Oda Prešernu
Ostala ekipa |
|
Direktor fotografije |
Ven Jemeršič |
Montažerka |
Dafne Jemeršič |
Zvok |
Julij Zornik, Jože Trtnik |
Scenografinja |
Jana Flego |
Kostumografinja |
Sabina Buždon |
Skladatelj |
Alojz Srebotnjak |
Produkcija |
|
Danijel
Hočevar, E-MOTION FILM, 2001 Tel.: (01) 4303531, 4303532, 4397080 |
|
Koprodukcija |
|
VPK |
|
Tehnične informacije |
|
35 mm, 1 : 1,66 |
100 minut, 2850 metrov |
v barvah, 25 fps |
Dolby SRD |
|
Finančna subvencija in festivali |
|
Nerina Kocjančič Tel.: (01) 4337175, 4313175 |
Vsebina
Sinopsis 1
Neupoštevani pesnik MIHA si svojo eksistenco zagotavlja s pisanjem poceni reklamnih sloganov. Potem ko so že vsi povabljeni zavrnili naročilo, dobi ponudbo, da napiše veliko pesnitev v čast 200-letnice Prešernovega rojstva.
Potem ko najde svojo DANO z drugim, jo vrže iz stanovanja. V njegovo življenje vstopi študentka PETRA, ki mu želi pomagati v dvoboju z velikim mitom Prešerna. Ker pisanje nikakor ne steče, je prijatelj EDO vedno bolj živčen, saj ima za Miho cel kup novih reklam; še bolj raztogoten pa je DRČAVNI SEKRETAR, ki mu postaja vse bolj jasno, da državno proslavo pripravljajo sami "briljantni" primerki slovenske kulturne srenje...
Miha se pod pritiskom ukloni sekretarjevim zahtevam po brezmadežnem izdelku. Petra ga zapusti, Edu pa disfunkcionalni pesnik prav nič ne koristi. Miha spozna, da ne gre drugače, kot da skrivaj zamenja pesem in opere svojo slabo vest...
Sinopsis 2
MIHA, outsiderski poet nove dobe, dobi naročilo, da za glavno državno
proslavo ob 200-letnici Prešernovega rojstva napiše veliko odo pokojniku.
Kdo je Prešeren, kaj je pil in kakšne ženske so mu bile všeč? Komedija se
lahko začne.
O čem?
O tem, kako je Slovenija praznovala 200
letnico Prešernovega rojstva. O tem, kdo in zakaj ne mara Prešerna. O
tem, kako se piše pesmi v letu 2000. O tem, kako se obnašajo državni
kulturni uradniki.
Zakaj?
Zato, ker boste videli pravega
Prešerna. Zato, ker vam ameriška skrpucala najedajo filmski užitek. Zato,
ker imate dovolj duhamornih državnih proslav. Zato, ker je čas, da pade
največji slovenski kulturni mit.
Film, ki so ga nekateri hoteli
ukiniti. Pač niso uspeli. Oda Prešernu. V vašem najkulturnejšem kinu.
Pokovko prinesete in z njo svinjate sami.
Martin Srebotnjak
glavni igralec (Miha), scenarist in režiser
Rojen leta 1972 v Ljubljani. Mladi scenarist in režiser je nase opozoril že s svojim kratkim filmom Pepelca, dokumentarcem o ukradenem pepelu Pepce Kardelj iz leta 1996, ki je bil nagrajevan doma in v tujini. Njegov diplomski film "Kaj bi še rad?" je leta 2000 v Portorožu osvojil nagrado žirije na 3. Festivalu slovenskega filma kot najboljši študentski film. Sodeloval je v različnih scenarističnih in produkcijskih delavnicah pod vodstvom svetovno priznanih mentorjev. Je soavtor strani www.titoville.com in avtor projekta www.filmsi.net Oda Prešernu je njegov celovečerni prvenec.
Filmografija:
kratki filmi: Pepelca (1996), Vivere (1997), Kaj bi še rad? (2000), Vinko (2001, v postprodukciji)
celovečerni film: Oda Prešernu (2001)
Ven Jemeršić
direktor fotografije
Rojen leta 1970 v Zagrebu. Študiral filmsko kamero na ADU (Akademija dramskih umetnosti) v Zagrebu. Direktor fotografije pri celovečernih filmih Mondo bobo (r. Goran Rušinovič, 1997), Porno film (r. Damjan Kozole, 2000), Ljubljana (r. Igor Šterk, 2001) in Oda Prešernu ter pri eni epizodi celovečernega omnibusa Marmelada (epizoda r. Hanne A. W. Slak, 2001) in kratkih igranih filmih Svobodna si. Odloči se (r. Miha Mazzini, 2000) in Vrvohodec (r. Hanna A. W. Slak, 1999). Režiser številnih nagrajenih glasbenih videospotov.
Dafne Jemeršić
montažerka
Rojena leta 1965 v Zagrebu. Študirala igro na ADU v Zagrebu in diplomirana filmska montažerka (FAMU Praga, 1998). Montirala celovečerne filme Porno film (r. D. Kozole, 2000), Oda Prešernu (2001), Kruh in mleko (r. Jan Cvitkovič, 2001), Ljubljana (r. I. Šterk, 2001). Režirala in montirala številne tv oddaje, reklame in glasbene spote.
Sabina Buždon
kostumografinja
Rojena 1965 v Mariboru. Kot kostumografinja sodelovala pri produkciji številnih kratkih in študentskih filmov ter pori celovečernih filmih Ljubljana (r. I. Šterk, 2001), Oda Prešernu (2001), Marmelada (omnibus r. B. Petkovič, V. Močnik, H. A. W. Slak, Z. Čivulovič, 2001) in Slepa pega (r. H. A. W. Slak, v produkciji, 2002)
Alojz Srebotnjak
skladatelj
Glavne vloge
Martin Srebotnjak
Miha (glej pri režiserju)
Barbara Cerar
Petra
Rojena leta 1971 v Ljubljani. Diplomirana igralka (AGRFT, 1997), od leta 1996 zaposlena v SSG (Slovensko stalno gledališče) v Trstu. Pomembnejše gledališke vloge: Helena v Florentinskem slamniku (Labiche - Taufer, SLG Celje) - nagrada Člahtna komedijantka (1997), Silvija v Igri o ljubezni in naključju (Marivaux - Kica, Primorski poletni festival - PPF), Palček v Palčku (Grimm - Sosič, SSG Trst) - nagrada Zlata paličica (1997), Anna v Dnevniku Anne Frank (Kesselman - Šedlbauer, SSg Trst) in Starka v Stolih (Ionesco - Jablanovec, PPF). Filmi in TV: Ekspres, ekspres (r. I. Šterk, 1997), Triptih Agate Schwarzkobler (tv film, r. Matjaž Klopčič, 1997), Brezno (r. Igor Šmid, 1998), Klan (tv nadaljevanka, r. Anton Tomašič, 2000).
Dobitnica nagrade ZDUS (Združenja dramskih umetnikov Slovenije) za igralko leta 1999.
Gregor Čušin
Edo
Rojen leta 1970 v Kranju. Diplomirani igralec (AGRFT, 1994). Do leta 1999 zaposlen v MGL, sedaj član Prešernovega gledališča Kranj. Igral v predstavah Pomladno prebujenje, Zažgi, Norci iz Helma, Deseti raček, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Burkaški misterij, Skopuh, Mušica. Sodeloval tudi s Špas teatrom (Dan norosti) in s Komornim gledališčem (Enajsti planet). Filmi: Ekspres, ekspres (r. I. Šterk, 1997), Felix (r. Božo Šprajc, 1997), kratka filma Balkanski revolveraši (r. Maja Weiss) in Rop stoletja (r. Urška Kos).
Barbara Čefran
Dana
Rojena leta 1971 v Ljubljani. Absolventka igre (AGRFT), diplomirala bo jeseni 2001. Igrala v predstavah Kdo se boji Tennessee Williamsa (Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče - SMG) in Dom Bernarde Albe (Pograjc, SMG). Filmi: Marmelada (epizoda r. Hanne A. W. Slak, 2001), Ljubljana (r. I. Šterk, 2001), Oda Prešernu (2001).
Brane Grubar
Sekretar
Gašper Tič
Prešeren
Rojen leta 1973 v Kopru. Diplomiran igralec (AGRFT, 1996), med študijem gostoval v SSG Trst, SNG Drami Ljubljana in MGL, kjer je tudi zaposlen in vsako leto nastopi v dveh do štirih predstavah. Trenutno navdušuje kot Cyrano v predstavi Cyrano de Bergerac, za svoje vloge pa je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado, Severjevo nagrado ter Zlato Paličico za vlogo v monokomediji Joooj, tako sem prišel na svet.
Vloga v filmu Oda Prešernu (2001) je njegov filmski debut.
Vloge treh umetnikov, ki sekretarju Ministrstva za kulturo "kravžljajo" živce so odigrali:
Tomi Janežič (režiser Molnar)
... je diplomirani gledališki režiser (AGRFT), zaključuje specialistični študij iste smeri, rojen leta 1972 v Šempetru pri Novi Gorici. Režira v številnih slovenskih in hrvaških gledališčih, med drugim je režiral Kralja Ojdipa (SMG) in za režijo prejel Borštnikovo nagrado. Vodi Studio za raziskavo umetnosti igre. Vloga režiserja Molnarja v ODI PREŠERNU je njegov filmski igralski debut.
Zvonko Čoh (skladatelj Južnič)
... je akademski slikar, rojen leta 1956 v Celju, sicer pa animator in avtor risanih filmov (ko-režiser prvega slovenskega celovečernega animiranega filma SOCIALIZACIJA BIKA?), knjižni ilustrator in scenograf, občasno pa tudi filmski igralec: RDEČI BOOGIE (r. Karpo Godina, 1982), ODA PREŠERNU (2001) in ponosni novopečeni uporabnik kadrovskega stanovanja MO Ljubljana. Za svoja umetniška dela (filme, ilustracije) je prejel številne nagrade.
Branko Đurić (kipar Ednan)
Danijel Hočevar Vertigo / Emotionfilm
producent in produkcijski hiši
Rojen leta 1965 v Ljubljani. Kot producent pri ŠKUC-u od leta 1986 naprej in nato kot direktor Emotionfilma, ki je bil ustanovljen leta 1991, je produciral 10 celovečernih filmov:
- USODNI TELEFON, režiser Damjan Kozole, 35 mm 70 min, čb, 1987
- REMINGTON, režiser D. Kozole, 35 mm, 80 min, barvni, 1988
- SRČNA DAMA,režiser Boris Jurjaševič, 35 mm, 98 min, barvni, 1991
- ROJEVANJE LEARA, režiser D. Kozole, 16 mm, 75 min, barvni, 1993
- CARMEN, režiser Metod Pevec 35 mm, 98 min, barvni, 1995
- STEREOTIP, režiser D. Kozole 35 mm, 90 min, barvni, 1997
- SOCIALIZACIJA BIKA?, režiserja Čoh & Erič, 35 mm, 80 min, čb in barvni, 1998
- V LERU, režiser Janez Burger, 35 mm, 90 min, čb, 1999
- PORNO FILM, režiser D. Kozole, 35 mm, 80 min, barvni, 2000
- ODA PREŠERNU, režiser Martin Srebotnjak, 35 mm, 100 min, barvni, 2001
- KRUH IN MLEKO, režiser Jan Cvitkovič, 35 mm, 68 min, čb, 2001
in več kot 20 kratkih igranih, dokumentarnih in animiranih filmov ter video projektov. Kot koproducent sodeloval pri produkciji češkega celovečernega filma SAMOTARJI (r. David Ondriček, 2000).
Emotionfilm je sodeloval tudi pri produkciji dokumentarnega filma, češko-slovenski koprodukciji DRAGI MOJSTER (r. Pavel Koutecky, 1997), posvečenega priznanemu slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku.
Filmi so bili prikazani na več kot 80 filmskih festivalih po svetu in prejeli številne nagrade in priznanja (samo najuspešnejši med njimi, V LERU (r. Janez Burger, 1999) je zbral že 20 nagrad in priznanj). V fazi produkcije se trenutno nahaja več celovečernih (skupaj 5) in kratkometražnih (3) projektov. Še več jih je v fazi predprodukcije in scenaristične dodelave.
Tik pred premiero na 4. festivalu slovenskega filma v Portorožu, ki bo med 28. in 31. 3. 2001 sta dva nova celovečerna filma, ODA PREŠERNU režiserja Martina Srebotnjaka in KRUH IN MLEKO režiserja Jana Cvitkoviča (koscenarist in glavni igralec filma V LERU) ter dokumentarni film OBRAZI IZ MARIJANIŠČA avtorice Helene Koder. Na preteklih treh festivalih so nagrade za najboljše filme prejeli filmi iz produkcije Emotionfilma (1998 - SOCIALIZACIJA BIKA?, 1999 - V LERU in 2000 - PORNO FILM). EMOTIONFILM je v 90. letih zagotovo najuspešnejši slovenski filmski producent. Nekateri filmi nastajajo tudi pod produkcijsko znamko VERTIGO.
Kako je nastajala "Oda Prešernu"
(prosto po Prešernu, pardon producentu)
Celovečerni filmski prvenec Martina Srebotnjaka, ki ni le napisal scenarija in film režiral ampak kot prvi scenarist / režiser v Sloveniji poleg teh dveh pomembnih nalog v filmu odigral tudi glavno moško vlogo pesnika Mihe, ki ga pestijo številne poklicne in osebne težave, je nastajal pod zelo čudno zvezdo.
Scenarij za film je Martin napisal v pičlih 8 dnevih spomladi leta 1999, ko je prav tolikšno število dni ostalo na voljo za oddajo scenarijev na razpisu Filmskega sklada RS za sofinanciranje filmov. Scenarij je kar po kosih pošiljal producentu Danijelu Hočevarju, ki je na tak nenavaden način pripravil tudi ostalo dokumentacijo za prijavo. Poleg kvalitete scenarija je oba navajalo k upanju, da subvencija za realizacijo filma najbrž ne bi smela biti vprašljiva, tudi dejstvo, da je prav na tem razpisu Filmski sklad RS posebno pozornost namenil financiranju scenarijev za filme posvečene dr. Francetu Prešernu - šlo je pač za 200. obletnico njegovega rojstva. Očitno pa se nista mogla bolj ušteti. Ne glede na pohvalna mnenja bralcev doma in v tujini (Charles B. Smith in Rajko Grlič na Imaginarni akademiji v Grožnjanu pa Srdjan Karanović in še številni drugi), scenarij po mnenju pristojnih teles Filmskega sklada RS ni bil zadosti kvaliteten, da bi bilo vredno nameniti mu sredstva za realizacijo. Ker pa je včasih za realizacijo ideje in prepričanja v svoj prav potrebno imeti tudi malo trme, se Martin in Danijel nista dala tako zlahka. Scenarij sta po nasvetih Filmskega sklada RS dodelovala in upala na najboljše. No, natančneje, Martin je stvar tako dobro "dodelal", da je bila naslednja ocena scenarija, ki jo je podalo pristojno telo Filmskega sklada RS za tretjino nižja od prve, že ta pa ni bila dovolj visoka, da bi bil film deležen subvencije.
Istočasno sta režiser in producent upala, da se bo odtajalo vsaj trdo srce pristojnih pri potencialnem koproducentu, TV Sloveniji. No, ustrezni odgovorni urednik Umetniškega programa TV Slovenija, takrat je bil to Jaroslav Skrušny, je med intenzivnim snemanjem "svoje" nadaljevanke o dr. Prešernu (režiral jo je Franci Slak) našel nekaj časa in ocenil potencial scenarija kot dovolj velik in za realizacijo dovolj kvaliteten. Ker pa ima hudič mlade, so pristojni višji odgovorni (višji od g. Skrušnega) tri dni pred snemanjem (sredi februarja 2000) iz zaprašenih predalov potegnili nekakšno (neresno in neodgovorno) mnenje Sveta RTV Slovenija, ki zapoveduje, da se mora t.i. "zunanji" koproducent v primeru koprodukcije s TV Slovenija (tu ni pomembno kolikšen delež TV Slovenija prispeva, 99% ali 1%) primerno legitimirati kot finančno sposoben. Ker so ne glede na dotedanje reference producenta (SOCIALIZACIJA BIKA?, V LERU, PORNO FILM, če naštejemo le takrat zadnje tri filme) pristojni na TV Slovenija ugotovili, da VERTIGO / EMOTIONFILM ni zadosti zaupanja vreden oziroma se ne more legitimirati kot tak, so torej tri dni pred snemanjem namesto podpisa na pogodbo dali navodilo, da se televizijski del ekipe "umakne" iz produkcije.
Glede na to, da je VERTIGO / EMOTIONFILM do tedaj investiral že kar nekaj sredstev, ki bi v primeru umika definitivno propadla, se je producent odločil, da gredo do konca. Film je bil posnet v predvidenih 19 snemalnih dneh, večkrat na robu živčnega zloma katerega izmed glavnih sodelavcev ter v izjemnem kondicijskem vzdušju glavnega akterja cele zgodbe, Martina Srebotnjaka. Ne samo, da je film, katerega scenarij je napisal tudi režiral, igral je tudi glavno moško vlogo. In vse to je počel v filmu, ki je bil narejen v finančno skoraj samomorilski produkciji.
Takšna (samomorilska) situacija je pripeljala po snemanju do tega, da je med posnetim zadnjim kadrom in razvijanjem materiala minilo skoraj tri mesece, tudi sicer pa je bil film popolni "novum" v (ne le slovenski pač pa kar svetovni) filmski produkciji. To pač zato, ker ves čas snemanja nihče ni videl niti koščka posnetega materiala. Delalo se je torej dobesedno "na pamet". In se nato, dobre tri mesece po razvijanju posnetega materiala na podoben način krenilo v montažo. Martin je kot režiser medtem popolnoma "otopel", izgubil voljo za dokončanje filma, jo ponovno pridobil ter ob vsem tem neprestano ponavljal, da je verjetno prvi na svetu, ki se mu vse to dogaja. Kar najbrž ni daleč od resnice.
Oktobra 2000 se je torej pričela postprodukcija filma, z off line montažo v prostorih Emotionfilma, končuje pa se v teh marčevskih dnevih, z zaključeno montažo slike, napisano glasbo, sestavljeno zvočno podobo, ki jo bo treba dokončno obdelati v Dolby Digital SRD standardu v Bavaria filmu v Munchnu, medtem ko se negativ slike obdeluje v laboratoriju HFL v Budimpešti.
Vmes pa se je zgodil pomemben finančni premik - po projekciji prve montažne verzije filma sredi decembra lani, je upravni odbor Filmskega sklada RS priporočil direktorju naj usliši prošnjo producenta po sofinanciranju filma in tako se je film, ki mu sprva to ni bilo usojeno na koncu le znašel na seznamu filmov, ki jim je bila namenjena subvencija Filmskega sklada RS. Ne sicer popolnoma po pravilih, glede na splošno mnenje tistih, ki so takratno montažno verzijo filma videli pa popolnoma zasluženo. Ni pa, da bi se bilo za bati, da bo podobno pot ubralo preveč režiserjev in producentov. Je vsekakor preveč nepredvidljiva in daje premalo zanesljiv rezultat. Je pa hkrati - če je uspešna seveda - v njej veliko zadovoljstva. Še posebej, če je za kvalitetno prepoznana tista verzija filma, ki je posneta skoraj dobesedno po scenariju, ki je bil ocenjen za premalo kvalitetnega, da bi mu bilo vredno nameniti sredstva (=subvencijo) za realizacijo.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
dober