Kolosej
Film distribucije Cinemania group

Slepota

drama
Glej v prihodnost, dokler še lahko.
Podnapisi
Na sporedu od: 7.5.2009, Kolosej Ljubljana
24.6.2009, Kolosej De Luxe Kranj
2h 1min / 121min
Leto: 2008
Jezik: angleščina, japonščina
Scenarij: Don McKellar po romanu Joséja Saramaga
Ko mesto zajame skrivnostna bolezen slepote, se neokužena žena zdravnika, ki je oslepel, odloči slediti možu v karanteno, s katero skušajo oblasti zaustaviti napredovanje epidemije. Tam je priča grozljivemu propadu vseh socialnih, družbenih in moralnih vrednot, zato se odloči z manjšo skupino ljudi pobegniti, toda tudi zunanji svet se je v tem času srhljivo spremenil.

Zgodba

Po knjižni predlogi Nobelovega nagrajenca Joseja Saramaga in priznanega režiserja Fernanda Meirellesa je nastala pretresljiva zgodba o človeštvu, ki ga napade skrivnostna slepota. Gre za raziskovanje človeške narave, tako slabe kot dobre, človeške sebičnosti, preračunljivosti in brezbrižnosti, vendar tudi sočutja, ljubezni in poguma.

Epidemija se prične s prizorom, ko moški, ki se vrača iz službe, nenadoma oslepi in zatava v grozovito meglo. Kmalu ista usoda doleti vsakogar, ki ga sreča, tudi njegovo ženo in zdravnika. Okužba se hitro širi in mesto zapade v popolno paniko. Vse žrtve "bele slepote" zaprejo v zapuščeno zavetišče, kjer se zrušijo vse zakonitosti običajnega življenja.

V karanteni je prisotna tudi ženska, ki je slepota ni prizadela. Vseeno se pretvarja, da je izgubila vid, saj želi ostati ob svojem slepem možu. Nato pa z vse večjo voljo do preživetja popelje skupino sedmih ljudi na odpravo, polno groze in ljubezni, pokvarjenosti in lepote ter konfliktov in čudežev. Skupaj pobegnejo iz bolnišnice in se podajo v pogubljeno mesto. Morda predstavljajo zadnje upanje.

Produkcija

"Mislim, da nismo oslepeli. Slepi smo že od nekdaj.
Smo slepi, a gledamo. Ljudje, ki gledajo, a ne vidijo."
José Saramago, Esejo slepoti

Leta 1995 je sloviti pisec José Saramago izdal roman Esej o slepoti, grozotno zgodbo o bliskoviti okužbi najprej enega človeka, nato mesta in na koncu vsega sveta. Sicer je v ospredju osupljiva izguba vida, vendar knjiga bralcem ponuja povsem nov pogled na svet. Kritiki so jo označili za izvrstno prispodobo današnjega, h katastrofi nagnjenega časa. Saramago je za to in ostale knjižne mojstrovine leta 1998 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Medtem ko je roman pridobival na milijone bralcev po vsem svetu, je mnoge ustvarjalce filmov privabljal edinstveno zamotan svet, ki ga poprej na velikih platnih še ni bilo mogoče videti. Ukvarjali so se z vprašanjem, kako ustvariti verodostojen vizualni film, v katerem skoraj nihče ne vidi. Zgodba je bila pisana na kožo prav brazilskemu režiserju Fernandu Meirellesu, ki se je več kot uspešno spopadel s sprejetim izzivom.

Igralska zasedba

Julianne Moore (zdravnikova žena) iz leta v leto potrjuje svojo izjemno nadarjenost in mnogostranskost. V zadnjih letih je nastopila v uspešnicah, kot so Savage Grace Toma Kalina, ki se je premierno zavrtela leta 2007 na filmskem festivalu v Cannesu, I’m Not There Todda Haynesa, Next Leeja Tamahorija, Children of Men Alfonsa Cuarona, Trust the Man Barta Freundlicha in Freedomland Joea Rotha. Kot deveta v zgodovini oskarjev je v istem letu prejela dve nominaciji, in sicer leta 2003 za vlogo v romantični drami Todda Haynesa, Far From Heaven (za najboljšo igralko), in drami Stephena Daldryja, The Hours (za najboljšo stransko igralko). Prva ji je prinesla številne nagrade kritikov, med drugim losangeleških, nagrado Independent Spirit ter nominaciji za nagrado Screen Actors Guild in zlati globus. Za vlogo v slednjem, The Hours, je tudi prejela nominacijo za nagrado Screen Actors Guild. V njeno bogato filmografijo sodijo še celovečerci The Forgotten, Laws of Attraction, The Prizewinner of Defiance, Ohio, The Shipping News, World Traveler, The Myth of Fingerprints, Evolution in Hannibal. Za oskarja je bila prvič nominirana že leta 1998, in sicer za vlogo v drami Paula Thomasa Andersona, Boogie Nights (nominaciji tudi za zlati globus in SAG, vselej v kategoriji najboljša stranska igralka), drugič pa dve leti pozneje za glavno vlogo v romantični drami Neila Jordana, The End of the Affair (znova nominaciji tudi za zlati globus in SAG). Tu so še filmi Magnolia (nominacija za nagrado SAG), Cookie’s Fortune, Short Cuts, Psycho, An Ideal Husband (nominacija za zlati globus), The Map of the World, The Lost World, The Big Lebowski, Safe (nominacija za nagrado Independent Spirit), Vanya

on 42ND Street, Surviving Picasso, The Hand That Rocks the Cradle, Benny & Joon, The Fugitive, Nine Months in Assassins.

Mark Ruffalo (zdravnik) je trenutno eden najbolj iskanih igralcev, kar priča tudi njegovo sodelovanje z režiserji, kot so Ang Lee, Michael Mann, David Fincher, Michael Gondry, Kenneth Lonnergan in Spike Jonze. Pred kratkim je poleg celovečerca Slepota končal tudi snemanje pustolovske komedije The Brothers Bloom Riana Johnsona, drame Margaret Kennetha Lonergana in družinske drame Where the Wild Things Spikea Jonzeja. Pred dvema letoma je dopolnjeval igralsko zasedbo v drami Reservation Road Terryja Georgea. Obiskovalci kinematografov so ga pred tem lahko videli tudi v uspešnih celovečercih Zodiac, All the King’s Men, Just Like Heaven, Collateral in We Don’t Live Here Anymore. V slednjem je prevzel tudi vlogo izvršnega producenta. V njegovo bogato zbirko novejših filmskih vlog gre uvrstiti še tiste v filmih In The Cut, My Life Without Me, 13 Going on 30, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, The Last Castle, Windtalkers, XX/XY in Committed. Leta 2000 je za vlogo v drami You Can Count on Me prejel nagrado za najboljšega igralca na filmskem festivalu v Montrealu, nagradili pa so ga tudi losangeleški filmski kritiki. Med njegove starejše igralske projekte med drugim sodijo Ride With the Devil, 54, Safe Men, The Last Big Thing in Fish in the Bathtub. Leta 1996 je skupaj z Michaelom Hackerjem, ki je prevzel tudi režijo, napisal scenarij za dramo The Destiny of Marty Fine.

Danny Glover (mož s črno prevezo za oko) je oboževalcem celovečercev verjetno najbolj znan po vlogi v vseh štirih filmih iz serije Lethal Weapon Richarda Donnerja, v zadnjih letih pa je navdušil kritike v celovečercih Dreamgirls Billa Condona in Poor Boy’s Game Clementa Virga ter v televizijski seriji Brothers and Sisters.

Svojo prvo glavno igralsko vlogo je zabeležil leta 1984 v drami Roberta Bentona, Places in the Heart. Film je bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljši celovečerec. Naslednje leto je Glover zaigral še v dveh filmih, ki sta bila med nominiranci za oskarja za najboljši celovečerec, in sicer v drami Petra Weira, Witness, in drami Stevena Spielberga, The Color Purple. V dramah To Sleep With Anger in Bamako je prevzel vlogo igralca in izvršnega producenta, videli pa smo ga lahko med drugim tudi v uspešnicah America's Dream, Shooter, Saw IV ter nazadnje v Saw V. Za vlogo Nelsona Mandele v televizijskem filmu Mandela je prejel nagradi Image in Cable ACE ter nominacijo za emmyja. Med nominiranci za emmyja je bil tudi z vlogama v miniseriji Lonesome Dove in televizijskem filmu Freedom Song.

Leta 2002 je režiral dramo Just a Dream.

Fernando Meirelles (režiser) je že med študijem arhitekture v Braziliji skupaj s prijatelji eksperimentiral z različnimi filmskimi produkcijami, s katerimi so osvojili kar nekaj nagrad na tedanjih festivalih neodvisnih videoposnetkov. Ekipa prijateljev je nato ustanovila inovativni studio Olhar Eletrônico (Electronic Glance) ter poskrbela za preporod brazilske televizije v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Producirali so programe za številne televizijske postaje. Med letoma 1989 in 1990 je Meirelles ustvarjal in režiral priljubljeno otroško serijo Rá-Tim-Bum. Nastalo je kar 190 epizod. Zatem se je posvetil režiji reklam in ustanovil studio O2 Filmes, ki je postal največji v Braziliji in v obdobju desetih let prejemal najprestižnejše nagrade, tudi mednarodne (5 levov v Cannesu).

Leta 1997 je, skupaj s Fabrizio Pinto, režiral svoj prvi celovečerec, O Menino Maluquinho (Wacky, Wacky Boy). Sodeloval je v televizijskem projektu Brava Gente Brasileira (2000) z režijo epizode Palace II (Golden Gate). To epizodo je nato preoblikoval v kratki film in leta 2002 na filmskem festivalu v Berlinu prejel nagrado za najboljši kratki film. Leta 2000 je z Nandom Olivalom režiral svoj drugi celovečerec z naslovom Domesticas (Maids).

Že naslednje leto je končal režijo svojega tretjega celovečerca Cidade de Deus (City of God), nastalega po knjižni predlogi Paula Linsa. Filmu so namenili več kot 52 nagrad po vsem svetu in leta 2004 štiri nominacije za oskarja, med drugim tudi za najboljšega režiserja (Fernando Meirelles) in najboljši prirejeni scenarij (Braulio Mantovani). Med leti 2002 in 2005 je njegov O2 Filmes skupaj z Globo Television skrbel za produkcijo televizijske serije City of Men, Meirelles pa je nekaj epizod tudi režiral. Leta 2004 se je kot režiser podpisal tudi pod nadvse uspešen celovečerec, The Constant Gardener. Vseskozi producira filme za novince med brazilskimi režiserji, ukvarja pa se tudi s svojim novim filmskim projektom, Intolerance.

Komentarji

13.4. 2009 ob 15:16

bedarija.American bull shit.

— miki
25.4. 2009 ob 17:46

tole bo pa dobr film

— tami
2.5. 2009 ob 2:00

film je čist krneki...ne priporočam ogleda...

— extreme
3.5. 2009 ob 2:00

To pa zgleda kr OK.Je že kdo pogledal film?

— Tanja
3.5. 2009 ob 2:00

Film me je kar malce razočaral.Pričakoval sem boljšo zgodbo,zato mislim da bo razočaral večino gledalcev.

— mare.miami
11.5. 2009 ob 2:00 zvezdica

SLEPOTA

tipa po
nevidni senci

deblu preživetja
krošnji smrti

— IGOR BIZJAN
11.5. 2009 ob 19:29

Film je zelo ponesrečen.Sam naslov in tema je nateg , saj človek dobi čist nekaj drugega kot bi v resnici pričakoval.Žal pa si lahko ogledamo obilico razočaranja in dvournega dolgočasenja, katero je ponekod prekinjeno z gnusnimi scenami, ker kaj bolj inovativnega očitno ni možno prikazati.Sicer so podana določena sporočila , a vendar je vse to zelo amatersko in neinteligentno.

— Analizator
12.5. 2009 ob 14:08

Tak brezvezn film da popizd... zraven! res :(

— Slavc!
15.5. 2009 ob 17:33 zvezdica

Meni osebno zelo dober film. Prikazuje sceno, ki se lahko dejansko zgodi človeštvu - mogoče ne ravno slepota, pač pa kakšna druga epidemija ipd ... Spominja me na film Eksperiment, kjer pridejo na dan najboljše in najslabše človeške lastnosti - ko gre za preživetje. Igralci so v svojih vlogah zelo dobro in tudi z umetniškega vidika je film dober in originalen. Skratka meni je desetka. Priporočam ogled.

— vesna
16.5. 2009 ob 2:00

ni vredn denarja in ogleda poj

— hasoboss
17.5. 2009 ob 2:00

kulsko zanima me ce je un otrok tudi slep.

— wiil smith
15.8. 2009 ob 11:50

Film sm gledu pred pol leta že in morm priznat da sm mislu da bom gledal film ne pa bedno uspavankoki še zaspati ne moreš od njej , nezanimiva zgodba... skratka BEDARIJA ne priporočam ogleda raje si kupite pico za 5€ kot pa karto za tak film.

— Šaban
15.8. 2009 ob 12:36

Haha, nadvse zabavno je brati razočarane komentarje filmskih petičnežev, ki so po naslovu sodeč pričakovali "zanimivo zgodbo in nenehno akcijo" mojstrovin, kot sta Dan po jutrišnjem in Doomsday.
Življenje je krivično.

— Jasna
19.8. 2009 ob 11:42

Film je posnet po Samaragovem romanu Esej o slepoti, ki mimogrede spada pod največja dela 20. stoletja...mogoče bi pa raje kdaj poprijeli za kakšno knjigo namesto da se pritožujete ker film pač ni kliše...svetujem, da preberete knjigo...mogoče vam bo dejansko dala misliti...

— Vanja
6.10. 2013 ob 11:28

beden je -.- sj meni :D

— _Mitja

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.