Nemirna srca

Vsebina

Dutch Van Den Broeck, poročnik na oddelku za notranje zadeve Washingtonske policije in Kay Chandler, kongresnica iz New Hampshira, ki se poteguje za ponovno izvolitev, vesta, kaj je zaupanje. Njuni karieri sta od njega odvisni.
Njuna zakona temeljita na njem.
Oziroma vsaj tako sta mislila.
Ko letalo, na katerem sta bila Dutcheva žena Peyton in Kayin mož Cullen, strmoglavi v zaliv Chesapeake, preživelih ni. Vse skupaj je zgolj začetek skrivnosti, razkrivanje katere bo Kay in Dutcha ne le privedlo do pretresljive in vznemirljive informacije o njunih zakonskih partnerjih, ampak bo med tema dvema tujcema porajalo tudi nenavadno romanco.
Po strmoglavljenju počasi začno padati na svoje mesto koščki sestavljanke: Cullen in Peyton sta v letalu sedela skupaj, na vozovnicah sta bila vpisana kot mož in žena, v svojih žepih sta imela identična ključa. Užaloščena Dutch in Kay - človeka, ki sta si povsem različna, ki prihajata iz povsem različnih okolij in ki imata povsem različna značaja - sta prisiljena združiti moči - kajti oba sta bila prevarana - in razkriti skrivnost, ki ju utegne še uničiti.
Dutch, policaj od nog do glave, začne preiskovati zadeve. Kay, ki mora skrbeti za najstniško hči in še voditi kampanjo, si po drugi strani ne želi vedeti več, kot je zares nujno potrebno. Ko ju sledi vodijo iz temačnih washingtonskih ulic do romantičnih plaž Miamija, se policaj in kongresnica zapleteta v vrtinec nekontroliranih strasti in besa, ob katerih se morata neizogibno soočiti ne le s podrobnostmi skrivne afere svojih zakonskih partnerjev, ampak tudi z lastnimi neprijetnimi in bolečimi čustvi. Iz ruševin njunih ponesrečenih zakonov ta par nemirnih src sklene viharno novo zvezo.

O snemanju

Nemirna srca, ki delno temeljijo na romanu Warrena Adlerja iz leta 1984, je že vse od izida v lasti produkcijske hiše Rastar. V preteklih letih je bilo napisanih več inačic scenarija, vendar po nobeni niso posneli filma. Pollack je eno od zgodnejših verzij videl v osemdesetih in se je s Harrisonom Fordom o njej pogovarjal leta 1995, ko sta začela snemati romantično komedijo Sabrina.
Nemirna srca so začela svoje popotovanje do filmskega platna, ko je Marykay Powell iz Rastarja poslala knjigo scenaristu Kurtu Luedtkeju, mojstru kompleksnih pripovedi, ki je s Pollackom sodeloval pri dramah Brez zlobe in Moja Afrika. Ko ga je prepričala, naj napiše scenarij za Nemirna srca, se je Pollack spet pričel zanimati za projekt.
Prvi osnutek je Luedtke dokončal v začetku leta 1996. Do avgusta istega leta sta s Pollackom trdo delala in ga predelovala, da bi ga čimprej lahko predložila studiu Columbia, ki bi prižgal zeleno luč za začetek produkcije. Poslala sta ga tudi Harrisonu Fordu. Powellova je Luedtkeja prosila, naj osrednji lik tako ali tako napiše z njim v mislih. Forda je zadeva ne le navdušila, vloga Dutcha ga je še posebej pritegnila zaradi večplastnosti - in značajskih napak
"Zelo rad spremljam ljudi, kako se znajdejo v težkih okoliščinah; osebnostno jih to vsekakor obogati, pa če je izid njim v prid ali ne; to jim omogoči tudi boljše razumevanje izkušnje," pravi. "Všeč so mi zgodbe, ki ne pripovedujejo zgolj o junakih. Dutchu bi težko rekli junak, zna pa vsekakor preživeti. Ni popoln policist. Ko postaja paranoičen, kar je posledica odkritja skrivne ljubezenske afere, ki jo je imela njegova žena, izgubi večino tistih lastnosti, zaradi katerih je veljal za dobrega policista."
Za Dutcha, osebo, katere kariera je osredotočena na to, da ujame ljudi na laži, je dejstvo, da ni mogel spregedati prevare svoje žene, pogubno. Ford pravi: "Dutcha po mojem žaluje v vsakem prizoru, v vsakem kadru filma. In to je zgodba - trenje med preteklostjo in možnostmi, ki jih ponuja sedanjost in prihodnost."
Ko je Pollack začel iskati igralko, ki bi upodobila Kay Chandler, se je odločil za Kristin Scott Thomas. Njeno togo in zadržano obnašanje pri žalovanju za moževo smrtjo in ob odkritju njegove nezvestobe, Kristin ni tuje. "Kay počne nekaj, kar je meni kot Angležinji zelo blizu. Enostavno se je odločila za stanje zadrtega zanikanja, zaradi česar je lahko živela dalje in se pretvarjala, da se ni zgodilo nič strašnega. Ko spoznamo ta lik, se nam najprej zdi, da laži sploh ne prenese. Pa vseeno sprejme največjo laž, da ji je bil namreč mož zvest in da jo je ljubil. Tu imamo žensko, ki se na svojem delovnem mestu bori za resnico in poštenost, svojim volilcem želi posredovati samo resnico in jih dostojno zastopati, hkrati pa se njeno domače ognjišče sesuva kot hišica iz kart."
Nemirna srca so začeli snemati v Washingtonu septembra 1998, ko je v mestu zaradi objave Starrovega poročila kar vrelo. Produkcijska hiša ima svoje prostore v Alexandriji v Virginiji, zato je morala ekipa na lokacije potovati do začetka novembra, potem so odpotovali na Manhattan, pa v Miami in nazaj v New York.
V Washingtonu je scenografka Barbara Ling oblikovala Kayino stanovanje in krčmo, kjer Dutch preiskuje primer dveh skorumpiranih policajev. V Miamiju, kjer je imela na voljo samo teden dni časa za priprave, je ponudila gledalcem drugačen pogled na mesto, kot smo ga običajno vajeni, meddrugim latinsko tržnico, kamor gre Dutch raziskovat kmalu potem, ko prispe v Miami.
Pri Nemirnih srcih kostumogaf Bernie Pollack četrtič sodeluje s Harrisonom Fordom (po Semenu zla, Neposredni nevarnosti in Sabrini), šestič pa z bratom Sydneyem. Pollack pravi: "Pri Semenu zla je bil Harrison tudi policaj, zato tokrat ni želel biti oblečen kot običajni policaj - v kavbojke, vetrovko in tako naprej. Odločili smo se, da ga bomo bolj pražnje oblekli. To smo opravičili s tem, da njegova žena dela pri Saksu kot modna koordinatorka, zato je imela vsaj deloma vpliv na njegov slog oblačenja."
Ann Roth je oblikovala oblačila za Kristin Scott Thomas in si je zelo natanko predstavljala, kakšen slog naj bi imela ameriška kongresnica. "Nisem želela, da bi bila videti kot staromodna političarka. Njen videz je moral biti svež. V Washingtonu se uspešne ženske oblačijo zelo klišejevsko. Jaz pa sem hotela bolj sproščen videz."
Snemanje Nemirnih src se je končalo 3.februarja 1999 v New Yorku.
Ob koncu lahko Nemirna srca v bistvu opišemo kot odnos med moškim in žensko - Dutchem in Kay. "Njun odnos je včasih romantičen, včasih bojevit," pravi Ford. "Vsekakor nista srčkana in tudi spoznata se ne v romantičnih okoliščinah. Njun odnos je nenavaden, izviren in upam, da tudi prepričljiv."

O igralcih

Harrison Ford (Dutch) je leta 1994 dobil nagrado Zvezdnik stoletja s strani Nacionalne zveze lastnikov kinodvoran. Nominacijo za oskarja si je priigral leta 1985 z upodobitvijo mestnega detektiva, ki se zaradi spleta okoliščin znajde v amiški skupnosti V Priči. Za vlogi v Sabrini in Beguncu je prejel nominaciji za zlati globus. Ford je igral v mnogih največjih uspešnicah vseh časov, v trilogiji Vojna zvezd in v treh delih Indiane Jonesa.
Rodil se je v Chicagu in obiskoval Ripon College v Wisconsinu. Potem se je preselil v Los Angeles in se posvetil igralski karieri. Pogodbeno je začel igrati za Columbia Pictures in leta 1966 debitiral v kriminalni drami Dead Heat on a Merry-Go-Round. Manjšo vlogo je dobil še v Getting Straight, nato pa se je odločil, da ne bo sprejemal vlog samo zaradi denarja. Tako se je začel preživljati kot tesar in zavračal vloge, ki bi se jih drugi mladi ambiciozni igralci ne branili.
Leta 1973, po treh letih počitnic, ko ga ni bilo videti na filmskem platnu, mu je mladi režiser George Lucas zaupal manjšo vlogo v Ameriških grafitih.
Naslednjega leta je dobil vidno stransko vlogo v The Conversation Francisa Forda Coppole. Spet so sledile daljše počitnice, ki so trajale do leta 1977, ko mu je Lucas zaupal vlogo uporniškega zvezdnega pilota Hana Sola v Vojni zvezd, ki je porušila vse blagajniške rekorde in ustoličila novo zvezdo v kinematografski galaksiji. Sola je zaigral še leta 1980 v Imperij vrača udarec in leta 1984 v Jedijevi vrnitvi. Medtem je združil moči z Lucasom in Stevenom Spielbergom v Lovu za izgubljenim zakladom (Raiders of the lost Ark; 1981). V njem je prvič zaigral neumornega arheologa Indiano Jonesa, katerega bič je nato vihtel še v dveh nadaljevanjih: Indiana Jones in tempelj smrti (1984) ter Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1988). Upodobil je še en nepozaben lik, futurističnega lovca na glave v Iztrebljevalcu Ridleya Scotta (1982). S Petrom Weirom, s katerim je posnel Pričo, je sodeloval še pri filmu Mosquito Coast, kjer je prepričljivo zaigral zadržanega izumitelja.
Med njegovimi novejšimi filmi so še Neposredna nevarnost, Delovno dekle, Patriotske igre, Regarding Henry, Seme zla, Ugrabitev in Šest dni, sedem noči.

Kristin Scott Thomas (Kay) smo nazadnje videli kot Annie MacLean v Šepetati konjem Roberta Redforda. Za upodobitev Katharine Clifford je bila leta 1997 v Angleškem pacientu nominirana za oskarja. Med njenimi filmi so še Bitter Moon, Štiri poroke in pogreb (za nastop v njem je dobila The Evening Standars Award za najboljšo stransko vlogo in BAFTA), Angels and Insects (nagrada The Evening Standars za najboljšo igralko). Rodila se je v Dorsetu in se izobraževala na Central School of Speech and Drama ter na Ecole Nationale des Arts et Techniques de Theatre v Parizu. Na filmu je debitirala ob Princu v Under the Cherry Moon. Potem je nastopila v številnih francoskih filmih in gledaliških predstavah. Leta 1988 je dobila glavno vlogo v A Handful of Dust in prejela nagrado The Evening Standard za najboljšo novinko. Istega leta je nastopila na televiziji v The Tenth Man. Sledili so mu filmi Force Majeur, Titmus Regained, Endless Game, Aux Yeux du Monde, Body and Soul, Unforgettable Summer, Richard III, Misija: nemogoče. Kmalu jo bomo videli v Up in the Villa.
Z otroki in možem živi v Parizu.

Charles S. Dutton (Alcee) je vsestransko nadarjen umetnik, saj je tako igralec kot producent in režiser. V ZDA je posebej priljubljen po zaslugi nadaljevanke Roc, v kateri je nastopal med leti 1991 in 1994. Nastopil je v filmih Dragulj iz Mississippija, Čas za ubijanje, Joči, ljubljena dežela, Osmi potnik 3, Blind Faith, Mimik, Get on the Bus, Menace II Society, Rudy, Mississippi Masala, Q & A, Krokodil Dundee II ter No Mercy. Med njegovimi televizijskimi projekti velja omeniti mini serijo The 60s ter filma The Piano Lessons in Murder of Mary Phagan. Kot režiser je debitiral s televizijskim filmom First Time Fellon. Za gostovanje v nadaljevanki Oz je prejel nominacijo za nagrado emmy. Režiral je tudi mini serijo The Corner, njegovi novejši projekti pa so Detox s Sylvestrom Stallonom, televizijski film Deadlock ter mini serija Aftershock.

O filmskih ustvarjalci

Sydney Pollack (producent/režiser): njegovi filmi so prejeli 46 nominacij za oskarja, med njimi štiri za najboljši film. Sam je bil nominiran trikrat. Njegov film Moja Afrika je prejel sedem oskarjev, meddrugim za najboljši film in režijo. Za Tootsie iz leta 1982 je prejel Nagrado newyorškega kroga kritikov. Dvakrat je osvojil tudi zlati globus, National Society of Film Critics Award, NATO Director of the Year Award ter nagrade v Bruslju, Beogradu, San Sebastianu, Moskvi ter na filmskem festivalu Taormina.
Režiral je še filme Tudi konje streljajo, mar ne?. Jeremiah Johnson, Dekle, ki sem jo ljubil, Trije kondorjevi dnevi, Električni jezdec, Brez zlobe, Havana, Firma, Sabrina,The Yakuza, Bobby Deerfield, The Slender Thread, This Property is Condemned, The Scalphunters in Castle Keep.
Kot igralec se je pojavil v Husbands and Wives Woodyja Allena, Igralcu Roberta Altmana, Smrt ji lepo pristoji Roberta Zemeckisa, A Civil Action Steva Zailliana ter Eyes Wide Shut Stanleya Kubricka. Nastopil je tudi v televizijski nadaljevanki Noro zaljubljena.
Leta 1985 je ustanovil Mirage Enterprises. V njenem okviru je produciral Nedokazano krivdo, Čudovita brata Baker, White Palace, Major League, Dead Again, Searching for Bobby Fisher ter Razsodnost in rahločutnost.
Je eden od ustanovnih članov Sundance Institute.
Rodil se je v Lafayette v Indiani. Iz rodnega mesta je odšel, da bi v New Yorku študiral igro. Z ženo Claire živita v Kaliforniji v Pacific Palisades.

Kurt Luedtke (scenarij) je dobil oskarja za scenarij Moje Afrike. Zanj je dobil tudi nagado BAFTA in zlati globus. Za scenarij Brez zlobe, ki ga je tudi režiral Pollack, je prejel nominaciji za zlati globus in oskarja.

Philippe Rousselot (kamera) se je rodil v Franciji in za svoje delo pri Reka poje mi Roberta Redforda prejel oskarja, nominacijo pa je prejel za Henry and June ter Hope and Glory. V oko kamere je ujel še Nevarna razmerja, Intervju z vampirjem, The Bear, Kraljico Margot (nagrada cezar), Therese, Diva, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Mary Reilly, Flesh and Bone, Sommersby, Merci la vie, Trop belle pour toi, We" no Angles, Smaragdni gozd in Night Magic.
Pred kratkim je kot režiser debitiral z The Serpent"s Kiss.
Z družino se je odselil iz Pariza in sedaj živi v New Yorku.