizabeth Cantillon pravi: "Scenarij je bil preprosto zabaven in strani so kar skočile na filmsko platno. In imeli smo dve krasni ženski vlogi. Takšnih scenarijev dandanes ne vidiš prav pogosto. Filme s ženskami je težko posneti. Ti dve ženski sta v življenju sprejeli odločitve, ki ne omogočajo povratka. To me je pritegnilo in zdelo se mi je, da bi to pritegnilo tudi dve zares čudoviti igralki in imela sem prav."

Johnson dodaja: "Veliko scenarijev, tudi dobrih, reciklira stare filme in zgodbe. Ta - nikoli še nisem bral česa podobnega. In ti dve ženski - tako izvirni in zabavni - sta ženski, ki sem jih razumel in jima verjel. Naši trije osrednji liki so mi tako zelo všeč. Film bi lahko posneli po vsakem od njih."

Ko je scenarij začel krožiti in se je razvedelo, da bosta nastopili Hawnova in Sarandonova, se je razvila zanimiva razprava, katera bo igrala katero. Johnson pravi: "Polovica je rekla: Oh, že vidim, Susan mora igrati Suzette, druga polovica pa je rekla: Ne, Goldie mora igrati Suzette. In vsi so to podkrepili z dobrimi razlogi. Govorimo o dveh izjemno pomembnih, uspešnih igralkah našega časa. Susan Sarandon in Goldie Hawn... v trenutku, ko se pojavita njuna obraza, lahko rečete: V tem filmu sem se zaljubil vanjo ali V tistem filmu je bila fantastična. Kako se torej odločiti?"

Prav to je pritegnilo Goldie, da je upodobila Suzette. "Običajno se na moji mizi ne znajdejo takšni liki. Negotova je... to mi je omogočilo, da sem se poglobila v lik, kakršnega nisem še igrala." Sarandonovo je pritegnilo sporočilo filma. "Zdelo se mi je, da bo to lahko zares zabaven film... v bistvu gre za prijateljstvo med dvema ženskama."

Med pisanjem scenarija Dolman ni pomislil, da bi film režiral, niti na to ne, da bi ga prodal. Njegov cilj je bil samo napisati zgodbo. A ko je bil scenarij napisan, se je s producenti strinjal, da ga mora tudi režirati. Hitro je spoznal, da režiranje narekuje drugačen način razmišljanja: "Največji izziv je, da se morda nekaj utegne zgoditi, zavedajoč se, da imaš na voljo samo dve ali tri minute časa, da se to zgodi. Pri pisanju imaš na voljo številne načine. Na snemanju pa morda zamujamo in se nam mudi, snemamo pa ljubezenski prizor. In te stvari si lahko pridejo navzkriž. Režiser jih mora ločiti in poskrbeti, da eno razpoloženje ne onesnaži drugega."

Film se začne s Suzette, ki je vse prej kot tipična natakarica Sunset Stripa v Hollywoodu. "Kar naprej meša štrene...zagotovo," pravi Goldie o svojem liku. "Zame je nekakšen koktejl molotov. Vrzite jo v karkoli in opazujte, kaj se bo zgodilo, kajti zelo zabavno bo." Suzette je delala na legendarni ulici dlje, kot je na svetu večina njenih gostov v baru. "Živi v preteklosti in misli, da ni tako stara, kot je... da bi še vedno lahko osvojila rock zvezdnike. Težko je bilo najti način, kako upodobiti lik, ki bi mu bili ljudje radi podobni, ne bi pa se radi vanj spremenili. Ti dve ženski sta praktično imeli vsakega rock zvezdnika, ki je kdaj tlačil zemljo."

V zgodbi je Suzette odvlekla Jima Morrisona iz kopalnice, potem ko se je onesvestil...na njej - a to je bilo pred mnogimi leti. Suzette noče sprevideti, da se je svet okrog nje spremenil - gostje so mladi, rock zasedbe so polne sovražnosti in strahu, in fant, za katerega dela, ima dovolj njenega obnašanja in tega, da vedno reče bobu bob. "V materialnem pogledu ni v življenju dosegla ničesar, prav tako ne pri medosebnih odnosih. Na začetku filma pristane na dnu, ko izgubi službo, je ponižana in brez ficka," opisuje Dolman.

Da bi našla del sebe, ki ga je že davno izgubila (ali da bi vsaj dobila nekaj denarja za plačilo najemnine), se Suzette odpravi v Phoenix poiskat staro prijateljico Vinnie, drugo polovico Lahkih deklet.

Susan pojasnjuje: "Na določeni točki se je Lavinia naveličala seksa, drog in rock'n'rolla in se odločila za drugačno življenje. To je lahko storila samo tako, da se je odrekla preteklosti in si ustvarila novo identiteto. Njeni družini se o njeni nori preteklosti niti ne sanja. Poročena je z odvetnikom in je stroga mati dveh deklic, kajti bog ne daj, da bi počeli podobne stvari, kot jih je ona. Ko v njeno življenje ponovno vkoraka Suzette, je Lavinia na smrt prestrašena, da bo izničila njeno identiteto in jo razkrinkala, saj ne ve, ali bi jo njena družina sprejela, če bi poznala njeno preteklost ali če bi sploh sprejela sebe, če bi poznala svojo preteklost. Zato se je zelo potrudila, da je oblikovala dolgočasno, a varno, nadzorovano, po možnosti zabavno, verzijo svojega novega življenjskega sloga."

Na poti Suzette, ki nujno potrebuje denar za bencin, sreča Harryja, ki ga igra Geoffrey Rush. Je potnik na avtobusu, ki se je prav tako ustavil na črpalki. Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, je prav on njena rešitev. Ne zadovolji pa se samo s tem, da izkašlja denar, Harry se Suzette pridruži na poti v Phoenix, že zato, da zbeži iz smrdljive, bacilov polne kište, s katero je potoval.

"Je obsesivno kompulziven in njegov življenjski slog je jasno začrtan," Rush razlaga o svojem liku. "V bistvu je izklopil vse svoje naravne nagone, zato živahna groupie, ki živi življenje s polno paro in se v svoji koži zelo dobro počuti, nanj naredi velik vtis." Dolman pravi, da je Rush brez težav odigral "človeka, ki zatre svojo telesnost... pisatelja, ujetega v svojem intelektu, a pod to zunanjostjo se skriva vulkan, ki bo vsak čas eksplodiral. Ko sem pisal scenarij, Harryja ni bilo v njem. Pomislil sem le, da se utegne kaj zanimivega zgoditi, če se bo Suzette ustavila na bencinski črpalki. In ta lik je kar stopil iz avtobusa v mojo zgodbo in potem nisem vedel, kaj bi z njim. In še preden sem se dobro zavedal, je imel pištolo v kovčku s pisalnim strojem. Skušal sem dohajati tisto, kar mi je zgodba pripovedovala."

Ko je igrala ob Rushu, se je Goldie spomnila dni, ko je delala z velikim komikom Petrom Sellersom. "Name je naredil nepozaben vtis. Bil je komični genij, ki mu zame ni bilo para, dokler nisem srečala Geoffreyja... Smejala sem se mu tako kot Petru." Dolman, ki je delal s številnimi nadarjenimi komiki, ko je bil scenarist pri SCTV in humorističnih nadaljevankah, pravi, "da je morda Geoffrey najbolj nadarjeni komik, kar sem jih kdaj videl."

Igralsko ekipo zaokrožajo Robin Thomas kot Raymond, Lavinijin poštirkani mož, njeni najstniški hčerki Hannah in Ginger, igrata ju Erika Christensen in Eva Amurri, ter Matthew Carey v vlogi Hannahinega dekleta. "Hannah je zelo bistro dekle, ki odrašča v družini s strogimi pravili. Nobenih prepirov ni, vsi skrivajo svoja čustva, nihče ni posebej odkrit. Na zunaj se zdijo kot popolna družina, a v vseh znotraj vre. Hannah skuša temu narediti konec, biti to, kar je, in biti bolj odkrita do svoje družine in sploh do vseh," pravi Erika.

Sarandonova dodaja: "Svoje mame sploh ne vidi, sploh se ne trudi - tako kot večina otrok ne - spoznati svoje starše. Najbližje je temu, da bo ponovila napake, ki sem jih sama zagrešila v filmu. Najbližje je temu, da bi se odrekla delu sebe zavoljo prihodnosti."

Dolman o Eriki pravi: "Zelo nadarjena igralka je, vlogi je dala več globine, kot je napisano v scenariju. Njen lik malce črti samega sebe, trpi in jezi jo, ker ji nihče noče prisluhniti. Erika pa je zelo pozitivna, neposredna in ta njen del prevladuje." Dolmana je posebej ganil njen govor na maturi. "Spominjal me je na govor mojega sina, dotolklo me je. Goldie in Susan tistega jutra ni bilo na snemanju, a ko smo jima pokazali posnetek, sta jokali."

Eva Amurri, ki je hčerka Susan Sarandon, takole opisuje svoj lik Ginger, mlajše Lavinijine hčerke. "Razvajena je, preprosto grozna. Mamo ima za nekaj samo po sebi umevnega. Vedno dela scene, vpije, joka in je zoprna. Zelo zabavno jo je bilo igrati." Susan, ki je s hčerko prvič nastopila v BOBU ROBERTSU, je zelo ponosna na hčerkine sposobnosti "Ravno 16 let je dopolnila, ko je odigrala vlogo. To niso ravno leta, ko si se že pripravljen norčevati iz samega sebe. Res je karakterna igralka, tako lepa, z neverjetno postavo in zna se obvladati, vse to pa je zavrgla in postala histerična tečka. V vsakem prizoru je dala vse od sebe in to se mi je zdelo zelo pogumno."

Igralci in Dolman so si bili zelo naklonjeni. O likih, ki jih je ustvaril, se je veliko naučil tudi, ko je gledal igralce, ki so jih upodabljali. Ker pa je bil Dolman tesno povezan z liki in scenarijem, so igralci lažje razumeli njegovo vizijo filma. Goldie pravi: "Je čudovit režiser, ki zna z igralci. Zelo odkrit, razmišljujoč. Scenarij pozna kot lasten žep, s tem pa tudi svoje like. In ko smo se z njim pogovarjali, je vedno na vse gledal z vidika likov. To je pravi, čeprav redek užitek na snemanjih." Susan dodaja: "Njegovo srce je veliko in zares ima rad ženske in svoje like. To se v filmu vidi in zaradi tega je nekaj posebnega. Potrudil se je, da sta ti dve ženski našli ljubezen druga do druge."

O glasbi

The days are bright and filled with pain
Enclose me in your gentle rain
The time you ran was too insane
We'll meet again, we'll meet again -- iz "The Crystal Ship" skupine The Doors

Lahki sestri je povezala ljubezen do glasbe in glasbenikov, zato je povsem naravno, da bodo v filmu skladbe in glasba, ki so damama všeč. Čeprav Bob Dolman poudarja, da to ni rock'n'roll film, pravi, da je bilo nujno pripeljati nazaj glasbo iz starih dni deklet, če so hoteli povedati njuno celotno zgodbo. K sodelovanju je zato povabil skladatelja Trevorja Rabina, ki ima zares bogate izkušnje: bil je kitarist rock skupine Yes, zanjo je napisal večino materiala na zelo uspešnem albumu 90215, napisal pa je tudi glasbo za filma Armagedon in Državni sovražnik.

Skladbe v filmu so kombinacija na novo posnetih in starih skladb, s katerimi so lahko poudarili bogato glasbeno zgodovino dveh glavnih likov. Eno od prvih je napisal in jo odpel Goldiejin zet Chris Robinson (mož njene hčerke Kate Hudson), član skupine The Black Crowes. Skladbi je naslov The Red Road in jo je moč slišati, kot Suzette odpustijo in doma razmišlja o mladosti z Vinnie.

In ker se Suzette rada pohvali, da se je na njej onesvestil Jim Morrison, je morala v skladbi biti tudi kakšna njihova skladba. To je The Crystal Ship. Rabin jo takole opisuje: "Besedilo te zares ponese nazaj v čas, govori pa tudi o krhkosti spomina. Zelo je lepa, krhka, skoraj steklena skladba."

Na zgoščenki z glasbo iz filma so skladbe:

"The Red Road" -Chris Robinson
"Fame" -Tommy Lee
"Home" - Dishwalla
"Burning Down The House" - Talking Heads
"One Last Goodbye" - Richie Sambora
"Please Don't Let Me Be Misunderstood" - Trevor Rabin
"Doctor My Eyes" - Ben Folds
"Hour Of Need" - Peter Frampton
"Trippin'" - Rhymes With Orange
"Child Of Mine" - Roger Daltrey
"Crushed" - Buck Cherry
"Burn Out' - Slack
"Rock Me" - Steppenwolf

O igralcih

Goldie Hawn (Suzette) je nastopila v filmih Town & Country (med igralsko zasedbo so bili še Warren Beatty, Diane Keaton, Andie MacDowell in Garry Shandling), Housesitter, The Out-Of-Towners, Klub vražjih babnic, Vsi pravijo: Ljubim te. Njen režijski prvenec je televizijski film Hope (1997), igralski pa The One And Only, Genuine, Original Family Band. Sledile so vloge v Cactus Flower (oskar za stransko vlogo leta 1969), Butterflies Are Free , The Sugarland Express (režijski prvenec Stevena Spielberga), There's A Girl In My Soup, The Girl From Petrovka, The Duchess And The Dirtwater Fox, Shampoo, Foul Play, Private Benjamin (bila je tudi izvršna producentka filma, vloga ji je prinesla nominacijo za oskarja), Seems Like Old Times, Best Friends, Swing Shift.

Kot producentka in igralka je sodelovala pri različnih projektih, denimo Protocol, Wildcats, Overboard, My Blue Heaven, Crisscross, Something To Talk About (Čenče), Stepom (Z roko v roki), Bird On A Wire (Ptič na žici), Deceived, Death Becomes Her (Smrt ji lepo pristoji).

Goldie vodi podjetje Cosmic Entertainment, v okviru katerega s Kurtom Russellom, Kate Hudson in Oliverjem Hudsonom pripravljajo projekte za film in televizijo.

Susan Sarandon (Lavinia) je nastopila v filmih Bull Durham, Thelma & Louise, Lorenzo's Oil, The Client (Klient) in Atlantic City (za slednje tri je bila nominirana za oskarja), Dead Man Walking (Zadnji sprehod), za katerega je dobila oskarja.

Debitirala je v filmu Joe, nato nastopala v nadaljevanki A World Apart. Med njenimi zgodnejšimi filmi so še The Great Waldo Pepper, Lovin' Molly, The Front Page, The Rocky Horror Picture Show, Pretty Baby, King Of The Gypsies, The Hunger, The Sweet Hearts, Compromising Positions, January Man, White Palace, The Buddy System, Sweet Hearts Dance, A Dry White Season, The Witches Of Eastwick, Bob Roberts, Light Sleeper, Little Women, Safe Passage, Twilight, Illuminata, Cradle Will Rock, Anywhere But Here, Joe Gould's Secret. Njen glas je moč slišati v animiranih filmih Rugrats In Paris, James And The Giant Peach ter Cats & Dogs. Bila je pripovedovalka zgodbe o zapornicah v dokumentarcu 900 Women. Nastopila je tudi v televizijskem filmu Earthly Possessions.

Nastopala je tudi na Broadwayu.

Njena naslednja filma sta Moonlight Mile Brada Silberlinga z Dustinom Hoffmanom ter Igby Goes Down z Jeffom Goldblumom.

Geoffrey Rush (Harry) je leta 1997 prejel oskarja in zlati globus za nastop v Sijaju. Posnel je še filme Quills (Škandalozno pero), Shakespeare In Love (Zaljubljeni Shakespeare, nominacija za stranskega oskarja), Elizabeth, Lantana, The Tailor Of Panama (Krojač iz Paname), House On Haunted Hill, Les Miserables, Mystery Men, Frida, bil je pripovedovalec zgodbe filma OSCAR AND LUCINDA.

Pravkar je končal snemanje Intolerable Cruelty bratov Coen. Trenutno snema The Pirates Of The Carribean z Johnnyjem Deppom.

Kariero je začel s študijem pantomime v Parizu v sedemdesetih ter se nato vrnil v rodno Avstralijo, kjer je nastopil v Kralju Learu ob takrat rosno mladem Melu Gibsonu.Igral je v številnih avstralskih filmih, recimo Starstruck, Twelfth Night, On Our Selection ter Children Of The Revolution.

O filmskih ustvarjalcih

Bob Dolman (scenarist/režiser) je z Lahkima dekletoma debitiral kot režiser. Napisal pa je še scenarija za Willow ter Far And Away (Oddaljena obzorja). Scenaristično kariero je začel v sedemdesetih pri humoristični nadaljevanki WKRP in Cincinnati. Nato je pisal za SCTV in dobil dva emmyja. Po oblikovanju komične nadaljevanke Poison se je posvetil pisanju filmskih scenarijev.

Komentarji

17.8. 2009 ob 18:58

dobr film..........

— jelena

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.