Ruševine
Sinopsis
Priznani gledališki režiser in avtor Herman (igra ga Darko Rundek, hrvaški pevec, nekoč vodja skupine Haustor) pripravlja svojo novo predstavo, ki naj bi bila presežek njegovih dotedanjih uspehov. K sodelovanju povabi vse svoje znance in dotedanje sodelavce, vključno s svojo ženo, igralko Žano (Nataša Matjašec) in dolgoletnim prijateljema, igralcem Gregorjem (Matjaž Tribušon).
Spektakularna predstava, s katero naj bi odprli prestižni gledališki festival bo odigrana na prostem, direktor gledališča Lukman (Gregor Čušin) pa jo s razkošnim sprejemom predstavi festivalskemu občinstvu, kritikom in tujim gostom.
Že na sprejemu, še posebej pa kasneje na vajah pa se prično razkrivati številne skrivnosti in manipulacije s katerimi želi Herman razkriti in se ponorčevati iz razmerij, ki jih imajo nastopajoči igralci v njegovi predstavi. To velja še posebej za razmerja med Marjano (Vesna Jevnikar) in Vojkom (Milan Štefe) ter Gregorjem, ki ima poleg razpadajočega zakona z Emo (Nataša Burger) še razmerje s mlado igralko Suzano (Višnja Fičor), opazno pa se kažejo razpoke tudi v njegovem odnosu z Žano.
Razkrije se tudi, da je dramsko besedilo, ki ga je Herman predstavil kot senzacionalno odkritje islandske dramatike le še ena v nizu njegovih manipulacij. Dogajanje doseže kulminacijo, ko se ustvarjalna ekipa preseli v hotel ob kraju premiere. Kaj se bo ob tem zgodilo s protagonisti te zgodbe? Kako se bodo končali številni odnosi in manipulacije?
Razkošnost vizualne podobe filma dopolnjuje odlična igralska zasedba, po skoraj 30 letih pa je v Sloveniji prvič uporabljena cinemaskopska filmska optika, ki da filmu še dodatno dimenzijo.
Izjava režiserja
Ta film sem si zastavil kot vprašanje: kako izgleda ljubezen v našem egocentričnem svetu? Ali je ljubezen sploh možna v svetu, kjer vsak vidi in sliši le samega sebe? V tem smislu so Ruševine film o ljubezni. Film o ljudeh, ki si želijo ljubiti, vendar tega niso sposobni. Film o neke vrste emocionalnih invalidih. V film sem vstopil v trenutku osebnega razočaranja in nezadovoljstva, vendar sem skozi proces nastajanja filma spoznal, kako smešni smo ljudje, ko se začnemo resno ukvarjati z lastnimi problemi. Tak je tudi film: žalosten in smešen. Tako kot ljubezen. In kot življenje.
O avtorjih
Janez Burger, režiser
Rojen leta 1965 v Kranju. V Ljubljani doštudiral prvo stopnjo ekonomije. Leta 1989 naredil sprejemne izpite na FAMU (smer filmska in TV režija) v Pragi. Diplomiral leta 1996 in se ponovno preselil nazaj v Ljubljano.
Nizkoproračunski film "V LERU" je bil njegov prvi celovečerni igrani film, ki je bil nagrajen z 20 domačimi in mednarodnimi nagradami, v slovenskih kinematografih pa ga je videlo skoraj 60.000 gledalcev.
Ustanovil Neodvisni eksperimentalni gledališki studio Burgerteater in zrežiral predstavi Piki in Roni (1999) in Gospa Margareta (2000). Soustanovitelj produkcijske hiše Staragara (produciral celovečerni film Od groba do groba (2005), režiserja Jana Cvitkoviča).
Filmografija:
- VRATA (1989,
10 minut), kratek igrani, režiser in scenarist
- Študijski filmi
in televizijske vaje, nastali v času študija na FAMU:
· DELTAPLAN (1991, 3 minute),
dokumentarni
· O LJUDEH, VLAKIH IN UMAZANIJI
(1991, 5 minut), dokumentarni
· VOJNI FILM (1992, 5 minut),
kratki igrani
· TELEVIZIJSKA MIKROSCENA (1992,
10 minut), kratki igrani
· SPOVED (1993, 10 minut),
dokumentarni
· SAMOTA (1993, 15 minut),
kratki igrani
· MACEK (1994, 30 minut) kratki
igrani - Nagrada Češkega literarnega fonda
- SLADKA HIŠICA (1998, 30 minut), dokumentarni film o Cukrarni, TV Slovenija
- V LERU (1999, 90 minut), celovečerni igrani, režiser in scenarist; Emotionfilm in TV Slovenija
Þ Portorož, 2. Festival slovenskega
filma, 1999: Najboljši celovečerni film, Najboljši scenarij, Najboljši
film (Žirija slovenskih filmskih kritikov), Najboljši film (Žirija občinstva),
Stopov igralec leta (Jan Cvitkovič), Stopova mlada igralka leta (Mojca Fatur)
Þ Cottbus Film Festival 1999:
Grand Prix - Najboljši film festivala, Posebno priznanje za najboljšega igralec
(Jan
Cvitkovič), Posebno priznanje (FICC / IFFS žirija), Findling - Nagrada za najboljši
film (Interesno združenje Filmkommunikation e. V.)
Þ Kijev Molodist Film Festival 1999:
Diploma za drugi najboljši celovečerni film (Festival Molodist, Kijev 1999),
Nagrada Yves Montand za najboljšega igralca (Jan Cvitkovič), Posebno priznanje
(FICC / IFFS žirija)
Þ Moskva, Faces of Love Film Festival
2000: Grand Prix - Najboljši film festivala, Najboljši igralec (Jan Cvitkovič)
Þ Trst, Alpe Adria Cinema 2000:
Grand Prix - Najboljši film festivala
Film je bil prikazan na več kot 50 mednarodnih
filmskih festivalih, med drugim v Karlovyh Varyh, Montrealu, Torontu, Pusanu,
Solunu, Mar del Plati, Sarajevu (Posebno priznanje žirije), Montpellierju (Nagrada
Off Prix), Bruslju (Posebna omemba žirije), Palm
Springsu, New Yorku, Minneapollisu, Sydneyu, Jeruzalemu, Goteborgu, Beogradu...
- RUŠEVINE (2004,
100 minut), celovečerni igrani, režiser in scenarist
Ljubljana, 7. Festival slovenskega filma
2004: Vesna za najboljši film, Vesna za režijo (Janez Burger), Vesna za
fotografijo (Simon Tanšek), Vesna za glasbo (Drago Ivanuša), Vesna za glavno
moško vlogo (Darko Rundek), Vesna za glavno žensko vlogo (Nataša Matjašec),
Vesna za stransko moško vlogo (Matjaž Tribušon), Vesna za stransko žensko vlogo
(Nataša Burger), Najboljši film - nagrada občinstva, Stopove nagrade: za moško
vlogo (Darko Rundek), za žensko vlogo (Nataša Matjašec), za epizodno vlogo
(Matjaž Tribušon), za obetavno igralko (Janja Majzelj).
Ana Lasić, koscenaristka
Rojena leta 1972 v Beogradu, Srbija. Diplomirala dramaturgijo in scenaristiko na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu. Dramatičarka, scenaristka, dramaturginja, kritik, prevajalka in mentor. Za gledališko igro Kje pa ti živiš? (1999) je prejela dve nagradi.
Scenarij za celovečerni film Ruševine (2004) je njen scenaristični prvenec, poleg tega je napisala še dva scenarija za celovečerna filma.
Simon Tanšek, direktor fotografije
Rojen leta 1973 v Trbovljah. Diplomiral in leta 1999 tudi magistriral iz študija filmske in televizijske kamere na FAMU, Praga, Češka republika. Od mladosti se ukvarja tudi z izraznofotografijo in razstavlja. Je član Foto kluba Hrastnik.
Direktor fotografije celovečernih filmov: V leru (r. J. Burger, 1999), Vladimir (TV film, r. Zoran Živulovič, 2002), Peterka - leto odločitve (dokumentarni, r. Vlado Škafar, 2003 - eden od treh direktorjev fotografije), Ruševine (2004), Od groba do groba (r. J. Cvitkovič, v post-produkciji, 2005), Rdeča obzorja (r. I. Šterk, v post-produkciji, 2005)
Tudi direktor fotografije za številne kratke filme ter reklamne in glasbene spote.
Miloš Kalusek, montažer
Rojen leta 1968 v Chrudimu, Češka republika. Študiral filmsko in TV montažo na FAMU, Praga, Češka republika. Med drugim montiral kratke filme avtorjev A. Žumbergarja, B. Slame in J. Burgerja.
Montažer celovečernih filmov: V leru (r. J. Burger, 1999), Ruševine (2004) in Od groba do groba (r. J. Cvitkovič, v post-produkciji, 2005).
Drago Ivanuša, skladatelj
Rojen leta 1969 v Murski soboti. Skladatelj in glasbenik.
Avtor glasbe za številne gledališke predstave in kratke filme, med drugimi za filma Balkanska ruleta (r. Zdravko Barišič, 1998) in Tiigra (r. Nataša Matjašec, 2001) in celovečerne filme V leru (r. Janez Burger), Porno film (r. Damjan Kozole, 2000), Kruh in mleko (r. Jan Cvitkovič, 2001) in Ruševine (2004).
Urša Loboda, scenografinja
Rojena leta 1964 v Ljubljani. Študirala arhitekturo (FAGG, Ljubljana). Pri produkciji slovenskih in ko-produkcijskih filmov sodeluje kot asistenka scenografa, med drugim tudi pri filmih Umetni raj (r. Karpo Godina, 1990), No Man's Land (r. D. Tanović, 2001), Lily's Story (r. Robert Mantoulis, 2002).
Scenografinja celovečernih filmov Gipsy Eyes (r. V. V. Anžlovar, 1994), Rezervni deli (r. Damjan Kozole, 2003), Ruševine (2004), Delo osvobaja (r. D. Kozole, 2004), Rdeča obzorja (r. I. Šterk, v post-produkciji, 2005)
Ana Matijevič, kostumografinja
Rojena leta 1965 v Ljubljani. Študirala oblikovanje tekstilij in oblačil na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, oddelek za tekstilno tehnologijo. Kot kostumografinja v gledališču je avtorica kostumov za 20 gledaliških predstav.
Kot kostumografinja pri celovečernem filmu je skupaj z Aleksandro Gregl debitirala pri filmu Ruševine (2004).
Aleksandra Gregl, kostumografinja
Rojena 1970 v Celju. Diplomiralaje na FNT vLjubljaniiz oblikovanja tekstilij in oblačil. Med študijem sodelovala pri skupinskih modnih revijah študentov oblikovanja oblačil. Sodelovala na 14.BIO v Ljubljani. Leta 1996 prejela srebrno nagrado na 4. mednarodnem natečaju študentov oblikovanja oblačil v Gifu City, Japonska.Ustvarjala na različnih področjih obikovanja oblačil: kostumografije za plesne predstave, televizijski styling, oblikovanje oblačil za industrijo,...Trenutno oblikuje vzorčaste nogavice slovenske blagovne znamke Zvezda, Fabiani Nogavice.
Kot kostumografinja pri celovečernem filmu je skupaj z Ano Matijevič debitirala pri filmu Ruševine (2004).
Alenka Nahtigal, kreatorka maske
Rojena leta 1966 v Ljubljani. Leta 1985 končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in leta 1987 začela z oblikovanjem maske za filme in gledališče. Sodelovala pri več mednarodnih filmskih in gledaliških ko-produkcijah. Od leta 2003 sodeluje kot predavatelj in mentor na AGRFT.
Kreator maske pri naslednjih celovečernih filmih: Remington (r. D. Kozole, 1988), Babica gre na jug (r. V. V. Anžlovar, 1991), Ko zaprem oči (r. Franci Slak, 1993), Gipsy Eyes (r. V. V. Anžlovar, 1994), Halgato (r. Andrej Mlakar, 199x), Outsider (r. Andrej Košak, 1997), Rane (r. Srđan Dragojević, 199x), Poker (r. V. V. Anžlovar, 2001), Sladke sanje (r. Sašo Podgoršek, 2001), Ljubljana (r. I. Šterk, 2002), Zvenenje v glavi (r. A. Košak, 2002), Slepa pega (r. Hanna A. W. Slak, 2002), Ruševine (2004), Od groba do groba (r. J. Cvitkovič, v post-produkciji, 2005)
Igralci
Darko Rundek (Herman)
Rojen leta 1956 v Zagrebu, Hrvaška. Diplomirani gledališki in radijski režiser, diplomiral na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu, leta 1982. Glasbenik, skladatelj, pevec, tekstopisec in inštrumentalist. Z znano rockovsko skupino Haustor je med leti 1980 in 1996 izdal 6 albumov (med njimi albuma Haustor (1981) in Tajni grad (1988)) in 3 single plošče, samostojno pa je izdal albume Apokalipso (1997), U širokom svijetu (2000) in Ruke (2002). Za svoje glasbeno ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade (npr. hrvaške glasbene nagrade Porin in Črni maček).
Kot skladatelj filmske in scenske glasbe je prispeval glasbo za celovečerne filme Ne dao Bog večega zla (r. Snježana Tribuson, 2002), Tri muškarca Melite Žganjer (r. S. Tribuson, 1998) in Orao (r. Zoran Tadić, 1990) in za številne gledališke predstave na Hrvaškem in v Franciji, kjer živi od 90. let. Zrežiral več kot 50 radijskih dram in prispeval glasbo za 15 radijskih dram.
Vloga Hermana v filmu Ruševine (2004) je njegov igralski debut, zanj je prejel nagrado Vesna za najboljšo moško vlogo in nagrado revije Stop za moško vlogo; obe na 7. Festivalu slovenskega filma (2004).
Nataša Matjašec (Žana)
Rojena leta 1967 v Murski Soboti. Diplomirala na AGRFT, od leta 1995 samostojna kulturna ustvarjalka, sodeluje s profesionalnimi gledališči (Slovensko mladinsko gledališče, SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor) in neodvisnimi skupinami (Projekt Atol, E.P.I. center). Igrala je tudi v številnih kratkih in videofilmih, med drugim v filmih Homo Erectus (r. Ema Kugler, 2000) in Phantom (r. Ema Kugler, 2003), bila scenaristična sodelavka pri celovečernem filmu Outsider (r. Andrej Košak, 1996) in v lastni produkciji, ob pomoči Studia Arkadena zrežirala dokumentarno - igrani film Tiigra (2001).
Celovečerni filmi: Babica gre na jug (r. Vinci V. Anžlovar, 1991), Radio.doc (r. Miran Zupanič, 1995), Ruševine (2004), Od groba do groba (r. Jan Cvitkovič, 2005).
Za svoje vloge je prejela nagradi revije Stop za najboljšo vlogo (leta 1992 za vlogo Lavre v filmu Babica gre na jug in leta 2004 za vlogo Žane v filmu Ruševine) in nagrado Vesna za najboljšo žensko glavno vlogo (za vlogo Žane v filmu Ruševine). Nagrado Vesna je prejela tudi kot režiserka filma Tiigra.
Matjaž Tribušon (Gregor)
Rojen leta 1962 v Ljubljani. Leta 1989 diplomiral na AGRFT v Ljubljani. Bil je zaposlen v gledališčih SNG Drama v Ljubljani in SNG Drama v Mariboru, od leta 2000 pa je svobodni igralec, ki nastopa v številnih slovenskih gledališčih. V svojem igralskem obdobju je odigral približno 70 gledaliških vlog in 10 filmskih vlog, nastopal v televizijski nanizanki Vrtičkarji
Celovečerni in TV filmi: Črna orhideja (r. Matjaž Klopčič, 1991), Odpadnik (r. Božo Šprajc, 1988), Gipsy Eyes (r. Vinci V. Anžlovar, 1994), Prešeren (TV nadaljevanka, r. Franci Slak, 2000), Pesnikov portret z dvojnikom (r. F. Slak, 2003) in Ruševine (2004)
Za svoje vloge je prejel številne nagrade, Borštnikove nagrade in nagrado Zlati lev za gledališke vloge in nagrado Vesna ter Stopovo nagrado - obe za stranko vlogo za vlogo Gregorja v filmu Ruševine.
Nataša Burger (Ema)
Rojena leta 1968 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenščine in francoščine na Filozofski fakulteti. Leta 1990 se je preselila v Prago, kjer je diplomirala na gledališki akademiji DAMU. Nastopala je v številnih gledaliških predstavah v Pragi in v Sloveniji, sodelovala v avtorskih radijskih igrah in študentskih filmih.
Celovečerni filmi: V leru (r. Janez Burger, 1999), Ruševine (2004), Od groba do groba (r. Jan Cvitkovič, v post-produkciji, 2005), Rdeča obzorja (r. igor Šterk, v post-produkciji, 2005).
Višnja Fičor (Suzana)
Rojena leta 1981 v Ljubljani. Absolventka ruščine in francoščine; pevka in prevajalka. Nekaj izkušenj ima tudi z gledališko in filmsko igro.
Vloga v filmu Ruševine (2004) je njen profesionalni igralski debut.
Janja Majzelj (dramaturginja)
Rojena leta 1972 v Ljubljani. Diplomirana igralka (AGRFT, 1992). Med študijem igre začela svojo igralsko pot v skupini Betontanc s katero je sodelovala 8 let. Tudi pevka skupine Fake.
Od leta 1996 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, gostovala pa je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem in Mestnem gledališču Ptuj. Pomembnejse predstave: Silence, Silence, Silence, Pika (vloga Pike), Sen kresne noči (vloga Hermije) Drrream (vloga Valkire), Učna ura (vse predstave je režiral Vito Taufer); Tri sestre (vloga Irine, r. Tomi Janežič) in Hiša Bernarde Alba (vloga Adele, r. Matjaž Pograjc), Kripl iz Inishmana (vloga Helen, r. Mateja Koležnik) in Baltimorski valček (vloga Ane, r. Tomi Janežič). V Lutkovnem gledališču je zrežirala in odigrala monopredstavo Kako postaneš glavni, po predlogi Svetlane Makarovič.
Za svoje vloge je prejela številne nagrade, med drugim Zlato ptico in Zlato paličico za vlogo Pike v Piki, Severjevo nagrado za vlogo Irine v Treh sestrah in vlogo Valkire v Drrream.
Za svojo debitantsko filmsko vlogo dramaturginje v filmu Ruševine (2004) je prejela Stopovo nagrado za obetavno igralko leta 2004.
Gregor Čušin (Lukman, direktor gledališča)
Rojen leta 1970 v Kranju. Diplomiral na AGRFT 1994. Član Mestnega gledališča ljubljanskega in Prešernovega gledališča v Kranju. Pomembnejše vloge je odigral v predstavah: Pomladno prebujenje, Zažgi, Deseti raček, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Burkaški misterij, Skopuh, Vlak čez jezero, Županova Micka, Kripl iz Inishmanna, Kar hočete, Svetniki, Harry in Sam se pogovarjata...
Z avtorsko monodramo Hagada je leta 2003 zmagal na Festivalu monodrame Ptuj.
Celovečerni filmi: Felix (r. Božo Šprajc, 1996), Express, Express (r. Igor Šterk, 1998), Oda Prešernu (M. Srebotnjak 2001), Ruševine (2004).
Komentarji
nataša burger ruls!!!
Ma moram povedat kaj si mislim. Dolgo casa smo cakali na film te zvrsti. To ni akcija za najstnike, niti komedija... Zanr bi najbolje opredelili kot drama z vec ljubezenskimi trikotniki s priokusom komediji. Liki si zivljenje tako zapletejo da je ze to na meji absurdnega. Ali ni tako vcasih tudi v realnem zivljenju. Skratka film ki ti je vsec ali pa sploh ne. Skratka pojdite v kino pa povejte. Meni osebno je bil zelo vsec in se ga bom spomnil se mnogo casa. Bravo Burger!
Se strinjam z Juretom - film res ni namenjen vsem gledalcem oz. ga ne bodo vsi dobro sprejeli. Meni se je film zdel malce težek, na trenutke moreč v smislu absurda, groteske. Pohvalno se mi zdi, da se je nekdo spravil delati film o medosebnih odnosih na tak način - brez olepšav, sladkih besed in pocukranega konca. Film dojemam kot (kruto) realnost, vsebina in temačnost pa me spominjata na severnoevropske filme (danski, švedski ... filmi). Film me ni razočaral, saj nisem imela nobenih pričakovanj, vendar me tudi ni zelo navdušil. Je dober, a ne odličen.
Film so nekateri ful blazno hvalili. Sama bi rekla, da gre za korektno TV dramo, ki bi morala biti posneta za televizijo, ne pa za kino. Scenarij, čeprav dramaturško čisto ok, ni nič posebnega. Izviren zanesljivo ni, saj smo tematiko medsebojnega emocionalnega obračunavanja res videli že milijonkrat. Običajno celo dosti bolj prepričljivo zasnovano. Najboljša plat filma so igralci, najslabša pa je res režija, ki ni ravno dinamična in zanimiva, zato je film res kar precej dolgočasen. Pa še en očitek - v čem je fora hrvaščine?? A so s tem film hoteli naredit bolj 'evropski'?? To je pa res krneki.
Bedno! film sm že gledov: skor dve ure dovg film s praktično nič zanimive vsebube
Ne vem ali sem pišejo samo nergači ali samo tisti, ki so jim všeč ameriške limonade. Ruševine so super film. Eden redkih filmov v zadnjem času, ki ima globino in je obenem tudi zabaven. Zelo priporočam.
Jaz imam občutek, da Mika ni videla filma, ker v tem filmu res ne gre za nič gledališkega v smislu pripovedovanja filmske zgodbe, ki je zelo dinamična. Film res ni brez napak, vendar drži od začetka do konca, predvsem pa se strinjam z Majo, da ga je treba videti.
Filmu primanjkuje predvsem globina. Če boste pozorneje opazovali, se boste zasačili, da gledate zgodbo, kakršne pišejo ustvarjalci mehiških limonad. Prikazovani liki nimajo nobene preteklosti, vsi so nevrotični in izgubljeni v vesolju, reagirajo burno in kričavo skoraj v vsakem kadru in razen dejstva, da so pač čustveno razsuti ne izvemo ničesar. Limonada je lepo zapakirana v art vzdušje s posnetki, intervjuvanjem, primerno glasbo ob koncu itd.. Skratka, par trikov, ki funkcionirajo. Igra je najboljši del tega izdelka, igralci kar tekmujejo med sabo, kdo bo bolj eksplozivno izbruhal vso energijo in nas skušal prepričati. No, to npr. igralcem v soap operah ne uspeva, v tem primeru pa je to adut filma. Scenarij je pravljica. Nisem še zasledila primera, kjer bi balkanski režiser odkril dramsko delo nekega neznanega avtorja v tujini in bi celo ministrstvo za kulturo skočilo v zrak od navdušenja ter predstavo, ki ni imela še niti ene bralne vaje uvrstili kar na festival. Poleg tega bi prišli pa še celo na obisk na častno prireditev ob predstavi, ki še niti nastajat ni začela. Tako se stvar začne in potem nadaljuje v tem znanstvenofantastičn em slogu. Razpleta sploh ne bi komentirala, vse vmes je pa pač dretje okrog vprašanj, kdo je s kom kdaj fu*al. Naj še pripomnim, da v filmu ni nikakršnega absurda, kakor nekateri zavajajo na teh straneh, absurd je nekaj drugega. Groteska, ki je bila omenjena, je pa le toliko, kolikor je grotesken vsak del Esmeralde. Posneto dobro, film res teče, vseskozi se nekaj dogaja, vprašanje je le, kaj. Kič mogoče, umetnost pa ne.
Jaz nekaterih piscev res ne razumem: film, ki res ni briljanten je pa cisto OK, prikazuje zelo verno sliko medcloveskih odnosov na nacin, ki ga srecamo lahko tudi v realnem zivljenju. Vedno in o vsaki stvri se da diskutirat, ali je premalo ali prevec ealisticno narejena, ne morem pa razumet tistih, ki nos vihajo ob tovrstnem filmu - a so potem za vas bolj verodostojni filmi tisti, ki nam jih ameriska stanc masina servira po 3 na teden? So bolj prepricljive tv limonade? Zato imam tudi sam obcutek, da nekateri nergajo zgolj zaradi poze, ker se nekako "ne spodobi" zapisati, da je slovenski film cisto OK.
ruševine duše, heh. eden najbolje odigranih filmov v zadnjem času. da o slovenskem prostoru niti ne govorimo. takoj za Pod njenim oknom v mojem srcu.
Moje nerganje se je nanašalo predvsem na luknje v scenariju (pravljica o slavju preden je predstava sploh na odru), ki sem jih pojasnila. Ja, takšne zasledimo v TV limonadah in težko tudi v tretjerazrednih filmih ameriške produkcije. Odnosi so predstavljeni površinsko, prikazovanje temelji le na dretju in adrenalinskih medsebojnih obračunih. Absolutno najraje pohvalim slovenski film in to ne, ker se to spodobi, ali ne spodobi. Ruševine ne bo obletel festivale, niti dosegel kakšnih večjih uspehov, kakor slovenskemu filmu zadnje čase lepo uspeva. Pa nič hudega. To ni pomembno. Nergam le zato, ker se mi zdi porazno, da je ta film pobral skoraj vse Vesne, ker preprosto v tem letu ni imel konkurence, medtem pa slovenski režiserji po Berlinu iščejo producente. Sramota. Burger je z obrtniškega vidika ustvaril O. K. film, ne dosega pa po mojem mnenju niti malo nivoja prvenca V leru. Težko se primerja s poetiko filma Pod njenim oknom in ne premore ostrine Kruha in mleko. Da ne govorim o tem, da pol filma temelji na sporu med možem in ženo, kjer ni jasno, kako ob vsem govoričenju on niti omeni ne, kaj je sploh videl. Mah. Priznam pa, da je ob sponzorsko podprtem polizdelku Tu pa tam Ruševine velika mojstrovina, Burger je vendarle režiser, ki obvlada svoj posel, zato od njega tudi več pričakujem. Od Okorna npr. sem pričakovala malo in dobila še dosti manj. Tak film lahko pride na veliko platno po mojem le v Sloveniji in le v Sloveniji ima lahko več kot pet gledalcev.
Simona, saj bo tudi tebi nekoč uspelo. Le volje ne smeš izgubiti.
Kolikor vem so bile Ruševine prikazane na festivalu v Rotterdamu. Glede na to, da je to eden najkvalitetnejših festivalov na svetu, se mi zdi skoraj nemogoče, da bi tam prikazovali limonade. Po moje je nekaj narobe s Simono in ne z Ruševinami. Film si bom šla ogledat, ker sem slišala, da je odličen.
Od veliko ljudi boš slišala, da je film odličen, tako kot je bil "odličen" Kajmak in Marmelada, po mojem mnenju pač tretjerazredna televizijska drama, ki lahko navduši le lokalce in Špance (občinstvo naklonjeno preprostim TV dramam). Seveda bo kot nagrajeni slo. film in po dogovorih tudi Ruševine prikazan na kakšnem festivalu, saj nisem temu oporekala. Saj skoraj vsak slo. film prikazujejo tudi v tujini, če se producenti dobro dogovorijo, ne glede na to ali je film pri nas uspel, ali ni. Predmestje, ob katerem so naši gledalci skoraj bruhali, je zunaj požel zavidljive rezultate in kritike, Slepo pego so zunaj razumeli precej bolj kot pri nas in tudi opazili kvaliteto njegovega koncepta itd.. Kruh in mleko je bil pri nas totalno šikaniran, dokler mu niso zunaj nabili leva. Scenarij Sladkih sanj je pri nas skoraj splesnel, medtem je zunaj pobiral lepa priznanja. Tako, da ne bi o tem. Povedala sem pač mnenje. Ni pa treba sklepati o vzrokih mojih komentarjev, ker sem jih povedala zelo jasno. Raje si film najprej oglej in podaj protiargumente, ki imajo kakšen pomen. Z mano je pa precej narobe. Predvsem ne zastopam občega slovenskega okusa za vsako ceno. Slovenski hiti navadno ostanejo le slovenski. Tako na glasbeni, kot na filmski sceni. Žal.
Film je zame umetnija. V globino res ne gre, ampak mu tudi ni treba, ker to kar vidiš je že zadosti. Čestitke režiserju in igralcem.
Ruševine so v vseh pogledih najboljši slovenski film vseh časov. Bravo vsem, ki ste pri tem filmu kakorkoli sodelovali!
...se pridružujem mnenju obeh, še enkrat čestitke vsem sodelujočim.film, ki daje filmskemu platnu ob poplavi ostalega idiotizma še sploh smisel obstoja!
what the f***, kaj je sedaj to, naši bralci čestitajo in pozdravljajo? Še nisem zasledil argumenta o tem, zakaj je film tako dober, razen enostavčnic brez repa in glave (izjema je Simona). Da boste koga prepričali, bo verjetno treba napisati vsaj nekaj smiselnih stavkov, pa prosim brez čestitk. Pa kakšna umentnina neki, lepo prosim, pa ne morejo dobiti Slovenca za glavno vlogo, sramota. Hvala lepa za takšno "umentnino", polno pretiranega igranja (overacting), zaradi mene se lahko mečejo ob tla in kričijo kot jesiharji, se zamozadostno tolčejo po prsih (Burger), na umetnino bo treba še počakati, nagrade in nastopi na festivalih pa s tem nimajo nobene zveze.saj je Đurov gnili kajmak tudi romal po vseh festivalih, čeprav ni vreden omembe, da Predmestja raje ne omenjam.
"Le čevlje sodi naj Kopitar!"
Janez Burger je postal Ingmar Bergman. Ko človek gleda Ruševine, mu je nemudoma jasno, zakaj je na festivalu slovenskega filma Okornov Tu pa tam ostal na hladnem. Tu gre namreč za čisto poetiko. Za vrhunske igralske kreacije. Za dialoge vredne oskarja, berlinskega medveda in beneškega leva. To je Ingmar Bergman, natančneje, njegova klasika Prizori iz zakonskega življenja iz leta 1973. Ali če hočete, rimejk mojstrovine Kdo se boji Virginie Wolf, ki jo je leta 1966 posnel veliki Mike Nichols. In maestro Janez Burger, avtor odmevnega prvenca V leru, režira kot da bi imel za sabo najmanj sto filmov. Tako kot znajo pri nas režirati zelo redki. In Ruševine so redkost. V umetniškem, igralskem in scenarističnem smislu. Ruševine so Šelestenje, le da so še boljše. Sladke sanje, le da gredo globlje. Pod njenim oknom, le da ne rabijo romantike. In Predmestje, le da jim ni treba ustreliti psa. Ruševine so novi film Ingmarja Bergmana in Mikea Nicholsa, novi film Janeza Burgerja in novi film države, ki ji tako zelo dober film uspe na vsakih deset let. In tu imamo gledališko predstavo. Film v filmu. Zgodbo v zgodbi. Ravno prav norega režiserja Hermana (Darko Rundek), ki na odrske deske postavlja svoj labodji spev. Genialno prevaro, v kateri sodelujeta tudi njegova žena Žana (Nataša Matjašec) in njegov najboljši prijatelj Gregor (Matjaž Tribušon). Meje med realnostjo in fikcijo ni več. Meja med ljubeznijo in sovraštvom se zabriše. Nastal je The Persecution and Assassination of Jean-Paul Marat as Performed by the Inmates at Charenton Under the Direction of Marquis de Sade, zloglasni celovečerec Petra Brooka iz leta 1966, ki mu do filma The Baby of Macon, ki ga je leta 1993 posnel Peter Greenaway, ne manjka kaj dosti. To je čista norišnica, nepozabna mešanica očitkov, solza, seksa, čustev in dialogov. Brezhibna mojstrovina, ki letos ne rabi nobenega slovenskega filma več. Film, ki ga kot za šalo odnese tudi čez večino evropskih kakor tudi ameriških filmov. Ali kot je rekel nek star gospod, ki si ga je ogledal skupaj z mano: 'Mladenič, tale film bo čez deset let čista klasika.' Napaka, tale film je klasika že letos.
Iztok, zelo dobra kritika, ki kaže na tvoje poznavanje filma in objektivni pogled na le-tega.
film si bom šel ogledat, kljub krešečim se mnenjem na tej strani... Še nekaj mi ne da miru - ali imam samo jaz občutek ali je morda res kaj na tem, da hoče biti iztok gartner Štefančič-wanabe? slog, stopnjevanje,...
izjemno zaigrano, dobra in realna zgodba, ki prikaze uničenje, ki nastane ob promiskuitetnem vedenju, ki človeka izprazni vse njegove človečnosti. Nataša je zelo talentirana igralka (bravo) in izjemno lepa ženska. Sam sem varal in žal prepozno dojel, ta film me je streznil... upam, da ne bom izgubil te vere, ki jo je dala ona, ko je odšla...
Se popolnoma strinjam z Iztokom Gartnerjem. Ta film je čista poezija in je za glavo in vrat nad katerokoli drugo slovenko produkcijo. Bravo Burger in igralska zasedba. Verjetno pa res ni primeren za širšo množico.
ppgrešam predstavitev tudi ostalih igralcev: Vesne Jevnikar, Milana Štefet itd. Dopolnite, prosim.
Ruševine so film, ki bi ga moral videti vsak Slovenec. Pa četudi je film dolgočasen kot crknjena mačka. Četudi je igra amatersko - gledališka in brez kančka življenja. Četudi smo priča slabi igri Nataše Matjašec. Men je film pomemben zato, ker pokaže, kakšni so sodobni umetniki; zagrenjeni, vase zagledani debili in prešuštniki, ki niso sposobni kontrolirati svojega življenja. Film o dolgočasnih umetnikih, ki se uničujejo iz samega dolgčasa, da bi se lahko še bolj dolgočasili.
Pokojni Polde Bibič je nazadnje igral prav v tem filmu Ruševine, ki so ga posneli leta 2004.
Darko, Polde Bibič je nazadnje igral v filmu Slobodana Maksimovića Hvala za Sunderland.
Burger me je pred leti pozitivno presenetil s filmom v Leru, žal pa Ruševine predstavljajo en velik korak nazaj. Dolgočasen film o skupini umetnikov, ki imajo toliko osebnosti kot karton in se morajo 100 minut dreti drug na drugega, ker bi v nasprotnem primeru že zaspali od dolgčasa. Ne, nisem fen fastfoot akcij in Transformerjev, veliko slovenskih filmov je odličnih, ampak tole je ena velika žalost od filma. Problem filma tiči v tem, da predstavlja tisti tipični slovenski dolgčas, ki je značilen za mnoge domače filme; zoprni liki, za katere si ne želiš zgolj to, da bi utihnili, ampak da bi preprosto izginili iz platna, pretirana / histerična igra (resno ne vidim nič briljantnega v igri Nataše Matjašec, ki je resda privlačna ženska, toda v tem filmu ves čas nastopa tako leseno in nesproščeno kot da bi ji nekdo pod obleko nastavil bombo, podobno kot tudi večina ostalih likov), konstantno preklinjanje (en nasvet; liki ne bodo izpadli nič kaj bolj realistično, če je vsaka njihova druga beseda kakšna mastna kletvica), da o totalno pretencioznem koncu filma niti ne govorim. Med ogledom filma sem se ves čas spraševal, zakaj režiser predstave sploh dela s takšnimi nesposobnimi igralci, ki niso zmožni izpeljati niti enega prizora, ne da bi se ob tem poklali med sabo. Na njegovem mestu bi vse odpustil in našel bolj profesionalno ekipo, te otroke pa bi pustil, da se koljejo med sabo v peskovniku. Skratka; klasični slovenski dolgčas.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Žal sem mislila in pričakovala, da bodo Ruševine vsaj tako dober film kot je bil V LERU. A sem s projekcije (film sem gledala v okviru LIFFa) odšla zelo razočarana. Gre za žal še en slovenski film, ki se ne spozna na filmski jezik in je posnet kot da bi šlo za gledališko igro. V bistvu bi celotna zadeva dejansko delovala bolje na gledaliških odrih, kot pa na filmu, saj res ne gre za kaj drugega kot igro. Vsi so zelo hvalili igralce, ki pa kažejo v glavnem svoje dobre sposobnosti igranja histeričnih likov, ki energijo črpajo iz medsebojnih konfliktov. Za sodobno družbo je to že stokrat prežvečena filmska tema, a to vseeno ni glavna zamera. Zamera je predvsem ta, da režiserju ni uspelo naresti nekaj, kar bi bilo filmsko zanimivo in dinamično - kot da ne bi obvladal obrtniških osnov svojega posla. Zaključek: gre za precej dolgočasno gledališko dramo posneto na popolnoma dolgočasen in neinventiven način. Žal. Pričakovala sem precej več. :(