Ritem norosti
Andrew Neiman je ambiciozen, mlad, jazzovski bobnar, osredotočen samo na to, da bi se povzdignil na vrh svojega elitnega glasbenega konservatorij vzhodne obale. Preganja ga spodletela pisateljska kariera njegovega očeta, zato še toliko bolj intenzivno noč in dan hrepeni, da bi postal eden velikih. Terence Fletcher, vaditelj, ki je znan tako po svojem učiteljskem talentu kot po svojih srhljivim metodah, vodi najboljši jazzovski ansambel na šoli. Fletcher odkrije Andrewa in nadebudnega bobnarja premesti v svojo skupino in za vedno spremeni mladeničevo življenje. Andrewova strast, da bi postal popoln, se hitro spremeni v obsedenost, ko ga učitelj potiska na rob tako njegovih sposobnosti kot zdrave pameti.
Uradna selekcija
Filmski festival v Sundancu 2014
Filmski festival v Cannesu 2014
Mednarodni filmski festival v Torontu 2014
Dobitnik velike nagrade žirije, sekcija dram – Filmski festival v Sundancu 2014
Dobitnik nagrade občinstva, sekcija dram – Filmski festival v Sundancu 2014
Režiserjeva izjava
O radosti glasbe obstaja veliko filmov. A kot mladi bobnar v jazzovskem orkestru prestižnega visokošolskega konservatorija sem najbolj pogosto občutil čisto drugo čustvo: strah. Strah, da ne bom ujel ritma. Strah, da bom zgrešil noto. Strah, da bom zgrešil tempo. Najbolj pa sem se bal svojega dirigenta. Z Ritmom norosti sem hotel posneti film, ki bi zbujal občutke vojaškega filma – ko inštrumenti zamenjajo orožje, ko so besede tako nasilne kot orožje, in ko se akcija odvija ne bojnem polju, ampak v vadbenih prostorih šole ali na koncertnem odru.
Jazzovska legenda, ki se mi zdi od nekdaj najbolj zanimiva, je mladi Charlie Parker. Če bi me vprašali, kdo so bili Charliejevi sodobniki, ko je imel 16 ali 17 let, kdo med mladimi mački Kansas Cityja bo postal največji glasbenik svoje generacije, nihče ne bi izbral Charlieja. Starejši bi rekli, da je bil samo zagnan mulc povprečnega talenta. A vseeno se je v poznih najstniških letih nekaj zgodilo s Charliejem, ker je do 19-tega leta že preigraval glasbo, ki sodi med najboljše vseh časov. Kako se je to zgodilo? Zgodba pripoveduje, da je Charlie nekega večera sodeloval pri seansi v Reno Clubu in zafrknil svoj solo: stalni bobnar mu je v glavo vrgel cimbale in občinstvo ga je s posmehovanjem pregnalo z odra. Spat je šel s solzami v očeh, mrmrajoč si: Jim bom že pokazal, tem mačkom. Naslednje leto je vadil kot nor in ko se je vrnil v Reno, je očaral svet.
Kot srednješolec sem vsak dan več ur preživel v zvočno izolirani kleti in vadil, dokler mi niso krvavele dlani, in sanjal o natanko taki preobrazbi. Podžigal me je lokalni junak, večji od življenja samega, moj šolski dirigent, ki mu je v zadnjem desetletju prav tako uspela izjemna preobrazba: jazz ansambel samih zelencev iz javne šole v New Jerseyju je spremenil v najboljši program svoje vrste v državi po mnenju revije Down Beat, v ansambel, ki je igral na dveh predsedniških inavguracijah. in ki je odprl JVC Jazz Festival v New Yorku. Vrsto let je bilo bobnanje moje življenje in prvič sem glasbo predvsem začel povezovati – ne z zabavo ali samoizraznostjo, ampak s – strahom.
Če zdaj gledam nazaj, se sprašujem, kako in zakaj se je to zgodilo. Moja pot bobnarja je dosegla vrhunec s priznanji in nagradami na nacionalni ravni, vendar se še vedno zelo živo spominjam nočnih mor, slabosti in obrokov, ki sem jih preskočil, dni nepredstavljive napetosti – vse zavoljo glasbenega sloga, ki, vsaj na površju, poudarja svobodo in radost. Najbolj pomembno od vsega v tistih dneh pa je bil en odnos – med učiteljem in mano. Ta odnos – tako nabit in prepreden z napetostjo - sem hotel raziskati v Ritmu norosti. Če je učiteljeva dolžnost učenca prignati do veličine, na kateri točki je dovolj res dovolj? So Charlieja Parkerja res morali pregnati z odra, da bi postal Bird? Kako nekoga narediš velikega?
Da bi prikazal čustva iz svojih bobnarskih let, sem hotel vsak glasbeni nastop v filmu posneti, kot bi bilo tekmovanje na življenje ali smrt – kot pregon z avtomobili ali bančni rop. Hotel sem prikazati vse podrobnosti, ki se jih spominjam – vso umazanijo in packarijo, ki sodita k delu z glasbo. Slušalke in zlomljene palice za bobne, žulje in porezane dlani, nenehno štetje ritma in piskajoč metronom, pot in slabost. Hkrati sem hotel prikazati minljive trenutke lepote, ki jih dopušča glasba – in ki jih film lahko tako ganljivo prikaže. Ko poslušate solo Charlieja Parkerja, vstopite v stanje blaženosti. Je bilo vse trpljenje, ki ga je Parker prestajal, vredno, samo zato, da bi več desetletij pozneje uživali v njem? Nimam pojma, a zame je to vprašanje vredno zastaviti, to je vprašanje, ki presega glasbo – celo umetnost – in se dotakne koncepta, ki je tako preprost, a tako temeljen za ameriškega duha: veličina za vsako ceno.
Ekipa filma
Damien Chazelle (režiser) je rojen leta 1985. Bil je scenarist in režiser svojega prvega filma Guy and Madeline on a Park Bench, ki je nastal med njegovim študijem na Harvardu. Film je bil leta 2009 nominiran za nagrado na festivalu neodvisnega filma Gotham. Ns seznam najboljših filmov so ga uvrstili naslednji mediji: Metacritic, The New York Times, The Village Voice, The Chicago Tribune, The Boston Globe, Time Out New York, Film Comment ter The Boston Phoenix. Konec leta 2012 je režiral kratki film, ki je delno temeljil na njegovem prvem scenariju za celovečerni film, Ritem norosti. Kratki film je dobil nagrado žirije na Filmskem festival v Sundancu.
Miles Teller (Andrew) je posnel filme Zajčja luknja, Footloose, 21 And Over, Project X, The Spectacular Now, Get A Job, Two Night Stand, That Awkward Moment, Razcepljeni.
J.K. Simmons (Fletcher) je sodeloval pri projektih Spider Man, Mehikanka, V zraku, Hidalgo, The Ladykillers, Off the Map, For Love of the Game, The Gift, Thank You for Smoking, Rendition, Burn After Reading, Juno, The Words, The Music Never Stopped, Jennifer’s Body, Extract, The Vicious Kind, I Love You Man, Beginner’s Guide to Endings, Contraband, Jobs, Labor Day, The Reluctant Professor, Murder of a Cat, Breakpoint ter serijah The Closer, Oz, Zakon in red, Parki in rekreacije, Men at Work. Za svojo vlogo v Ritmu norosti je prejel nominacijo za zlati globus, obeta pa se mu tudi nominacija za oskarja.
Paul Reiser (Jim) je nastopal v seriji Noro zaljubljena in filmih Osmi potnik 2, Ženska za znoret, Moški za poročanje, Behind The Candelabra, Obedovalnica, Life After Beth, The Thing About My Folks, Bye, Bye Love, The Marrying Man ter Policaj iz Beverly Hillsa 1 in 2. Je tudi avtor knjig Couplehood, Babyhood ter Familyhood.
Komentarji
Obstajata dva svetova: svet normalnih in svet genijev. V svetu normalnih so normalni normalni in nori nori. V svetu genijev so normalni nori in nori normalni. In to drži kot pribito. In prav nič čudnega ni, da v filmu Ritem norosti spoznamo, kako je biti v svetu norih, pa čeprav so geniji.
Andrew je v napovedniku predstavljen kot "ubogi" učenec, ob ogledu filma pa ugotovimo, da je ravno obratno: profesorju Terrencu je podoben bolj, kot bi si sam upal priznati. Med njima je že od vsega začetka prisotna nerazumljiva zmes tekmovalnosti, sovraštva, ljubezni, razumevanja in nerazumevanja, skratka, med glavnima likoma je več ambivalence, kot ste jo na platnu kdajkoli doživeli - v vsej preteklosti filmske umetnosti. In prav ta dvojnost čustvovanja ustvari električno napetost, ki vam bo pognala kri po žilah, bolj kot katerakoli grozljivka.
Kar je najbolj zanimivo je to: kljub temu, da je Andrew krut do okolja okoli sebe, saj sebe zaznava kot bodočega genija, ga Miles Teller odigra tako, da bolj razumemo njega, kot "normalne" ljudi. Kar je za igralca zares velik dosežek. Na kanček višji stopnji igralske kondicije pa ga nadvladuje J.K.Simons (to tudi razloži njegovo nominacijo za oskarja), saj norosti ne le opravičuje kot normalno, temveč jo naznanja za edino pravilno in k temu prepriča tudi gledalca.
Le kako je mogoče, da je bila igralska ekipa tako navdihnjena, da je ustvarila tako mojstrovino? Seveda, za briljantnim projektom nekdo mora stati. Le kdo bi bil primernejši za avtorstvo scearija o glasbenem geniju ter za režijo filma o genijih jazz glasbe? Nihče drug kot glasbenik sam. Skromni režiser Damien Chazelle, ki svojega imena po koncu filma ni pustil na platnu dlje kot desetinko sekunde, je vsekakor iz igralcev izvabil tisto nekaj nad njihovimi sposobnostmi. Sprašujem se, če je na kraju snemanja uporabljal enake metode, kot profesor Fletcher, :-).
Sicer pa - kot sam že Fletcher pove - pravzaprav ne gre za nič drugega, kot za iskanje genija. Pravo iskanje, z dna srca. Edino iskanje. Iskanje, na življenje in smrt. Noro iskanje. Ga je našel? Pripravite se na divji jazz in pojdite gledat film. Kajti na koncu - boste genija morali najti sami.
Se podpišem pod in pridružujem odličnemu komentarju jesse45613 zgoraj! Po branju tega me skoraj ima, da bi si film šel ogledat še enkrat! :-) Sam sem si Whiplash namreč ogledal že na silvestrski (pred-)premieri v kinu Komuna, vendar mi zadnje čase žal zmanjkuje časa še za kaj drugega kot le za pisanje komentarjev tu in tam in kot sem med zadnjimi prazničnimi dnevi sicer imel namen spet enkrat narediti izjemo ter pokomentirati film, ki si to več kot zasluži! Kar je dandanes redka čast (gledano z ene ali druge strani ;-) ) ... Zgornjemu komentarju najbrž ne bi prav veliko dodal ali ga spreminjal, filmu pa dajem oceno 9/10. Zagrabil vas bo s prvim kadrom in tudi spustil vas ne bo z zadnjim, saj boste v mislih zagotovo vsaj nekaj časa še premlevali - kaj zlomka je bilo pa tole! :o)
Najlepša hvala, Gergie; med gledanjem filmov prav hedonistično uživam in posledično jih rada tudi komentiram ... :-) Se vidimo v kinu! ;-)
Tudi sam sem užival (po dolgem času ob kakšnem filmu). Se mi pa zdi, da ameriški sistem tipa "biti najboljši" oz. winner dejansko deluje na ta način. Mogoče je bilo vse nekoliko filmsko pretirano a vendarle precej realno. Gotovo obstaja veliko podobnih Fletcherjev (ne le v Ameriki), ki hočejo "ubiti boga v tebi" za nek svoj namen.
Ritem norosti (Whiplash) je Nori film v katerem prevladuje Nori J.K.Simmons v vlogi ekstremnega glasbenega profesorja, ki svoje študente žene onkraj njihovih predstav, kot se je izrazil sam. Noro! Sediš napet kot struna in v grozi strmiš v platno, ker te J.K.Simmons trpinči do ekstrema. Definira pojem mobinga in ga moralno upraviči. Pljuva na pohvalo pri solidno opravljenem poslu in besedici dobro opravljeno pripisuje krivdo za povprečnost. S svojimi žaljivimi besedami, surovimi dejanji in provokacijami, pripravi voljo, kljubovalnost, trmo in vztrajnost izbranega objekta do eksplozije. Želi, hrepeni, izgoreva v želji doseči tisto nekaj več. In gledalec z njim. Pri tem pozabita na realni svet, ne občutita telesne bolečine, potrebo po varnosti. Vsi trije, izzvani študent, Nori profesor in trpinčeni gledalec imajo isti goreči cilj: doseči izredno, najlepše, najboljše, nebeško, nadzemeljsko, izjemno. Nori J.K. Simmons je to uspel. In si po mojem mnenju zaslužil Oskarja.
Definitivno si J.K. Simmons zasluži Oskarja. Mislim, da bi bila velika krivica, če ga ne bi dobil. Res, odigral je super prepričljivo.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Igralska zasedba je vrhunska, da glasbe, ki je čisti užitek, niti posebej ne omenjam...
Odličen film, vreden ogleda.