Sijaj v očeh
Vsebina
Čudovita in ganljiva romantična komedija v obleganem Beogradu. To je zgodba o mladem študentu Labudu, ki beži zaradi etničnega konflikta v svoji pokrajini in lepotici Romani, ki pripada napačni strani etnične razdelitve. Protagonista se srečata in zaljubita kot begunca v Beogradu v sredini devetdesetih. Toda obiščejo ju duhovi iz preteklosti in ju skušajo ločiti. Breztelesno se skuša v številnih zabavnih prizorih vmešavati v svet telesnega.
Creativa cinemania group, Yodi in Moviecraftsman vam predstavljajo film Srđana Karanovića Sijaj v očeh. Prvi jugoslovanski film, ki prikazuje posledice nedavnih balkanskih vojn, toda nihče ni ubit, ranjen, ustreljen ali zatiran. Vojna se skorajda ne omenja. Gre za poetični surrealizem z balkanskim priokusom.
Igralska zasedba
Senad Alihodžić (Labud)
Rojen je leta 1978 v Sarajevu. Tam trenutno obiskuje "Akademijo scenskih umjetnosti", kjer je absolvent. Leta 2001 je igral na odru sarajevskega Narodnega gledališča ter v Kamernem teatru 55.
Ivana Bolanča (Romana)
Rojena je leta 1977 v Zagrebu. Končala je splošno gimnazijo v Zagrebu, leta 2001 pa je diplomirala iz igre na Akademiji dramskih umetnosti. Od leta 2002 je stalna članica Mestnega dramskega gledališča Gavela. Igrala je v predstavah, ki so jih režirali Paolo Madeli, Krešimir Dolenčič, Dražen Ferencin, Nina Klefin, Ozren Prohič. Igrala je tudi v filmu in na televiziji.
Jelena Đokić (Vida)
Rojena je na Hrvaškem, končala pa je Fakulteto dramskih umetnosti v Črni Gori. Živi in dela v Srbiji. Izbor gledaliških predstav: Pipi v "Pipi Duga čarapa", Sonja v "Zločinu i kazni", Anjesa v "Školi za žene", Katarina, "Bokeski d-mol", Otac Aleksej, "Jegorov put", Klara v "Ledi", Saša v "Ivanovu", princeza Ateh, "Hazarski rečnik"... Nagrade: Miloš Žutić, Zoran Radmilović, Avdo Mujcinović, Gran prix Kotora, Udruženja dramskih umetnika Črne Gore. Filmi: "Sjaj u očima" in "Diši duboko"
Filmska ekipa
Srđan Karanović (režiser in scenarist)
Karanović je magistriral leta 1970 na Fakulteti filmske in televizijske umetnosti v Pragi (FAMU). Njegova kariera vključuje 8 celovečercev, več kot 70 dokumentarcev in številne televizijske drame in serije. The Reckless Years (1975) velja za najboljšo televizijsko serijo nekdanje Jugoslavije, Look at me Unfaithful Woman (1974) pa so kritiki uvrstili med 10 najboljših televizijskih filmov. Njegovi filmi se vrtijo na vseh večjih mednarodnih filmskih festivalih po svetu. Je scenarist ali koscenarist vseh svojih televizijskih filmov in celovečercev.
Zoran Simjanović (skladatelj)
Rojen je leta 1946 v Beogradu. Že v rani mladosti se je začel ukvarjati z glasbo, ki ga je posledično pripeljala v svet filma. Do leta 2003 je ustvaril glasbo za 59 filmov, preko 50 TV filmov in serij, več kot 50 animiranih in kratkometražnih filmov ter za preko 500 reklamnih spotov. Je dobitnik velikega števila domačih in tujih nagrad, prav tako pa je član Evropske Filmske Akademije, SACEM-a (francoskega združenja kompozitorjev), ASIFE-a, svetovnega Združenja za animirani film. Poleg vsega je profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in na Cetinjah. Nagrado mesta Beograda za filmsko, radijsko in televizijsko ustvarjanje je dobil leta 2002. Živi in dela v Beogradu.
Navdih & scenarij
Razpad Jugoslavije in začetki nezaželenih vojn sovpadajo z obdobjem, ko je režiser Srđan Karanović ravno končeval svoj prejšnji film Virginia (1991) in sklenil, da bo le-ta tudi njegov zadnji. "Počutil sem se povsem nemočnega pred mogočnimi uničevalnimi silami v času politike Slobodana Miloševiča. Nisem hotel snemati filmov, še zlasti ne v svoji domovini. Bilo bi sramotno, če bi iskal denarno podporo v državi, ki je verjetno najbolj odgovorna za krutosti, ki so doletele in spremenile ogromno življenj, tudi mojega."
Karanoviću so kmalu zatem ponudili mesto predavatelja v Ameriki. Odšel je in bil pri tem uspešen. "Počutil sem se kot ubežnik, kot nekakšen "prostovoljni begunec". Zapustil sem svojo mamo, dom, razpadajočo domovino, vojne, prijatelje, stanovanje in svojo kariero filmskega režiserja. Spoznal sem veliko novih prijateljev in nisem živel slabo. A bil sem osamljen. V tem času sem opazil, da imam namišljene pogovore z ljudmi, ki sem jih zapustil v Beogradu in Jugoslaviji, tudi s svojim očetom, ki je umrl pred mnogimi leti. Svet okoli sebe sem videl drugače, videl sem drugačne ljudi, filme, izložbe, drugačno pokrajino. Ta pogled bi bil njim všeč. Včasih sem celo upošteval njihov nasvet, ki bi mi ga dali, če bi bili resnični."
Karanović je po televiziji spremljal vedno večje skupine beguncev iz vseh koncev Jugoslavije, ki so preživeli etnično čiščenje, tavali iz enega konca države na drugega in v sebi nosili spomine iz preteklega življenja. "Bil sem jim zelo blizu, čeprav sem bil povsem drugačen begunec. In tako se je začelo."
Karanović se je odločil napisati zgodbo o vojni, zgodbo, ki je zagotovo ni bilo moč videti na malih zaslonih. Dolgo časa je izpopolnjeval scenarij. "Ni šlo za to, da sem ga pisal previdno in nato napisal ponovno. Težava je bila v tem, da film ni mogel uiti nemirni zgodovini pokrajine. Zdelo se je, kot da se naše življenje in zgodovina borita proti nastanku tega filma. Toda s Simonom Perryem in Mikeom Downeyjem smo bili odločeni, verjeli smo v film in vztrajali pri projektu."
Režiser se je osredotočil na begunce in njihovo stremenje k normalnemu življenju sredi vseh nemirov. Želel je dokazati, da "hudič ni tako zloben, kot se zdi." "Upam, da bo film Sijaj v očeh gledalcem vlil upanje v brezupnih trenutkih in jim pokazal, da ima tudi na Balkanu življenje lahko pomen."
Produkcija
Osemletna produkcija celovečerca Sijaj v očeh se je pričela s scenarijem, katerega zgodba se odvija v Beogradu tik pred podpisom Daytonskega sporazuma. Vojna se je bližala koncu, Karanovićevi producenti pa so skušali ustvariti film z balkanskimi sredstvi in lokacijami.
Britanski in srbski producenti so ravno zaključevali finančno strukturo in projekt je od predprodukcije ločevalo le še nekaj dni, ko so se bitke med Miloševičevo vojsko in kosovskim KLA-jem le še okrepile. NATO je pričel z bombardiranjem Miloševičeve Jugoslavije. Država je bila odrezana od zahodnega sveta in koprodukcija ni bila več možna.
Nazaj na začetek. Edina tipična balkanska država, ki ni bila v vojni, je bila Makedonija. Makedonsko ministrstvo se je takoj vključilo v projekt. Sporazumeli so se glede financiranja. Zaradi spremenjenih lokacij in narodnosti so priredili scenarij. Toda politični nemiri so dosegli tudi Makedonijo in tudi tokrat so bile možnosti za snemanje vse manjše.
Sredi leta 2002, ko je bil Milosevič že za rešetkami v Haagu, se je film končno vrnil v Beograd. S pomočjo državnega filmskega sklada Srbskega ministrstva za kulturo je Sijaj v očeh končno dobil potrebno podporo.
Snemanje se je začelo avgusta 2002, že na začetku maja 2003 pa so film zavrteli takratnemu direktorju beneškega filmskega festivala Moritzu de Hadelnu, ki ga je takoj vključil na tekmovanje.
Komentarji
I see dead people. Beograd je mesto duhov. Takih pravih iz ameriških filmov. Takih pravih iz novejših srbskih filmov. To je kurčevi ghost city. Mesto brez prihodnosti in mesto, v katerem živi na tisoče beguncev iz cele Evrope. Mesto, kjer so prebivalci izgubili sijaj v očeh in mesto, ki ga skupaj drži Milena Dravić, lastnica vrhunske agencije za posredovanje stikov. Za iskanje sorodnih duš, za iskanje velikih ljubezni. Takšnih, kot je bila ljubezen mladeniča Laboda (Senad Alihodzić) in njegove Vide (Jelena Diklić), ki je morala med vojno pobegniti v Ameriko in pozabiti na ljubezen. Casablanca? Zakaj pa ne, le da Labod nima gostilne, Vida pa se ne žrtvuje za uporniškega moža. In ko si Labod najde novo bejbo, je vse narobe. Duhovi ponorijo. Punca je namreč muslimanka, Srbi in muslimani pa ne gredo skupaj. In pojavi se prav vsa žlahta. Tudi tista, ki je mrtva že dvesto let. Tudi tista iz Slovenije, ki se izdaja za erotične begunce in žaluje za časi, ko so mlade Srbkinje padale kot za stavo. V glavi našega Laboda se prične šov. Divja zmešnjava, pravi freak show, čistokrvni Šesti čut, kjer je mrtvecev več kot na pokopališču. Poanta je na dlani. Beograd je bil konec devetdesetih let mesto duhov, mesto spominov in mesto tavajočih duš, ki niso hotele v raj. Nič čudnega, saj bi lahko tam srečale kakega muslimana. Sprva dolgočasna, zoprna in tretjerazredna socialna komedija se začuda spremeni v čisto simpatično, zabavno in romantično zgodbico, kjer starčki plešejo step, režiser Srdjan Karanović, pa se po svoji ravno prav pretresljivi Virdžini, ki jo je posnel davnega leta 1991, vrača domov. V Beograd, glavno mesto države, ki je ni več. Ki je ni nikoli zares bilo. Ki je bila vedno le mesto duhov.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Etnična različnost je bil največji adut, v rokavih fanatičnih politikov, s katerim so naščuvali ljudi v krvavo balkansko rapsodijo razpada nekdanje Jugoslavije. In tako so politični, ekonomski in ozemeljski interesi razdelili ljudi na črne in bele, na domačine in tujce, na "prave" in "napačne". In ta razdelitev je očitna še danes, vsaj v miselnosti nekaterih ljudi, režiser Srđan Karanović pa se je v filmu Sijaj v očeh odločil spopasti s tem strahom etnične drugačnosti in to z nekoliko nenavadno ljubezensko zgodbo. Sijaj v očeh je po svoji simboliki sicer kar resna drama, vendar je film zastavljen na zelo lahkoten, lahko bi rekli, kar na malce prismojen način in še najbolj spominja na nekakšno balkansko verzijo Romea in Julije, le da tokrat ni problem družina, temveč etnično poreklo, vse skupaj pa je izpovedano na tipično pravljičarski način, brez nekih izrazitih negativcev in s stalnim romantičnim pridihom. Duhovi vojne so tokrat prisotni v prividih glavnih junakov, nekako v stilu Ally McBeal in ko enkrat ugotovimo, da oba glavna junaka delita enako posebnost, res ne more več biti dvoma, kako se bo vsa stvar zaključila. Seveda je stvar malce bolj resna, če si te duhove razlagamo kot notranje misli glavnih junakov, ki torej sama dvomita o zmožnosti premagovanja etničnih razlik in ki vsak po svoje še vedno živita v preteklosti, po drugi strani pa pričkanje duhov, o različnem nacionalnem in verskem poreklu zelo satirično prikaže ves idiotizem takega razmišljanja, še posebej ko se izkaže, da dogma "čista rasa" sploh ne obstaja. Toda film vse preveč poenostavlja in išče instant razvedrilo resne teme in sicer predvsem v čudakih, ki jim dojenček (na srečo je samo lutka) ob kopanju pade na tla, možače, ki se oblači v vojaške uniforme, lastnice agencije, ki pare združuje zgolj z nasveti računalnika (ki se oglaša kot kakšen Spectrum) in tako naprej in nazaj, dokler ne pridemo do spoznanja, da sta v filmu še najbolj normalna prav Labud in Romana, kljub njunim stalnim prividom. Pozitivna stvar filma so vsekakor glavni igralci, od Senada Alihođića, ki z romantično "biondastim" pogledom zašibi kolena vsake mladenke, preko izjemno simpatične Ivane Bolanče, s preprosto čudovitim nasmehom, pa vse do Lotosa Šparovca, ki v začetku morda deluje malce žaljivo za Slovence, a kmalu "ukrade" šov vsem duhovom in skoraj tudi glavnima junakoma zgodbe. Film lahko zaradi multietničnosti igralcev razumemo tudi kot neko nostalgijo po nekdanjem bratstvu in enotnosti nekdanje Jugoslavije, kar pa je po svoje čisto simpatično, četudi morda malce preveč idilično. In ko tako povežemo Zagreb z Beogradom, Beograd s Sarajevom in Sarajevo z Zagrebom, dobimo neke vrste bermudski trikotnik, kjer se je na začetku devetdesetih očitno izgubila človeška pamet in kjer je (pre)številne ljudi "uzela magla". Kdaj bo skrivnost tega "balkanskega" trikotnika dokončno razrešena, kdaj se bodo pomirili vsi duhovi preteklosti in kdaj bo spet zmagala ljubezen je seveda veliko vprašanje. Sijaju v očeh to uspe, a kaj, ko je to le pravljica za lahko noč, ki bo prepričala le velike romantike in verjetno tudi haške obtožence, ki tako ali tako mislijo, da so narodom nekdanje Juge storili uslugo. Lep živopisan pozdrav :-)