Sladke sanje

Slovenski film leta z največ nagradami:
Vesna za najboljši celovečerni film na 4. festivalu slovenskega filma v Portorožu
Vesna za najboljšo igralko - Veronika Drolc
Vesna za najboljši scenarij - Miha Mazzini
Nagrada Synchro filma za producenta najboljšega filma - Franci Zajc
Nagrada Društva slovenskih filmskih kritikov za najboljši film festivala
Nagrada revije Stop za igralko leta - Veronika Drolc
Posebna nagrada za filmski dosežek na 3. mednarodnem festivalu v Motovunu

"To je topel, duhovit film, z izvrstno režijo, igro in fotografijo."
Strokovna žirija mednarodnega filmskega festivala v Motovunu

Zgodba

"Sladke sanje so sijajno oblikovan in šarmanten film nostalgije."
Damir Radić, Nacional

Egon je star dvanajst let in nima gramofona. Jugoslavija z začetka sedemdesetih pa je videti kot dežela obilja. Uvožene dobrote prihajajo čez mejo in med njimi tudi ameriška glasba, filmi in moda. Sošolci se bahajo s ploščami in jih poslušajo drug pri drugem. Skratka, vsi imajo gramofone, le Egon ne.

Jasno pa mu je, da bo do njega bolj težko prišel, če bo čakal na svoje domače. Njegova posesivna mama namreč počasi potuje po svoji dolgi poti v norost in ima dosti problemov sama s sabo. Babica je goreč vernik, celo mistik, ki ne more razumeti, zakaj bi kdorkoli potreboval mehanično napravo za poslušanje glasbe, ko pa ona sliši zvok sfer in petje angelov kar z lastnimi ušesi. Očeta Egon ni nikoli videl. Dobro pozna le njegovo roko, ki je edina ostala na vseh slikah, iz katerih je mama izrezala preostanek očetovega telesa.

Egon mora prvič v življenju nekaj organizirati povsem sam. Začne pripravljati načrt, pri katerem mu pomaga sošolec Fric, večni repetent in sin kino operaterja. Načrt vključuje tudi soseda Romana, prvega in edinega krajevnega hipija, lastnika 55-ih velikih in 122-ih malih plošč ter dvanajstih ovitkov.

Na poti do uresničitve življenjskega cilja mu stoji ob strani tudi radoživi stric Vinko, ki je v šestdesetih letih twistal tako nizko, da je z zadnjico pobiral kovance. In še mnogo drugih.

Egon se torej odpravi uresničevat načrt, prebija se med sošolci, učitelji, komunisti in oporečniki in, ja, nazadnje dobi gramofon. Spotoma pa še odraste.

O filmu

"Film odlikujejo enostavnost, poetičnost in emocionalnost."
Žirija 4. festivala slovenskega filma v Portorožu

Scenarist Miha Mazzini ter režiser Sašo Podgoršek sta s celovečernim igranim filmom Sladke sanje poskrbela za enkratno filmsko doživetje. Njun skrbno negovani projekt vsekakor obeta, da bo uspešno zaživel tako med gledalci v naših kinodvoranah, kot je že oziroma še bo na številnih mednarodnih filmskih festivalih (Palić, Motovun, Montreal, Quebec, Fort Lauderdale na Floridi, Palm Springs, Haifa, Monpellier, Valencia). Navdušil je tudi kritike in gledalce v Kanadi, kjer je bil film prikazan na petih projekcijah. Dober poznavalec filma Philippe Falardeau je v časopisu Le Presse zato vzneseno izjavil, da je režiserju "s pomočjo fantastičnih igralcev uspelu ujeti te mikro momente lucidnosti, specifične za pubertetno obdobje, ki nas markirajo za vse življenje. In čeprav nima ničesar revolucuionarnega, film Sladke sanje ohranja fineso tam, kjer Billy Elliot zapade v plehkost melodrame."

Sladke sanje se namreč lahko pohvalijo s prepričljivo in vedno aktualno zgodbo o odraščanju Egona Vittorija, ki uperi vse svoje moči v uresničitev trenutnega življenjskega cilja - dobiti tako želeni gramofon in se s tem končno postaviti ob bok sovrstnikom. V tem vztrajnem lovu za glasnim predmetom poželenja osnovnošolec Egon razreši še druge dileme, odkrije nekaj tragikomičnih resnic in se dokončno postavi zase ter se osamosvoji od depresivne družine, v kateri bi ga njegova babica spremenila v svetnika, njegova mama pa v mučenika, če to ne bi še prej njima uspelo represivni družbi.

Sladke sanje zato niso samo film o popularni kulturi in življenju na začetku 70-ih, ki je preko filmov in glasbe pljusknila k nam iz Amerike, ter s tem odprla vrata potrošniški družbi, pač pa je v prvi vrsti zelo intimna zgodba o posamezniku v navidez brezskrbnem času. Režiser je sedemdeseta uporabil samo kot ozadje zgodbe, ki bi se lahko zgodila v skoraj katerem koli obdobju, če bi le zamenjali njegova najbolj vidna obeležja. "Siže zgodbe je arhetipski in večen, kako si nekaj želiš, to dobiš in potem ugotoviš, da je bilo vse ostalo na tej poti pomembnejše od same želje," je prepričan Sašo Podgoršek, ki je iz te osnove zgradil celotno filmsko pripoved. Nastal je barvit in večplasten film, ki govori o mladosti in o želji, da bi odrasel, pa naj si to želi Egon Vittori ali pa Miha Mazzini, ki priznava, da ima Egon nekaj njegovih bivših potez in tudi delčke skupne predzgodovine.

Različne plasti filma in scenarija, v prvi, obsežnejši verziji napisanega že leta 1996, je zato med prvimi opazila strokovna žirija na letošnjem filmskem festivalu v Portorožu in mu namenila nagrado Vesna z obrazložitvijo, da je scenarij "ustvaril veliko raznolikost likov, domiselno zajel duh časa z začetka sedemdesetih let in s poetičnim žarom poudaril mladega junaka, ki mu je ljubezen do filma pomagala preživeti..."

Občutek potisnjenosti na obrobje in rešitev iz tega sveta s pomočjo junakov s srebrnega platna, je Mazzini sicer zastavil že v svojem prvem scenariju Operacija Cartier (1990). V njem se sezonski delavec iz Bosne zaljubi v filmsko zvezdo Nastassjo Kinski in se za pridobitev njene naklonjenosti poskuša uvrstiti v Guinnessovo knjigo rekordov z norim podvigom. Pri osvajanju nedosegljivega ideala mu pomaga Egon (v filmu ga je zaigral Borut Veselko), pa čeprav se tudi sam iz žalostnega jeseniškega vsakdana lahko dvigne samo z ogledi filmskih predstav. Egon iz Operacije Cartier se zato za hip zazdi kot Egon iz Sladkih sanj desetletje kasneje. S to opazno razliko, da mladi Egon še sledi svojim sanjam in še poskuša verjeti temu, kar vidi na filmskem platnu.

In čeprav je scenarist Mazzini v središče Sladkih sanj postavil mladostnika na poti do uresničitve svojih želja, njegova zgodba ni prav nič sladka. "Ko sem film zavrtel kolegom na podiplomskem študiju scenaristike v Angliji," pravi Miha Mazzini, "mi je predstojnik oddelka po projekciji čestital, češ, ko je videl film o odraščanju, je najprej pomislil, da bo izguba nedolžnosti znova rdeča nit filma. A s problemom nedolžnosti se lahko ukvarja le tisti, ki nima resnega problema. Egon pa ga ima in zato mora najprej poskrbeti sam zase, da bo sploh preživel v tem svetu. V kakšnem drugem filmu pa se bo lahko ukvarjal z reprodukcijo in s preživetjem vrste." Ali pa mogoče v kakšnem romanu, ki ga bo Mazzini napisal v prihodnjih letih in tako zaključil trilogijo o Egonu in njegovi eksistencialni stiski, ki jo lahko prebodi samo preko stikov s popularno kulturo.

Zato je bilo še kako pomembno, da tudi filmska upodobitev preseže zgolj nostalgični okvir, napolnjen z značilnimi predmeti oziroma prizori, v katerem bi se prepoznala samo srednja generacija. Za presežek je poskrbel režiser Sašo Podgoršek, ki je s pomočjo drugih ustvarjalcev filma ustvaril pripoved, ki živi svoje lastno filmsko življenje. Iz tega razloga celovečerni igrani film Sladke sanje šarmira tako s poetičnostjo kot z obiljem kreativnega duha ter z drugačno, modernejšo estetiko, kot smo je vajeni pri slovenskih filmih. Nastal je film z dosledno izpeljano filmsko formo, ki je prepričala tudi člane strokovne žirije na portoroškem festivalu.

Sašo Podgoršek je namreč pri realizaciji Mazzinijevega scenarija potegnil na plano svoj najmočnejši adut, ki vedno znova pritegne pozornost javnosti. To je njegovo vešče poigravanje z vizualno platjo filma, ki skoraj v vseh njegovih delih zadnjih desetih let igra še kako pomembno vlogo.

Zato ne preseneča, da je Podgoršek z režiranjem glasbenih spotov s svojo avtorsko govorico pomagal izoblikovati prepoznavno podobo številnim glasbenim izvajalcem (Demolition Group, Laibach, Vlado Kreslin, Anja Rupel, Plavi orkestar, Siddharta) ter tudi svetovno uveljavljeni plesni skupini En-Knap koreografa Iztoka Kovača. Njegov enkraten filmski jezik je dobil potrditev tudi s prestižnimi mednarodnimi nagradami, in sicer za kratke filme Prostor (po)gleda (1990), Koza je preživela (1992), Vrtoglavi ptič (1996) in Dom svobode (2000).

Prav tako impresiven pa je bil njegov celovečerni prvenec Temni angeli usode (1999) po scenariju Gorana Šalamona, sicer najvidnejšega člana glasbene skupine Demolition Group. Film je razburkal in razdelil slovensko filmsko javnost z zgodbo o usodi naivnega lokalnega veljaka, katerega življenje spremenijo v pravi pekel njegovi mladostni prijatelji, ki so se medtem dokopali do absolutne oblasti v majhnem mestu.

Prehod iz tega temačnega filma, prikazanega leta 1999, na barvite Sladke sanje, posnetega v aprilu in maju leta 2000, je za režiserja pomenil velik preskok, saj sta to dva precej različna projekta, ki sta nekaj časa potekala skoraj istočasno. Snemanje Sladkih sanj se je namreč začelo z večletnim zamikom, v katerem se je scenarij izbrusil in doživel nekaj opaznih okrajšav. Podgoršek je prepričan, da je ta zamuda prispevala h kvaliteti filma: "Sladke sanje so imele kompleksnejši scenarij in sedaj mislim, da je dobro, da so se v štirih letih od nastanka do produkcije malo uležale in zmehčale. Če ne bi vsi soudeleženi verjeli v kvalitetno napisan scenarij, bi najbrž v tem času odnehali, pozabili nanj. Vendar smo ves čas vedeli, da bo ta film slej kot prej posnet, in to tako kot je treba."

O nastajanju filma

"Režiserjev občutek za film pronica v vsak filmski detajl, vsaka scena je uspešen majhen film zase."
Philippe Falardeau, Le Presse

Celovečerni film Sladke sanje bi moral biti posnet že leta 1997, ko je bil prvič uvrščen v program Filmskega sklada Slovenije. Vendar do snemanja ni prišlo zaradi težav pri določanju primerne višine sredstev za njegovo realizacijo zaradi t.i. nadstandardne narave scenarija, ki jo prinaša umestitev zgodbe v pretekli čas in z njim povezana dražja vizualna in zvočna oprema filma. Večina slovenskih filmov se zaradi tega dogaja samo tukaj in zdaj, medtem ko so t.i. kostumski filmi izjemna redkost v slovenskem prostoru. In zgodba, ki se zapleta in razpleta v 70-ih, ima že pečat dražjega projekta.

Kljub pridobitvi za slovenske razmere dokaj visokih sredstev za realizacijo, je bil film zaradi ekonomične razporeditve ob sekvence na začetku filma, v katerih je Mazzini predstavil predzgodbo družine Vittori in razloge za nenavadno družinsko ozračje. S tem in še z nekaterimi drugimi okrajšavami scenarija je film pridobil želeno dolžino 110 minut. Avtor pa se nikakor ni hotel odreči glasbenim in filmskim odlomkom, saj bi s tem film izgubil na avtentičnosti in umetniški moči. "Film o prodoru ameriške kulture v naše kraje pač ne more biti brez konkretnih vzorcev, " pripoveduje Miha Mazzini. "Zato smo si jih priskrbeli in ker nismo delali ilegalnega filma, smo avtorske pravice pač morali plačati."

Skozi film Sladke sanje se tako sprehodijo tudi Paul Newman, Dennis Hopper, John Lennon in druge svetovne zvezde, ki so nam takrat odpirale nove, še neznane svetove. Poleg njih pa se filmska pripoved prepleta z glasbenimi odlomki slovitih skupin in izvajalcev, ki sta jih režiserju pomagala izbrati Miha Mazzini in svetovalec za arhivsko glasbo Jure Longyka. V filmu se na primer razlegata pocukrani popevki Mama ter Heidschi Bumbeidschi modrookega nemškega slavčka Heintjeja, ki je nekdaj izvabljal solze tudi prenekateri ginjeni slovenski materi.

Rokersko navdahnjeni gledalci filma Sladke sanje pa bodo gotovo bolj uživali ob zvokih skupin Slade, T Rex in Steppenwolf, ki so za filmsko uspešnico Goli v sedlu prispevali uporniško pesem Born to be wild.

Zdaj že legendarne težave pri nastajanju filma Sladke sanje so močno odjeknile v javnosti. V treh letih čakanja na snemanje so namreč že določene lokacije spremenile svoj videz, izbrani mladi igralci so prečili puberteto, vedno sila dejavni Miha Mazzini pa je natisnil scenarij in ga poslal na več kot osemdeset naslovov doma in v tujini. In seveda prigode in nezgode obelodanil v medijih, kar je Sladkim sanjam prineslo obilico publicitete še pred prvo klapo.

Zato je eden najbolj pričakovanih slovenskih filmov zadnjih let filmski ekipi še pred snemanjem naložil dodatno breme odgovornosti. Režiser je skupaj s producentsko hišo Arsmedia začel s temeljitimi pripravami in izborom avtorske ter igralske ekipe, ki je prispevala h končni podobi filma.

Odločil se je za direktorja fotografije Svena Pepeonika, ki je s svojo pretanjenim čutom za kompozicijo in tudi za moderne tehnične postopke oplemenitil že nekaj Podgorškovih filmskih projektov.

Veliko pozornost je Sašo Podgoršek namenil tudi izboru drugih sodelavcev. Z nekaterimi je sodeloval že prej, z drugimi pa se je spoznal šele pri projektu Sladke sanje. Kot naprimer s člani skupine IRWIN, ki so prevzeli scenografijo. "V ekipo sem kot scenografa povabil Mirana Moharja. Z njim sva že sodelovala pri odrskih postavitvah plesnih predstav Iztoka Kovača. Miran je artist, praktik in teoretik obenem, ne vem sicer, v katerem vrstnem redu. Pri njemu mi je bilo všeč, da ne obstaja nerešljiv problem in da zna blazno hitro odreagirati s protirešitvijo. Mojster detajla. In vsote detajlov. Mirana je ponudba zanimala, a ni imel časa, da bi jo odgovorno sprejel, ker so imeli v tistem obdobju IRWINI veliko razstav in ostalih projektov po svetu. Predlagal je, da bi skupaj z Dušanom in Andrejem enakovredno speljali ta sektor. In so ga. Med snemanjem smo jih prekrstili v dr. Sce, dr. No in dr. Graf."

Skupaj s kostumografom Urošem Belantičem so pripravili vse potrebno, da so igralci lahko polno zaživeli v svojih vlogah. Za režiserja pa je ponavadi najtrši oreh izbor igralske zasedbe. Še posebej pri takšnih filmih, kjer je vse podrejeno glavnemu in drugim igralcem: "Režija, fotografija, kostumografija, scenografija, glasba, montaža konec koncev. Moj cilj je bil zasesti odlične igralce v vseh vlogah, tudi tistih najmanjših, ki niso niti epizodne več."

Sašo Podgoršek je imel pri tem izjemno dobro roko. Dlje časa je iskal samo igralca za glavni lik trinajstletnega Egona. "Kaj ti bo dobra fotografija in lepa glasba, če nimaš pravega glavnega junaka, ki ti poganja film, " se tistih tednov spominja Sašo Podgoršek. "Na avdicijah sem zaslišal že nekaj sto kandidatov za to vlogo. Par je bilo dobrih, a vsakemu je nekaj manjkalo. Potem mi je Miran Zupanič predlagal, naj dam priložnost Janku Mandiću, ki je s svojim starejšim bratom nastopil v filmu Barabe. In je dobil glavno vlogo. Po tej odločitvi je bilo vse skupaj naenkrat blazno enostavno. Karte so se nekako premešale in pravilno razvrstile. Janko je prinesel pravo barvo, prezenco in napetost filmu. S svojim talentom in profesionalnim odnosom do dela pa je postal pravi hero v ekipi."

Vlogo matere, ki v sinu Egonu vidi samo ostalino svojega spodletelega zakona, je zaupal Veroniki Drolc, ki jo je kot igralko cenil že od sredine osemdesetih let, "ko pa sem jo imel priložnost še osebno spoznati, ni bilo nobene dileme več, kdo bo mama. Nekatere stvari so tako preproste."

Ponujeno vlogo je Veronika Drolc odigrala sijajno in z veliko doslednostjo, kar ji je prineslo tako nagrado strokovne žirije na portoroškem festivalu, kot nagrado revije Stop za najboljšo igralko leta. Veronika Drolc, igralka z ugledno mednarodno kariero, je tako znova dokazala, kaj je profesionalizem, in to tudi v primeru takšnih vlog, ki se bi jih otepala marsikatera igralska kolegica.

Vlogo njene matere, Egonove none, ki živi v lastnem svetu angelov, pa je goreče in strastno oblikovala Iva Zupančič, dobitnica Borštnikovega prstana leta 1996 za življenjsko delo. Čeprav je kot dolgoletna članica SNG Drama v Ljubljani nastopala večinoma v klasičnih delih dramske umetnosti, se je v svoji dolgoletni igralski karieri preizkusila tudi v drznih gledaliških projektih, kot je recimo bila predstava Dragana Živadinova, odigrana v breztežnostnem prostoru.

Kot iz drugega sveta pa je svojo vlogo odplesal tudi koreograf in plesalec Josef Nadj, ki ga je Podgoršek srečal na festivalu Exodos in ga prosil, da bi odigral majhno, a pomembno vlogo strica Vinka. "Rekel je, da bo pogledal, če ima čas. V bistvu je imel štiri proste dneve, po tem ko je prišel iz Amerike in pred odhodom svoje skupine na Japonsko. Tako je tri od teh štirih dni preživel v Brežicah, kjer smo snemali njegove prizore plesanja twista," se teh nepozabnih okoliščin spominja Sašo Podgoršek.

Scenaristu Mazziniju pa so ti dnevi ostali v spominu tudi po njegovem lastnem nastopu na plesišču: "Kot dobesedno obrobni igralec sem še jaz malo plesal in se noskal s plavolaskami. Filmsko življenje pač."

Poleg strica Vinka, znanega lomilca ženskih src, pa se je s podobno hvaležno moško vlogo spoprijel tudi renomirani igralec Davor Janjić. Po številnih glavnih vlogah, med drugim tudi v filmu Andreja Košaka Outsider, je tokrat nastopil v stranski vlogi prodajalca plošč in pevca ansambla "za na plese" - VIS Mesečina. Podgoršek je bil navdušen nad njegovo igro in pristopom: "Davor je igralski stroj. To sem ugotavljal vsak dan znova, ko sem ga imel pred kamero. Igralec, ki obvlada vse nianse. Pozna plane, izreze snemanja. Ve, kako različni objektivi različno vplivajo na doziranje emocije. Imel je sicer nekaj težav s teksti za dve pesmi, ki ju poje v filmu. Ali pa je to izvedel namenoma, da bi izgledalo, da ima probleme in bi potem to izpadlo še bolj spontano. Ne vem in nočem vedeti."

Gledalcem bosta padla v oči tudi igralska velikana Bora Todorović in Radko Polič, ki se v Sladkih sanjah spopadeta sredi kino predstave. Podgoršek se je odločil zanju, ker sta oba legendi. "Velika šarmerja. Zaljubljena v film in igranje. Zame je eden bolj intimnih filmskih spominov obiskovanje jugoslovanskega filmskega festivala v Puli. Tam sta mi bila Bora in Rac ena večjih carjev."

Filma pa ne bi bilo tudi brez številnih drugih nastopajočih, med drugim tudi šolarjev in številnih domačinov iz Idrije, kjer je bila posneta skoraj polovica filma. Sladke sanje so posneli v 57-ih dneh, večinoma v Idriji in Ljubljani. Vsi sodelujoči so filmu Sladke sanje vdahnili nepozabno sled tistih časov, ko je bilo potrebno dozoreti, če si hotel za sabo pustiti čas, ljudi, samega sebe. Da bi obdržal vsaj delček svojih sanj in jih delil tudi z drugimi.

Igralci

JANKO MANDIĆ

Janko Mandić, zdaj dijak prvega letnika gimnazije, je brez dvoma veliki igralski up, ki pa se lahko že danes pohvali z nastopoma v dveh slovenskih celovečercih: Barabah in Sladkih sanjah. Del zaslug za nastop v prvem filmu si lahko lasti njegov starejši brat - igralec Marko Mandić, saj ga je pripeljal na avdicijo. Sladke sanje pa si je Janko Mandić prisanjal kar sam: s prepričljivo in doraslo igro v Barabah, polno igralskih nians, energičnih izbruhov in preobratov, ki obetajo, da bomo Janka Mandića še srečali na filmih platnih. In ga še bolj vzljubili.

VERONIKA DROLC

Veronika Drolc je igralka evropskega formata. To je dokazala s svojimi nepozabnimi in večkrat nagrajenimi igralskimi nastopi v predstavah Slovenskega mladinskega gledališča, kot so recimo Ostržek, Blodnje, Besi, Zločin na kozjem otoku, Balkon ter Šeherezada. S superiorno tehniko in širino igralskega razpona je med leti 1989 in 1993 navduševala tudi nemško gledališko javnost, in sicer kot članica slovitega igralskega ansambla Theater and der Ruhr pod vodstvom Roberta Ciullija.

Po vrnitvi v Slovenijo je kot svobodnjakinja igrala v različnih gledališčih in se med drugim znova potrdila tudi kot imenitna igralka v filmih in TV nadaljevankah (Pet majskih dni, Dr. France Prešeren, Sladke sanje).

DAVOR JANJIĆ

Leta 1969 rojeni igralec, ki zadnjih pet let živi v Ljubljani, je opozoril nase ne samo na gledaliških odrih v Sarajevu in Beogradu, pač pa tudi v številnih celovečernih filmih priznanih avtorjev. Nastopil je v filmih Življenje s stricem (Papić, 1988), Meja (Maširević, 1990), Tisto malo duše (Kenović, 1990), Čaruga (Grlić, 1991), Oslovska leta (Dizdarević, 1994), Outsider (Košak, 1997), ki so se potrdili na uglednih mednarodnih festivalih. Pa tudi sam je prejel nekaj nagrad, med drugim tudi Grand Prix America (Montreal, 1988) in nagrado filmskih kritikov FIPRESCI (1990) za izjemne igralske dosežke.

Ustvarjalci

Scenarist: MIHA MAZZINI

Vse, kar ste želeli vedeti o Mihu Mazziniju, pa si niste upali vprašati, lahko izveste na njegovem spletnem naslovu www.MihaMazzini.com. Mazzini namreč sodi med tiste redke osebnosti, ki je doma na različnih področjih: literaturi, filmu, glasbi, računalništvu. In tega niti malo ne skriva.

V neutrudnem tempu je do sedaj izdal šestnajst knjig, med katerimi izstopa šest romanov in osem priročnikov, večinoma s področja računalništva. Tej obsežni zbirki pa moramo prišteti še slikanico za otroke, zbirko pesmi ter seveda redno torkovo kolumno o deskanju na internetu v časopisu Delo ter kopico člankov v specializiranih revijah za računalništvo.

Vendar ni samo kvantiteta ta, ki šteje. Mazzini vedno znova dokazuje, zakaj se uvršča med najbolj priljubljene slovenske avtorje. Že za prvi roman Drobtinice (1987) je dobil Zlato ptico in nagrado Slovenski roman leta. Po romanu z (za slovenske razmere) izjemno naklado 56.000 izvodov, pa je bil posnet tudi film z naslovom Operacija Cartier, ki je dobil nagrado Circom za najboljši evropski TV film leta 1992.

Njegovi romani in zgodbe so bili prevedeni v več tujih jezikov in bili uvrščeni v tuje antologije, med drugim zbirka zgodb Godbe (1989) ter roman Zbiralec imen (1993). Zaradi romana Telesni čuvaj (1999) je z njim podpisala pogodbo o zastopanju ugledna newyorška literarna agencija.

Podobne uspehe beleži tudi na področju scenaristike. Znanje bodočih in sedanjih scenaristov je obogatil s priročnikom Dva priročnika in trije scenariji (1998), predvsem pa s predavanji na mednarodni scenaristični delavnici Pokaži jezik ter na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti.

In ker teorija brez prakse nima prave cene, je po lastnem scenariju režiral kratki film Svobodna si. Odloči se. Tečejo pa že priprave na snemanje kratkih filmov Heintje- sirota s čudežnim glasom in Klic ter celovečernega filma Nekaj črnega. Ta Mazzinijev scenarij je bil na angleškem scenarističnem tekmovanju Pathe/Orange nominiran za uvrstitev med finaliste.

Režiser: SAŠO PODGORŠEK

Sašo Podgoršek je v svojem drugem celovečernem filmu Sladke sanje pokazal, zakaj ga nekateri smatrajo za enega najboljših filmskih ustvarjalcev svoje generacije (1964). Skrivnost njegovega uspeha ni samo v pomikanju meja filmskega jezika, pač pa tudi v njegovi karizmatični osebnosti, polni človeške topline.

Filmografija:
PIGS IN SPACE, 7 min, 1986
BEAUTIFUL SIDE (HARD), 12 min, 1988
KOPER CAPODISTRIA, 22 min, 1989
PROSTOR (PO)GLEDA, 14 min, 16 mm, 1990
LJUBLJANSKI GRAD, 30 min, 1991- korežiser
CECI N EST PAS PARIS, 8 mm, 1991- korežiser
KOZA JE PREŽIVELA, 10 min, 35 mm, 1992
POT, 14 min, 1993
VRTOGLAVI PTIČ, 34 min, 16 mm, 1996
TEMNI ANGELI USODE, celovečerni film, 97 min, 35 mm, 1999
DOM SVOBODE, 30 min, 35 mm, 2000
SLADKE SANJE, 110 min, 35 mm, 2001

Direktor fotografije: SVEN PEPEONIK

Po končanem študiju na zagrebški filmski akademiji ustvarja zlasti v Sloveniji. Sodeloval je z več režiserji, med drugim tudi s Sašom Podgorškom, Damjanom Kozoletom in Francijem Slakom. Podpisal se je pod sedem celovečernih filmov (Ko zaprem oči, Predsednik, Mrtvi so svobodni, Temni angeli usode, Outsider, Stereotip, Sladke sanje), skoraj dvajset kratkih ter dokumentarnih filmov ter pod številne glasbene spote.

Scenografi: DUŠAN MANDIČ, MIRAN MOHAR, ANDREJ SAVSKI

Izbrana trojica scenografov tvori tudi jedro skupine IRWIN, ki je s svojim delom ter odmevnimi razstavami zaslovela v vseh pomembnih prestolnicah moderne umetnosti. Sladke sanje so njihov prvi celovečerni film.

Kostumograf: UROŠ BELANTIČ

Mladi kostumograf (1975) je opozoril nase že zelo zgodaj. Študiral je tudi pri priznanih profesorjih Helmutu Langu in Jeanu Charlesu de Castebajacu na Akademiji za uporabne umetnosti na Dunaju. Kot kostumograf je sodeloval pri predstavah skupin Betontanc in En-Knap, oblikoval pa je tudi kolekcije za modno hišo Vodeb.

Oblikovalka maske: ALENKA NAHTIGAL

Alenka Nahtigal se je zapisala filmu, tako kot se je njena maska, brez katere si ni moč predstavljati slovenskega filma zadnjih let. Sladke sanje so bile njen že deseti celovečerni film, psodelovala pa je tudi pri filmu Rane jugoslovanskega režsierja Srdjana Dragojevića, pa tudi pri filmu Welcome to Sarajevo Michaela Winterbottoma.

Montažer: ZLATJAN ČUČKOV

Zlatjan Čučkov je študiral na filmski akademiji v Beogradu, vendar večinoma ustvarja v Sloveniji, kjer sodeluje z mnogimi režiserji pri igranih, dokumentarnih in drugih projektih. Za montažo je bil zadolžen pri šestih celovečernih filmih, med drugim tudi pri Outsiderju in Porno filmu.

Skladatelj: MITJA VRHOVNIK SMREKAR

Izjemno nadarjeni skladatelj mlajše generacije Mitja Vrhovnik Smrekar je napisal glasbo za pet celovečernih filmov, tv nadaljevanko in za več kratkih filmov. Ustvaril pa je tudi že opero Ime na koncu jezika.

PRODUKCIJA
ARSMEDIA
Producent: Franci Zajc
Zrinjskega 9, 1000 Ljubljana
Telefon: 01-4383-980, 01-2325-971
Faks: 01-2317-340
e-mail naslov: franci.zajc@arsmedia.si

KO-PRODUCENT
RTV SLOVENIJA
Odgovorni urednik KUP: Jaroslav Skrušny
Kolodvorska 2-4, 1550 Ljubljana
Telefon: 01-4753-181
Faks: 01-4753-183

OB PODPORI
FILMSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE
Direktor: Filip Robar Dorin
Kontakt: Nerina T. Kocjančič
Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana
Telefon: 01-4312-056
Faks: 01-4306-250
e-mail naslov: nerina.kocjancic@film-sklad.si

DISTRIBUCIJA
A.G. MARKET
Direktor: Goran Stanković
Stari trg 5/a, 8210 Trebnje
Telefon: 07-3461-471, 07-3461-472
Faks: 07-3461-470
e-mail naslov: agmarket@siol.net
web site: www.kajdogaja.com