Od deklice do bejbe

Večini ljudi se zdi, da so bili še včeraj stari 13 let. Za Jenno Rink to velja tudi v resnici.

Piše se leto 1987 in Jenna je trinajstletna deklica na pragu ženskosti. Težava je le ta, da odraslost kar noče in noče priti. Motijo jo njeni zateženi starši, vrstniki, ki se ne zmenijo zanjo, in povrh vsega jo še fant, v katerega je zaljubljena, komaj kdaj pogleda.

Odloči se, da ne bo preživljava prostega časa samo z najboljšim prijateljem, sosedom Mattom Flamhaffom, zato povabi vse priljubljene vrstnike na svoj 13. rojstni dan. Žal pa se njena zabava sprevrže v pravo nočno moro. Jenna doživi ponižanje, saj jo med igranjem "Sedem minut v nebesih" zaklenejo v omaro in kar odidejo. Zaprta v omari, sama samcata, si Jenna nekaj močno zaželi - ko bi vsaj lahko že bila odrasla in bi s tem končno imela vse, kar si je želela.

Čudež - njena želja se uresniči.

Ko se naslednjega dne Jenni končno uspe spraviti iz omare, se piše leto 2004 in stara je 30 let. Povrh vsega pa ni le odrasla, temveč je tudi prava lepotica (Jennifer Garner) in še uspešna ženska povrhu. Ima čudovito službo in prestižno stanovanje na Peti aveniji. Končno je frajerska in priljubljena.

Obstaja samo ena težava - še sanja se ji ne, kako je do vsega tega prišla, kako se je vse to sploh zgodilo.

Čeprav prestrašena, pa vendar tudi popolnoma očarana nad svojim življenjem, Jenna kmalu spozna, da ji nekaj, pravzaprav nekdo, manjka - Matt. Odloči se, da ga poišče. Ko ga najde, zgrožena ugotovi, da ona in Matt (Mark Ruffalo) spoh nimata več stikov in povrh vsega je še zaročen.

Jenna spozna, da ni dovolj, če ima človek vse, zato se odloči, da si vzame še eno priložnost in osvoji svojo prvo ljubezen.

Zato je zdaj njena največja želja, da za ta podvig ni prepozno.

O snemanju

Garnerjeva se je na vlogo pripravljala tako, da se je družila s trinajstletniki in se poskušala spomniti, kaj je bilo v tistih letih lepo in kaj ne tako zelo čudovito. "Na srečo imam zelo dobro prijateljico Madeline Sprung Keysler, ki je bila takrat stara 12 let. Prijateljici sva že pet, šest let," pravi Jennifer Garner. "Vsake toliko časa je odreagirala na določeno stvar popolnoma najstniško in me opomnila, da je nekako kar vse obenem - da je odrasel otrok. Ko je nekdo star 13 let, je morda res videti kot odrasel, a ne smemo pozabiti, da so to zelo občutljiva leta. Najdi pravo ravnotežje je bil zame pravi izziv."

Garnerjeva je tudi hotela raziskati, kako trinajstletniki med seboj navezujejo stike. Da bi to ugotovila, si je od producentk Susan Arnold in Donne Arkoff Roth

"sposodila" njuni najstniški hčeri Hannah in Julia ter ju povabila, da prespita pri njej. Hannah in Julia sta povabili še nekaj svojih prijateljev in vsi skupaj so preživeli noč pri Jennifer. "Ostala sem pokonci, kolikor dolgo se je le dalo, da bi poslušala njihove debate, a sem postala utrujena, zato sem jim le s težavo sledila," se smeji Garnerjeva.

Kljub trudu, da bi se družila z najstniki, so bile stvari, pri katerih je Garnerjeva morala potegniti črto, še posebno, ko je šlo za dogovor spanju. Ni bila namreč pripravljena spati na tleh v spalni vreči. "Hej, stara sem 30 let, nekje mora biti meja. Spala bom na kavču in spat grem zdaj, takoj," pravi.

V filmu je Jenna Rink prava srečnica, kajti uresničila se ji je želja vsakega najstnika. Preskočila je težavno puberteto in je kar čez noč postala odrasla oseba, ki uživa v vseh radostih odraslosti. Med pripravami na snemanje se je ekipa veliko pogovorjala o svojih izkušnjah, ko so bili stari trinajst. "Vsi smo se spominjali, kako je bilo takrat. Spomnili smo se vseh težav in zabav," pravi Garnerjeva, Greerova dodaja: "Spomnili smo se, kako strah nas je bilo vsega, kar je prihajalo, pa vendar smo na vsak način želeli biti samostojni in odrasli, hkrati pa smo se zavedali, da še nismo pripravljeni."

Člani ekipe so razkrili tudi nekaj svojih največjih želja, ko so bili stari 13. "Kar precej časa sem bila čudna," pravi Garnerjeva. "Bila sem mažuretka . Nisem nosila kul oblačil in imela sem velikanska očala. Želela sem si čimprej odrasti, se pravilno in kul obnašati in pa seveda nositi kontaktne leče. Resnično sem si jih želela."

Ruffalo pa priznava, "Kot vsak najstnik sem si tudi jaz želel biti nekdo drug, nekje drugje. Zdaj pa ugotavljam, da takrat sploh nisem bil tako grozen in slab."

Za Greerjevo so bila najstniška leta pravi pekel, pravi. "Takrat sem mislila, da ne bom nikoli našla sebe in se počutila dobro glede tega. Ko si najstnik, misliš, da je najpomembnejše druženje s priljubljenimi vrstniki. Ko pa odrasteš, ugotoviš, da to sploh ni več pomembno, in si najdeš popolnoma druge prijatelje - hvala bogu."

Serkis se spomni, da je bil pri trinajstih njegov edini cilj gledati Spielbergov film Žrelo. "Bil sem besen, ker si ga je moja strarejša sestra lahko ogledala, jaz pa ne, ker sem bil premlad. Vzel sem sicer sestrino maskaro in si narisal rahle brčice, da bi bil videti starejši in bi me spustili v kino, a žal moj trik ni uspel."

Skupno izkušnjo vseh članov ekipe so zaobjeli v prizoru, v katerem plešejo Thriller - poklon Jenninemu otroštvu in osemdesetim. Dogaja se na zabavi v New Yorku za Jennino revijo Poise, ko poskuša pri ostalih plesalcih obuditi občutek, kako je, če se zabavaš. Ko Jenna začne plesati, se ji kmalu pridružijo tudi vsi ostali. "Ko sem odraščala, sem imela samo eno kaseto in to je bil Thriller,'" se spominja Garnerjeva. "Ko smo vadili ta ples za film, sem se zabavala kot še nikoli."

Ruffalo se strinja, a prizna, da ga je popadla trema, ko je napočil čas, da bi dejansko res zaplesal. "To je bila moja mladost," pravi. "Thriller je bila kaseta, ki so si jo vsi podajali. Vendar me je prizor vznemirjal, ker nikoli ne plešem. Moral sem se učiti in se na koncu tudi resnično zabaval pri tem."

Tudi Greerjeva se je zelo zabavala pri učenju plesa za film. "Bilo je nepozabno. Bilo je kul, da sem sodelovala pri veliki plesni točki v filmu. A naučiti se je, je bilo težje, kot je videti. Še tri dni potem so me noge bolele."

Tako kot Ruffalo se je tudi Serkis bal plesne točke. "Nisem vedel, da bo to prava koreografija. Poklicali so me v London, kjer živim, in rekli, da od mene pričakujejo moonwalk (znamenito hojo nazaj, ki jo je izvajal Michael Jackson). Veliko časa sem preživel s koreografom. Ko sem prišel na snemanje in vadil prvi dan, sem opazil, da vsi že zelo dobro plešejo. Bilo me je na smrt strah. Hvala bogu nam je bilo dovoljeno, da smo se tudi motili."

Ob Thrillerju je obujala spomine tudi producentka Gina Matthews. Pravi, da je spet vzela v roke svoje čevlje iz osemdesetih, stopila pred kamero, si razpustila lase in zaplesala kot nekoč. "Ko smo začeli vaditi, so koraki kar sami od sebe priskakljali nazaj v moj spomin. Ta ples sem namreč znala na pamet. Ko je bila pred tolikimi leti premiera Thrillerja na ABC-ju, sem čakala pozno v noč, da sem ga videla, si ga posnela in se naučila vsak gib posebej."

Za Winicka je bil velik izziv prikazati to plesno sceno tako, da bi ustrezala zgodbi tega filma. "Gre za to, da sem hotel ta ples prikazati tako, kot bi ga naredili in zaplesali trinajstletniki in ne odrasli. Jenna namreč priredi to zabavno točko s srcem trinajstletnice in ne kot odrasle ženske."

V filmu so prisotne tudi ostale velike pop ikone osemdesetih - Madonna, Rick Springfield in Pat Benatar. "Večina igralcev v tem filmu je odraščala v osemdesetih, zato je bilo še toliko bolj zabavno snemati vse skupaj. Vsi smo se spomnili teh let. Spomnini so kar privreli nazaj."

V filmu Garnerjeva pokaže tudi svoje fizične sposobnosti in znanja - tokrat na komičen način. Pravi da je velika povezanost med fizično akcijo in fizično komedijo. "Pomembno je, da se v svoji koži dobro počutiš in da se brez strahu lotiš česarkoli."

Njen nepogrešljivi partner pri oblikovanju fizične komedije je bil režiser, pravi Garnerjeva. "Pustil mi je določeno samostojnost, pa vendar je vedno znal dati pravi nasvet in pazil, da je vse sovpadalo s filmom. "

Greerjeva pravi, da je režiser Winick vedno vse pozorno opazoval in se pogovarjal z njimi. "Zaupala sem mu in vedela, da ne bo odnehal, dokler ne bo scena posneta tako, kot si jo je zamislil."
Producenti so bili zelo navdušeni nad režiserjevo taktiko - vedno je dajal občutek, da gre za timsko delo - kot tudi nad osebnostno noto, ki jo je dal filmu. "Gary zelo, zelo dobro razume ženske," pravi Arnoldova, "in je zelo odločen pri stvareh, v katere verjame. Vedno ostaja zvest sebi in obenem je vedno pripravljen prisluhniti novim idejam in jih upoštevati."

Matthewsova dodaja: "Resnično mu je bilo veliko do filma in tega, kako ga bodo videli gledalci. Ima smisel za komični in za resni del celotne zgodbe v filmu. In ta kombinacija obojega je neprecenljiva."

Winick poprej ni bil vajen delati s tako številno ekipo. "Sprva me je skrbelo, da bo težko. Bilo jih je več kot sto. Ko sem vse spoznal, mi je bilo že lažje. Čeprav jih je še vedno nekaj, na primer ženske in moški, ki so skrbeli za kontolo na cesti, ki jih še nisem spoznal. Sem pa neizmerno hvaležen njihovem profesionalizmu, da je vse potekalo tako gladko in brez zapletov. To mi kot režiserju veliko pomeni."

Kot Newyorčanu je Winicku veliko pomenilo, ker naj bi se film Od deklice do bejbe odvijal v New Yorku, a je presenečeno ugotovil, da bodo vse notranje prizore posneli v Los Angelesu. "Sem iz New Yorka in vse svoje filme sem želel snemati tam. Zato mi je bilo kar nelagodno, ko sem ugotovil, da bo večji del filma posnet v Los Angelesu," pravi Winick. "Na koncu sem ugotovil, da je bilo prav prijetno delati v L. A., 17 dni pa smo še vseeno snemali v New Yorku."

Garnerjeva je bila tudi že vajena snemati v New Yorku, kajti tam snemajo tudi nadaljevanko Alias. "En dan smo snemali sredi Manhattna in stotine ljudi je gledalo, kako smo to počeli. Morala sem skakati, kriliti z rokami in še polno drugih stvari. Bilo mi je kar težko, ker je toliko ljudi gledalo pa še polno paparazzev se je motalo okoli. ZahvaljujočAlias sem vajena igrati pred občinstvom in sem se z vsem tem tudi lažje soočila."

O igralcih

Jennifer Garner je igrala v nadaljevanki Alias in filmih: Daredevil, Catch me if you can (Ujemi me, če me moreš), Rennie's landing, Pearl Harbor, Dude, where's my car (Stari, kje je moj avto?), Aftershock: Earthquake in New York Time in your life, The player (Igralec), Mr. Magoo, Rose Hill, A dead Man's walk...

Mark Ruffalo je igral v: Untitled Ted Griffin project - še snemajo, Collateral, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, We don't live there anymore, In the cut (Na robu strasti), View from the top (Stevardese letijo v nebo), My life without me (Moje življenje brez mene), Windtalkers (Glasniki vetra), XX/XY, The last castle, You can count on me, Houdini, Last big thing, The dentist, There goes my baby...

O režiserju

Gary Winick ni veliki oboževalec nadaljevanke Alias. Edini del, ki ga je gledal v celoti, je bil Double agent, v katerem je nastopil njegov prijatelj Ethan Hawke. Produciral je naslednje filme: Land of Plenty, Pizza, November, Kill the Poor, Uptown girls, Pieces of April, Personal velocity: Three Portraits, Tadpole, Ten Tiny Love Stories, Sam the man... Režiral je naslednje filme: Charlotte's web - v pripravi, Tadpole, Sam the man, The Tic code, Sweet nothing, Out of the Rain, Curfew...

Za film Tadpole je napisal tudi zgodbo.