Smrtne obljube

Zgodba

Skrivnostni in karizmatični Rus Nikolai Luzhin je voznik pri eni izmed najbolj razvpitih londonskih kriminalnih družin. Glava družine, pripadnice mafijske bratovščine Vory V Zakone, je Semyon, lastnik luksuzne restavracije. Njegov sin je nasilni in izzivalni Kirill, ki pa je veliko bolj navezan na Nikolaija kot na lastnega očeta.

Nikolai se uspešno izogiba težavam, ki ga obdajajo, toda ko spozna porodničarko Anno Khitrovo, se njegovo življenje zaplete. Anno močno prizadene tragična zgodba najstnice, ki umre pri porodu. Odloči se, da bo poiskala dojenčkove sorodnike, pri tem pa si pomaga z dekletovim dnevnikom, napisanem v ruščini. Kljub opozorilom svojega strica Stepana ne odneha in kmalu nenamerno prekriža pot Voryjem.

Nikolai se nenadoma znajde med dvema ognjema. Na preizkusu je njegova zvestoba. Na eni strani je družina, ki bo storila vse, da prikrije resnico, na drugi pa Anna, ki se vztrajno podaja v vse večje težave. Komu lahko sploh zaupa? V usodni verigi prevar in umorov, ki zaznamujejo družino in temačne predele Londona, so v nevarnosti mnoga življenja, tudi njegovo.

Produkcija

V novem trilerju priznanega režiserja Davida Cronenberga je po celovečercu A History of Violence glavno vlogo znova prevzel Viggo Mortensen. Scenarist je Steve Knight, ki je pred tem napisal scenarij za Dirty Pretty Things. Skupna vsem trem filmom je zgodba o drugačnem, skritem Londonu. Prvotno naj bi Knight napisal enourni televizijski film o vzhodnoevropski trgovini z ljudmi, nato pa se je pisanje sprevrglo v raziskovanje mogočnežev, ki s to trgovino ustvarjajo vrtoglave dobičke. Gre za pravo kriminalno organizacijo Vory V Zakone. "Neverjetno, kako različni vzhodnjaki, Rusi, Kitajci, Turki..., delujejo na edinstven način in hkrati krepijo vezi med seboj," pravi Knight. "Policija se z veliko težavo prebije v svet zločincev, toda te skupine imajo povsem svojo politiko, ki izven njihovih skupin sploh ni vidna.

Lik Semyona predstavlja resničnega lastnika restavracije v New Yorku, lik Anne pa sem posvetil porodničarki, ki je bila prisotna pri porodu mojega prvorojenca v londonski bolnišnici. Hotel sem prikazati, kako se povsem običajna Londončanka kar naenkrat lahko znajde v skrivnem svetu, kar se sicer ne zgodi pogosto, saj se ta dva svetova le redko prekrižata."

David Cronenberg je imel za vlogo Nikolaija Luzhina v mislih samo enega moža, ki ga je povsem navdušil že v celovečercu A History of Violence. Viggo Mortensen je odlično upodobil človeka, ki živi v svetu nasilja in je potemtakem označen za nasilneža. Ko ga spoznamo, se zdi, da je navznoter skoraj mrtev, toda v odnosu z Anno pride do izraza njegova neizmerna nežnost. Mortensen se je za to vlogo več tednov pripravljal v Rusiji, kjer se je zlil z rusko kulturo, gledal ruske filme, bral dela piscev, kot je Vladimir Nabokov, in preizkušal svoje znanje ruščine, ki ga je osvojil že pred potovanjem.

Tudi Naomi Watts, ki je bila zaradi svoje nadarjenosti in sposobnosti vživeti se v tovrstne vloge izbrana za lik Anne, si je močno prizadevala, da bi spoznala Annino življenje. Povsem se je vživela v delo porodničark, naučila se je celo voziti ruski motor. Anna je zelo ranljiva in še vedno ni prebolela izgube, ki jo je prizadela v preteklosti. Prek raziskovanja dekletovega dnevnika začne navezovati stike z rusko polovico svojih korenin. Njen pokojni oče se je namreč iz Rusije priselil v Anglijo. Nikolaija se boji, toda namerno se spogleduje z nevarnostjo, saj bi se na ta način rada vrnila v življenje.

Igralska zasedba

Viggo Mortensen (Nikolai)
Z režiserjem Davidom Cronenbergom je sodeloval že leta 2005, v akcijskem trilerju A History of Violence.

V celovečercu Petra Weira Witness je odigral svojo prvo vlogo, nato pa smo ga lahko videli v številnih velikih uspešnicah, tudi v epski trilogiji Petra Jacksona, The Lord of the Rings. Za to vlogo je kot del igralske zasedbe prejel nagrado Screen Actors Guild.

Med drugim je zaigral v filmu Seana Penna, The Indian Runner (ob Davidu Morseu in Patricii Arquette); Briana De Palme, Carlito’s Way (ob Alu Pacinu); Jane Campion, The Portrait of a Lady (ob Nicole Kidman); Ridleyja Scotta, G.I. Jane (ob Demi Moore); Tonyja Goldwyna, A Walk on the Moon (ob Diane Lane); Augustína Díaza Yanesa, Alatriste. Končal je tudi že snemanje drame Vicentea Amorima, Good.

Naomi Watts (Anna)
Tako kritike kot občinstvo je prepričala z vlogo v drami Alejandra Gonzáleza Ińárrituja, 21 Grams, ki ji je prinesla nominacijo za oskarja ter za nagradi BAFTA in Screen Actors Guild. Po svetovni premieri na beneškem filmskem festivalu je prejela nagrado občinstva za najboljšo igralko.

Dve leti poprej si je priigrala mednarodni uspeh z dvojno vlogo v Lynchevem Mulholland Drive, ki se je premierno zavrtel leta 2001 na filmskem festivalu v Cannesu. Za najboljšo igralko so jo izbrale številne skupine kritikov, med drugim nacionalno združenje filmskih kritikov in chicaški kritiki. Na hollywoodskem filmskem festivalu je prejela nagrado Hollywood Discovery za prelomno vlogo, National Board of Review pa jo je izbral za najboljšo novinko.

V njeno filmografijo sodi tudi celovečerec Johna Duigana, Flirting; Petra Jacksona, King Kong; Goreja Verbinskega, The Ring; Jamesa Ivoryja, Le Divorce; Johna Currana, We Don’t Live Here Anymore in The Painted Veil; Nielsa Muellerja, The Assassination of Richard Nixon; ter Davida O. Russella, I Heart Huckabees. V kinematografih bo kmalu gostoval film Michaela Hanekeja, Funny Games, pod katerega se je Naomi podpisala tudi kot izvršna producentka.

Producirala je kratki film Ellie Parker in v njem tudi zaigrala. Prvič je bil prikazan leta 2001 na filmskem festivalu Sundance. Z režiserjem Scottom Coffeyjem sta ga nato razširila v istoimenski celovečerec, ki je ugledal luč na festivalu Sundance leta 2005.

Vincent Cassel (Kirill)
Zanj prelomno je bilo leto 1995, ko je bil na filmskem festivalu v Cannesu predstavljen film La Haîne Mathieua Kassovitza. Cassel je prejel dvojno nominacijo za cezarja, in sicer za najboljšega igralca in najbolj obetajočega igralca.

Zatem je odigral številne vloge v Franciji in drugod po svetu, tudi v filmih Jana Kounena, Dobermann in Blueberr; Christopha Gansa, Le Pacte des loups; Gillesa Mimounija, L’Appartement; Shekharja Kapura, Elizabeth; Mathieua Kassovitza, Les Rivičres pourpres; Gasparja Noéa, Irréversible; Andrewa Adamsona in Vicky Jenson, Shrek; Stevena Soderbergha, Ocean’s Twelve in Ocean’s Thirteen; ter Jacquesa Audiarda Sur mes lčvres. Za vlogo v slednjem je v kategoriji najboljši igralec prejel nominacijo za cezarja in evropsko filmsko nagrado.

V okviru njegove produkcijske 120 FILMS je nastal celovečerec Kima Chapirona, Sheitan, v katerem je Cassel dopolnil igralsko zasedbo. Pred kratkim je zaigral v komediji Jean-Jacquesa Annauda, Sa majéste Minor. Trenutno snema dva celovečerca o razvpitem kriminalcu Jacquesu Mesrineu, The Death Instinct in Public Enemy #1, oba pod režisersko taktirko Jean-Françoisa Rícheta.

Armin Mueller-Stahl (Semyon)
Leta 1996 si je z vlogo v biografski drami Scotta Hicksa, Shine, priigral nominacijo za oskarja. Njegov filmski prvenec, Heimliche Ehen Gustava von Wangenheima, je nastal 40 let prej. V več filmih je nato sodeloval s Frankom Beyerjem, tudi v Jacob the Liar, Five Cartridges in Royal Children. Med zgodnejše spadajo tudi vloge v celovečercu Egona Güntherja, The Third; Rolanda Gräfa, The Flight; Rainerja Wernerja Fassbinderja, Lola in Veronika Voss; Niklausa Schillinga, Der Westen leuchtet, za vlogo v vojni drami Agnieszke Holland Angry Harvest pa je leta 1985 na filmskem festivalu v Montrealu prejel nagrado za najboljšega igralca.

Prepričal je tudi v filmih L’Homme blessé, Colonel Redl, Music Box, Avalon, Utz (najboljši igralec na berlinskem filmskem festivalu leta 1992), Night on Earth, Kafka, The X Files, Jakob the Liar in The Third Miracle. Leta 1996 je ustvaril film Conversation with the Beast, kjer je poleg režiserske vloge prevzel tudi vlogi scenarista in igralca. Lani je prejel nagrado lola za življenjsko delo.

Filmska ekipa

David Cronenberg (režiser)
Kot scenarist in režiser se je preizkusil v filmskih projektih Shivers, Rabid, Fast Company, The Brood, Scanners, Videodrome, The Fly, Dead Ringers, Naked Lunch, Crash in eXistenZ. Filmi, ki jih je režiral po scenariju drugih ustvarjalcev, so The Dead Zone, M. Butterfly, Spider, A History of Violence (tudi producent) in zdaj Eastern Promises.

Za omenjene filme je prejel številne nagrade. S filmom Dead Ringers je prepričal losangeleške filmske kritike, ki so ga izbrali za najboljšega režiserja, Naked Lunch mu je pri nacionalnem združenju filmskih kritikov prinesel nagradi za najboljšega režiserja in scenarista. Film je prejel osem nagrad Genie, tudi za najboljši celovečerec in režijo. Cronenberg si je leta 1996 na filmskem festivalu v Cannesu s celovečercem Crash zagotovil posebno nagrado žirije. Filmu eXistenZ so poleg številnih nagrad Genie namenili tudi srebrnega medveda na berlinskem festivalu leta 1999. Eastern Promises je dvakrat nominiran film za oskarja.

Med njegovimi novejšimi kratkimi filmi sta Camera in At the Suicide of the Last Jew in the World in the Last Cinema in the World. V slednjem je tudi zaigral, videli pa smo ga lahko tudi v filmih To Die For Gusa Van Santa, Nightbreed Clivea Barkerja in Last Night Dona McKellarja.

Steve Knight (scenarist)
Iz njegovega prvega scenarija Dirty Pretty Things je režiser Stephen Frears ustvaril uspešnico, ki so jo prvič prikazali na beneškem filmskem festivalu leta 2002. Skupaj z Mikeom Whitehillom je Knight pisal scenarije za oddaji Commercial Breakdown in The Detectives. Je soustvarjalec večkrat nagrajene oddaje Who Wants to Be a Millionaire?

Napisal je tri romane, The Movie House, Out of the Blue in Alphabet City. Po predlogi slednjega naj bi nastal film. Njegovo prvo gledališko igro The President of an Empty Room je režiral Howard Davies. Leta 2006 je napisal scenarij za celovečerec Amazing Grace Michaela Apteda, s katerim si je prislužil nominacijo za nagrado Humanitas.