Vrnitev Petra Pana

Na kratko o Petru Panu in nekaj malega o Jani v deželi Nije

Ko so Walt Disney in njegovi sodelavci leta 1953 otrokom prikazali celovečerno risano zgodbico Peter Pan, si najbrž niti v sanjah niso mogli zamisliti, da bo deček, ki ne more in niti noče nikoli odrasti, osvojil srca tako najmlajših, kot tistih malo manj mladih. Nauk pravljice, ki je gledalce spretno, mamljivo in predvsem prepričljivo popeljala v deželo Nije tam nekje onkraj morskih širjav, je zelo preprost: Življenje boš spoznal z najlepše strani, osrečeval boš sebe in druge le tako, če ne boš nikoli zatrl otroške duše v sebi. Če ne boš nikoli pozabil Petra Pana, ki te je naučil leteti, ko si bil majhen. Če se boš ob pogledu na kresničke, ki v prebujajoči se pomladi naredijo večere tako čarobne, vedno spomnil na Zvončico.

Tokrat nas mojstri Disneyjeve animacije vabijo na polet nazaj v deželo Nije, na obisk k Petru Panu. Za vsak primer, če ste nanj morda le pozabili ali pa svojim otrokom še niste utegnili povedati njegove zgodbe. Vodila nas bo Wendijina hči Jana, deklica, ki je zaradi krutosti časa, v katerem odrašča, nekam založila svoj smisel za domišljijo in igro. Tako hudo resna in odrasla je, da ne more več verjeti v Petrovo misel o "veri, zaupanju in vilinskem prahu"; nebo njenega rodnega Londona namreč vsako noč parajo snopi žarometov, ki odkrivajo sovražna letala z uničujočimi bombamu v trupih. Vojna je in Anglija ter z njo mala Jana, se bori za preživetje.

Toda Jana se mora hočeš nočeš soočiti s pravljičnostjo, ko jo ugrabi kapitan Kljuka in jo pripelje v deželo Nije. Peter Pan jo reši iz gusarjevih kremplev, pardon, kljuke, in ji poskuša razkazati vsa številna čudesa prelepe dežele Nije. Toda Jana si želi samo domov. Na žalost in grenko razočaranje vseh prebivalcev čarobne dežele pa Jana ne zna leteti. Če se hoče naučiti, mora verjeti v Petra Pana in v vse pravljice tega sveta. Peter Pan, Zvončica in Najdenčki morajo napeti vse moči in uporabiti vse zvijače, da jo prepričajo.

Na začetku se zdi, da je bitka vnaprej izgubljena. Jana se domišljije in pravljic otepa, kot da so kužne. V resničnem svetu je namreč njen oče zdoma, na bojišču, in njen vsakdanjik je poln strahu pred najhujšim. Toda z veliko mero potrpežljivosti in z malce pomoči vere, zaupanja in vilinskega prahu se njeno srce odtaja. Ko jo Peter Pan pospremi domov, jo tam čaka največja nagrada: vrne se oče, za katerega usodo je trepetala vsa družinica.

"Nič lažjega, kot pisati o Petru Panu," pripoveduje scenarist Temple Mathews. "V vsakem od nas se skriva delček njega. Ni ga težko prepoznati - samo zaprem oči in že oživi. Samo pobrskam malo po svoji notranjosti, stopim v stik s tistim otroškim v sebi in že stoji pred menoj, kot bi bil iz mesa in kosti."

Priznajmo si, da je za to le treba zbrati nekaj poguma. Biti odrasel je težavna zadeva. Svet odraslih ne pozna norčij in vratolomnih potegavščin, ki jih Peter Pan, tako se zdi, kar iz rokava stresa. Toda vse težave bi bilo mogoče rešiti ali vsaj omiliti, če bi ljudje drug drugemu, predvsem pa svojim otrokom in vnukom priznali, da bi bilo včasih bolje, če bi se igrali, kot pa počeli kaj drugega.

Kapitan Kljuka je Petrov večni nasprotnik. Le kako se nikoli ne naveliča biti tako zoprn! Tokrat po pomoti ugrabi Jana - zamenja jo za Wendi, saj tako kot Peter ne more doumeti, da je medtem odrasla in postala mamica - da bi zbezal Petra Pana na plano, ga zvabil k sebi in enkrat za vselej opravil z njim. In kot vedno potegne kratko. Na koncu ga vidimo, kako pred sestradano in razjarjeno hobotnico beži v sončni zahod.

"Kljuka je najbolj zoprn od vseh Disneyjevih zlobnežev," zatrjuje Corey Burton, ki je Kljuki tokrat posodil glas. "V vsem svojem početju pa je tako bombastično napihnjen, da ga takoj spregledaš: Kljuka se samo hvali, kako zelo je zloben in kaj vse zmore. V resnici nikogar več ne more prestrašiti, saj mu gre samo za to, da bi ga vendarle uvrstili med najbolj razvpite gusarje, kakršna sta Črnobradec in pa dolgi John Silver. Prav zato ga je zabavno igrati."

In kako je z drobceno Zvončico, ki zna biti enako prešerna in vedra kot zamerljiva in ljubosumna? Si morete misliti, da je njen vilinski prah za Disneyjeve ustvarjalce, ki si zdaj v veliki meri pomagajo z računalniško grafiko, predstavljal veliko težave? Tako vilinsko lahek in prosojen je, da ga računalnik ne more ustvariti in mojstri so morali zavihati rokave ter ga... narisati ročno! Veliko muk so pretrpeli in veliko ljubezni vložili vanj, zato je zares čaroben. Najbolj slavna vila na svetu male Jane sprva noče sprejeti in ji ni prav nič naklonjena. Toda ko morata združiti moči, da rešita Petra Pana iz Kljukinega ujetništva, se njeno vedenje spremeni. Kar pomeni, da se ni v ničemer spremenila od tedaj, ko je svoja raznolika in kot aprilsko vreme spremenljiva čustva kazala do Janine mame Wendi. Wendi je zdaj odrasla ženska, mlada mamica, ki se mora pogumno spopadati s svetom resničnosti. Vojna je, njen dragi se je odšel bojevat in sama mora vzgajati sinčka in hčerko v Londonu, ki ga skoraj vsak dan ali noč zasipajo sovražne bombe. Toda kljub temu ni pozabila na deželo Nije in na Petra Pana. Čeprav je od njenega zadnjega obiska minilo veliko let, še vedno neomajno verjame v njuno čarobno moč. Vse najlepše in najboljše iz dežele nije poskuša predati tudi svojima otrokoma skozi pripovedke za lahko noč. Mali Danijel je vnet učenec, medtem ko je Jana resnično trd oreh. In Wendijina največja želja je, da bi tudi njena hči nekoč verjela v moč pravljic ter "vere, upanja in vilinskega prahu".

"Wendijina sposobnost, da je zadržala v sebi toliko kvalitet majhne deklice, je naravnost očarljiva," pripoveduje Kath Soucie, ki je Wendi posodila svoj mili glasek. "Kljub nepravljičnim dogodkom, s katerimi se sooča vsak dan, še vedno verjame v magičnost Petra Pana, še vedno je prepričana, da je vse mogoče. V zgodbi prav ironija, ki jo je moč čutiti iz nasprotja med njo in njeno hčerko, ki je kot majhna deklica veliko bolj resna in strogo praktična, naravnost bije v oči." Wendijine besede pa v njenem sinčku Danijelu padejo na plodna tla. Fantič s Petrom Panom, deželo Nije in vsemi njenimi prebivalci lažje premaga strah vsakdanjika; njegova domišljija kar kipi in navdušenje nad pravljicami je neizmerno. Toliko bolj ga prizadene Janino nasprotovanje in neizprosna prepričanost, da je Peter Pan le izmišljena osebnost, ki je v resničnem življenju prej ovira kot koristna reč. Ja, čas je, da se Jana spet nauči biti otrok.

Smo na koga pozabili? Seveda, omeniti moramo Kljukinega zvestega pomočnika Ponirka, ki ni ravno zadovoljen v svetu piratov, s svojim gospodarjem pa že zlasti ne. Trudi se igrati pošteno in častno igro; če bi ga vprašali, na čigavi strani bi raje bil, bi se gotovo odločil za Petrovo. Toda usoda je hotela drugače. Tako je mali okroglolični Ponirek pravi posladek poštenosti, ki vnaša čast in humor v krvoločno Kljukino posadko.

Najdenčke smo že omenili. Kako pusta bi bila dežela Nije brez Trleca, Puhka, Dvojčkov in pa Bahača, ki se šopiri kot petelin na strehi! Njihova smešna imena odsevajo njihov značaj in priznati moramo, da so zelo izvirni. Brez njihove pomoči bi Jano težko prepričali o magični moči pravljic in zgodb za lahko noč. Zviti fantje so se zatekli k zvijači in Jano sprejeli medse, še več, povdignili so jo v prvo izgubljeno dekletce. Posvetili so ji celo pesmico Bodi ena izmed nas.

Sharon Morrill, izvršna producentka Disneyjevega studia za televizijsko animacijo, nam je zagotovila, da so največjo pozornost posvetili zgodbici sami, ki ni smela spremeniti nobenega od likov v izvirniku, hkrati pa jih je morala nadgraditi. "Občinstvo se mora z njimi istovetiti in z veseljem preživeti z njimi urico in pol, kolikor traja risanka Vrnitev Petra Pana", je prepričana Sharon. "Želeli smo, da bi ti liki v enaki meri prevzeli staro in mlado, predvsem pa generacije po prvem Petru Panu, kot se je to zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Da bi dosegli ta cilj, smo morali zagotoviti, da je nadaljevanje ostalo zvesto vzdušju in duhu izvirnika, hkrati pa ustvariti nekaj novega, kar bodo cenili gledalci danes in jutri."

"Prepričani smo, da nam je uspelo prav z malo Jano doseči značaj izvirnika," se spominja pomočnik režiserja Robina Budda, Donovan Cook. "Prvi Peter Pan je v deželo Nije popeljal deklico, ki se boji in noče odrasti, tokrat se tja vrne njena hči, ki se boji biti otrok. Nauk zgodbe je v obeh primerih enak: Nikomur ni treba obrniti hrbta mladosti, saj samo z njo lahko odrasteš v zrelo in odgovorno osebnost."

Ljubitelji in poznavalci izvirnika pa bodo najbrž takoj opazili eno samo spremembo v deželi Nije - tiktakajočega krokodila ni več. Ta je sklenil zapustiti modre vode, ki oblivajo čarobni otoček. Namesto njega spoznamo orjaško rožnato hobotnico, ki ji še posebej teknejo pirati. Predvsem eden, ki rad grozi s svojo jekleno kljuko. Hobotnica pritegne Kljukino pozornost z grdo razvado, da lepi svoje priseske na vse, kar miga in hodi. To njeno početje je podobno klofutam objestnežev ali krcanju po rokah. Vsekakor sta njena velikost in vedenje nudila ustvarjalcem nešteto možnosti za smeh in humorne nerodnosti. Najdragocenejša hobotničina lastnost pa je, da rada spravlja Kljuko v strah.

O glasbi

Dandanes je pač nemogoče prikazati filmsko sliko brez zvoka. Ta naloga je doletela skladatelja Joela McNeelyja, ki je znal s svojo glasbo izvrstno združiti melodije v čast izvirni risanki in ustvariti Vrnitvi Petra Pana njej lastno identiteto.

"Pravzaprav nismo hoteli narediti ničesar, kar bi odstopalo od izvirne glasbe. Želeli smo brezčasno in čustveno glasbo, ki je, takrat ko je to potrebno, tudi komična in polna akcije," zatrjuje Matt Walker, podpredsednik glasbene sekcije Disneyjevega studia za TV animacijo. Za to težko nalogo so izbrali skladatelja, ki je glasbeno že opremil nekaj Disneyjevih projektov, med njimi celovečerni film Iron Will o pogumnem fantiču, ki s svojo pasjo vprego tekmuje z veliko bolj izkušenimi tekmeci, da bi rešil domačijo pred propadom.

Glasbo za novega Petra Pana je zaigral 90-članski orkerster, posneli pa so jo v prenovljenih studijih na slavni Abbey Road v Londonu. Vsi so si edini, da je skladatelj znal ujeti vse najboljše od tistega, kar smo že slišali, predvsem pa je znal zvočno upodobiti Janine občutke in stisko v Vrnitev Petra Pana. "Joel je zložil droban refren, ki ga je mogoče uporabiti kot podton različnih čustvenih razpoloženj male Jane. Bil sem resnično navdušen," se spominja režiser Budd. Osnovno glasbeno temo, ki je po barvi najbolj zvesta izvirniku, seveda zaslišimo v vseh prizorih letenja. Prav ta se bo gledalcem najbrž najbolj vtisnila v spomin.

Skladatelj pa je enako mero pozornosti namenil tudi hobotnici, ki je "opremljena" z zelo barvito glasbo. Melodije so uspele združiti nagajivost in komičnost s pretečo sovražnostjo, ki jo hobotnica čuti do kapitana Kljuke. Pri tem Joel ni pozabil na tubo, inštrument, ki je tako zelo značilno spremljal krokodilovo temo Ericha Wolfganga Korngolda v izvirniku.

Če si ob tem osvežimo spomin na Joelova zgodnejša dela, ne moremo mimo nejogove orkestralne priredbe glasbe za Hitchcockove filme, med katerimi je za priredbo Vrtoglavice kot prvi skladatelj in dirigent prejel nagrado Gramophone. Ustvaril je glasbo za več televizijskih serij, na primer za Dark Angel Jamesa Camerona in za animirano serijo Tiny Toon Adventures.

Poleg osnovne glasbene spremljave pa so vsekakor najpomembnejše pesmi, ki gledalcu zvenijo v ušesih še dolgo potem, ko zapusti kinodvorano. Jonatha Brooke je z verzi opremila otvoritvene prizore filma v pesmici "Druga zvezda na desni" (Second Star to the Right) in izvrstno ujela Janino razpoloženje z izvirno pesmico "Poskusila bom" (I'll Try). Filmski ustvarjalci so se z Brooke sešli in ji razložili osnovne prizore ter potrebe po določenih pesmicah. Ustvarjalka se je vrnila že naslednji dan z osnovnimi verzi in glasbenimi predlogi. Močno jih je presenetila. Že prvi vtis je potrdil, da gre za izjemno sozvočje glasbenice in pevke. "Jonathin glas je fantastičen in ne bi mogel lepše razkriti Janinih želja in strahov," pripoveduje režiser Budd. Sama Jonatha pripomni: "Risanka je zares ljubka in v teh nekaj letih je bilo vznemirljivo sodelovati in opazovati, kako nastaja." Brooke je kariero začela leta 1980 kot pevka v folk duetu The Story. Ko pa je duet razpadel, je nadaljevala solistično kariero in leta 1997 ustanovila tudi svojo neodvisno založniško podjetje Bad Dog Records ter posnela dva albuma. Zadnji se imenuje Steady Pull.

Eno zelo spevnih pesmi v Vrnitvi v deželo Nije so napisali člani skupine They Might Be Giants. Gre za pesmico, ki je posvečena Najdenčkom in Jani "So To Be One Of Us/Now That You're One Of Us". John Flansburgh, ki se je pesmici najbolj posvetil, razlaga, da se je oprl predvsem na vse fantovsko, kar daje energijo Najdenčkom: da uganjajo norčije skupaj, da so člani skupine, ki deluje kot eno, itd.

Najlepša zgodba pa označuje pesmico Do You Believe in Magic, ki spremlja zaključno špico filma. Pri Disneyju so bili enotnega mnenja, da je pesem skupine Lovin' Spoonful, ki jo je napisal legendarni rocker John Sebastian, idealna za to. Ne da bi se zavedali, da je pesmica v bistvu "last Petra Pana", so se odpeljali v Woodstock po dovoljenje pisca in avtorja. Usoda jih je očitno združila, saj je John Sebastian povedal, kako jo je napisal. Pri petih letih si je pod vodstvom svoje "tete" Vivian Vance (I Love Lucy) ogledal broadwaysko gledališko predstavo Peter Pan, v kateri sta igrala Jean Arthur in slavni Boris Karloff. Po predstavi je mali John obiskal slavnega igralca za odrom in dobil njegov avtogram s sliko. Od tedaj ga je Peter Pan spremljal vse življenje. "Neprestano sem sanjal, da letim. Tudi v najstniških letih in še zdaj," pripoveduje John Sebastian. "Osnovni navdih za pesem Do You Beleive in Magic je pravzaprav Peter Pan in nihče drug." Glasbenik je svojo pesem sam priredil za film in ji dodal zvoke elektronske harfe. Vendar ne katerekoli harfe, temveč tiste, ki jo je izdelovalec tega glasbila razvil posebej zanj.

"Nekateri inštrumenti se v določenih durih odlično "počutijo", v drugih pa ne. Elektronska harfa, na primer, ne ljubi ravno D-dura, toda moja, ki je prirejena posebej zanj, ga zaigra odlično." In ker je Vrnitev Petra Pana skomponirana v D-duru, sodelovanje z glasbenikom ne bi moglo biti boljše. "Pred enim letom bi pesmi ne mogel zaigrati na elektronski harfi v D-duru. Zdaj zveni odlično," je navdušel John Sebastian.

Ja, za nekatere stvari mora napočiti pravi čas. In s pravljicami je pač tako, da ne sme nikoli miniti.

Pravljice se ne smejo nikoli končati.
Zato prebudite Petra Pana v sebi
in se vrnite v deželo Nije.