Pijani od oblasti
27.7.2006, Kolosej Ljubljana
Film je bil nominiran za zlatega medveda na letošnjem berlinskem festivalu. Je sedmi, ki ga je sloviti režiser Claude Chabrol posnel z Isabelle Huppert. Brez nje, pravi Chabrol, skorajda ne bi več znal narediti filma. Vsi se strinjajo, da je vlogo odigrala več kot odlično.
Čeprav se film začne z napisom, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna, sloni na resničnih dogodkih, na aferi Elf, ki je dodobra pretresla francosko družbo. Tudi sam režiser je priznal, da bi bil drugače film nezanimiv. Ob aferi Elf, ki je nekakšna francoska hobotnica, katere lovke segajo v sam vrh gospodarstva in politike, kakšen Watergate kar zbledi. Javno naftno družbo Elf je leta 1963 ustanovil general de Gaulle, da bi Franciji zagotovil čim večjo energetsko neodvisnost. Koliko je bil Elf pomemben, kaže dejstvo, da je na čelo družbe postavil bivšega obrambnega ministra Pierra Guillaumata. Sredstva iz tega velepodjetja so se prelivala za financiranje političnih strank, predsedniških kampanj in za pomoč "bratskim" afriškim državam. Pred sodiščem je Loik Floch-Prigent, direktor družbe v obdobju 1989-1993, ki je bil leta 2003 obsojen na petletno zaporno kazen, vztrajno ponavljal: "Imel sem le enega šefa: predsednika Françoisa Mitteranda".
Zgodba
Jeanne Charmant Killman (Isabelle Huppert) je preiskovalna sodnica, kar naj bi bil eden najvplivnejših položajev v Franciji. Tudi z njenima priimkoma sta se scenarista (Odile Barski in Claude Chabrol) poigrala: ob kančku šarma premore Jeanne zvrhan koš ubijalske doslednosti.
To na lastni koži okusi Humeau (François Berléand), predsednik uprave velike korporacije, ki ga Jeanne, imenovana Piraja, neusmiljeno zaslišuje. Pod težo dokazov se Humeau začne lomiti in politiki zaskrbljeno stikajo glave, kako ustaviti preveč zvedavo sodnico.
Jeanne dela pozno v noč in se vrača domov k možu (Robin Renucci), ki tone v depresijo, česar ona v svoji obsedenosti z delom niti ne opazi. Tudi tu je malce ironije: ponavadi se žene počutijo kot kos pohištva ob prezaposlenem možu. Pri njih tabori tudi možev nečak Félix (Thomas Chabrol, režiserjev sin; Matthieu Chabrol, avtor glasbe, je tudi Chabrolov sin), simpatični luftar, s katerim se začuda sijajno razumeta, čeprav ji ni prav nič podoben v svoji ležernosti.
Ko se neke noči izčrpana pelje domov, ji odpovedo zavore in volan. K sreči je le lažje ranjena. Jeanne je prepričana, da so ji avto namenoma pokvarili. Politiki zdaj uberejo drugo taktiko: dali ji bodo bleščečo pisarno in pomočnico, saj je znano, da si ženske rade skačejo v lase. Spet so se ušteli: z Eriko (Marilyne Canto) krasno sodelujeta.
Namesto ene nadloge imajo zdaj dve. Dodelijo ji tudi dva varnostnika, ki jo obenem varujeta in nadzorujeta. Mož Philippe, ki ga v službi po novem kličejo gospod Jeanne Charmant Killman, ne zdrži več. Ko se sredi noči silovito spreta, Jeanne odvihra v svoje edino zatočišče, v službo, kjer jo čaka razdejanje: nekdo je vdrl v njeno pisarno in premetal vse spise. Preseli se v garsonjero in še naprej dela s polno paro. Ustavi jo sicer dobrodušni šef, ki ji postavi ultimat - ali dopust ali premestitev na drugo delovno mesto, kar bi bilo še eno "napredovanje". Ko ji Erika pride sporočit, da je Philippe skočil skozi okno, se Jeanne znajde v precepu. Kaj zdaj?
O ustvarjalcih
Režiser Claude Chabrol (letnik 1930) je bil najprej velik ljubitelj filma, ki je tudi objavljal filmske kritike v ugledni reviji Cahiers du Cinéma. Šele ženina dediščina mu je omogočila, da je leta 1958 posnel svoj prvi celovečerec Lepi Serge (Le Beau Serge). Ta ključni novovalovski film, v veliki meri avtobiografski, je francoski film obudil od mrtvih in naletel na lep sprejem pri gledalcih in kritikih. Uvedel je tudi take novosti, kot so nizek proračun, snemanje zunaj studia in kljubovanje komercialnim in sindikalnim zahtevam.
Njegov najnovejši film, Pijani od oblasti, priča o tem, da z leti njegova svežina in ostrina nista prav nič otopeli in da je še vedno v vrhunski formi.
Za Isabelle Huppert, veliko Chabrolovo muzo, pravijo, da lahko igra vse: naivko, morilko, malomeščanko, intelektualko, umetnico - vse enako prepričljivo. S filmom Čipkarica (La Dentelličre), ki je bil že njen štirinajsti in v katerem je igrala preprosto zapeljano in zapuščeno dekle, se je leta 1976 gledalcem dokončno usedla v srce.
Je igralka, ki je največkrat nastopila v uradni konkurenci canskega festivala - kar šestnajstkrat. Je tudi ena izmed treh igralk (poleg Helen Mirren in Barbare Hershey), ki so bile dvakrat nagrajene z zlato palmo: leta 1978 za film Clauda Chabrola Violette Nozičre in leta 2001 za Učiteljico klavirja (La Pianiste) Michaela Hanekeja. Pravi, da je drzne scene iz filma niso spravljale v zadrego, ker je za spremembo ona kot ženska vodila igro in nadzorovala moško poželenje.
Blestela je tudi v drugih Chabrolovih filmih: v Ženski zadevi (Une Affaire de femme, 1998), v uspešni priredbi Flaubertovega romana Gospa Bovary (1991); njena odštekana poštarica v Ceremoniji (La Cérémonie, 1995) ji je prinesla cezarja za najboljšo žensko vlogo.
Isabelle Huppert pravi, da je "igranje način, kako izživiš lastno norost".
Komentarji
Dajte Juretu ugoditi in film prikažite tudi v MB. Sam sem iz LJ a mu iz srca želim , da si bo film lahko ogledal na ''domačih tleh''.
Hvala.
Predvsem se mi je zdela odlična igra glavne igralke. Zlasti tisti del, ko je že čisto utrujena in neprespena, vendar še vedno neomajana... prav realistično zaigrano :) Zgodba pa sama po sebi ni nič posebnega, imamo v Sloveniji še kakšno hujšo afero...
Film sem si že pogledal.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Prosim dajte to tudi v mariborski Kolosej. En gledalec bo gotovo prišel. To sem jaz. Prosim. Da Vincijeva šifra lahko igra 3 mesece, enega spodobnega francoskega filma pa ne morete spraviti v naš Kolosej (hvala vsaj za Skrito). No, kakorkoli, se vidimo v kinu.