Pepelka

Kdor pozna film Teorija letenja (The Theory Of Flight) iz leta 1999, ve, da je sodelovanje Kenetha Branagha in Helene Bonham Carter vedno prežeto z nekakšno prisrčno čudaškostjo, ki vsak njun visoko kakovosten in skrbno profesionalen izdelek le še popestri. Tudi pri pričujoči zgodbi ni nič drugače.
Zadnje čase postaja trend, da se igralci preizkušajo tudi v vlogi režiserjev. Čeprav Keneth Branagh poleg igre režira že od leta 1989 (njegov zadnji opaznejši režijski izdelek je film Thor), je morda prav Pepelka tisti film, ki se od ostalih razlikuje po svoji originalnosti.
Kdaj vemo, da je režija dobra? Kadar prav vsi, celo statisti, opravljajo svoje delo brezhibno popolno. Ker vsi naravnost žarijo, tudi film žari. V filmu se prav redko zgodi, da vsa igralska ekipa ustvari tako enakomeren mozaik različnih vlog, ki jih je pravi užitek spremljati. Seveda so žebljico na glavico zadeli tudi z izbiro glavnih igralcev, ki v svojo vlogo poleg miline vnašata tudi veliko mero iskrenega čustvovanja ter nerazložljivega naboja privlačnosti.
Posebni efekti? Zagotovo razlog, da so se v studiu Disney odločili, da naredijo prenovo priljubljene pravljice. Vse od samega začetka razvoja filmske umetnosti smo namreč lahko priče le bledim poskusom (seveda tistemu času in razvitosti opreme primerno). Posebne - tiste, pravega čaranja primerne - efekte smo - po vsem čakanju - končno dobili, z nekaj izjemami: vseeno bi lahko trajali malo dlje.
Petje v pravljici o Pepelki ... Režiser Branagh je dokazal, da se petje lahko uporabi tudi kot stranski spremljevalec zgodbe in da zgodba o Pepelki ni nujno muzikal.
Ne razumite me napak; kdor ima v zgodbi o Pepelki rad petje, si lahko pogleda odličen film iz leta 1976 The Slipper and the Rose (igrata Richard Chamberlain in Gemma Craven), ali pa na YouTubu poišče izsek iz broadwayskega muzikala Pepelka (zraven odtipkajte še Laura Osnes, ki je res odlična; v tej vlogi se je sicer preizkusila tudi pop zvezdnica Carly Rae Jepsen, ki jo poznamo po pesmi "Call me maybe", ki name ni naredila takega vtisa - presodite sami). Sicer pa je priljubljeni muzikal Cinderella (Z grammiyi nagrajena avtorja glasbe in besedila Rodgers&Hammerstein sta napisala tudi "Moje pesmi moje sanje") tudi bil že dvakrat adaptiran v film: prvič leta 1957 (z odlično Julie Andrews) in drugič leta 1997 (z ne tako odlično Brandy Norwood (vtis je malo popravila dobra vila Whitney Houston); nekako so stavili na pop glasove, kar pri klasični zgodbi o Pepelki res nima takega efekta).
Tako imenovanih "pop" adaptacij zgodbe o Pepelki (najbolj izstopa morda A Cinderella Story, z leta 2004 s Hillary Duff v glavni vlogi), pa sploh ne gre naštevati, ker jih je preveč. Vse pa imajo isti imenovalec - predelavo zgodbe o Pepelki na sodoben način.
Obratno kot pri bledem poskusu Ever After Cinderella: Love Story (Pepelko igra Drew Barymore) z leta 1998, gre v zadnjem, zdajšnjem filmu Cinderella za pravljico, ki jo s ponosom lahko pokažete svojemu otroku. Ne skrbite, ker ni v slovenščini; čarovnija je pravljična v vseh jezikih (moja hči na primer tak film požira z očmi od začetka do konca in je prav nič ne briga, v katerem jeziku je, pa je stara tri leta in pol). Tudi stvari, ki bi se jih otroci lahko bali (srhljiva glasba, efekti), ni. Hkrati pa se film poleg lepote odlikuje tudi po odlični sporočilnosti, ki je za današnje generacije otrok nujno potrebna. Pa ne le za otroke, tudi za odrasle!
Uživajte v ogledu čudovitega filma. Zdaj res zelo dolgo ne bo potrebno delati nove adaptacije, ker je ta do sedaj najbliže popolnosti.