Noe

Občinstvo lahko pričakuje vse znane podrobnosti zgodbe o Noetu. Barko, živali, prvo mavrico, golobico... Vendar upamo, da ga bo zgodba pritegnila z novim pristopom. Nismo samo ponavljali že videnega. Skrbno smo preučili Genezo in nato ustvarili okolje, v kakršnem bi se po našem mnenju lahko dogodili opisani čudeži. - Darren Aronofsky

O produkciji

Zgodba o Noetu, zadnjem poštenem in pravičnem možu v svetu, ki se je prepustil hudobiji, nasilju in izprijenosti, ter o ladji, ki mu jo Stvarnik ukaže zgraditi, preden bo uničil svet, v Svetem pismu zaseda samo nekaj strani. Toda teh nekaj odstavkov je pustilo neizbrisen pečat.

Toda v vsej filmski zgodovini so bile upodobitve te zgodbe večinoma parodije, komedije ali animirani filmi. Prvič se je na filmskih platnih znašla l. 1928, kjer je bila prepletena z vojno dramo. Sledile so različne, bolj ali manj komične različice in interpretacije. Nikoli pa zgodba o Noetu ni bila posneta kot samostojno epsko in poglobljeno delo, ki bi se dotaknilo temeljnih vprašanj: človeških napak in moči ter božanskega odpuščanja. Še nihče je ni predstavil kot to, kar v resnici je - prva apokalipsa.

Aronofskyja je zgodba o Noetu očarala že pri 13 letih. Takrat je o njem napisal pesem za šolo. Toda šele ko je zavil v filmske vode, si je upal začeti sanjati, da bo nekega dne svojo skromno pesmico razširil na mogočen filmski projekt. Vedel je, da bo to nedvomno največji izziv v njegovi karieri, hkrati pa si je že začel zamišljati, kako bi zgodbo utemeljil, da bi jo približal sodobnemu gledalcu. V središče je postavil Noetovo družino, njihove strahove in upe, spore in iskanje smisla.

Ker je zgodba v Svetem pismu kratka, v njej skoraj ni dialogov in ne razkriva Noetovih čustev in razmišljanj o neizogibnem potopu, sta Aronofsky in drugi scenarist Ari Handel preučila ogromno verskega, zgodovinskega in študijskega gradiva, da bi bolje razumela Noetove čase in pomen njegovih dejanj. Biblije se nista držala do črke natančno, izkoristila sta jo za okvir, v katerega sta umestila svojo razgraditev ključnih tem, ki jih ta v Genezi kratka zgodba zastavi, vendar nikoli ne razdela. Na primer, po prvotni zgodbi Bog Noetu zapove, naj zgradi ladjo in nanjo pripelje po en par vsake živali. Kako mu je to uspelo, kako se je lotil dela, vse to je izpuščeno. Ustvarjalci so našli rešitev, kje je Noe našel les in kako je zbral vse živali. V Svetem pismu to ni pojasnjeno, toda njihova rešitev biblijski zgodbi ne nasprotuje, obenem pa je zastavljena v njenem duhu in vizualno bogata.

“Številne plati Noetove zgodbe v Svetem pismu niso jasno obrazložene. Če gre verjeti prvotnemu zapisu, Noe ne spregovori besede, dokler se vode ne umaknejo," pravi Handel. “Zato je vse, kar so ti liki mislili in rekli, ostalo odprto. Toda če podrobno preberete zgodbo, najdete namige. Recimo Noetova pijanost potem, ko pride v novi svet. V Genezi to ni pojasnjeno, nam pa se je zdelo, da nam daje vpogled v Noetov značaj, ki bi ga lahko izkoristili in poskusili razumeti. Kakšne napore in tegobe je preživljal, da se je potem, ko mu je uspelo opraviti zadano nalogo, začel predajati pijači? Kako lahko povežemo podobo poštenega Noeta z razgaljenim pijancem, ki eno vejo svojih potomcev prekolne, da bodo za vedno sužnji? In pomislite, kaj pri potopu je bilo najbolj boleče. Gotovo so bili med utopljenimi ničesar krivi otroci. Kaj se je zgodilo z vsemi drugimi nedolžnimi živalmi, ki jih Noe ni vzel na barko? Vsa ta boleča in globoka vprašanja smo nekako morali pojasniti ali vsaj nakazati, in to na privlačen filmski način, ne da bi odstopali od zgodbe v Genezi."

Naloga je bila za filmske ustvarjalce izredno zahtevna že od samih osnov naprej. Kakšen je bil predpotopni svet? Vemo, kakšen je bil stari Egipt, vemo nekaj o starodavni Judeji, toda zgodba se dogaja v času, ko naj bi ljudje živeli po 500 let, ko so po zemlji hodili "angelski velikani". Aronofsky in Handel sta zato poleg Svetega pisma preučila tudi Mrtvomorske zvitke, Enoševo knjigo (delo, ki ga pripisujejo Noetovemu pradedu) ter zgodovinske in sodobne teološke analize. Kljub vsemu pa sta vedela, da bosta morala narediti pogumen korak v neznano in si sama zamisliti svet v času pred potopom.

Noetov obraz

Ko so se odločali, kateri igralec bo igral morda eno najtežjih vlog v zgodovini filma, je bil med prvimi kandidati Russell Crowe, ki ima izkušnje z mogočnimi liki in jim zna vliti prizemljeno človečnost. Toda naloga je bila težka celo po njegovih merilih, saj Noe še nikoli ni bil upodobljen kot resničen človek, ki se spoprijema z najhujšim bremenom, ki ga je kdo kdaj nosil. Igralec je privolil pod enim pogojem: da ga v niti enem kadru ne bodo pokazali osladno klišejsko z dvema žirafama za hrbtom. Noe, ki ga je upodobil, je človek, ki je pripravljen tvegati vse, da opravi nalogo, čeprav večino časa tava v temi in ne ve točno, kaj mora početi. Ve sicer, da mora rešiti po en par vsake živali, niti malo pa mu ni jasno, kaj naj bo v novem svetu z ljudmi. In ni ponosen, da mu je Stvarnik naprtil to delo. Ne počuti se kot junak. Naloga se mu zdi grozna, vendar jo hoče za vsako ceno izpeljati.

Nabor oskarjevcev v filmu nadaljuje Jennifer Connelly, ki igra Noetovo ženo. V Svetem pismu ni omenjena z imenom, kot tudi niso poimenovane žene Noetovih sinov, morebitne hčere, ki so se jim rodile, pa sploh niso omenjene, kaj šele imenovane. Toda ustvarjalci so jo hoteli malo bolje predstaviti, zato so zanjo izbrali ime, ki ga uporabljajo judovski učenjaki - Naama. “Sveto pismo ne omenja, kaj Noetova žena dela in misli, toda njena vloga v dogajanju se nam je zdela pomembna,” pravi Handel. “Prikazali smo jo kot žensko, ki skuša družino držati skupaj kljub strahotnim pritiskom zadane naloge.”

Ostale vloge so zapolnili nagrajeni veterani in mladi igralci v vzponu, na čelu z oskarjevcem Anthonyjem Hopkinsom, ki igra Metuzalema. Angleški igralec Ray Winstone igra Tubal Kajina, Kajnovega potomca. V Svetem pismu je sicer omenjen drugje, ne v povezavi z vesoljnim potopom, toda v zgodbo so ga vključili načrtno, saj je odlično poosebljenje človeške zlobe in izprijenosti.

Noetove sinove Sema, Hama in Jafeta igrajo mladi igralci, nekateri se že hitro prebijajo med zvezde. Logan Lerman je Ham, Douglas Booth je Sem, Jafeta pa igra novinec Leo Carroll.

Po Svetem pismu naj bi v tistih časih ljudje živeli tudi 900 let. Starost sinov ni navedena, toda učenjaki domnevajo, da so bili v času potopa stari okoli sto. Kakšen je videti stoletnik, če je normalna življenjska doba 900 let? Kakšen je 500-letnik? Je bil Noe, ki je barko zgradil pri 600 letih, takrat videti, kot bi bili mi, če bi živeli 600 let? Ali kot človek, ki je preživel pet devetin svojega življenja, torej človek srednjih let? Kakšni naj bodo otroci? Naj bodo videti pri sto letih že starci ali kot ljudje, za katerimi je šele desetina življenja? Ustvarjalci so se odločili, da morajo biti družinski odnosi in starost likov vidni že na prvi pogled. Da morajo biti otroci videti petkrat mlajši od očeta, ne pa biti vsi enaki starci. Zato na platnu vidimo normalno družino, ki ne kaže svetopisemskih let.

Ženske moči zasedbe je okrepila Emma Watson kot Ila, sirota, ki jo najdejo hudo ranjeno v begunskem taboru. Ker v Svetem pismu ni podrobno pojasnjeno, kdo so žene sinov, so si ustvarjalci tukaj privoščili nekaj umetniške svobode.

Barka

Že na začetku so se odločili, da bodo barko dejansko zgradili. Računalniška bi bila seveda preprostejša, toda ne bi prikazala obsega in zahtevnosti dela, ki se ga je lotil Noe. Noetova barka je bila doslej najpogosteje upodobljena kot ladja. Sicer preprosta, vendar z značilno obliko in lastnostmi ladje. Toda svetopisemska barka ni potrebovala gredlja, ker je nihče ni krmaril. Morala je samo ostati na gladini. Ustvarjalci so se tukaj vrnili k Svetemu pismu in barko izdelali natanko po tistem opisu. Zato je nastala lesena škatla. Mere barke so eden najpodrobnejših opisov v vsej zgodbi, zato so se ustvarjalci tega držali. Z nekaj ugibanja, seveda. Sveto pismo sicer jasno pravi, da je barka dolga 300 komolcev, široka 50 komolcev in visoka 30 komolcev. Vendar je bil komolec drugačna dolžina v Egiptu kot v Rimu, na primer, zato so se morali krepko poglobiti v zgodovino, da so se odločili za pravo mero. Končni izdelek je bil velik za približno tretjino biblijske barke. Poleg tega barka ni lep izdelek. Če logično pogledamo, je bila narejena v obupu, hiteli so, da jih potop ne bi ujel. Lepota je bila zadnje, kar je Noetu prišlo na misel, ko jo je gradil. Ladja je morala biti uporabna, nič več.

Barka je torej oprijemljiva, živali, ki so jo naselile, pa so mešanica lutk in digitalnih stvaritev, kar jim je omogočilo, da so prikazali večjo pestrost živalskega nabora, kot bi jo lahko z živimi živalmi.

Film je torej splet oprijemljivega in namišljenega, kot je verjetno tudi sama zgodba.