Kolosej

Pot domov

drama, romantični
Na sporedu od: 17.5.2001, Kolosej Ljubljana
1h 40min / 100min
Scenarij: Shi Bao
Režija: Yimou Zhang

O zgodbi

Prvič po mnogih letih se poslovnež Lou Yusheng vrača v Sanhetun, rojstno vas na severu Kitajske. Okrajni župan ga je poklical z novico, da je njegov oče nenadoma umrl. Yusheng zato hiti, da bi bil ob materi. Najde jo utapljajočo se v žalosti, pred razpadajočo šolo, čemeč pri borni vigiliyi. Vseeno je trdno odločena, da bo možev pogreb sledil starodavnemu lokalnemu običaju, čeprav ga dandanes skoraj ne obhajajo več. Sama namerava splesti pogrebno ogrinjalo na vaških statvah, domačini pa naj bi prinesli krsto iz bolnišnice nazaj v vas.

Župan upa, da bo Yusheng spametoval mamo - na primer, da bodo krsto pripeljali in ne prinesli. Boji se namreč, da četudi bi našel može, pripravljene nositi krsto dolge milje skozi zasneženo pokrajino, jih sploh ne bi bilo dovolj. Večina mladih mož Sanhetuna je tako kot Yusheng odšlo iz vasi delat v oddaljena mesta.

Opazujoč mamo pri tkanju pogrebnega ogrinjala, Yusheng premišljuje o tem, kaj je slišal o dvorjenju svojih staršev. Zgodbo so takrat poznali vsi v vasi.

Njegova mati Zhao Di je bila stara osemnajst let in je živela s slepo, ovdovelo mamo, ko je dvajsetletni Lou Changyu iz Vzhodnih vrat v vas prišel za učitelja. Veljala je za najčednejše dekle v Sanhetunu in se je v prišleka zagledala takoj, ko ga je uzrla. Ko je Changyu z vaškimi možmi poprijel za delo pri grajenju nove šole (in je bila Zhao Di, kot je narekovala tradicija, izbrana, da stke rdečo preprogo, ki naj bi jo ovili okrog škartnikov), je ves čas upala, da bo Changyu izbral njeno jed med vsemi, ki so jih za kosilo vaščanke prinašale delavcem. Ob odprtju nove šole je Zhao Di odhajala po vodo k staremu, skoraj opuščenemu vodnjaku - ker je bila tako bližje šoli, kar ji je ponujalo priložnost, da sreča Changyuja, ko je pospremil otroke domov.

Njeni poskusi privabiti učiteljevo pozornost obrodijo sadove. Do takrat, ko naj bi Zhao Di in njena mama povabili Changyuja na obed v njun dom, je že plašno kazal zanimanje. Zato je bil za Zhao Di prihod mož iz mesta, ki so nameravali Changyuja odvesti na zaslišanje, hud udarec. Changyu uspe ukrasti trenutek za slovo in Zhao Di obljubi, da se bo vrnil takoj, ko bo mogoče. Kot majhno darilce ji pokloni lasno iglo.

Med njegovo dolgo odsotnostjo je Zhao Di odšla počistit šolo in popravit papirnata okna. Takrat so ostali vaščani spoznali, da sta s Changyujem zaljubljena. Ker so bile dogovorjene poroke takrat obvezne, so ju veliko opravljali. Bila pa sta tudi prvi par Sanhetuna, ki ju je združila ljubezen.

Changyu je bil dolgo odsoten. Nekega dne se je govorilo, da se vrača, a ga ni bilo na spregled. Zhao Di je med dolgim čakanjem postajala vročična in se je nazadnje skozi sneg in meglice odpravila v mesto, da ga poišče. Našli so jo zgrudeno v snegu in jo s hudim prehladom prinesli nazaj domov. Zbudila se je čez dva dni in odkrila, da se je Changyu vrnil in ure in ure bdel ob njeni postelji. Kot se je izkazalo, se je Changyu izmuznil brez dovoljenje z nekega političnega srečanja v mestu samo zato, da bi jo videl. Njegova neposlušnost je bila kaznovana ob vrnitvi v mesto in z Zhao Di se nista videla še naslednji dve leti. Ko se je končno vračal po poti domov v Sanhetun, ga je tam pričakala Zhao Di. Od takrat naprej se nista več ločila.

Spet v sedanjosti Yusheng spozna, da mora spoštovati materino željo glede Changyujevega pogreba. Županu da 5 tisoč yuanov, naj najame 32 mož, ki bodo izmenično nosili krsto in naj jih ves čas zalaga s cigaretami, rižem in vinom. Ko napoči dan pogreba, pa se prikaže več kot sto nekdanjih Changyujevih učencev, da bi nosili krsto in nihče noče sprejeti plačila. Krsto položijo k počitku v bližini starega vodnjaka, ki gleda na šolsko poslopje.

Naslednjega dne Zhao Di odvede Yushenga do poslopja (ki naj bi ga obnovili prihodnjo pomlad) in ga spomni na večno očetovo željo, da ga bo nasledil kot vaški učitelj. In preden odide nazaj v službo v mesto, Yusheng preživi en dan, poučujoč lokalne otroke v stari zgradbi.

Odlomki iz pogovora z Zhangom Yimoujem

Kitajska družba se je tako hitro spremenila, da se večina ljudi počuti izgubljene. Tak razvoj dogodkov se odraža tudi v kitajski kinematografiyi. Sedaj povsod prevladuje tržna ekonomija in naše kulturno življenje je zašlo na stranpot. Na naših platnih prevladujejo zares vulgarni komercialni filmi. Režiserji, ki bi se jih svojčas sramovali posneti, se dandanes radi ponašajo z njimi. To je zares žalostno in sprašujem se, ali so ljudem zares všeč. Svoja zadnja dva filma NOT ONE LESS in THE ROAD HOME sem posnel kot reakcijo zoper trenutne tendence v kitajski kinematografiyi, zoper logiko tržišča. Želel sem, da bi bili preprosti, neposredni in zasidrani v resničnosti. Verjamem, da jih bo občinstvo sprejelo, ker se gledalca dotaknejo s pravimi čustvi in občutenji.

Proračuna za ta dva filma sta bila precej nižja od tistega, ki sem ga imel denimo za Shanghai Triad. Želel sem prikazati razmišljanja in sanje navadnih ljudi ob koncu tega stoletja, v katerem se Kitajska tako radikalno spreminja v luči številnih prevratov. Pritisk tržišča je ogromen. Radi bi ostali zvesti sami sebi, a kako naj to storimo? V osemdesetih so filmi našli občinstvo po naravni poti. Sedaj je to veliko bolj zapleteno. Vendar sem ponosen, da sem posnel ta dva filma. Ohranjanje tradicije kitajske kinematografije je na naših ramenih. Poglejte italijansko neorealistično gibanje ali francoski novi val: oblikovali so nekaj trajnega in nekaj, kar pripada krasni tradiciyi. Kitajska kinematografija si ne sme privoščiti hollywoodskega vpliva.

Zelo so mi všeč filmi Abbasa Kiarostamija in o iranskem filmu pogosto razpravljam s svojimi prijatelji. Pravim jim: Glejte, mislimo si, da nam na Kitajskem trda prede, ampak pritisk islamske ortodoksnosti v Iranu je dosti hujši od vsega, kar nas pesti tukaj. Kljub pritiskom pa iranskim režiserjem uspe snemati krasne filme. Zares pomembne niso razmere, v katerih živimo ali zgodovinski trenutek, ampak najgloblje želje režiserja/ke, kaj si želi prikazati, način, na katerega si to želi prikazati, podtalna načela. V tem pogledu nam Iranci utirajo pot.

THE ROAD HOME, ki se dogaja v sedanjosti, je zelo drugačen od NOT ONE LESS. Je bližji še eni kitajski tradiciyi, tradiciyi poetične naracije. Usmerjen je k določeni vrsti lepote, zelo pazljivo vpet v cinemaskopske podobe.

Polovica igralcev v filmu ni profesionalcev. Neprofesionalce sem s težavo našel za oba filma. Hkrati so profesionalni igralci v THE ROAD HOME zelo mladi z malo izkušnjami, zlasti tu mislim na oba osrednja lika v flashbackih.

Filmska zgodba je zelo preprosta, zgrajena okrog lika, ki jo pripoveduje. On je mož, ki dela v mestu, daleč stran od vasi, v kateri je bil rojen. Ko mu umre oče, se vrne domov na pogreb. Tri dni preživi z mamo in premišljuje o času, ko sta se starša spoznala in zaljubila. V filmu je nekaj avtobiografskega, čeprav ne gre za mojo zgodbo. Moj oče je umrl leta 1987, ko sem v operi v Firencah sodeloval pri Turandot. Nisem bil ob njem, ko je umrl, sem se pa vrnil v Xian na njegov pogreb.

Še ena režiserjeva izjava o filmu

To je film o ljubezni, o družini in o ljubezni med družinskimi člani. Preprosto vaško dekle se zaljubi v osnovnošolskega učitelja, njuna zgodba pa se odvija v posebno težavnem obdobju kitajske novejše zgodovine. V preteklosti so se umetniki tega obdobja lotevali na precej resen in analitičen način, jaz pa sem se to nedolžno in preprosto ljubezensko zgodbo odločil povedati na bolj romantičen in poetičen način. Prav taka resnična ljubezen nam je omogočila preživeti podobna težavna obdobja naše preteklosti.

V tem filmu so elementi preteklosti in sedanjosti zasidrani s pojmom učenja. Hkrati nam prikazuje odnos vaščanov do učenja - častijo ga in globoko spoštujejo. Ob tem se spomnimo na način, na katerega so Kitajci reagirali na “učenje” v dveh trenutkih naše sodobne zgodovine. Prvi se je zgodil pred nekaj desetletji. Zaradi čisto političnih razlogov je bilo učenje okrutno razvrednoteno. Intelektualce so fizično zlorabljali in bili so prisiljeni izginiti. Drugi se dogaja danes. Vsi sedaj razumejo princip, da znanje pomeni moč, a vendar so mnogi med nami ultra materialistični in obsedeni z denarjem. Znanje je ponovno razvrednoteno.

S tem filmom sem želel nuditi nov pogled na te temeljne dileme kitajske družbe in zgodovine.

O režiserju

Zhang Yimou se je rodil leta 1950 v Xianu na Kitajskem. Ko je leta 1966 izbruhnila kulturna revolucija, je bil v srednji šoli. Šolanje je bil prisiljen prekiniti, saj so ga leta 1968 poslali na delo na deželo, najprej za tri leta na kmetije v provinci Shanxi, od leta 1971 do 1978 pa je delal v predilnici. Že od rane mladosti sta ga zanimali umetnost in fotografija. Slednja je bila njegov konjiček, čeprav je imel na voljo bore malo knjig in materiala oziroma možnosti, da bi njegova dela objavili.

Ko je leta 1978 Pekinška filmska akademija organizirala vsedržavne preizkuse, se je Zhang prijavil in jih opravil z najboljšimi ocenami, vendar so ga zavrnili, ker je bil star 27 let, pet let več od meje za sprejem. Po dveh neuspelih potovanjih v Peking, da bi se pritožil na odločitev, je pisal neposredno kulturnemu ministru z obrazložitvijo, da je zaradi kulturne revolucije zapravil deset let življenja. Dva meseca kasneje so ga sprejeli na Oddelek za snemalce pri filmski akademiyi.

Po diplomi leta 1982 je delal za filmski studio Guangxi. Leta 1985 je presedlal k Xianu in delal kot kamerman pri ONE AND THE EIGHT v režiyi Zhanga Junchaoa, YELLOW EARTH in THE BIG PARADE, oba v režiyi Chena Kaigeja.

Kot režiser je debitiral leta 1988 z RED SORGHUM, igralskim prvencem Gong Li. Film je leta 1989 dobil zlatega medveda kot najboljši film festivala v Berlinu. Potem je režiral še kar nekaj filmov z Gong Li, med drugim JU DOU, ki je bil leta 1990 nominiran za oskarja; RAISE THE RED LANTERN (1991), ki je na beneškem festivalu dobil srebrnega leva in je bil nominiran za oskarja; THE STORY OF QIU JU (1992), ki je v Benetkah dobil zlatega leva; TO LIVE (1994), ki je v Cannesu dobil nagrado žirije in nagrado za najboljšega igralca; ter SHANGHAI TRIAD, ki je bil v uradni canneski selekciyi leta 1995. KEEP COOL so prikazali v tekmovalnem programu v Benetkah 1996. Leta 1997 je v Firencah režiral Puccinijevo opero Turandot, pri kateri je bil dirigent Zubin Mehta. Leta 1998 sta z Mehto ponovno sodelovala pri postavitvi opere v pekinškem Prepovedanem mestu. Njegov zadnji film NOT ONE LESS, prvi, posnet v okviru Sony Picture Entertainment’s Columbia Pictures Film Production Asia, je leta 1999 v Benetkah dobil najvišjo nagrado, zlatega leva.

Ostali sodelavci

Kamerman Hou Yong se je rodil leta 1960 in je bil režiserjev sošolec na pekinški filmski akademiyi. Delal je tudi pri filmih THE DAY THE SUN TURNED COLD hongkonškega režiserja Yima Hoja ter pri HORSE THIEF in THE BLUE KITE Tiana Zhuangzhuanga. Z Zhangom Yimoujem je posnel tudi NOT ONE LESS.

Umetniški vodja Cao Jiuping je diplomiral na Xianškem umetniškem inštitutu leta 1982 in je sodeloval pri vseh Yimoujevih filmih.

Zvočni mojster Wu Lala je diplomiral iz zvoka na Pekinški filmski akademiyi. Med njegovimi prejšnjimi filmi so EAST PALACE, WEST PALACE, EIGHTEEN SPRINGS, SPICY LOVE SOUP ter NOT ONE LESS.

Montažerka Zhai Ru se je rodila v Pekingu in je sodelovala pri filmih IN THE HEAT OF THE SUN, TEMPTRESS MOON, KEEP COOL, NOT ONE LESS in MR.ZHAO, ki je dobil zlatega leoparda v Locarnu.

Skladatelj San Bao se je rodil v Pekingu leta 1968 in je diplomant pekinškega glasbenega inštituta. Sodeloval je pri filmih THE DIVORCE, BE THERE OR BE SQUARE ter NOT ONE LESS.

Scenarist Bao Shi se je rodil v provinci Heilongijang leta 1959. Svojčas je kmetoval, poučeval, diplomiral je iz dramske literature na heilongijangški umetniški akademiyi. Sedaj prebival v Harbinu in je napisal več romanov, med drugim REINCARNATION, FANTASYLAND, BAI ZIUANG, FIELD OF DREAMS, COUNTRY MUSIC ter SPRING AND AUTUMN MEMORIES.

O igralcih

Dvaindvajsetletno Zhang Ziyi, ki smo jo že videli v filmu Prežeei tiger, skriti zmaj, je revija People , skupaj s Chowom Yunom Fatom uvrstila tudi na seznam 50 najlepših ljudi na svetu. Odrašeala je v zahodnem Pekingu. Njena mati je upokojena vzgojiteljica, oee ekonomist.Pri enajstih se je zaeela ukvarjati s plesom, a v naslednjih šestih letih kljub priznanjm, ki jih je osvojila, spoznala, da njena prihodnost plesalke ni prav svetla. Zato se je vpisala na pekinško igralsko akademijo. Pot domov, ki ga je posnela z Zhangom Ximoujem, ki pripada t.i. Peti generaciyi kitajskih režiserjev, je njen igralski prvenec. Po njem je dobila vzdevek mala Gong Li. Z Gong je, kot je znano, Yimou imel vrsto let izvezakonsko razmerje, skupaj pa sta posnela tudi vee filmov. Govorili se je, da se je strast vnela tudi med Zhang Ziyi in Yimoujem, ki vee kot dvakrat starejši od nje, vendar tega nobeden od njiju ni nikoli ne potrdil ne zanikal. Zhang Ziyi, ki pravi, da je Chow Yun Fat eden njenih vzornikov, bi se rada naueila angleško, saj se zaveda, da je to nujno potrebno, ee želi uspeti v Hollywoodu.

Komentarji

2.1. 2009 ob 17:20

Eden najlepših filmov kar sva jih videla!

— Lumakaja
24.8. 2010 ob 10:50

Zares lep film. Ni v stilu pop kulture, pač pa lahno spregovori na srce. Da se zavemo ali smo ali nismo (ljubili).

— Primož
3.9. 2010 ob 16:57 zvezdica

Verjetno najlepši film vseh časov.
Brez patetetike, brez poljubljanja, držanja za roke, brez seksa in brez kakšenga nepotrebnega zapletanja; samo naravna, preprosta, realistična in izjemno nostalgična zgodba, kjer je veliko neizrečenega in kjer samo slika pove tisoč besed.
Po ogledu tega filma boste postali občutljivi na vso Hollywoodsko osladno sranje. Vizualno je film sapo-jemajoč, dogaja se na čudoviti lokaciji, vse je podprto z verjetno eno izmed najlepših in najpreprostejših filmskih skladb, kar jih je bilo kdaj posnetih (meni že samo ko jo slišim dvigne dlake po konci), potem pa še odlična igra mlade Ziyi Zhang, punce, ki smo jo kasneje občudovali v prav tako odlični Hiši letečih bodal, Heroju in v Prežečemu tigru-skritemu zmaju.
Nič več nimam za rečt razen tega, da si poglejte film, potočite kakšno solzo in prebudite tisto otožno, nostalgično vzdušje v svojem srcu.

Čista desetka: 10/10. Amen.

— Filip

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.