Ostržek

Kratka vsebina

Po neverjetnem uspehu tragikomedije Življenje je lepo (1999) in slavi, ki si jo je Roberto Benigni pridobil z oskarji, vsemogočimi nagradami in priznanji, so od naslednjega filmskega projekta tega nadarjenega režiserja, scenarista in igralca pričakovali najmanj čudež. In uspelo mu je. Benigni je iz strahot koncentracijskega taborišča pobegnil v domišljijski svet pravljic. Klasična zgodba Carla Collodija o leseni lutki Ostržku je v prvih tednih predvajanja v Italiji potolkla vse rekorde (1,1 milijona gledalcev) in za sabo pustila celo tako uspešnico, kot je Gospodar prstanov.

Benigni je na svoj edinstven način predstavil pravljico o leseni lutki, ki si želi postati pravi deček. Nemirni duh vodi Ostržka iz dogodivščine v dogodivščino, pri tem pa večkrat zaide s prave poti in spoznava različna bitja: od Ognježera, ki želi Ostržka pospraviti s tega sveta, mačka in lisjaka, ki mu želita ukrasti denar, pa vse do vile Plavolaske, ki mu izpolnjuje želje in ga na koncu spremeni v dečka. Film je poln živopisnih sejmov in cirkusov, magičnih gozdov, govorečih živali, osupljivih igrač in nenavadnih pokrajin, saj Ostržek med drugim obišče Deželo igrač in se celo znajde v trebuhu morske pošasti.

Film so snemali v popolni tajnosti, brez prisotnosti medijev. Gledalcem se niti sanjalo ni, kaj bo nepredvidljivi Benigni ustvaril tokrat. Toda zakaj se je sploh lotil tako ambicioznega in zahtevnega projekta? Pravi, da je že 20 let sanjal, da bi pravljico o Ostržku prenesel na filmsko platno. Čeprav gledalci od Benignija pričakujejo, da jih nasmeji, spravi v jok ali drugače čustveno pretrese, pa je slavni filmski ustvarjalec tokrat presegel samega sebe. Gledalce bi rad povrnil v otroštvo: "Želim si, da bi ljudje odšli iz kinodvorane z občutkom, da jih je nekdo pravkar objel, in da bi poljubili drug drugega."

V Italiji so film prikazovali v 940 kinodvoranah po vsej državi - kar je približno tretjina vseh italijanskih kinodvoran -, med njimi pa so tudi manjše dvorane na podeželju, ki sicer ne obratujejo več, a so jih ponovno odprli le za Ostržka. Le za prikazovanje v Italiji je bilo namenjenih kar 860 filmskih kopij (za primerjavo: Vojna zvezd - 600, Gospodar prstanov - 700).

Benigni je v Ostržka vložil ves dobiček od filma Življenje je lepo, za marketinško promocijo pa je moral primakniti še tri milijone evrov. Film je v celoti stal 45 milijonov evrov in tako postal najdražji italijanski film vseh časov. Poleg glavnih igralcev je v filmu nastopilo štiri tisoč statistov, za katere so morali sešiti več kot tisoč kostumov (zanje so porabili okoli štiri tisoč kvadratnih metrov blaga). Snemanje je trajalo 28 tednov, za film pa so posebej izdelali 477 igrač. Scenografijo so ohranili, iz nje pa bodo naredili lunapark.

Scenarij za film sta napisala Benigni in Vicenzo Cerami (ki je z Benignijem napisal scenarij za Življenje je lepo), glavno vlogo ima sam Benigni, dobro vilo Plavolasko pa igra njegova soproga Nicoletta Braschi. 74-letni Carlo Giuffre igra mojstra Pepeta, Kim Rossi Stuart Ostržkovega najboljšega prijatelja Trlico, televizijski komični par Finchi d'India sta maček in lisjak, Franco Javarone je Ognježer, Corrado Pani sodnik in Alessandro Borgonzoni cirkuški ravnatelj. Film je posvečen v decembru preminulemu Danilu Donatiju, scenografu in kostumografu, s katerim je Benigni sodeloval tudi pri Življenje je lepo.

Roberto Benigni (Ostržek, režija, scenarij) je eden od svetovno najbolj priznanih filmarjev in komediografov. Zaslovel je s tragikomedijo Življenje je lepo, zgodbo o ljubezni in domišljiji, ki se dogaja med drugo svetovno vojno. Zanjo je prejel nešteto filmskih nagrad, od katerih izstopajo trije oskarji (za najboljši tuji film, najboljšega igralca in za najboljšo glasbo), štiri nominacije zanj, velika nagrada žirije na canneskem filmskem festivalu, nominacija za zlato palmo in še bi lahko naštevali.

V Ameriki je Roberto Benigni najbolj znan po svojih nepozabnih vlogah v filmih, kot sta Jarmuscheva Down By Law (1986) in Noč na Zemlji (1991) ter po vlogi sina inšpektorja Clouseausa v Son of the Pink Panther (1993). Sodeloval je tudi z odličnim Wimom Wendersom v Far Away, So Close.

Benignija poznajo po svetu predvsem kot komediografa s prepoznavnim in z neponovljivim slogom. Najbolj znane komedije, za katere je napisal scenarij, jih režiral in v njih tudi igral, so: Johnny Stecchino (1991), eden od najuspešnejših filmov italijanske kinematografije, Piccolo diavolo (1988), v kateri je bil njegov soigralec zdaj že pokojni Walter Mathau, Il monstro (1994) in tragikomedija Življenje je lepo (1997). Igral je tudi v zadnjem filmu Federicka Fellinija La voce della luna (1989), težko pričakovani ekranizaciji priljubljenega evropskega stripa Asterix in Obelix proti Cezarju (1999) z Gerardom Depardieujem v glavni vlogi in v filmskih dokumentarcih Federico Fellini: Sono un gran bugiardo (2001) in Kdo je Alan Smithee? (2002).

Benigni je začel svojo kariero v gledališču in hitro napredoval v vodilnega italijanskega komika. K temu je pripomoglo tudi nastopanje na televiziji in v številnih filmih. Leta 1983 je režiral svoj prvenec Tu mi turbi (1983), ki mu je sledil Non ci resta che piangere (1984) z Massimom Troisijem (Poštar). Njegov TuttoBenigni iz leta 1996 pripoveduje o njegovih nastopih v gledališču, nastopil pa je tudi kot pripovedovalec v pravljici Peter in volk, pod taktirko Claudia Abada.

Nicoletta Braschi (vila Plavolaska, producentka) je z Benignijem igrala v vseh njegovih znanih filmih: v uspešnici Il monstro (1994), Johnny Stecchino (1991), Piccolo diavolo (1988) in v Benignijevem prvencu Tu mi turbi (1983), kjer sta se tudi spoznala. Skupaj sta igrala še v ameriški komediji Jima Jarmuscha Mystery Train (1989) in v filmu Son of the Pink Panther (1993). Braschijeva je igrala tudi v: Segreti, segreti in La domenica specialmente (1991) Giueseppa Bertoluccija, Come sono buoni i bianchi (1987) Marca Ferrera, Pasolini: un delitto italiano (1995) Tullia Giordanaja in Ovosodo (1997) Paola Virzija.