Nikomur ne povej

Kratka vsebina

Film, ki vas bo priklenil na sedež, se začne prav spokojno. Prijatelji sedijo za mizo, čarobna glasba nas zaziba v toplo in sproščeno ozračje, ljubezen je v zraku. Alex (François Cluzet) ljubi Margot (Marie-Josée Croze), Margot ljubi Alexa. Vse je lepo, morda prelepo, da bi trajalo. Po romantičnem kopanju v jezeru udari tragedija: Margot zverinsko umorijo.

Osem let po njenem umoru je pediater Alex še vedno strt od bolečine. Pred osamo ga rešujeta zvesta prijateljica Hélčne (Kristin Scott Thomas), kateri se ne more zares posvetiti, ker ga preganja ženin duh, in sestra Anne, poklicna jahalka. Na obletnico Margotine smrti dobi anonimno elektronsko sporočilo. Ko ga odpre, zagleda ženski obraz, posnet v realnem času. Obraz je Margotin. Ali je še živa? Zakaj mu zabiča, da ne sme nikomur povedati?

Še preden mu uspe dvigniti pokrov te Pandorine skrinjice, policija znova odpre preiskavo: na prizorišču zločina so našli še dve trupli. Tudi ženino najboljšo prijateljico najdejo umorjeno, morilno orožje pa je nekdo podtaknil v Alexovo stanovanje. Vodja preiskave je še nekoliko skeptičen; pravi, da imajo tisoč indicev, a nobenega pravega dokaza, njegov mladi pomočnik pa je sveto prepričan o Alexovi krivdi.

Slavna odvetnica Elisabeth Feldman (Nathalie Baye), ki jo je najela njegova zaskrbljena sestra, ga obvesti, da ga bodo aretirali. Alex se odloči za spektakularen pobeg. Iz smetnjaka, v katerega se zateče, pokliče Bruna (Gilles Lellouche), hvaležnega očeta nekega malega pacienta. Zatočišče najde v predmestju, v labirintu blokov in stolpnic, kjer policija, milo rečeno, ni dobrodošla.

Bruno ga povsod spremlja kot gorila, tudi k odvetniku, kjer Alex izve zanj šokantno novico: žena naj bi ga varala že več mesecev pred smrtjo, in to z brezprizornim mladeničem, ki naj bi mu pomagala kot prostovoljka. Po elektronski pošti se spet oglasi Margot. Tokrat ga vabi v park Monceau. Ob zaukazani uri se Alex odpravi tja. Bo njegova Margot res prišla na zmenek?

Po uspehu svojega prvenca Moj idol (Mon idole) se je režiser Guillaume Canet lotil filmske adaptacije knjižne veleuspešnice Harlana Cobena Nikomur ne povej (Tell No One). Coben je želel napisati knjigo, ki bi bila obenem triler in ljubezenska zgodba. Ker se zaveda. da je knjiga eno, film pa drugo, je Canetu dovolil, da prizorišče preseli iz New Yorka v Pariz in tudi spremeni konec. Režiser je scenarij napisal skupaj s Philippom Lefčbvrom, s katerim je že sodeloval pri Mojem idolu. Že takoj je vedel, da bo Alexa oživil François Cluzet, ki ga že od nekdaj občuduje: "Zame je bilo zelo pomembno, da se lahko takoj identificiraš z njim: François je globoko človeški in senzibilen. Neverjetno, kaj vse lahko izrazi z enim preprostim pogledom. Kar mi je najbolj všeč pri njem, je, da zna brzdati svoje notranje kipenje".

Mnogi se strinjajo, da je to doslej najboljša Cluzetova predstava, nabita s čustvi, ne da bi bila solzava. Tu ni nobene cenene romantike, le globoka motivacija. Alex teče in teče; žene ga bariton kitara, ki odmeva v nas in nas drži v napetosti.

Tako, kot si režiser ni mogel predstavljati nikogar drugega kot Françoisa Cluzeta v vlogi Alexa Becka, se je tudi Cluzet takoj našel v njem: "Guillaume se je lotil te teme, ker ne gre za triler o drogi, denarju ali oblasti, pač pa za ljubezen. Mislim, da me je izbral, ker je menil, da bom bolj dovzeten za ta vidik. Imel je prav: na filmu igram, da bi pripovedoval ljubezenske zgodbe, da bi ljubil in bil ljubljen. V tem nisem osamljen - vse se vrti okoli ljubezni". Všeč mu je tudi, da je to tudi akcijski film: "Ko mi je Guillaume rekel, da bom moral teči, sem bil presrečen. Treniral sem in bil zadovoljen, ko me moj zasledovalec ni mogel ujeti: Alex je neulovljiv, ker teče proti tisti, ki jo ljubi".

Za režijo trilerja Nikomur ne povej je Guillaume Canet letos prejel cezarja, najvišje francosko filmsko odličje; s cezarjem za najboljšo moško vlogo je bil okronan François Cluzet, dobitnik cezarja za zares fascinantno glasbo pa je Matthieu Chedid (ki se podpisuje z -M-.). Cezarja za montažo je prejel Hervé de Luze.

Še dva komentarja gledalcev s spletne strani Cinoche.com:

"Film, ki ga gledaš brez daha od začetka do konca. Postreže tudi s presenetljivim koncem, kar je danes redkost".

"Odličen akcijski film! Ni čudno, da je dobil štiri cezarje. Zgodba te zagrabi od samega začetka, glasba je fantastična, igralci, tudi tisti v manjših vlogah, odlični. Med ogledom filma doživljamo vsa mogoča čustva: od ganjenosti do radosti, od strahu do sovraštva".

Kot je zapisala kritičarka Anne Laredo: "Če beseda nanese na film Nikomur ne povej, nikar ne molčite o njem. Nasprotno - povejte vsem".