Povest o Despereauxu (sinhronizirano)

Slovenska izvedba

Režija: Ven Jemeršič
Tonski tehnik: Gorazd Končar
Sinhronizacija: Studio G

Nekoč pred davnimi časi je v neki deželi v zraku visela čarovnija in bilo je na pretek smeha in slastne juhe. Toda nesreča je hotela, da je kralj ostal strtega srca, princeso je začelo prežemati hrepenenje, meščani pa so ostali brez juhe. Sonce je izginilo. Svet je postal siv. Vse upanje je bilo izgubljeno ... Dokler se ni rodil Despereaux. Drobceni Despereaux močnik široko odprtih oči in ogromanskih uhljev je bil preveč pogumna dušica za krotki mišji svet, ki mu je vladala plahost. Od trenutka, ko je prišel na svet, je videl več, slišal več in hotel vedeti več kot vsi drugi miški. Želel si je pustolovščin in ni si znal predstavljati življenja brez njih. Nekega dne se je odkradel v kraljevo knjižnico, kjer bi po mnenju sorojakov moral obglodati čim več knjig. Despereaux je res požrl celo pravljico o vitezu, ki je rešil princesko, ampak z očmi, ne z zobmi. Že to je bil po mišjih zakonih nezaslišan zločin. A to, da se je spoprijateljil s človekom, princesko Fino, to je bilo nekaj tako groznega, da so miši ostale brez besed. Miši, prepričane, da je Despereaux brezupen primer, ki se nikoli ne bo pokoril mišjim zakonom, so malega junaka obsodile na smrt v temnici. Pravzaprav samo na temnico, a od tam, z mračnega sveta, ki so mu vladale podgane, se ni vrnil še noben obsojenec. In tako se začne zgodba o pogumu, viteštvu, junaštvu, prijateljstvu, napakah, ki jih je mogoče popraviti, in upanju, ki nikoli povsem ne ugasne, pa čeprav se včasih zdi, da je izginilo z obličja zemlje.

O produkciji

Če ste prebrali knjigo, boste videli, da se film od nje precej razlikuje. V njem je več akcije, odnosi med liki so bolj poglobljeni in uvedenih je nekaj novih likov. Obdržali pa so osnovne elemente zgodbe, brez katerih bi film povsem izgubil žar. Eden najpomembnejših je intimni odnos med pisateljico in bralcem, ki ga v filmu ohranja naracija med prizori.

Vsi ustvarjalci so se strinjali, da mora biti film vizualno bogat kot je otroška domišljija, ko pravljico bere. Hoteli so se izogniti plastičnemu videzu, ki ga lahko ustvari računalniška animacija, zato so skušali ustvariti vtis, kot da je film prišel izpod slikarskega čopiča. Navdih so poiskali pri flamskih slikarskih mojstrih. Gledalci se morajo počutiti, kot da so se zares znašli v srednjem veku. Zato so izbrali umirjeno barvno paleto, ki deluje bolj pristno od živih barv.

Ekipa je naslikala osnutke, ki so jih potem prenesli na računalnik in samo dodelali in popravili podrobnosti, ki se v tridimenzionalnem svetu morajo bolje videti.

Že na samem začetku so si zastavili nalogo, da ustvarjajo film, ki temelji na likih, na značajih, na medsebojnih odnosih. Animacija se je morala prilagoditi temu. Snemanje glasov so posneli s kamero, da so animatorji lažje ustvarili primerno mimiko in geste. Poleg tega so animatorji tudi sami odigrali nekaj prizorov, da so si olajšali risarsko delo. Opazili boste, da so prizori dokaj preprosti. Animatorji in režiserja so namreč namenoma opustili teatralno pretiravanje, ki je sicer značilno za risane filme in s katerim avtorji običajno skušajo sporočiti, kaj posamezen lik razmišlja ali čuti. Zato so liki bolj verodostojni, delujejo, kot bi bili igrani. Pogosto je igro videti samo v očeh, ne v pretirani pantomimi in kriljenju z rokami. To je v animaciji dokaj nov pristop.

In še nekaj je novega. V pravljici spoznamo tri različne svetove, Dorsko kraljestvo ter Mišji in Podganji svet. Vsak ima posebno scenografijo in svoj značilen videz. A po velikem preobratu v zgodbi, ko spet posije sonce, se vsi ti trije svetovi spremenijo. In če natančno pogledamo, so filmski ustvarjalci tako ustvarili šest različnih edinstvenih svetov za eno samo pravljico.

Zgodba je čarobna, je prava, pristna pravljica. In njeno ustvarjanje je bilo čarobno. Toda očitno ne samo med delovnim časom. Ekipa namreč ponosno pove, da so v času ustvarjanja razglasili štiri zaroke, članom ekipe pa se je skupaj rodilo kar 20 otrok.