Škandalozno pero

O samem pomenu zgodovinske osebnosti markiza de Sada in filmu je tokrat izjemoma spregovoril režiser sam:

Ni za otroke vseh starosti!

Povsem osupel sem obsedel potem, ko sem v enem zamahu prebral scenarij za Quills. Šepetanja, kriki, smeh in stok so še vedno odmevali v moji zavesti in počutil sem se nenavadno ganjenega zaradi svojih čustev nekje med sramom in elation.

Toda čemu bi naredil film o tem? Kakšno razodetje sploh lahko ponuja našemu času ta zgodovinska drama? In, kar je še pomembneje, zakaj bi naredil film, s katerim bi od mrtvih vstal monstruozni markiz de Sade?

Domislil sem se nečesa, kar je večkrat dejal moj stari prijatelj Nelson Algren, ki je spisal Moža z zlato roko (Man With the Golden Arm):

"Kadarkoli izženemo človeško bitje iz tega sveta, si bo, v dobrem in slabem, zgradilo enega zase." Ob tem je dodal: "Ostudnost in lepota, grotesknost in tragičnost, celo dobro in zlo, gredo po našem prepričanju vedno po dveh ločenih poteh. Mi, Američani, neradi razmišljamo o tem, da bi se takšna nasprotja sploh lahko prepletala."

Algrenova dobra prijateljica Simone de Beauvoir je v svojem delu Ali moramo sežgati de Sada (Must We Burn Sade?) takole razmišljala:

"Do najglobljega dna se je spustil de Sade v trenutkih sebičnosti, krivice in bede, in vztrajal je v njih resnici. Najvišja vrednota njegovega pričevanja tiči v njegovi zmožnosti, da nas pretrese. S silo nas vodi, da ponovno razmislimo o bistvenem problemu, ki preveva naš čas v nešteto različnih oblikah: resnični odnos človeka do človeka."

Če k temu dodam še besede nobelovca, pesnika in esejista, Actavia Paza iz njegovega zapisa Erotika onstran de Sada (Erotic Beyond Sade):

"Njegovo življenje ni bilo nič manj nenavadno, kot njegova dela. Dolgo vrsto let je zaradi svojih idej pretrpel v ječi; v intelektualnih stvareh je bil vedno neodvisen in nepodkupljiv... in radodaren celo do svojih sovražnikov in mučiteljev. Filozof sadizma ni bil nikoli krvnik, temveč žrtev; teoretik krutosti je bil človek blagega srca."

Veliki režiser Luis Bunuel se je o njem najpreprosteje izrazil v Mojem zadnjem vzdihljaju (My Last Sigh):

"...de Sadove zamisli so na mnogoter način vplivale name... Neki kritik je nekoč napisal uničujočo kritiko, v kateri je zapisal, da bi se (de Sade) v grobu obrnil, če bi zvedel, kaj sem storil z njegovimi idejami; moj edini odgovor je, da niti najmanj nisem imel namena poveličevati mrtvega pisca, temveč narediti film..."

Da, maestro, toda... Kako narediti film? Kako prenesti gledališko postavitev v film, kako voditi kamero, da bo neprestano razkrivala nekaj novega, tako kot vojer in opravljivka vohunita eden za drugim skozi razpoke, luknje, ključavnice in reže? Kako določiti pravi kot pogleda, da bo v nekem trenutku zabaven, v drugem že strah vzbujajoč?

Kako ustvariti in posneti barve, zvoke, scene in kostume, da bodo oživili oddaljeno preteklost, hkrati pa bili izzivalni za sedanjost? Kako ustvariti krhko lepoto med štirimi golimi stenami blaznice, in kako jo prikazati izmaličeno zaradi neprestanega boja med tisto markizovo bolestno platjo, ki se je kazala, in ono, prav tako bolestno, ki je bila zatirana? In ki je spremenila "duševno zdravo" blaznico v "duševno bolno" blaznico?

Kako narediti film, ki bi se morda zdel kot zgodba posmeha, ki jo pripoveduje markiz sam v nuji, da izzove vse hipokrite, vse tiste, ki živijo po meri dobrega okusa, in tiste, ki imajo slab želodec, s prefinjenim okusom, ali celo z neokusnim, z gotskimi grozotami in senzacionalističnimi skrajnostmi?

In kar je najpomembneje - kako najti igralce, ki so zmožni dovolj spontano naseliti te zgodovinske scene, se izražati v de Sadovem/Wrightovem jeziku, in ki jih ni strah biti nedolžni in hkrati krivi; nepokvarjeni, vendar hkrati pokvarjeni ali kvarno delujoči. Igralce, ki so se pripravljeni razgaliti tako telesno kot čustveno. Z drugimi besedami, kako najti najbolj pogumne igralce med pogumnimi.

Po drugi strani pa moram priznati, da se še pri nobenem filmu nisem imel tako lepo. Moji sodelavci (če začnem z Dougom, nadaljujem z odgovornimi za zasedbo vlog in igralci, tako glavnimi kot stranskimi, pa vse do scenografa, snemalca, montažerja, skladatelja in zvočnih tehnikov) so bili neumorni, natančni in neizmerno zabavni. Na prizorišče smo vsak dan prihajali polni pričakovanja, objeli smo se in začeli z dialogi, ki so bili strastni, čustveni, filozofski ali pa zgolj čudovito trapasti; garali smo kot zveri in odhajali domov potešeni. Naše delo, smo dejali, bi bilo po okusu markiza de Sada. Upajmo, da je ta ljubezen našla svojo pot na film.

Žal mi je, če je naša izmišljena pripoved razočarala tiste, ki so pričakovali biografijo morilske beštije, pa tudi tiste, ki hlepijo po maščevanju in vztrajajo na religioznih razpravah. Globoko se opravičujem do skrajnosti razvratnim in prvakom vseh mogočih sadomazohističnih izkušenj, če jih je film navdal z občutkom, da smo si Njegovo ime izposodili zaman. Odpustite nam naše bogoskrunstvo.

Naš namen ni bil preprosto poveličevati mrtvega pisca, temveč narediti film.

O markizu pod cirkuškim platnom

spisal Doug Wright

Tik pred smrtjo leta 1814 je markiz de Sade izrazil za škandalom in senzacionalizmu predanega človeka presenetljivo zadnjo željo: pokopljejo naj ga brez imena na nagrobniku, v goščavi, tako da "bo vsaka sled za mojim grobom izginila s površja Zemlje, tako kot upam, da bo vsaka sled spomina name izbrisana iz človekovega spomina."

Ni imel te sreče. Že skoraj dve stoletji grebejo šolniki, kritiki in bratje umetniki po "njegovem grobu" v prizadevanju oblikovati njemu čim bližji portret. Mnenja se zelo razlikujejo. Nekateri globoki misleci - med njimi Artaud, Nietzsche, Kraft-Ebbing, Angela Carter in Camille Paglia - ga uvrščajo med prezrte genije. Nekateri med njimi celo označujejo njegovo Justine za delo, ki se lahko meri s satiričnostjo Jonathana Swifta. Nadrealizem si je de Sada prisvojil za svojega svetnika in ga oklical za "najsvobodnejšega duha, ki je kdajkoli tlačil to zemljo."

Drugi - na primer Louis Bongie in Roger Shattuck - mu niso tako naklonjeni; krčevito nasprotujejo de Sadovemu vstajenju v kakršni koli obliki. Napadajo njegovo pisanje, češ da je monotono, njegova filozofija napihnjena, njegov vpliv na svet pisane besede pa zgolj zastrupljajoč. Trdijo, da je njegov edini doprinos kulturi v najboljšem primeru entomološki; izraz sadizem je izpeljanka iz njegovega imena. Shattuck ga celo imenuje "zlobni evangelist" in namiguje, da je podžgal grozljive umore Moors iz leta 1965 in početje serijskega morilca Teda Bundyja.

Čigave trditve so bliže resnici? Je bil de Sade podel ljubitelj pornografije ali često klevetan genij? Ali, kar je še bolj zaskrbljujoče, je bil oboje hkrati?

Njegova fikcija je bolj pretirana od česarkoli, kar je moč najti v sodobni kulturi. Njegova proza je privlačno prešerna v enem trenutku in nagnusno odbijajoča v drugem; razteza se od akutno socialne satire do masturbirajočih fantazij in prizorov, ki so tako izprijeni, tako nezaslišani, da so postavili nove meje perverznosti v literaturi. De Sade v svojem romanu iz leta 1795 Filozofija iz damske kamre opisuje starejšo plemiško vdovo, ki jo na silo okužijo s sifilisom. V romanu Justine (1791) povampirjeni soprog obredno pušča kri svoji soprogi do smrti. V Juliette (1797) de Sadova najgrozovitejša heroina vodi črno mašo s papežem, v kateri na vatikanskem oltarju odstrani drob noseči brezdomki.

Koprofilija, pohabljenje, nekrofilija in pederaštvo so surovine de Sadovega ustvarjanja. Razvlečene seksualne eskapade posegajo v žolčne filozofske govore, ki so bolj nihilistični od Nieztschejevih; Kaos vlada vzvišen v brezbožnem univerzumu, groba sila zmaguje nad moralnostjo na vsakem koraku in nasilje je edina gotova pot v užitek.

Če jih beremo v nepretrganem zaporedju, njegovi romani dejansko podajo razburljiv in neprisiljen profil avtorja. Nemogoče je ločevati pisanje samo od okoliščin, v kakršnih je de Sade pisal; propadli aristokrat, ki je prevedril Francosko revolucijo, je več kot 30 let svojega odraslega življenja prebil v ječi zaradi različnih zločinov, od posilstva do pornografije. Njegove zgodbe so nastajale v samicah, med pustimi zidovi ječ in blaznic ves čas francoskega poznega 18. stoletja. Zdi se, da so klile kot Gorgonini izrastki iz globokega, nikoli usahlega vodnjaka besa. De Sade je pisal, da bi si dal duška ob zatiranju s strani hipokritskih sil; da se je postavil po robu lastni blaznosti; in da bi se meseno zadovoljil, zaprt v ječi, s fantazijami, ki so bile toliko bolj bohotne, kolikor daljše je bilo njegovo bivanje v njej. Vsa njegova vulkanska čustva - pokopana med štirimi stenami skoraj polovico njegovega odraslega življenja - so izbruhnila na papirju z močjo, ki jo premorejo naravne katastrofe. V nekem trenutku je veličasten, v drugem infantilen. Kot večina njegovih literarnih osebnosti, se tudi de Sade kaže kot zmes primarnih nagonov, do golega razkritih. Je grotesken in zapeljiv hkrati.

Ko sem začel pisati scenarij za Quills, so mi bila vsa ta vprašanja pomembnejša od literarne in biografske plati de Sadovega življenja. Zato sem si podaril darilo - tisti osvobajajoči koncept, imenovan "umetniška svoboda". Vedel sem, da če bom resnično hotel razkriti čimveč njegovega duha - ne golih podatkov iz njegovega življenja, temveč njegovo temačno, pogubno estetiko - bom moral segati prav toliko v njegova dela kot v vedno številnejše primerke njegove biografije. Da bom moral pisati z enako zlobno vnemo, ki jo je moral čutiti tudi de Sade, ko si je utiral pot skozi 120 dni Sodome ali Justine. Ponovno sem postrojil dejstva, poustvaril že znane osebnosti in ustvaril nove. Na markizov jezik sem celo položil besede in iz njih raje sestavil nove zgodbe v njegovem slogu, kot pa da bi kradel iz njegovih romanov.

Upam le, da film seže onstran običajnega vedenja o razvpitem možu v njegovem središču in najde način, da spregovori gledalcu 21. stoletja. V vidu svojih najboljši hotenj sem iztrgal de Sada iz zatohlih strani zgodovine, da bi nagovoril nekatere kritične teme našega časa Molim, da se ne jezi preveč zaradi mojega vsiljevanja, še zlasti v luči njegove poslednje volje. Odkrito priznam, da bi ne želel biti med tistimi, ki jih sovraži.

Spoznajte markiza - od kod izvira QUILLS

"Vzvišen, razdražljiv, izjemen v vseh pogledih, s samopašno domišljijo, ki ji ni enake... Zdaj ste me vtaknili v okvir; ubijte me še enkrat ali pa sprejmite takšnega, kot sem, kajti ne bom se spremenil."

Iz Poslednje volje in testamenta markiza de Sada

Redko in vsake toliko časa se v ta svet rodi človeško bitje, ki dvomi v vse osnovne družbene norme, ki preizkuša poslednje meje morale, ki spodbija stare, samozadostne ideje o tem, kaj pomeni biti človek. Skozi vso zgodovino so na take ljudi gledali kot na nevarne izvržke - in na ta način, kako ironično, kazali najbolj pretirana in moralno vprašljiva odzivanja. Na prelomu 18. stoletja, ob zori krvave francoske revolucije, je bil tak nevaren odpadnik vsekakor markiz de Sade, izumitelj izraza sadizem. Bil je tako škandalozen, da nas šokira celo v 21. stoletju - in njegova zapuščina sproža razprave o tem, kaj storiti s tistimi, ki radostno raziskujejo najobčutljivejše tabuje.

Motiv scenarista Douga Wrighta, da napiše kontroverzno gledališko igro in pozneje priredbo za filmski scenarij, je: usmeriti de Sadov bogokletni in moralno vprašljivi smisel za objestnost, erotiko in ustvarjalnost v pretresljivo pripoved o norosti in ljubezni. In prav ta njegov provokativni ton - delno škandalozno zabaven, delno golo raziskovalen - je Philip Kaufman želel ujeti na filmski trak.

"De Sade je bolj kot kdorkoli dokazal, kako ekstremno obnašanje razgalja licemerstvo tistih, ki trdijo, da so moralisti."

To je provokativen film, toda markiz de Sade bi ga hotel prav takšnega," trdi Kaufman. Navkljub globinam zgodbe je režiser sklenil obdržati zunanjo podobo, ki poka od humorja, razigranosti, gotskega zabavljaštva. Poudaril je komično in napeto plat zgodbe in prepustil idejam, ki se skrivajo pod to zunanjo plastjo, da počasi naraščajo do vrelišča. Geoffrey Rush, filmski markiz de Sade, razlaga: "Philip je snov, polno tabujev, prelil v nekaj, kar je navdušujoče in očiščevalno. Pod površino pa je ves čas čutiti, da morebiti zavestno in na šegav način vleče gledalca za nos."

Prepustite se mu na enako šegav, vendar prav zaradi tega, pogumen način.

Philip Kaufman

Gospod Kaufman, ki je že osvojil oskarja, je v svoji ustvarjalni karieri raziskoval marsikaj; med drugim se je podal na drzno pot prvega ameriškega vstopa v vesolje s svojo epsko dramo Pot v vesolje (The Right Stuff). V Neznosni lahkosti gibanja (The Unbearable Lightness of Being) je skozi ljubezensko zgodbo raziskoval odtenke Praške pomladi 1968, v subtilni drami Henry in June pa erotično poigravanje med Anais Nin in Henryjem Millerjem. S detektivskim trilerjem Vzhajajoče sonce se je podal v svet korporacij in poslovništva kot vojne. Zdaj drzno slika poslednje dni markiza de Sada in kot rezbar gradi sladko gotsko zgodbo o seksu, strahovih in zmagoslavju svobodnega izražanja.

Za Pot v vesolje je prejel nagradi Guild za scenarij in režijo; ob tem je film osvojil štiri oskarje. Za scenarij po romanu češkega pisatelja Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja je bil nominiran za nagradi Guild in oskarja, BAFTA pa ga je spoznala za najboljšega v tistem letu, ko ga je Mednarodno združenje kritikov nagradilo za režijo. Leta 1989 je prejel častno mednarodno nagrado za najboljšega filmskega ustvarjalca Orson Welles Award.

Že njegov prvi celovečerec, mistična komedija Goldstein, je dobil nagrado Nouvelle Critique na canneskem filmskem festivalu. Po njej se je ozrl na "novodobni" vestern z The Great Northfield Minnesota Raid z Robertom Duvallom v glavni vlogi. Režiral je tudi arktično pustolovsko-ljubezensko zgodbo The White Dawn, kot režiser in ko-scenarist (z ženo Rose) pa se je preizkusil s filmom The Wanderers. Svoj prvi znanstveno fantastični projekt je uresničil z adaptacijo Tatov teles (The Invasion of the Body Snatchers), ki je postal njegova prva uspešnica.

Philip Kaufman je enako cenjen kot scenarist in kot režiser. Z Georgeom Lucasom si deli zasluge za zgodbo Iskalcev izgubljenega zaklada Indiane Jonesa, v celoti pa je napisal hvaljeni scenarij za vestern dramo Clinta Eastwooda Odpadnik Josey Wales. Sodeloval je tudi pri scenariju za Vzhajajoče sonce po romanu Michaela Crichtona, scenarij Neznosne lahkosti bivanja pa je bil nominiran za oskarja skupaj z Jeanom-Claudom Carriereom.

Lani so ga počastili z nagradami za življenjsko delo tako na Inštitutu Lumiere kot na Ameriškem filmskem inštitutu.

Geoffrey Rush kor markiz de Sade

"Mar zate, človeštvo, naj se izrečem o tem, kaj je dobro in kaj zlo?" -- markiz de Sade

Za vlogo sijajnega in duševno krhkega pianista Davida Helfgotta v drami Sijaj je g. Rush osvojil oskarja. Na prvi pogled sta si vlogi v Sijaju in v Quillsu zelo podobni, globočine, v katere segata, pa so si različne kot noč in dan. Z vlogo markiza de Sada je ta avstralski igralec upodobil eno najbolj razvpitih in osovraženih osebnosti v zgodovini. Zgodba riše njegove poslednje dni v ustanovi za duševno bolne Charenton Asylum.

V nepozabnih vlogah smo ga videli tudi v komediji Zaljubljeni Shakespeare, ki je predlani osvojil oskarja, in v zgodovinski drami indijskega režiserja Shekarja Kapurja Elizabeta. S soigralko iz Elizabete Cate Blanchett je zaigral tudi v drami Oscar in Lucinda režiserke Gillian Armstrong. V drami po klasičnem delu Victorja Hugoga Nesrečniki je zaigral krutega inšpektorja Javerta. Njegovi zadnji dve vlogi pred de Sadom pa sta bili v srhljivki Hiša strahov in drami Misery Man.

Svojo kariero je začel na gledaliških odrih v Parizu, kmalu pa se je vrnil v rodno Avstralijo v vlogo Kralja Leara in v Čakajoč Godoja, v kateri je zaigral s takrat mladim Melom Gibsonom. Pozneje se je pridružil gledališki skupini Sharman"s Lighthouse, za katero je upodobil veliko klasičnih likov.

Kot zanimivost naj navržemo, da je de Sadovo odtujeno ženo v Quillsu upodobila njegova življenjska družica Jane Menelaus.

Kate Winslet kot Madeleine

"Resnična blaženost se skriva samo v čutih in krepost ni dobrohotna do nobenega od njih." -- markiz de Sade

Prelepo mlado perico, ki navdihuje tako ostarelega markiza kot njegovega mladega svečeniškega ječarja, je upodobila Kate Winslet, dvakratna nominiranka za oskarja.

Po izjemnem debiju v pretresljivi drami Petra Jacksona Božanska bitja (Heavenly Creatures) se je njena igralska pot začela strmo dvigovati. Prodrla je z občuteno upodobitvijo odkritosrčne in naivne sestre Emme Thompson v Ang Leejevi melodrami Razsodnost in rahločutnost. Ob strani Hugha Granta in Alana Rickmana si je priborila nominacijo za najboljšo stransko vlogo. Za upodobitev romantične junakinje v mamutski uspešnici Jamesa Camerona Titanik je bila nominirana tako za zlati globus kot za oskarja.

Ob strani Christopherja Ecclestona je zaigrala v pretresljivi priredbi romana Temno srce (Jude the Obscure) Michaela Winterbottoma. Kenneth Branagh jo je izbral za svojo Ofelijo v filmski priredbi Hamleta.

Po Titaniku smo jo videli v intimni drami Hideous Kinky po delno avtobiografskem delu Esther Freud, ki pripoveduje o ženskah, ujetih v hipijevsko gibanje na "romarski" poti v Maroko. Njena zadnja vloga je bila ob Harveyju Keitelu v drami Holy Smoke Jane Campion.

Joaquin Phoenix kot Abbe Coulmier

Mladi igralec si je za vzor pri ustvarjanju vloge mladega duhovnika izbral Montgomeryja Clifta v Hitchcockovem I Confess. "a snemanje sem res prihajal v kavbojkah, toda takoj, ko sem si oblekel kostum, vstopil na prizorišče in zagledal plapolajoče sveče, me je poneslo nazaj v čas. Abbe, ki je razpet med poželenjem in zavestjo, človek, ki je tako prijatelj kot nasprotnik markiza de Sada, je oživel," pripoveduje Joaquin.

Njegova prva opazna vloga je bila tista ob strani Nicole Kidman v trilerju-drami Ženska za umret (To Die For) Gusa Van Santa. New York Times je o njem zapisal, da gre za igralca, na katerega je vredno biti pozoren, in hvalil predvsem njegovo grobo, mrzlično izraznost igre. Kmalu zatem ga je Pat O"Connor izbrala za vlogo v Inventing The Abbotts ob strani Liv Tyler.

Njegove novejše vloge obsegajo stvaritve v srhljivki 8MM Joela Schumacherja, katerega je, kar mirno lahko trdimo, "ukradel" Nicolasu Cageu, pa v kontroverznem U Turn Oliverja Stonea, Return to Paradise ob strani Vincea Vaughna in Jeanne Garofalo in Clay Pigeons z Anne Heche.

Malokdo pa ga je spregledal v izjemni upodobitvi labilnega Komoda, sina poslednjega od velikih rimskih cesarjev Marka Avrelija v lanski uspešnici, mojstrovini Ridleyja Scotta, Gladiator. Njegova naslednja vloga bo v filmu The Yards Jamesa Graya.

Michael Caine kot dr. Royer-Collard

Dvakratni oskarjevec gospod Caine, eden največjih angleških igralcev "stare garde", je upodobil temačni lik dr. Royer-Collarda, čigar psihološki način zdravljenja markiza de Sada je prav lahko hujši od zločinov, ki jih pripisujejo njegovemu bolniku. Morda je usoda hotela, da je svojega drugega oskarja prejel prav za portret bolj humanega zdravnika v priredbi romana Cider House Rules (Hišni red) Lasseja Hallstroma. Prvega je dobil za vlogo v drami Hannah in njeni sestri Woodyja Allena.

Med njegove najopaznejše vloge sodijo tiste v Sleuth z velikanom angleške igre Laurencom Olivierjem, pa v epski zgodovinski drami Človek, ki je želel biti kralj Johna Hustona, v katerem je zaigral s prijateljem Seanom Conneryjem; v epopeji iz 2. svetovne vojne A Bridge Too Far Richarda Attenborougha; v izjemnem trilerju Briana De Palme Oblečena za ubijanje; v Mona Lisi Neila Jordana z Bobom Hoskinsom in še veliko drugih.

Prvič je opozoril nase z vlogo aristokratskega oficirja v filmu Zulu leta 1964. Nepozaben pa je v vlogi vohuna Harryja Palmerja v trilogiji The Ipcress File, Funeral in Berlin in Billion Dollar Brain.

Vse male in velike podrobnosti iz njegovega življenja pa lahko izveste v njegovi avtobiografiji What"s It All About, ki je izšla leta 1992.

"Kako sladostrastni so užitki, ki jih nudi domišljija! V teh trenutkih naslade je ves svet naš; nobeno bitje se nam ne more upreti, opustošimo ga do zadnjega kotička." -- markiz de Sade