Kolosej
Film distribucije Fivia

Shine a Light

glasbeni dokumentarec
Podnapisi
Na sporedu od: 4.12.2008, Kolosej Ljubljana
15.1.2009, Kolosej De Luxe Kranj
2h 2min / 122min
Leto: 2008
Jezik: angleščina
Režija: Martin Scorsese
Veliki cineast in oskarjevec Martin Scorsese je leta 2006 s kamerami spremljal koncertno turnejo legendarne skupine The Rolling Stones. Ob dokumentarnih posnetkih, kaotičnem in zabavnem dogajanju za kulisami in osupljivih glasbenih nastopih na odru pred navdušenimi množicami, gledalec od blizu doživi surovo bistvo, spektakularnost in genialnost kultnih rockerjev, ki že 46 let krojijo glasbene standarde.
Napovednik

Kratka vsebina

4. aprila so z oskarjem nagrajeni režiser in člani ene najbolj znanih in priljubljenih rock'n’roll skupin na svetu združili svoje ustvarjalne moči in filmskemu občinstvu širom sveta predstavili izjemen glasbeni dogodek, imenovan Shine A Light.

Scorsesejev dokumentarec oboževalcem rock n’ rolla in zlasti skupine Rolling Stone pokaže podobo glasbenikov, kakršne doslej bržkone še niso videli. Posneli so ga jeseni leta 2006 v razkošnem in priljubljenem gledališču Beacon v New Yorku. Martin Scorsese je v ta namen zbral ugledno ekipo filmarjev, ki so uspeli ujeti vso energijo legendarne skupine v njeni najčistejši obliki.

Z oskarjem nagrajeni snemalec Robert Richardson ("The Aviator","JFK") je nadzoroval in usmerjal skupino priznanih kamermanov, med njimi  oskarjevca Johna Tolla ("The Last Samurai", "Braveheart"), Andrewa Lesnieja (trilogija Gospodar prstanov, "King Kong"), Stuarta Dryburgha ("Klavir", "The Painted Veil"), oskarjevca Roberta Elswita ("Tekla bo kri", "Magnolia", "Lahko noč in srečno"), Emmanuela Lubezkija ("Lemony Snicket’s A Series of Unfortunate Events", "Brezglavi jezdec") in Ellen Kuras ("Summer of Sam", "Eternal Sunshine of the Spotless Mind"). Posneti material je montiral David Tedeschi, ki je s Scorsesejem pred kratkim že sodeloval pri odmevnem in cenjenem dokumentarcu o Bobu Dylanu "No Direction Home: Bob Dylan." 

O produkciji

Zamisel o dokumentarcu se je porodila pevcu skupine Micku Jaggerju, ko je bil bend na sredini turneje "Bigger Bang". Sprva naj bi v njem predstavili celotno turnejo in ob tem še njihov največji koncert dotlej. "Sprva sem imel v mislih filmani zapis o naši veliki turneji," se spominja Jagger. "In ker smo pripravljali orjaški koncert na plaži v Riu de Janeiru, sem takoj pomislil, da takšnega koncerta, pravzaprav dogodka z milijonom poslušalcev na plaži še nismo imeli. Pripravili smo že predračun in okvirni načrt, kako bi vse to spravili na filmski trak." ¸

Ko se je kolesje za pripravo tega kolosalnega projekta začelo vrteti, je bilo potrebno izbrati režiserja, ki bo kos tej nalogi. Za Jaggerja je bil odgovor en sam. "Naše mišljenje je bilo, da za tako velik projekt potrebujemo zares veliko ime. Dobro je meriti najvišje," pripoveduje pevec med smehom. "Martin Scorsese je bržkone najbolj nadarjen ameriški režiser, Rolling Stonesi pa so odlična rock skupina z izbranim pristopom, zato je kombinacija tega tisto, kar edino zmore zagotoviti dve polni zanimivi uri materiala."

Med največjimi Scorsesejevimi občudovalci je tudi Keith Richards, ki trdi, da je dobesedno študiral vse njegove filme. ''Za nekatere znam skoraj vse dialoge na pamet," je dejal. Neizmerno ga spoštuje in zavest, da ga bo režiral človek, ki je režiral Dobre fante, ga je navduševala. Popolnoma mu je zaupal. In kako je režiser reagiral na to ponudbo?  ‘Vsekakor,’" pripoveduje Pearmanova. Najprej ji je njegov menedžer sporočil, da bo z veseljem režiral film. Ko so se začeli vrstiti sestanki, oziroma ko se je pojavila potreba po dogovarjanju, je logistika, kako spraviti skupaj vse ustvarjalce ob izredni zasedenosti glasbenikov z njihovo orjaško turnejo, postala zelo zapletena zadeva. 

Jagger je povabil Scorseseja na turnejo, da doživi vzdušje tovrstnih koncertov v živo. Tedaj pa se je zamisel o snemanju celotne turneje in enega orjaškega koncerta začela umikati drugačnemu konceptu. "Kadarkoli sem jih videl nastopati in včasih so me tudi povabili na oder, sem postajal vedno bolj obseden z mislijo, da to moram spraviti na filmski trak. Toda začel sem se obračati k bolj intimnemu konceptu dokumentarca, ki bi zadostil tudi zahtevi po prikazu osebnega stika glasbenikov s publiko.''

Stonese je seveda takoj ogrel za to, težava pa je bila, da na turneji niso imeli predvidenih nastopov v takšnem kraju in v manjšem krogu ljudi. In turneja sama je bilo popolnoma zasedena s koncerti, zato so se začeli spraševati, kako naj to sploh izpeljejo. Nato je padla zamisel o gledališču Beacon. Posebej zagret zanj je bil Richards, saj je tam že nastopal pet večerov zapored s svojo skupino X-pensive Winos. Toda njemu in ostalim članom benda se je zdel največji problem množica kamer, snemalcev in vsa potrebna tehnika filmanja na majhnem odru in moteče vzdušje za nastopajoče in publiko.

Scorsese je ''ujel'' naelektrenost in energijo koncerta s pomočjo 18 kamer, ki so z oddaljenih kotov, zoomov in bližnjih, skoraj ''kontaktnih'' snemanj zajele vse možne trenutke akcije. Vodili so jih priznani snemalci, med njimi tudi Albert Maysles, ki je režiral Stonese v filmu "Gimme Shelter". Richardson (Aviator) se je domislil tudi posebnega efekta osvetlitve, imenovanega  "svetlobni zid", skozi katerega plane na oder Mick Jagger.

Seveda sta si umetniška sloga izražanja - Scorsesejev legendarni pikolovski pristop in neobrzdana spontanost glasbenikov – precej nasprotovala. Toda režiser se jim je znal prilagoditi. Trdi, da je predvidel 75% dogajanja, a je hkrati vedel, da bo marsikaj drugače, kot je predvidel, zato je z množico kamer nameraval ujeti vse, kar se bo zgodilo zunaj načrtovanega. Kamere so bile na dobrih, predvsem pa pravih položajih, da so sledile nenapovedanemu in ujele spontano liričnost. Posebej se je ''zavaroval'' pred njihovo impulzivnostjo.

"Bilo je lahkotno delati z njim in meni celo v užitek," trdi kitarist Ronnie Wood. "Deluje kot odrasel šolarček. Sproščen je, zlahka se nasmeje in je topel človek po osebnosti. Z njim ti je prijetno in iz vsakogar zna izvleči najboljše."

Dame in gospodje … The Rolling Stones

Skupina se je ustanovila v Londonu leta 1962.

Čeprav njihova drža ne izraža izrecne politične usmeritve, jim izrazita naklonjenost afro-ameriški glasbi in glasbenikom, od Roberta Johnsona in Muddyja Watersa, do Chucka Berryja in Marvina Gayea, daje prepoznaven družbeno politični pečat.

Šestdeseta leta za njih ni bil čas ''miru in ljubezni'', bili so bolj predstavniki trdega pragmatizma. Njihove pesmi I Can't Get No Satisfaction, Street Fighting Man, Simpathy For the Devil in Gimme Shelter so brez zadržkov izražale nasilje, frustracije in kaos tiste dobe.

V sedemdesetih so krenili na uspešno pot konfrontacije in ustvarjalnega preživetja ob novodobni pop glasbi.  Njihovi albumi Beggars Banquet (1968), Let It Bleed (1969), Sticky Fingers" (1971) in Exile on Main Street (1972) upravičeno sodijo med največje in legendarne albume vseh časov.

Med nastajanjem albuma Let It Bleed je umrl njihov priljubljeni kitarist Brian Jones. Nadomestil ga je Mick Taylor.

Album Some Girls iz leta 1978 se spogleduje s punkom, zlasti po energiji in glasbenem slogu, ki so ju ustoličili že desetletje prej, ter z disko glasbo. Sodi med najboljše glasbene stvaritve tiste dekade. V tem času je kitarist Ronnie Wood nadomestil Micka Taylorja.

Na albumu Tatoo You (1981) najdemo dve klasiki njihovega repertoarja, Stusrt Me Up in Waiting For a Friend. Najbolj podcenjen album Dirty Work izraža Stonese v njihovem najbolj neobdelanem in ritmičnem razpoloženju. Pravi ljubitelji njihovega dela ga cenijo najbolj.

Z izidom albuma Steel Wheels (1989) so se prvič po sedmih letih spet odpravili na turnejo. V devetdesetih izidejo trije albumi, Woodoo Lounge (1994), Bridges to Babylon (1997) in izvrstni live album Stripped (1995).

21. stoletje sta že zaznamovala albuma Forty Licks (2002) in A Bigger Bang (2005).

Bržkone je najpomembnejše dejstvo, da je skupina zakoličila norme in standarde nastopanja v živo. Začelo se je na turneji leta 1969, ko so jih predstavili svetu kot največjo rock ‘n roll skupino na svetu – v času, ko so se Bob Dylan in Beatlesi umaknili v zakulisje studijev. Njihovi nastopi v živo, zaznamovani z Jaggerjevo eksplozivno erotično koreografijo, predstavljajo mejnik in temelje rock glasbenega ustvarjanja tedaj in za vsa leta pozneje.

Na izrecno željo gospoda Scorseseja se besedila pesmi v filmu niso prevajala.

Komentarji

23.11. 2008 ob 0:00 zvezdica

Film sem videla na Liffu in mu dam čisto desetko. V bistvu gre bolj kot za film za koncert, le da tu vidiš in lahko uživaš v vsemu kar drugače na koncertu ne moreš. Sploh pa Stonesi pri teh letih glasbeno, kondicijsko in še v marsičem prekašajo večino tistih, ki se še rodili niso, ko so oni že "žgali". Svaka čast!!!

— some girl
23.11. 2008 ob 0:00

Sturst me up?=)

— Andrej
7.12. 2008 ob 0:00 zvezdica

Dve uri pouka za vse kvazirokerje. Fantastično in nedosegljivo za vse čase!

— zvone
11.12. 2008 ob 16:14 zvezdica

Blazno dobro. Sonesi so postavljeni kot igralci tja kjer izpadejo najboljše, na oder. Končno en glasbeni film, ki ni samo dokumentarec, pa vseeno funkcionira kot zrežiran film. 10+

— Matej
11.12. 2008 ob 16:15

Je pa žalostno, da je bilo na premieri zasedeno komaj nekaj sedežev. Pač Slovenija.

— Matej
18.12. 2008 ob 0:00 zvezdica

Mislim, da je to film, ki bi moral dobiti oskarja za najboljši film leta. Scorsese je čudežno posnel biser umetnosti 20 st. Ta film je tako skrajno dober, da je vprašanje za koga spoh je. Komu je ta oceanska intenzivnost in lepota glasbe sploh namenjena? In od kod sploh je Mick Jagger? Filma ne priporočam današnjim generacijam, ki jih pomembne stvari preveč motijo in ovirajo. Sem pa hvaležen, da sem ga sam lahko videl. Srčno upam, da ga bo še moč videti v ljubljanskem Koloseju, film na dvdju pač ni isto.
Hvala Stonsi.

— FRANCI
23.12. 2008 ob 0:00 zvezdica

Neponovljivo. Genialni rockenroll z neverjetno energijo. Nikoli jih noben na tem področju ne more dohiteti, kaj šele prehiteti. Ostajajo večni in za zmeraj največji. Nekateri se lahko še tako trudijo s forsiranjem U2, vendar to še zdaleč ni to, kar nam prezentirajo Stonesi. Vsak pravi ljubitelj glasbene zvrsti, mora videti film.

— jože
1.1. 2009 ob 0:00

ob taki mojstrovini je kakršenkoli komentar odveč.

— brown sugar
3.1. 2009 ob 13:58

stones-legende
Jagger je skakol po odru kot kakšen akrobat, čeprav je star 60 let

režija-10/10
muzika-10/10
vsebina-10/10
celoten film-20/10

— nekdo
13.11. 2009 ob 11:45

To je najboljši filem, kar sem jih kdaj videla. Nekateri pravijo: to je samo posnetek koncerta, vendar ni tako. To ni samo koncert ... to so Stonesi :D

— rollin'_cookie

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.