Kolosej
Film distribucije Cinemania group

Sveti Jurij ubija zmaja

zgodovinska vojna drama
Podnapisi
Na sporedu od: 18.6.2009, Kolosej Ljubljana
9.7.2009, Kino Komuna
2h / 120min
Leto: 2009
Država: Srbija, BiH, Bolgarija
Jezik: srbščina
Scenarij: Dušan Kovačević
V srbski vasici, tik ob meji z Avstro-Ogrsko, živijo številni invalidi iz časov boja proti Turkom. Med njimi je tudi Gavrilo, ki se je želel poročiti z lepo Katarino, a jo je moral po izgubi roke prepustili vaškemu žandarju. Ob izbruhu prve svetovne vojne vse moške, sposobne bojevanja, pošljejo na fronto. Kmalu se razširijo govorice, da so se med zapuščenimi ženami in možmi, ki so lahko ostali doma, spletla ljubezenska razmerja. Da bi pomirili vojake, se vojaško vodstvo odloči rekrutirati tudi invalide in starce, kar povzroči dodatne tragične zaplete sredi krutih balkanskih bojišč.

Piše se leto 1914. Kraj dogajanja je vas ob Savi, naravni meji z mogočnim avstro-ogrskim cesarstvom.

Vaščani so razdeljeni v dve radikalno nasprotni skupini. Na eni strani so za vojsko sposobni ljudje, potencialni naborniki, na drugi pa invalidi – veterani iz predhodnih balkanskih vojn. Med skupinama vlada sovražnost.

Kmalu se začne prva svetovna vojna in zdravi del moškega prebivalstva vpokličejo v vojsko. Invalidi, ki ostanejo v vasi, skušajo izkoristiti žene in sestre vojakov. Novice o tem se razširijo do srbskih vojakov v jarkih nekaj dni pred pričakovanim sovražnikovim napadom. Da bi preprečilo upor, srbsko poveljstvo pošlje invalide na bojišče ter tako reši neprijetnost.

Ti nenavadni dogodki, ki temeljijo na resnični zgodbi, so ozadje nesrečnega ljubezenskega trikotnika – mladega vojnega invalida, krajevnega policista in njegove žene –, ki se konča kot v grški tragediji.

Beseda scenarista

To zgodbo mi je povedal dedek, Cvetko Kovačević. Kot otrok je med cersko bitko vodil volovske vprege. Prevažal je ranjence v poljske bolnišnice. Odraščal je ob smrti, zato zanj kasnejše vojne in trpljenje niso predstavljali 'posebnega čuda'. Zgodbo mi je povedal v nekaj skopih stavkih. Dejal je: ''Potem so, kar tako, zaradi človeške zlobe in strupenih jezikov vpoklicali pohabljence iz mačvanskih vasi in jih 'za kazen' odpeljali na Cer. Poslali so jih v prve bojne vrste, ki so bile že vnaprej žrtvovane. Med temi nesrečniki je bil tudi moj brat, invalid zaradi noge, dober kot kruh. Ni se vrnil s Cera. Tudi kasneje ga nismo našli.'' 

To je bilo vse. Z nekaj stavki mi je povedal zgodbo, podobno antični drami. Med poznejšimi pogovori sem izvedel, kaj se je še zgodilo …

Skratka, vojne izbruhnejo in minejo, pustošijo po Srbiji, izmenjujejo se kot letni časi.

Zato je menda samo v Srbiji moč doživeti pet letnih časov: pomlad, poletje, jesen, zimo in vojno.

Dušan Kovačević

Sveti mučenec Jurij

Imel je samo 20 let, ko se je odpravil v Nikodemijo k cesarju Dioklecijanu, da bi ga s svojimi prošnjami odvrnil od nadaljnjih pregonov kristjanov. Cesar je prisluhnil mlademu vojvodi. Iz usmiljenja mu je dal še eno priložnost, 'da se spametuje' in se vrne k mnogoboštvu. Ko mu Jurija ni uspelo ne z lepimi besedami ne z mučenjem odvrniti od Kristusove poti, ga je dal usmrtiti. To se je zgodilo 23. aprila 290 ob enih popoldne.

Na neštetih ikonah po svetu sv. Jurij stoji (ali sedi na konju) v plemiški opravi, s kopjem v roki in z ubitim zmajem – simbolom mnogoboštva – pod nogami.

Tako pravi zgodovina. Legende in očividci pa pripovedujejo, da se sv. Jurij pojavi v težkih in hudih časih. Najpogosteje se prikaže bolnikom, mučencem ali vojakom, ki jim ni rešitve, obsijan s sončnimi žarki, ki se lomijo na njegovemu zlatemu oklepu. Pravijo, da je človek, ki ga ugleda, rešen.

Sveti Jurij ubija zmaja ali ''blato in zvezde''

Režiserjeva razlaga

Boj za projekt ''Sveti Jurij ubija zmaja'' spominja na krvavo vojno, ki se odvija v samem jedru filma. Začetek prizadevanja, da posnamemo film, sega celo desetletje nazaj, v najmračnejši čas Miloševićevega režima. Snemanje je bilo načrtovano za leto 1998 z isto avtorsko ekipo, ki je ustvarila ''Lepe vasi lepo gorijo'' in ''Rane'', vendar ga je takratna srbska oblast onemogočila v samem zametku. Režimu Slobodana Miloševića je bil film Rane tako zoprn, da so naredili nekaj, česa niso nikoli prej – uradno so prepovedali kakršno koli medijsko promocijo filma. Kmalu so se začela bombardiranja Srbije, zato je bil ta veliki in ambiciozni projekt 'zamrznjen'.

Do drugega poskusa snemanja filma je prišlo leta 2002. Po Miloševićevem padcu je bila prva demokratična oblast v Srbiji pripravljena podpreti ta pomemben projekt. Vladalo je mnenje, da je pomembno pomagati filmu s temo iz prve svetovne vojne, s segmentom zgodovine, o katerem se med polstoletno vladavino komunizma ni smelo pisati niti snemati filmov. Po umoru premierja Djindjića se je vse spremenilo. Zgodovina je – kot že tolikokrat v tem prostoru – znova premagala umetnost.

Ko smo že mislili, da je projekt ''Sveti Jurij ubija zmaja'' uročen, da je ta tragična zgodba o ljudeh, katerih usode določa viharna zgodovina Balkana, za vedno mrtva, smo se odločili za nov poskus. V tem je trohica srbske, v druge jezike težko prevedljive značilnosti, ki se imenuje ''zanalašč'' in nas je v zgodovini stala toliko vojn in uničenja, a včasih ob kančku idealizma in kockarske strasti lahko pripelje tudi do srečnega konca kljub objektivnim okoliščinam, ki napovedujejo popolnoma nasproten izid.

Izkazalo se je, da je tema filma dobila svojo potrditev in realizacijo tudi skozi umetniške in produkcijske kalvarije, skozi katere smo šli vsi avtorji, da bi vizijo, ki smo jo nosili v sebi celo desetletje, naposled videli na filmskem platnu.

Moj intimni občutek, ki je bil včasih, in to kratkotrajno, omajan s silovitostjo in pogostostjo neuspehov povezanih z ''Jurijem'', mi pravi, da je bilo vse to vredno naporov. Kajti scenarij Svetega Jurija – adaptacija verjetno najboljšega srbskega dramskega besedila 20. stoletja – predstavlja turobno, toda bolečo vivisekcijo značaja in mentalitete tega naroda, ki se je na začetku in koncu nekega tragičnega stoletja znašel v skoraj identičnem položaju. Kot da celo stoletje, ki je za nami, ni zadostovalo,

da bi se kar koli naučili in usmerili energijo vsega naroda k ustvarjanju. Ne kaže upati, da bo ta film odločilno vplival na streznitev po stoletju 'pijanstva in razbijanja', pa vendar se je vredno boriti.         

Proti vojni v Bosni in absurdni militaristični blaznosti, ki je zajela ljudi v tem prostoru, sem se boril s svojim filmom ''Lepe vasi lepo gorijo''. Kljub temu da ga na začetku niso marali militantni pripadniki vseh sprtih strani, je ta film desetletje kasneje, ko so bili zaključeni vsi računi, ostal prvi in pomemben dokument o izbruhu nacionalistične blaznosti v državi, ki je pol stoletja živela brez zgodovine, zaverovana v iluzije 'komunističnega raja'. Ta film je bil po anketi kritikov ''Sight and Sound'' uvrščen med 20 najboljših vojnih filmov v zgodovini kinematografije, v novi izdaji Hallywellove filmske enciklopedije pa med 1 000 najboljših filmov vseh časov.

Deset let po tem je pred mano podobna naloga. S konca stoletja potujem na njegov začetek, prepričan, da je prva svetovna vojna, čeprav edina zmaga, ki jo je srbski narod dosegel v 20. stoletju, pravzaprav njegov največji poraz. Država, ki je v vojni izgubila skoraj polovico moškega prebivalstva (česar novejša zgodovina vojn ne pomni), si ni opomogla niti sto let pozneje.

Poleg privlačnega zgodovinskega ozadja zgodbe, ki se dogaja med vojnimi invalidi tihotapci na predvečer velike vojne, je najpomembnejši element filma melodrama – nemogoč in usoden ljubezenski trikotnik, ki ga sestavljajo: Gavrilo, mlad vojni invalid, Katarina, mlada žena, ki v vas pride zaradi njega, a se poroči z Djordjem, vaškim žandarjem. Le-ta ji v svoji obsesivni ljubezni dopušča vse, celo prešuštvo, kar se je v tistih časih kaznovalo s smrtjo.

Vsi trije glavni junaki imajo lastnost, ki je vtkana v samo jedro mentalitete ljudi iz tega prostora. Namreč, vsi trije so na svoj način fanatiki. ''Sveti Jurij ubija zmaja'' je zato tudi zgodba o fanatizmu. O Katarini, ki je fanatikinja ljubezni, Gavrilu, fanatiku samouničenja, Djordju, fanatiku trpljenja. Tudi drugi protagonisti te drame so enako fanatični in obsedeni: slepi socialist, učitelj Mićun, je fanatik ideje, ki je to državo in države Vzhodne Evrope ogromno stala; kapetan Tasić je fanatik militarizma.

Najslavnejši atentator stoletja, Gavrilo Princip, ki ga naši junaki slučajno prepeljejo na tihotapskem čolnu skupaj s svinjami na drugi breg Save v Bosno, kjer naslednji dan ubije avstro-ogrskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda, v nekem trenutku reče svojim prevoznikom: ''Svinja je edina žival, ki ji vrat ne dopušča, da bi videla zvezde.

Uboge svinje so obsojene, da vse svoje življenje gledajo samo blato.''

Včasih se mi zdi, da so moji junaki in ves ta narod omejeni z dvema skrajnostma: sposobni smo videti ali samo blato ali samo zvezde. Nikakor se nam ne uspe zazreti naravnost predse – v prihodnost. Film govori tudi o tem. Jaz bom poskusil blato in zvezde združiti v močan in razburljiv film.

Komentarji

28.5. 2009 ob 18:16

Ej, ta film pa grem sto posto gledat v kino, pa čeprav grem v Koloseja prvič po dveh letih. Zasluži si tistih par evrov.

— Blaž
4.6. 2009 ob 22:19

da

— asd
6.6. 2009 ob 3:11

No, film sem že gledal, moj komentar. srđan ne zna ujeti "filmskega duha" kokr znajo to edinole srbi s področja balkana, manjka tista pika na i pri njegovih filmih za izstrelitev med klasična dela. "šablona" se pri nizkoproračuncih slabo prodaja.
Najbolj znano delo Šajna, klasika "Ko to tamo peva", na prvo žogo niti ne naredi ne vem kakšnega vtisa, šele pri drugem ali celo večkratnem ponavljanju ga doživiš, in tega srđan po vseh teh letih še vedno ne zna.

— Franc
13.6. 2009 ob 13:12

Tale Franc nezna, očitno inti govoriti, še manje pa pisati zato nima tobenih kompetenc za kakršno koli kritiko. Najprej naj se nauči, kaj je prasvilen stavek, zakaj se stavek uporablja, potem pa naj piše. O filmski industriji pojma nima in se je, z njim ukvarjati, nepotrebno.
Filem si grem sigurno ogledati. Potem bom komentiral.

Pero

— Pero
18.6. 2009 ob 11:38

Film je odličen. Kakovostna produkcija in izjemna igralska zasedba. Škoda je ker Slovenci ne premoremo spodobne dvorane za premiere... Vse skupaj se je sinoči zdelo kot da smo v kakšnem vaškem kinoju. Pa še dvorana je bila le 70% zasedena. Velikanski minus za organizatorje. Promotorka z mikrofonom, žal, bolj paše na avtosejem kot na resno predstavitev resnega filma.

— Jure
18.6. 2009 ob 14:27

dober film 4/5

— bingo
21.6. 2009 ob 19:48

Dober film.

— Ana
22.6. 2009 ob 10:49 zvezdica

SVETI JURIJ UBIJA ZMAJA

a izvoljenega
ljudstva
ne odreši

svinja brez vratu
še vedno
rije po blatu

vojna
brezbrižno
opazuje zvezde

— IGOR BIZJAN
23.6. 2009 ob 20:11

vs juriju.......
ki je izgubil nogo !!!!!

by jožica

— joška od mame (desna)
24.6. 2009 ob 0:32

Film sem si danes ogledal in je presegel že tako velika pričakovanja! Res je vreden ogleda!

— Aleksander
6.7. 2009 ob 20:05

Pa ravno Franc in Pero sta se "našla", da se "pogovorita" o pismenosti!
Takšni in/ali drugačni!

— pan
9.7. 2009 ob 14:22

ja skor vsak film je stvar posameznika,kako ga doživlja,kako ga sprejema.ni pač vsakemu všeč vse.men se tale dopade...sicer pa lepo prikazuje takratni čas....

— mateja

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.