Pobegla porota

V napeti srhljivki izpod peresa mojstrskega pisca Johna Grishama (Firma, Pelikanovo poročilo) sta prvič združila moč legendarna igralca Gene Hackman and Dustin Hoffman. Pobegla porota pripoveduje o dragem in neusmiljenem "svetovalcu" za poroto (Gene Hackman), ki ga ne bo prav nič zaustavilo, da v eksplozivnem sojenju ne bi dosegel razsodbe. Na kocki so življenja in na milijone dolarjev. Barantač začne smrtonosno bitko s članom porote (John Cusack), skrivnostno žensko (Rachel Weisz) in poštenim odvetnikom (Dustin Hoffman).

Mlada vdova v New Orleansu vloži civilno tožbo zoper mogočno korporacijo, ki jo krivi za možev umor in tako sproži primer, vreden milijone dolarjev. Vendar gre za tožbo, ki bo dobljena, še preden se bo začela - temelječa zgolj na izbiri, manipulaciji in nazadnje na poskusu "kraje" porote.

Vdovo zastopa Wendall Rohr (Hoffman), prijazni južnjaški odvetnik, ki spoštuje moralne norme in je srčno predan primeru, ki ga zastopa. Njegov nasprotnik je navidez odvetnik, ki zastopa firmo. V resnici je zagovornik samo krinka za Rankina Fitcha (Hackman), sijajnega in brezobzirnega svetovalca za poroto.

V centru z vrhunsko tehnologijo s sedežem v skladišču francoske četrti Fitch s svojo ekipo nadzira in ocenjuje potencialne porotnike. Izvedel bo vse o njihovih življenjih in tako strateško zmanipuliral izbor porote. Edini sprejemljivi rezultat je popolna porota, ki bo glasovala v prid njegovega klienta.

Fitch in Rohr kmalu spoznata, da nista edina, ki se potegujeta za poroto. Za enega od porotnikov, Nicka Easterja (Cusack), se zdi, da ima s sojenjem svoje načrte. Skrivnostna ženska, znana samo kot Marlee (Weisz), stopi v stik tako z Rohrom kot s Fitchem, da bi jima povedala, da je porota obema naprodaj - in da razsodba ne bo poceni.

Medtem ko o primeru razpredajo na sodišču, se v francoski četrti New Orleansa odvija nevarna igra mačke z mišjo. Rohrova moralnost je postavljena na preizkušnjo, Fitch pa bo vsak čas prečkal črto med izbiranjem in krajo porote - ne glede na to, kdo bo pri tem nastradal.

Producent Arnon Milchan se je nad Pobeglo poroto navdušil že leta 1996, ko je bila izdana knjiga Johna Grishama. Predtem je bil producent dveh uspešnic, posnetih po Grishamovih romanih - Čas za ubijanje in Klient - zato se mu je zdelo, da je napeta zgodba in presenetljiv zaplet Pobegle porote kot nalašč za izjemen film. Ko je v režijo privolil Gary Fleder, ki je režiral srhljivko Niti besede, je bil Milchan nared, da prižge zeleno luč za snemanje filma.

Flederju je bilo všeč, da Pobegle porote ni moč popredalčkati v določen žanr. "Ne gre zgolj za sodno dramo in ne gre zgolj za srhljivko," razlaga režiser. "Zame je bistveno to, da gre za film o ropu v sodni dvorani, gre za krajo porote. V filmu več ljudi poskuša ukrasti poroto, ne pridobiti jo na svojo stran, pač pa ukrasti. To je cilj Nicka in Marlee kot tudi Rankina Fitcha. Nazadnje je to morda celo cilj spodobnega in sočutnega odvetnika Wendalla Rohra. Filma o kraji v sodni dvorani še nisem videl."

Fleder in Milchan sta bila navdušena nad tem vidikom zgodbe. "Za naju," pravi Fleder, "je Pobegla porota predvsem pripoved o podkupovanju in nadzoru porote in ne predvsem pripoved o sojenju oziroma o specifični naravi sojenja. Celo med Grishamovimi romani gre za nenavadno zgodbo. Ne gre za boj med Davidom in Golijatom, nimamo tipičnega izobčenca. Gre predvsem za moralnost."

Lik Rankina Fitcha je bil še ena ključna točka za filmarja. "Ta človek je zelo samozavesten, pameten in zato zna dobro ustrahovati," pravi Fleder. "Fitch je krasen lik, ker ima svoje lastno moralno središče, kakršnega ima le malo ljudi."

Moralna razdvojenost je bila še ena privlačnih točk scenarija. Liki Pobegle porote niso črno-beli oziroma dobri/slabi, ampak so vsi nekako sive barve. "Pobegla porota je za občinstvo izziv, ker v filmu ni jasno, kdo je dober in kdo hudoben," pravi Fleder. "Fitch je očitno antagonist, a Nick in Marlee sta tudi vpletena v manipulacijo s poroto."

Cusack dodaja. "Zame film pripoveduje o pohlepu, spodkopavanju pravice in o skorumpiranosti sistema. Je pa tudi film o manipulaciji in človeški naravi."

Pobegla porota je tretji film Gena Hackmana po Grishamovem romanu, pred tem je nastopil že v Firmi in The Chamber. Zakaj so mu tako všeč, Hackman kratko in jasno pove: "Ker zna pisati zelo dramatične prizore za igralce in to nam je všeč."

Ko je Dustin Hoffman izrazil pripravljenost, da bi zaigral Rohra, so lik na novo napisali in v primerjavi z romanom razširili. V primerjavi s Fitchem ima Rohr močno etično središče. "Če bi bilo pravo religija, bi bil Fitch ateist, Nick in Marlee agnostika, Rohr pa vernik," pravi Gary Fleder.

Hackman in Hoffman

Oskarjevca Gene Hackman in Dustin Hoffman sta najboljša prijatelja 46 let, vse od kar sta v poznih petdesetih študirala na Pasadena Playhouse. Zdi se prav neverjetno, da je Pobegla porota njun prvi skupni film.

Ko se je Hackman s svojo takratno ženo preselil v New York, mu je Hoffman sledil čez nekaj let in sprva živel v njunem stanovanjcu, spal v kuhinji pri banji. Oba sta se skušala prebijati kot igralca, iskala delo na odru in račune plačevala z opravljanjem različnih del. Oba sta delala pri Saksu in HowarduJohnsonu, kjer so nazadnje oba odpustili. Hackman je delal tudi za Padded Wagon Moving Company, selitveni servis, kjer so prenašali pohištvo iz hiš brez dvigal, zato je pogosto na hrbtu nosil hladlnike, Hoffman pa je delal kot demonstator igrač pri Macy's.

Takrat si sploh nista mogla predstavljati, da bosta dobivala glavne vloge, kaj šele, da bosta postala zvezdnika. Kot pravi Hoffman: "Če bi nama takrat igralski bogovi ali hudič ponudili v podpis pogodbo, s katero bi postala stalna gledališka igralca v Ohiu - niti ne zunaj Broadwaya - in bi to pomenilo, da bi bila zaposlena igralca do konca življenja, potem bi brez premišljevanja podpisala. Želela sva si le, da bi kot igralca imela redno zaposlitev."

"Nikoli nisem niti pomislil, da bom kdaj delal pri filmu," dodaja Hackman, "kajti takrat je bilo še obdobje studijskega sistema, ko je igralca vezala pogodba in so studijski šefi želeli določen videz za glavne igralce. Mislim, da je bila to zame prednost, ker sem menil, da ne bom nikoli delal na filmu in zato sem moral v gledališču toliko bolj garati."

Časi so se spremenili in po gledaliških uspehih sta tako Hackman kot Hoffman dobila vlogi, s katerima sta se prebila v ospredje, Hackman v Bonnie in Clyde, Hoffman v Diplomirancu.

Po vseh teh letih, ko sta z nastopi v filmih, ki danes veljajo za klasiko, postala igralski ikoni, sta Hackman in Hoffman končno dobila priložnost, da skupaj nastopita v Pobegli poroti. "Že ničkolikokrat sva v preteklosti skušala sodelovati skupaj," pravi Hoffman, "a vsakič iz različnih razlogov ni prišlo do tega. Gre za eno tistih nerazložljivih stvari."

Hoffmanu se glede sodelovanja s Hackmanom zdi nekaj posebnega predsem to, kako malo se je med njima v vseh teh letih spremenilo. "Po vsem tem času je bil najbolj ganljiv vidik sodelovanja ta, da se tisto, kar čutiva drug do drugega, v bistvu ni prav nič spremenilo od takrat, ko sva se spoznala. Še vedno se trudiva biti avtentična, še vedno pa se počtiva precej negotova. In nisem čisto prepričan, da je negotovost slaba reč."

Hackman se strinja: "To je absolutno dobra stvar, ker te ohranja živega. Na nek nenavaden način nisi nikoli povsem prepričan vase. Vedno si na robu."

"To je bilo pravo razkritje," dodaja Hoffman, "Mislim, da ne počneva ničesar drugače kot pred 46 leti, ko sva bila skupaj v najinem prvem igralskem tečaju. Na snemanje sva prišla prav tako prestrašena kot takrat."

Hackman in Hoffman občudujeta delo drug drugega. "Gene Hackman ima dve plati," pravi Hoffman. "Pri delu je od nekdaj izjemno odkrit in naraven. Je inteligenten in ima čudovit smisel za humor, ki ga lahko vključi v lik. Druga Genova plat, ki po mojem ni tako znana, je, da sodi med dva ali tri najboljše karakterne igralce v zgodovini filma. Če si pogledate njegovo filmografijo od Strašila, Mladega Frankensteina do Popeya Doyla v Francoski zvezi, Prisluškovanj in Fitcha v Pobegli poroti, vidite širino njegovega igralskega znanja. Je sijajen igralec, pravi umetnik."

Hackman je enako spoštljiv do Hoffmanovega opusa. "Z nastopi v filmih, kot so Tootsie, Polnočni kavboj in Rainman je dokazal, da je izjemen igralec. Veliko tvega, kar mi je pri igranju všeč. Velikokrat ti spodleti, velikokrat pa gre za sijajno delo. Mislim, da ima boljši odstotek pri uspešnih poskusih kot večina v igralskem poklicu."

Hackman pravi, da je dinamika med Fitchem in Rohrom vznemirljiva. "Fitch se ukvarja z nezakonitimi posli.Čeprav naj bi bil samo svetovalec za poroto, gre preko meja zakonitosti. Rohr pa ima zelo visoka etična načela. Rohr je zelo načelen, Fitch načel sploh nima. Ko se proti koncu filma končno soočita, si občinstvo lahko predstavlja, za kakšen konflikt gre."

Hoffman in Hackman gledata na svoja lika kot na arhetipa. "Jaz predstavljam to, on nekaj povsem drugega," pravi Hoffman. "Rohr je anomalija. Noče prodati duše, noče znižati svojih standardov in etike. Fitch je za dandanes zelo tipičen lik. Vidimo ga v Hollywoodu, na aveniji Madison. Je človek, ki bi storil vse za dosego cilja. Pod površjem pa nekako čutimo, ne da bi bilo to povedano naglas, da sta si ta dva moška zelo podobna, čeprav sta pravi nasprotji in prezirata gledišči drug drugega."

Čeprav se Hackman in Hoffman skupaj pojavita v več prizorih v sodni dvorani, si izmenjata dialog samo dvakrat - med naključnim srečanjem in soočenjem, ki sledi. Prizor je eden vrhuncev filma.

"Soočenje Hackman/Hoffman je primer prizora, kjer so se vaje res izplačale, " pravi Fleder. "Za prizor, ki je obsegal 5 strani scenarija, smo imeli na voljo 12 ur, čeprav se je glede na obseg strani zdelo, da bi zanj potrebovali dva dni. Prizor smo vadili pet ur dan pred snemanjem. Prebirali smo ga za mizo in premlevali vsako podrobnost. Pilili smo ga, spreminjali dialog in nekaj stvari izločili."

Za Flederja je bilo režiranje prizora in igralskih legend "vrhunec moje kariere. Vse bi šlo lahko narobe, a ni šlo prav nič. Tisti večer sem se dobil na pijači z Genom in Dustinom, ki sta se vrnila s tekme Hornetov, in bila sta ravno tako ekstatična, saj sta vedela, da je prizor popoln."

Gene Hackman (Fitch) ima dva oskarja: za glavno vlogo v Francoski zvezi in stransko v Neoproščenem. Nominiran je bil za nastope v Mississippi v plamenih, Bonnie in Clyde ter I Never Sang For My Father. Na seznamu nagrad, ki jih je dobil, so dve Bafti, dva zlata globusa, dve nagradi Nacionalne organizacije lastnikov kinodvoran, canneska nagrada za najboljšega igralca in cela vrsta nagrad združenj kritikov. Nagrade za življenjsko delo so mu poklonili Britanski filmski inštitut, Filmski festival v San Fraciscu in Ameriški filmski inštitut.

Kariero je začel v gledališču in debitiral na filmu leta 1964 v Lilith z Warrenom Beattyjem. Posnel je več kot 70 filmov, od komedij do akcijskih filmov, vesternov in dram. Med njimi Prisluškovanje (The Conversation), Pozejdonova pustolovščina, Rdeči, Strašilo, Hossiers, Druga ženska, Skozi plamen Nikaragve, All Night Long, Dvakrat v življenju, Night Moves, Twilight, Ptičja kletka, Firma, Kdo bo koga, Popolna oblast, Škrlatna plima, Under Suspicion ter Državni sovražnik. Kot Lex Luthor je nastopil v prvih dveh Supermanih. Pred kratkim je posnel The Heist, The Royal Tenenbaums, Za sovražnikovo črto, Welcome To Moosport, Heartbreakers.

Pri šestnajstih se je pridružil marincem. Bil je radiooperater. Potem je delal na manjših televizijskih postajah.

Z Danielom Lenihamom je napisal roman Wake of the Perdido Star. Kadar ne dela, slika, leti s svojim letalom in dirka z avtomobili. Je tudi strasten zbiratelj filmov.

John Cusack (Nick) je nastopil v filmih Identiteta, The Grifters, Eight Men Out, Say Anything, The Sure Thing, The Player, Bob Roberts, Max, The Runaway Jury, Seredipity, America's Sweethearts, High Fidelity (bil je tudi koscenarist in koproducent Zvestobe do groba) - za vlogo je bil prvič nominiran za zlati globus, Being John Malkovich, Cradle Will Rock, The Jack Bull (scenarij zanj je napisal njegov oče Dick Cusack, bil je tudi koproducent projekta), Pushing Thin, The Thin Red Line, Grosse Point Blank, Con Air, Midnight in the garder of good and evil, animiranem filmu Anastacia, City Hall, Shadows and Fog, Bullets over Broadway, Fat Man and Little Boy, The Road to Wellville, Map of the Human Heart, Money For Nothing in True Colors.

Je ustanovitelj New Crime Theatre Company s sedežem v Chicagu. V ovkiru gledališča je režiral štiri predstave.

Dustin Hoffman (Wendall Rohr) je dobitnik dveh oskarjev, sedemkrat je bil za oskarja nominiran. Med njegovimi novejšimi filmi sta Ljubezen v mesečini in Strogo zaupno. Njegova naslednja filma sta I Heart Huckabees in Neverland.

Kariero je začel v gledališču in tam padel v oči režiserju Miku Nicholsu, ki mu je zaupal vlogo v Diplomirancu. Nastop mu je prinesel prvo oskarjevsko nominacijo.

Nominiran je bil še za nastope v Polnočnem kavboju, Lennyju, Tootsie, Pasjih dnevih, oskarja pa je dobil za Kramer proti Kramerju in Rain Mana.

Med njegovimi filmi so še Mali veliki mož, Slamnati psi, Metulj, Vsi predsednikovi možje, Maratonec, Straight Time, Agatha, Ishtar, Dick Tracy, Billy Bathgate, Kljuka, Naključni junak, Sfera, Sleepers, American Buffalo, Izbruh, Noro mesto, Ivana Orleanska.

Za nastop v televizijski verziji Smrti trgovskega potnika, ki ga je tudi produciral, je bil nominiran za emmyjaa.

Začenši s Tootsie leta 1982 se je začel ukvarjati tudi s producentstvom in sicer producira za film, televizijo in gledališče, kamor se vedno znova vrača. Med drugim je bil producent Izbruha, American Buffalo in Pasjih dni. Zgolj v vlogi producenta je sodeloval pri A Walk on the Moon in bil izvršni producent pri The Devil's Arithmetic.

Rachel Weisz (Marlee) je nastopila v filmih Vse o fantu, Verižni reakciji, obeh delih Mumije, Sovražniku pred vrarti, Strogo zaupno, Beautiful Creatures, Land Girls, Swept From the Sea, Going All the Way, Stealing Beauty.

Veliko je nastopala v gledališču.

O režiserju

Gary Fleder: leta 2002 je režiral epizodo nadaljevanke The Shield, ki je dobila tri emmyje in dva zlata globusa. Istega leta je režiral film Impostor, leta 2001 Niti besede z Michaelom Douglasom, leta 1997 Zbogom, dekleta, istega leta je režital tudi epizodi Homicide: Life on the Street ter From the Earth to the Moon.

Njegov prvi celovečerec, ki ga je režiral, je Ne zaljubi se, kot si že mrtev.

V ospredje se je začel prebijati leta 1993 z epizodo Tales from the Crypt. Istega leta so na festivalu v Sundancu predvajali njegov 30-minutni dokumentarec o broklynškem boksarju Philipu Paolini. Leto poprej so na Sundancu predvajali tudi njegov diplomski projekt Air Time. Leta 1988 pa so njegov kratki film Terminal Round predvajali na kalifornijskem filmskem festivalu Mill Valley.